Tukaj ste: začetna stran > Mi o sebi > Deset zapovedi > Deveta in
deseta zapoved

Deveta in deseta zapoved


Zadnji dve zapovedi lahko obravnavamo skupaj, saj sta si po vsebini podobni. V Scofieldovi Bibliji, ki jo je prevedel Martin Luther, se deveta zapoved glasi: “Ne polakomni se hiše svojega bližnjega” in deseta zapoved: “Ne polakomni se žene svojega bližnjega, niti njegovega hlapca niti dekle niti njegovega vola niti njegovega osla, niti ostalega, kar ima tvoj bližnji.”

V popravljenem prevodu, izšel je leta 1984, se deveta zapoved glasi podobno: “Ne želi hiše svojega bližnjega” in deseta zapoved: “Ne želi svojega bližnjega žene, hlapca, dekle, goveda, osla niti ostalega, kar ima tvoj bližnji.”

V bibliji Veselo sporočilo sta deveta in deseta zapoved že združeni. Tam piše: “Ne poskušaj si prisvojiti, kar pripada drugemu, niti žene niti njegovih hlapcev, goved ali oslov ali česarkoli drugega, kar je njegovega.”

Vprašajmo se: Kaj je pravzaprav moje? Če sebe vidim kot hišo Svetega Duha, Božji tempelj, kar v resnici sem - kaj je potem moje? Moja je Božja polnost, moja sta nebo in zemlja. Vse, kar je, je kot esenca in moč v meni, v mojem duhovnem telesu, ki je mikrokozmos v makrokozmosu; je moja duhovna dediščina. Moj Oče, ki je prav tako Oče vseh čistih bitij, duš in ljudi, je vsakemu od nas dal za dediščino neštete moči neskončnosti. Vse to je v nas in z življenjem po božanskem zakonu, nam bo to spet dostopno.

Kar je našega v svetu, v materiji, je naša zemeljska dediščina, ki jo upravljamo dobro, nikoli pa se nanjo ne vežimo, je Božje darilo.

“Ne želi hiše svojega bližnjega” tako pomeni tudi: Bodi zadovoljen s tem, kar ti je dal Bog in kar smeš upravljati. Tvoja naloga je, da svoje zemeljsko imetje spoštuješ, zakonito večaš in upravljaš, toda drugim ne bodi nevoščljiv zaradi njihovega imetja.

Ker v naš em svetu obstaja neuravnoteženost, neenakost, mnogi zavidajo bližnjim vse imetje. Č e bi vsak imel enako, nihče ne bi živel v revščini. Vsak bi bil bolj ali manj zadovoljen, saj bi navsezadnje imel isto kot sosed. Mogoče bi bilo njegovo imetje drugače oblikovano, drugače zidano, drugač e izdelano in opremljeno, toda v energijskem pogledu, bi imel isto. Dokler na Zemlji obstaja ta neuravnoteženost, bodo ljudje tudi kršili deveto zapoved: Ne želi hiše svojega bližnjega.

V poenotenem prevodu beremo, kako so prvi kristjani živeli v prvem stoletju po Jezusovi smrti in vstajenju. Tam piše: “Skupnost vernih je bila eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar je imel, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno... Med njimi tudi ni bilo nikogar, ki bi trpel pomanjkanje. Zakaj vsi, ki so imeli zemljišča ali hiše, so svoje imetje prodali in iztržek položili apostolom pred noge. Vsakemu se je podelilo toliko, kolikor je potreboval.” (Apd. 4, 32-35)

Vidimo torej: Če ljudje živijo krščanske ideale, po zapovedih enosti, sožitja, družnosti, bratstva, potem deveta in deseta zapoved za njih nista več aktualni, saj niso več vezani na osebno lastnino. Vse pripada skupnosti in vsi v skupnosti delajo za skupno blaginjo vseh.

Tudi vedno več današnjih prakristjanov se trudi živeti po teh načelih. Svoje imetje združujejo, tako da vsak lahko enakopravno upravlja in vzdržuje dejavnosti v skupnosti in enako prejema od tega, kar se v skupnosti prigospodari.

Če smo se že rodili bogati ali če smo obogateli zaradi življenjskih okoliščin - npr. zaradi dobro plačanega poklica, dobro vodenih in dobičkonosnih poslov - je pomembