Tukaj ste: začetna stran > Kdo sedi na Petrovem stolu? > 5. del

Začetna stran • Kontakt • Brezplačne informacije

Marijin kult in čaščenje relikvij:
Kdor to ne veruje, je večno peklet s strani katoliške cerkve.
Ali tukaj diktatura poskuša obvladati demokracijo?

V naši zadnji oddaji smo pokazali, kako je nastalo prakristjanstvo in se tekom stoletij spremenilo – iz miroljubnega nauka Jezusa iz Nazareta v agresivno pogansko kultno religijo z imenom katoliška. Pri tem postane jasno, kako je vse več rimskih in drugih poganskih predstav – deloma s silo – zmagalo nad kristjanskimi nauki. Danes bomo podrobno podali, kako Petrov stol temelji skoraj izključno na teh poganskih osnovah. Osvetlili bomo katoliško tradicijo, navade, kulte, dogme, insignije, praznike itd.
Videli bomo, da gre za zbirko poganskih kultnih predstav, in sicer v takšnem obsegu, da ni moč verjeti.

Nauk in struktura katoliške cerkve skoraj v vseh vidikih izvirata direktno iz poganskega kulta malikovanja. Spričo te izjave je blizu asociacija z Marijinim kultom, ki je bistven sestavni del katoliškega verovanja; kult „matere božje“, ki naj bi bila po dogmi, ki jo je razglasil Pij XII., celo telesno vzeta v nebesa. Raziščimo zdaj vprašanje, kako je nastal ta kult in katere predhodnike ima. Kajti Jezus iz Nazareta o Svoji materi ni govoril kot o „božji materi“, ampak je to bila Marija, preprosta, skromna, Bogu predana ženska iz ljudstva. Torej bi bilo najprej zanimivo videti, kako je prišlo do tega čudnega razvoja in predvsem, katere prednike ima ta kult. Če se ozremo nazaj, ugotovimo, da je kult božje matere globoko zakoreninjen v predkristjanskem poganstvu.

Znano je npr., da so egipčansko boginjo Izis in grško boginjo Artemido častili na podoben način kot katoliška cerkev do danes časti Marijo. Deloma so zanju uporabljali besedno enake pojme kot „nebeška kraljica“ ali „morska zvezda“. Mogoče nekateri poznate pesem „Morska zvezda, pozdravljam te …“; še do danes jo pojejo v Marijinih romarskih krajih. Ali je Jezus iz Nazareta kdaj ogovoril Svojo mater z „morska zvezda“? – „Morska zvezda“ je bil naslov teh velikih boginj mater v Grčiji in Egiptu. Značilno je tudi, da je bila dogma, da je Marija božja mati – torej ne samo Jezusova mati, ampak „mati Boga“ – sklenjena na koncilu v Efezu leta 431. Efez je bilo središče kulta Diane, torej mesto, v katerem so posebno častili božjo mater Diano. Tu je jasno, da se je miselna dediščina, verska dediščina, iz poganstva stekala v cerkev.
Mogoče bi bilo tudi zanimivo vedeti, da je bila Diana boginja lova, boginja lova in istočasno „božja mati“. 

Torej je Jezusova mati postala kultni objekt, poganski kultni objekt. To je šlo tako daleč, da so npr. v Altöttingu, bavarskem romarskem kraju, do 20. stoletja prodajali tako imenovane „madone za strganje“. Kot že omenjeno, lahko v brošuri* beremo o tem naslednje: „Zelo opazna možnost, da si po potrebi pridobimo zdravilne snovi, podobne zdravilom, je bilo strganje gline z madone za strganje. Takšne pomanjšane kopije čudodelne slike so si nekoč lahko pridobili v različnih romarskih krajih. Zelo znane so bile vse do 20. stoletja počrnjene madone za strganje iz bavarskega Altöttinga in tudi čudodelne kopije iz Einsiedelna, med ljudstvom znane tudi kot „Laicheibli“. Zadnje so zaradi tega veljale za čudodelne in zdravilne, ker so glini baje dodajali zemljo in omet iz spominske kapele in razen tega so bili primešani tudi deli relikvij. To pa je veljalo le za tiste madone za strganje, ki jih je prodajal samostan sam …“ Tako so tej madoni dodali dele relikvij, mogoče dele mrličev. Kdor si je pridobil ta „religiozna zdravila“, je nastrgal malo glinine mešanice, to dodal hrani – in je tako mogoče jedel svoje prednike. To bi bil kanibalizem. In tako pogansko je, da skoraj ne moremo verjeti. Samostan je sam prodajal te madone vse do 20. stoletja. To je primer za to, kako daleč lahko gre kult, poganski kult. Večina katoličanov tega sploh ne ve. Kdo pri tem ne pomisli: „To je vendar najhujše poganstvo!“ In enemu ali drugemu bo mogoče celo slabo, če o tem razmisli. Z religijo, še manj s kristjansko religijo ali celo z naukom Jezusa iz Nazareta nima to niti najmanjše zveze.

Mogoče bo marsikateri cerkveni poglavar zdaj iskal izgovor, da gre tukaj za ljudsko verovanje, ki se je mogoče približalo praznoverju. Temu pa je treba ugovarjati, ker je cerkev temelje Marijinega kulta proglasila za dogmo, tudi predstavljanje Marije kot „božje matere“. V katoliški cerkvi jo častijo kot madono v zvezdnem vencu, ki stoji na polmesecu. Gre za podobo, ki je enaka egipčanski boginji Izis, ki so jo enako upodabljali.
Marija, ki jo je prevzela Rimskokatoliška cerkev in jo povzdignila v božjo mater, je po svoji podobi neposredna naslednica egipčanskih boginj, kot sta Izis in drugi liki poganskih misterijskih kultov. Ona je, kot že povedano, naslednica Diane ali Artemide ali tudi Astarte; pri poslednji gre za feničansko božanstvo plodnosti. Do te dogme, do postavitve Marije na prestol misteriozne kultne boginje, je prišlo v Efezu, mestu, v katerem je bil že stoletja v navadi kult božje matere. Znano je, da je šla v času koncila skozi mesto Efez sfanatizirana množica in zahtevala, da stari kult Diane, poslej kult velike matere, božje matere, napravijo za dogmo Rimskokatoliške cerkve, ki je bila v vzponu. Iz tega lahko izpeljemo: Marija, žen-ska in mati, je nad vsemi ženskami in materami. Pomislimo, da se ravno katoliški duhovniki ne smejo poročiti, ker bi se npr. poročili s preprosto žensko. Iz tega lahko sklepamo, da so se morali tako rekoč „poročiti“ z žensko vseh žensk in z materjo vseh mater. Tako lahko z najglobljo psihološko korenino dejansko pojasnimo cerkveni celibat. „Velika mati“ je bila lik, ki je tisočletja pred nastankom kristjanstva obvladoval človeštvo v njegovi podzavesti. Obstajali so duhovniki „velike matere“, ki se niso smeli poročiti, nosili so ženska oblačila in so veljali za sinove te velike matere. Opiraje se na to so bili duhovniki, ki se niso smeli poročiti z nobeno žensko, dejansko v službi „velike matere“, arhetipske figure poganskega izvora.

Nadaljnje vprašanje bi bilo: Zakaj je cerkev morala prevzeti poganski kult boginje matere? Mogoče zaradi tega, ker je po drugi strani predstavila Boga kot krutega, kaznujočega, nasilnega boga, ki domnevno lahko svoje otroke pošlje v večno prekletstvo. Za izravnavo je sprejela „božjo mater“, ki samo tolaži, da ljudje ne bi obtičali v strahu pred „kaznujočim“ bogom.

Kako je s tem? Kdor ne veruje v Marijin kult in ne časti tako imenovane „božje matere“, ampak jo enostavno spoštuje in ceni kot Jezusovo mater, telesno Jezusovo mater – je po cerkvenem nauku že za večno preklet.
Odgovor se glasi: Da, tako je. To lahko preberemo v knjigi „Der Glaube der Kirche“, Neuner-Roos, pod obrobno številko 195. Tam piše: „Kdor s svetimi očeti v pravem in resničnem pomenu ne prizna svete in vedno deviške ter brezmadežne Marije kot božje porodnice, kajti ona je pravzaprav in resnično sama božja beseda, ki jo je zaplodil oče pred vsemi časi, v zadnjem času brez semena zanosila od božjega duha in nedotaknjena rodila, medtem ko je njeno devištvo ostalo tudi po porodu neokrnjeno, tega se zavrže.“
Iz tega se poraja naslednje vprašanje: Ker so potemtakem vsi, ki se imenujejo evangeličani, večno zavrženi, večno prekleti – zakaj se potem prilizujejo Petrovemu stolu?
To je vprašanje, ki se človeku poraja vedno znova, ko je govora o ekumeni in ko protestanti romajo k Petrovemu stolu ali se z njim srečujejo na drug način in se takrat – kot npr. pretekle dni - kardinal na visokem položaju kot je kardinal Kölna, kardinal Meisner, v zvezi s tem izrazi izrazito zadržano. V poročilu (Evangelische Presse Dienst) z dne 5.6.2005 se je glasilo: „Ekumenski napredek pričakuje kölnski nadškof samo med Rimskokatoliško in Pravoslavno cerkvijo, ne pa med katoličani in protestanti. ‘Z reformatorskimi cerkvami je dolga, naporna pot’, je rekel Meisner. ‘Ne varajmo se zaradi stvari, ki se ne dajo izpolniti.’“
Včasih človek podvomi v duhovne sposobnosti protestantov, ki se pravzaprav kot duhovno omračeni vedno znova dajo premamiti z medom katoliške cerkve.
Če vi, dragi poslušalci, dragi bralci, torej ne verujete v Marijin kult, potem ste – po cerkvenem nauku – zavrženi, kar pomeni – večno prekleti. Kdo pa bo še ostal v katoliški cerkvi, da bi plačeval davke? Torej plačujete katoliški cerkvi davke, cerkvene davke zato, ker vas je že za večno preklela?
Noben pametno razmišljajoč človek naj tega ne bi počel. Številni mladi ljudje tega ne delajo več. Upati je, da se bo tudi mnogo starejših sčasoma distanciralo od tega.

Človek je hitro preklet: Tam, kjer sem moral kot otrok pod prisilo iti v cerkev, je bila na desni in levi strani oltarja po ena steklena krsta; notri je bil skelet, oblečen v čudovita oblačila. In mislil sem si: „Kako je to strašno, kaj je to?“ Vedno me je bilo groza. Toda šele zdaj sem prebral: Če katoličan ne veruje, da od teh kosti prihaja odrešitev, je preklet.
Koncil v Trientu je odredil čaščenje trupel mučenikov in poleg tega preklel tiste, ki ne verujejo v relikvije. Citat: „Sveta trupla svetih mučenikov … morajo verniki častiti, kajti po teh telesih bog ljudem daje številne dokaze milosti, tako da morajo tisti, ki pojasnjujejo, da relikvijam svetnikov ne pripadata spoštovanje in čast … biti popolnoma prekleti; in tako cerkev zdaj tudi vas prekolne.“* To pojasnilo sicer ne uvrščajo direktno med dogme, toda ni nič manj obvezujoče. To pomeni, da pripadnik cerkve mora verovati take stvari, ki so zares najgloblje poganstvo. *Ralph Woodrow, Die Römische Kirche, Mysterien-Religion aus Babylon, cit. po The Catholic Encyclopedia, zv. 13, str. 454, art. „Santa Casa di Loreto“.
V starem Egiptu je bilo veliko kultnih krajev, v katerih so častili ostanke umrlih, tako imenovanih „bogov“ in iz katerih naj bi izhajala magična moč. Če zdaj slišimo, kaj je bilo povedano o relikvijah, vodi pot od tam do madone za strganje, o kateri je bilo govora, neposredno v še danes vladajočo magijo Rimskokatoliške cerkve, ki nima nič skupnega s kristjanstvom.
En vidik teh danosti: zanimivo bi bilo vprašati kakšnega zdravnika, kaj si misli o Madoni za strganje. Bi na Madonah za strganje lahko našli sledi, ki povzročijo bolezni? Drugi vidik je vprašanje, ali s čaščenjem relikvij te vrste ne kršimo zakonskih predpisov o zdravstvu. Kajti katoliki so romali v Altötting, tam pričakovali ozdravitev telesa in na ta način mogoče odrinili ali opustili obisk pri zdravniku. V Nemčiji je nekaj takega običajno prepovedano. Če bi neka verska skupnost necerkvene narave ponudila ljudem nekaj takega, potem bi verjetno vključili zdravstveno inšpekcijo, zlasti še, če se kultni predmeti tudi prodajajo. Rekli bi, da je to nevarnost za ljudsko zdravje in da je treba s tem prenehati.
Vsekakor ne moremo reči, da je vse to ljudsko verovanje. Petrov stol je zadevo z relikvijami že na samem začetku vzel v svoje roke: „Okrog leta 750 so v Rim kar naprej prihajale dolge kolone vozov, polnih lobanj in skeletov, ki so jih potem papeži sortirali, etiketirali in prodajali. Ponoči so ropali grobove in v cerkvah so grobove stražili oboroženi možje! ‘Rim’, je rekel Gregorovij, ‘je bil kot strohnelo pokopališče…´“ *V cerkvi sv. Prassede je še danes nameščena marmorna plošča, na kateri je zapisano, da je leta 817 papež Paskal dal v to cerkev s pokopališč prinesti trupla 2300 mučenikov. Ko je papež Bonifacij IV. okrog leta 609 spremenil Panteon v krščansko cerkev, „naj bi bili iz katakomb odstranili 28 vozov naloženih s svetimi kostmi in jih položili v kotanjo pod velikim oltarjem.“** Temelji te cerkve so stotine in stotine okostij in nanje so postavili veliki oltar.
Torej bi lahko rekli, da sta verovanje in praksa katoliške cerkve zares osnovana na kosteh; to je kult mrtvih. V tem oziru je upravičena izjava: to čaš-čenje relikvij je stopnjevanje poganskega kulta. Nasploh lahko ugotovimo, da marsikaj v katoliški cerkvi, skoraj vse njene navade, izvira iz poganstva. Tu ne gre samo za korenine iz poganstva, ki smo jih že omenili, ampak je katoliška cerkev poganstvo še neizmerno stopnjevala. V poganstvu takšne navade z relikvijami niso bile znane v tem obsegu.
Mogoče bi morali pri obrazložitvi danosti občasno imeti pred očmi, ali se v naukih Jezusa iz Nazareta pojavlja kakšna od teh navad ter verskih obredov in kultov. Prav nikakršne osnove za to ne bomo našli! Splača se ponovno primerjati: Kaj je učil Jezus, Kristus, – in kaj zdaj uči katoliška cerkev?
Jezus je rekel: „Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve! “ (Mt 8, 22)
Pri Mateju 22, 35-40 je mesto, kjer piše: „Eden izmed njih, učitelj postave, ga je – Jezusa torej – preizkušal z vprašanjem: „Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?“ Rekel mu je: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.“ Torej se je treba vprašati, od kod prihaja vse ostalo in čemu služi?
Tudi o tem je nekaj znanega. Že od prerokov stare zaveze smo slišali, da vse to prihaja iz poganskega kulta. Jeremija je npr. rekel: „Običaji ljudstev so namreč ničnost, le les, ki ga posekajo v gozdu in ga obrtnikova roka obdela s sekiro. Okrasí ga s srebrom in z zlatom, pritrdi z žeblji in s kladivom, tako da ne omahne. Maliki so kakor strašilo na polju s kumaricami, ne morejo govoriti; nositi jih morajo, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, saj ne morejo škodovati, a tudi dobro storiti ni v njihovi moči.“ (Jer. 10, 3-5)
Torej so že preroki govorili, da je vse to, kar je tu v navadi navaden tingeltangel. Božje ljudstvo naj se ne bi obdajalo s takšnimi kipi ali si za svoje verovanje pripravljalo takšnih predmetov iz lesa, srebra in zlata; vse to delajo samo pogani. – Toda kot rečeno, katoliška cerkev se je pač navezala na poganske kulte in ne na prave Božje preroke.   

Marsikateri nič hudega sluteči sodržavljan bi relikte mračnega praznoverja tako rad pregnal v davno preteklo časovno epoho. Toda naravnost šokantno je, da nam je vse to veliko bližje, kot običajno mislimo. Pred kratkim je nek prakristjan obiskal muzej z zakladnico katedrale v Würzburgu. Tam je nato videl insignije današnjih škofov in je moral ugotoviti: Še danes je tako!

Vzemimo primer „naprsni križ“. Od 12. stoletja  je moral vsak škof nositi določen naprsni križ. Že v 4. stol. je obstajal amulet, posodica z relikvijo. In vse do današnjega dne mora biti v škofovem naprsnem križu relikvija – tako je predpisano. Na ta in podoben način se ti rituali in insignije nosijo še danes in se prenašajo naprej. Torej danes ni nič drugače – kot mnogi mislijo – ampak je to sedanjost, absolutna sedanjost.
Tudi v vsak oltar je vgrajena relikvija. Katoliški oltar je šele takrat polnopravno posvečen, če vsebuje relikvijo. Kaj neki poreče verni katoličan, ki doslej ni vedel, da so v oltarju cerkve, kamor mogoče hodi nedeljo za nedeljo, nekakšne kosti ali drugi „zelo sveti“ deli mrliča in pred njim tiho trohnijo?
Tukaj se sodobnik, ki razmišlja, vpraša: Ali je zares treba verovati v ta kult relikvij? Če ga tako imenovani verniki ne sprejmejo, če torej ljudje ne verujejo v to – kaj je potem?
Rekli smo že, da je treba posebej verovati tudi v moč relikvij. Na splošno lahko rečemo, da obstaja dogma, ki jasno izjavlja: „Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, napisanega in nenapisanega, je izključen.“* To velja tudi za tistega, ki tega izročila sploh ne pozna. „Kdor ne sprejme enega samega sestavnega dela tega izročila ali ga nima za resničnega, je že preklet – celo takrat, ko tega ne ve. Po doktrini katoliške cerkve je dozdevno že v peklu, ne da bi se tega zavedal.
Postavlja se vprašanje, ali to prekletstvo potem ne zadene skoraj vseh katolikov? Težko verjetno je, da bi vsi katoličani poznali vse dogme in izročila. To bi posledično pomenilo, da plačujejo cerkvi, ki jih je že zdavnaj preklela.

Mogoče bi si morali enkrat pojasniti, kaj pravzaprav pomeni biti večno preklet. Večinoma enostavno tako rečemo, občutimo kot škandal. Toda celotnega obsega tega škandala se človek zave, če si pojasni, kaj zares pomeni: večno. Večno, večno trpeti v ognju, prestajati neizrekljive muke in se tega nikdar rešiti. Nikoli ni konca teh muk, tako uči cerkev. In to samo zato ker človek ni veroval v eno ali drugo dogmo. V zadnjem času pa je razen tega nekdo večno preklet tudi takrat, če živi v izvenzakonski skupnosti. Pred nekaj dnevi je Benedikt XVI. oznanil, da zakon brez poročne listine ni združljiv z naukom te cerkve, je torej težek greh. In kdor umre s tem grehom, po dogmi o večnem prekletstvu, zapade večnemu ognju v peklu.
Toda cerkev se ne sramuje, ko od vseh tistih, ki ne verujejo v vsako njeno dogmo, še naprej krepko kasira, čeprav jim pojasnjuje: Večno ste prekleti, ker ne verujete vsega, kar oznanjamo (po Neuner-Roos, obrob. št. 85).

Tako torej oznanja cerkev. Kdo veruje, da je Bog cerkvi to zapovedal? Kdo veruje v to? Noben človek, ki normalno razmišlja, ne verjame, da je Jezus, Kristus, ali Bog, naš Oče, prenesel na cerkev takšno misel, takšen nalog. Če je Bog ljubezen, potem je On ljubezen. Ljubezen odpušča, ljubezen oprošča, ljubezen nosi. Toda cerkev prekolne! – Kdo tu sedi na Petrovem stolu?
Ali je treba še izgovoriti, ali vsak poslušalec, vsak bralec ne razume tega sam?
Zelo nazorno je to povedal nek velik ruski pesnik, namreč Lev Tolstoj, in sicer v svoji pripovedki „Obnovitev pekla“*. To pripovedko so objavili šele po njegovi smrti, in njegovega sina, ki jo je objavil, so obtožili bogokletja, nato pa ga oprostili. V tej pripovedki gre – smiselno – za to, da je po dogodku na Golgoti, ko je Jezus umrl na križu, bil hudič pregnan v najgloblje brezno pekla. Bil je torej „uklenjen“. Zakaj? Ker so si ljudje od tistega časa naprej prizadevali udejanjati nauke Jezusa iz Nazareta. Bilo je manj prepira, ljudje so se medsebojno spravili in hudič ni imel več dela. Pekel je bil prazen. Toda potem, po dolgem času, je v peklu nenadoma postalo hrupno. Nekaj hudičev je vstopilo z baklami, zelo veselo, in Belcebub je vprašal: „Ljudje, kaj pa je?“ Odgovorili so: „To, kar je bilo vedno.“ Pekel je spet začel obratovati. – „Da, in kako ste to napravili?“ Zatem je po rangu drugi najvišji hudič rekel: „Izmislil sem si cerkev.“
Lev Tolstoj potem pojasnjuje, kako je to potekalo, da je z ustanovitvijo cerkve spet prišlo do prepira med ljudmi, da se je spet oblikovala „elita“, ki je druge tlačila in izkoriščala, da je tudi država izkoriščala ljudi, da je bil na ta način spet zrušen začetek prakristjanstva in da so vsled tega zločini bili večji in številčnejši kot poprej.
V nadaljevanju nekaj kratkih odlomkov iz Tolstojeve pripovedke. Ko je hudič slišal „izmislil sem si cerkev“, je vprašal: „Ja, kaj pa je pravzaprav ‘cerkev’?“ On tega ne ve. Nato mu njegov namestnik pojasni naslednje: „Cerkev, to si lahko predstavljamo tako, da ko ljudje lažejo in čutijo, da jim nihče ne verjame, se začnejo sklicevati na Boga in govorijo: ‘Ker ljubim Boga, je to, kar rečem, resnica.’ To je pravzaprav cerkev, samo s to posebnostjo, da so ljudje, ki priznajo to cerkev, trdno prepričani, da so nezmotljivi in da se jim pozneje ni treba ničemur odreči, četudi gre za nesmisel, ki so ga samo enkrat izrekli.
Cerkev nastane tako: Ljudje dopovedujejo sebi in drugim, da je njihov učitelj, Bog, z namenom, da zakona, ki ga je razodel ljudem, ne bi napačno razumeli, izbral določene ljudi in to tiste, katerim je bilo poverjeno polnomočje, da edini lahko razlagajo Njegov nauk.“ – To je cerkev.
Torej je bil tudi Tolstoj mnenja, da je hudič ustanovil cerkev. In da nadaljnja Tolstojeva izvajanja niso iz trte izvita, kažejo naslednje dogme katoliške cerkve. Beremo v Neuner-Roos, obrob. št. 44: „Zaradi tega mora tudi vedno ostati ohranjen tisti pomen verskih resnic, ki ga je prikazala sveta mati cerkev; nikdar se ne sme pod videzom v imenu višjega spoznanja odstopiti od tega pomena.“ In kakor je pravkar citirano: „Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega sporočila, tako napisanega kot nenapisanega, tega naj se izključi.“ (Neuner-Roos, obrob. št. 234)
V Neuner-Roos, obrob. št. 234 beremo: „V veri moramo vztrajati, da se izven apostolske, rimske cerkve ne more nihče rešiti; to je edina barka rešitve in vsakogar, ki ne vstopi nanjo, bo odnesla povodenj.“
Iz tega tudi sledi, da vse druge religije, po cerkvenem nauku, že pripadejo večnemu prekletstvu. Tudi velike religije kot npr. hinduizem, budizem, islam, jainizem, konfucionizem, judovstvo, taoizem. Sem spadajo tudi vsi protestanti pa tudi vse druge konfesije, ki niso katoliške. Vedno znova pa se trdi, da so na vatikanskem koncilu to dogmo omilili. Toda to je laž. Niso je omilili. Kajti na vatikanskem koncilu so sklenili naslednje: „Zato ne morejo biti rešeni tisti ljudje, ki vedo za katoliško cerkev in njeno odrešilno nujnost, ki jo je ustanovil Bog po Kristusu, pa vanjo niso hoteli vstopiti ali vztrajati v njej.“ (Neuner-Roos, obrob. št. 417).
Zdaj se je treba vprašati: Kdo od protestantov po vsem svetu ne pozna katoliške cerkve? Vsi poznajo katoliško cerkev. To pomeni, da prejšnja izjava zadeva vse ljudi, z izjemo nekaterih izoliranih plemen v Papui Novi Gvineji ali na področju Amazonke, ki dejansko še ničesar ne vedo o obstoju katoliške cerkve. Za vse druge pa velja, da jih po pojmovanju cerkve doleti prekletstvo.
Cikel oddaj teče pod naslovom: Kdo sedi na Petrovem stolu? O tem je marsikaj povedal ustanovitelj Evangeličanske cerkve, Martin Luter v „Gos-podovi pridigi proti Turkom“, ko je leta 1529 izjavil: „Verjamem, da je papež maskiran, poosebljen hudič, ker je zadnji kristjan.“ Ali: „Proti papeštvu, ki ga je ustanovil hudič.“ Tam beremo tudi naslednje Lutrove besede: „Kajti hudič, ki je ustanovil papeštvo, govori in deluje po papežu in rimskem sedežu. Tako si ti papeža, kar že je in od koder že prihaja, namreč grozoto vsega malikovanja vseh hudičev potegnil na dan iz dna pekla.“
Tako govori o papežu ustanovitelj Evangeličanske cerkve. Čeprav ta izjava ni bila preklicana, Evangeličanska cerkev kljub temu sili h Rimskokatoliški cerkvi in se tako poskuša vrniti v isto naročje. Zakaj? Da bi vendarle utekla večnemu ognju? – Grobo rečeno, to torej pomeni, da Evangeličanska cerkev sili k hudiču. Čemu?
Mogoče zato, ker ima v sebi tudi sama še veliko poganskega. Marijinega kulta in relikvij evangeličani niso prevzeli, zato pa veliko drugega, ki je prav tako pogansko. Oltarji v cerkvah so npr. poganska miselna dediščina, poganska praksa. Prižnico so imeli že v kultu Izis. Tudi zadnje večerje, kakor jo imajo katoliki ali evangeličani, v ritualizirani obliki, prakristijani niso imeli. Praznovali pa so skupno večerjo ljubezni, pri kateri so vsi jedli skupaj in pri kateri so nahranili tudi revne. Kasneje so to spremenili v ritual. Večerja je bila prestavljena na dopoldan; pojavil se je duhovnik v posebnih oblačilih; imeli so oltar in iz tega so napravili mašno daritev, žrtvovanje, kot to poznamo v poganskih kultih.
Luter je prevzel vse to in še veliko drugega – med drugim glavni sestavni del cerkvenega življenja, „duhovnika“. Potrjeval je torej aroganco človeka, ki se postavi med posameznega človeka in Boga. Osrednji princip katoliškega nauka je, da posameznik lahko pride v nebesa samo, če verjame v to, kar mu določi drug človek. To praznoverje, po katerem samo duhovnik lahko posreduje odrešenje, si je prisvojila tudi Evangeličanska cerkev. S tem cerkve še bolj nasprotujejo svoji lastni Bibliji, kajti tam piše: „Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi,“ – zdaj pa pozor – ne duhovnik, ampak v Bibliji piše: „človek Kristus Jezus“. (1 Tim 2, 5) O duhovniku tukaj sploh ni govora.
Vse to pa protestantom nič ne koristi, čeprav so toliko prevzeli od katoliške cerkve, kar je ta spet prevzela iz poganstva. Kajti, kot že rečeno, dokler ne prevzamejo celotne osrednje dogme katoliškega verovanja, so tudi protestanti prekleti – to določa katoliški nauk. To pomeni, da se evangeličani lahko prilizujejo, vendar jim to po katoliški veri nič ne pomaga. Vzrok, zakaj to počnejo, je v tem, da katoliška cerkev vedno zna nadvse spretno zamegliti svoj nauk.

Zdaj smo veliko slišali o grozodejstvih večnega prekletstva, o večnem peklu. Če se temeljito poglobimo, pa vidimo, da celo katoličani to pogosto zanikajo ali bagatelizirajo. Katoliški časopis „WELTBILD“ npr. ima za katoličane „pogovorno uro“. Tam je bilo postavljeno vprašanje: „Kako naj danes govorimo o peklu? “ – Odgovor se glasi: „Obstaja teza, da pekel za človeka pomeni, da popolnoma preneha eksistirati. Ni ga več.“ (Weltbild 20/96, članek „Ewig einsam“)Nenadoma so tukaj čisto nova tolmačenja! Porodi se vprašanje: Kaj že spet tiči za tem? Posameznik naj ne bi več eksistiral?
Reči moramo, da gre tukaj v bistvu za bogokletje. Po eni strani cerkev priznava, da ima človek v sebi nesmrtno dušo; po drugi strani pa zdaj očitno hoče razglašati, da bo tisti, ki ne veruje v njene dogme, uničen. Življenje, ki ga je ustvaril Bog, naj bi bilo torej uničeno, če človek ne veruje v dogme te
organizacije. V bistvu si komajda še lahko zamišljamo kaj bolj satanskega.
Pri citirani izjavi seveda ne gre samo za razkroj v nirvano, kajti pri tem bi energija ostala. Toda tukaj je rečeno: „Razkroji se v nič.” Kaj je pravzaprav „nič“? Ali nič sploh obstaja, če je vse energija? Božji zakon ne pozna razpada, razkroja, izginotja ali minevanja, ampak edino preobrazbo, in sicer evolucijo, dozorevanje v višje oblike bivanja oz. življenja. Za izjavo kot je ta, da neko bitje preneha obstajati, se skriva ali globoko duhovno neznanje ali pa želja po razkroju Božjega stvarstva.
Že pekel sam po sebi je misel, za katero moramo reči: če bi en sam človek pristal v večnem prekletstvu in tam ostal, bi to bila zmaga nad Bogom, kajti Bog je ustvaril to življenje. Bog je Bog ljubezni in če bi bil en sam človek večno preklet in tak ostal, potem bi bil Bog premagan. Nauk o peklu in večnem prekletstvu je potemtakem bogokletje.

Katoliška cerkev trdi, da ji je Bog dal odrešenjsko nujnost? Kaj pomeni „odrešenjska nujnost“?
To pomeni, da je za odrešitev človeka nujno, da je v tej cerkvi. Če ni v tej cerkvi, tedaj ne prejme odrešitve. To pomeni, da je preklet.
To je zapisano v dogmi, ki jo spet lahko preberemo pri Neuner-Roosu, obrobna št. 381.: „Sveta rimska cerkev, ustanovljena po besedi našega Boga in Odrešenika, trdno veruje, priznava in oznanja, da „nihče izven katoliške cerkve, niti pogan“ niti jud, niti nevernik ali nekdo, ki se je ločil od enosti, ne bo deležen večnega življenja, marveč bo zapadel večnemu ognju, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom, če se ji (cerkvi) pred smrtjo ne priključi.“

Pojasnili smo, da protestanti, po katoliškem nauku, tudi zapadejo večnemu ognju ali večnemu prekletstvu. Pripadnik Lutrove cerkve bi lahko rekel: „Ne verjamem v dogmo. Ne verjamem, kar piše v Neuner-Roosu, saj sem protestant. S tem sem izven najhujšega. „Mogoče tudi pri analogni rabi naslednjega stavka: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, …“ kakor piše že v Bibliji, „da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge!“ (Raz. 18, 4) (citirano po nem. orig, ker je pomen v slov. Bibliji drugačen – op. prev.).
Toda protestant ne ve, da pride z dežja pod kap. Kajti čeprav se danes ne govori več pogosto o tem, kar piše v protestantskem nauku, pa je človek po njem vnaprej določen. Po tem nauku je en del človeštva po Božji samovoljni volji zapisan odrešenju, drugi del pa zapade večnemu prekletstvu, ne da bi proti temu lahko kaj storil. Ta nauk je pravzaprav še perverznejši od nauka Rimskokatoliške cerkve. Izhod iz dileme prav gotovo ni protestantizem.
Še enkrat jasno povedano: Luter je torej učil, da je Bog že pred človekovim rojstvom določil, ali ta pride v nebesa ali v večni pekel, kar pomeni, da je zapadel hudiču. Toda evangeličanska cerkev je to izjavo že malo ublažila z naslednjo formulacijo: Bog tega ni vnaprej določil, ampak je to samo „predvidel“ …*
Vsekakor pa v tem primeru tudi cerkev ni potrebna! Kajti če je vse predvideno in tako ali tako poteka na ta način, potem bi ljudi morali zapustiti vsi dobri duhovi, zlasti še, če zastopnikom te institucije nosijo tudi svoj denar.

Nesmiselnost tega nauka je posebno nazorna, če izjavo uporabimo na konkretnem primeru. Kako je pri sodnem postopku? Če je nekdo storil zločin, lahko zmeraj reče: „Bog je že pred mojim rojstvom sklenil, da bom slab človek ali da bom storil težak zločin. Torej me zdaj vendar ne morejo za to obsoditi! “ Kaj poreče k temu sodnik?
V tem primeru je pri sodniku tako kot skoraj pri vseh protestantih: nič ne ve o tem. Kajti protestanti „verujejo“, toda večinoma ne vedo, v kaj sploh verujejo. Sodnik bo verjetno šel kar preko tega ugovora.
Po mnenju cerkve je potem sodnik prav tako hudičev kandidat. Obsodi nekoga, ki ga je Bog že pred rojstvom poslal v večni pekel. Je sodnik potem tudi v večnem peklu? *Npr. Augsburger Konfession XVII in Verbindung mit Kon-kordienformel, Epitome XI.
Vidimo, da gre za paradoksnost, ki je vnaprej programirana v nauku Evangeličansko luteranske cerkve in ki spodkopava vsak pravni red. Cerkev, ki zanika človekovo svobodno voljo v etičnih stvareh ter mu pravi: „Ti se ne moreš na podlagi svoje svobode odločiti za dobro ali zlo, ampak si vnaprej določen“, v bistvu zanika osnove našega pravnega reda, tudi naše ustave, ki izhaja iz tega, da ima vsakdo svobodo razvijati se po svojih odločitvah, oblikovati svoje življenje po svojih etičnih merilih. Vse to odpade, če Lutrov nauk vzamemo resno. Celotni pravni red ne deluje več, če se človek opre na luteranski cerkveni nauk, saj nihče več ne bi smel biti obsojen zaradi zločina, kajti od vsega začetka ni kriv, in sodnik ki ga kljub temu obsodi, se seveda obremeni.
Sodnik v bistvu prav tako pristane v peklu, ker je storil krivico. Toda mogoče bi Luter rešil sodnika in bi rekel: „Tudi ti si popolnoma nesvoboden; saj ne moreš drugače.“ Do te mere gre za nesmiselno kroženje nesvobodnih „božjih marionet“. Čeprav je Bog Bog svobode, Bog ljubezni, je tukaj umeščena človeška podoba, ki iz Božjih stvaritev dela marionete, katerih Bog nikdar ni tako ustvaril.

Ali sploh potrebujemo pravni red, če smo vsi marionete? Nekateri so določeni za slabo, drugi za dobro, eden za nebesa, drugi za pekel; saj po Lutru sploh ne moremo drugače. Ali potem sploh potrebujemo pravni red?
Po luteranskem principu naša država sploh ne bi mogla delovati, in zaradi tega se to enostavno ignorira. Nečesa namreč ne smemo pozabiti. Predpostavljajmo, da bi sodnik zanikal svobodno voljo obtoženega, tako kot je to storil Luter in tudi svojo, potem bi moral tudi sebe proglasiti za neprištevnega. Na ta način bi bil odpravljen cel sistem.Tako obtoženega kot sodnika bi morali dati v začasni pripor.
Če logično razmišljamo, pridemo do vprašanja: Ali potem sploh potrebujemo sodnike? Ali sploh še potrebujemo državni pravni red, če je vendar po evangeličanskem nauku človek vnaprej določen in katoliški cerkveni nauk uči, da če ne veruješ, si večno preklet? – Če je človek tako in tako večno preklet, zakaj potem še potrebuje sodnikovo sodbo?
Katoliški teologi bodo tukaj ugovarjali, češ da mora svetni pravni red skrbeti za določen red. V oklepajih bi lahko dodali: torej tudi za red med tistimi, ki so že prekleti.

Če natančno pogledamo katoliški nauk, predvsem izjave, ki so zapisane v Mojzesovih knjigah, katere so, po katoliškem nauku, „resnična božja beseda“ in se v Novi zavezi “izpolnjujejo“, potem je stvar taka, da svetnega pravnega reda pravzaprav sploh ne bi potrebovali, kajti zadnjo besedo ima vedno duhovnik. Lahko bi torej rekli, da je svetni pravni red predviden samo kot krinka, ki si jo nadenejo. V resnici katoliška cerkev pove, kaj naj bi se naredilo in svetni red naj bi storil, kar hoče katoliška cerkev. Tako se pojavlja nacionalno ali državno legitimirano pravo v nauku cerkve. Lahko bi tudi rekli, da je treba demokracijo, v kateri izhaja oblast iz ljudstva, obdržati kot videz. V resnici hoče duhovniška kasta vodilni religiji določati, kako je treba ravnati.
Pomislimo na to, kako je bilo z Jezusom iz Nazareta? Kdo ga je umoril? Ne rimska okupacijska oblast, takratna svetna oblast, ampak duhovniška kasta. Vprašanje zveni sicer malo komično: Ali potrebujemo svetne sodnike? Odgovor bi se lahko glasil: po Bibliji in cerkvenem nauku jih potrebujemo, kajti tako ima duhovniška kasta krinko za svoje nasilne operacije.
Naj bo to Lutrova cerkev ali Rimskokatoliška cerkev, vlada mora biti v vsakem primeru njena dolga roka; vlada je izvajalka – dokler ljudstvo to dopušča.
Prav brez zadrege je rečeno tudi v knjigi Neuner-Roos (obrobna št. 434): „Mi določamo, da ima sveti Apostolski sedež in rimski škof prednost na celi zemeljski obli.“
Ali ne bi potem morali reči, da demokracijo narodu pravzaprav samo hlinijo; v resnici za demokracijo stoji diktatura cerkve? Če upoštevamo, da cerkev od svojih vernikov zahteva, da v vsaki situaciji, naj bo privatno ali v poklicu, skrbijo za to, da se uveljavi* krščanski nauk – razume se, da po cerkveni dogmatiki – potem se tukaj ideologija organizacije postavi nad državni pravni red. Gre za totalitarno ideologijo, ki z demokracijo nima ničesar opraviti; lahko bi celo rekli, da v tem primeru diktatura poskuša obvladati demokracijo. *O dejanskem stanju lahko obširno preberete v „Für erfahrene Analytiker; Entdecken Sie die Wahrheit. Die kirchliche und staatlliche Gewalt und die Gerechtigkeit Gottes“, str. 31. isl. Verlag DAS WORT (Za izkušene analitike; odkrijte resnico. Cerkvena in državna oblast ter Božja pravičnost. Slov. prevod v pripravi, op. prev.).

Seveda moramo vedno razlikovati med programskimi načeli in vprašanjem, če je ta programska načela dejansko moč uveljaviti. Totalitarna programska načela, ki jih poznamo iz katoliške, poganske kultne cerkve, so dejansko, že kot načela, nevarna.
Marsikdo bo porekel: „Da, toda v realnosti ne učinkujejo.“ V zvezi s tem je zanimivo, da je že omenjeni kardinal Meisner pred nekaj dnevi med drugim zahteval tudi, da nemška stranka CDU izbriše C iz svojega imena. Ne zato, ker tako CDU kot tudi katoliška cerkev nimata s Kristusom (nem. Christus, op. prev.) nič opraviti, ampak je rekel v tem smislu: Kaj je krščansko, določamo mi! Meisner je dal jasno vedeti, da se stranka ne ujema z njegovimi strogo reakcionarnimi predstavami (epd - objava, 5.6.2005). Torej to programsko načelo cerkve očitno ni samo na papirju, ampak se udejanja. In kdor v to še dvomi, temu priporočamo Gabrielino knjigo: „Für erfahrene Analytiker; entdecken Sie die Wahrheit. Die kirchliche und staatliche Gewalt und die Gerechtigkeit Gottes“.
V knjigi je neverjetno jedrnato in jasno podano, kako funkcionirajo ti mehanizmi. Niti v demokratični državi pogosto drži v rokah duhovniška kasta. Če ne verjamete, berite to knjigo.
Po vsem tem absurdnem, poganskem, cerkvenem verovanju, o katerem smo slišali v današnji oddaji, bi radi prebrali kratek odstavek iz navedene knjige. Na strani 75 piše: „Vedno več ljudi je kritičnih do cerkvene vere. Prvotno so bili mnenja, da je Bog isto kot cerkev. Ker se s cerkvijo več ne strinjajo, zdaj mnogi dvomijo tudi v obstoj Boga. In katerega boga? „Boga“ ki ga uči in ga je učila cerkev? Bog ni cerkveni bog! Kristus ni „Kristus“ cerkvenega nauka!
Če v tem času ne bi prišel Duh večne resnice s Svojo besedo, dejansko mnogi ne bi vedeli, kdo je Bog, kdo je Kristus in kaj naj bi si o Njem mislili. Ne bi vedeli, da se Mu lahko približamo in Ga dojamemo, tako da se obrnemo k Njemu, ki biva v naši notranjosti. Jezus je pridigal Božje kraljestvo v nas. Učil nas je, da gremo v tiho kamrico: „… Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.“ (Mt 6, 6)

Dragi poslušalci, dragi bralci, če tudi vi spadate med ljudi, ki ne morejo več verovati v cerkvenega boga in Kristusa cerkva, potem preizkusite, kaj nas je učil Jezus. Prakristjani delamo tako, da si doma napravimo tiho kamrico – lahko je le majhen,
lepo oblikovan kot v sobi, v katerega se lahko umaknemo, da bi molili. Greste pa lahko tudi v naravo, prisluhnete zvokom narave, postanete tihi in tako molite k Bogu, vašemu Očetu. Izkusili boste, da je to najhitrejša pot, da se približamo Bogu v sebi.

naprej / nazaj na kazalo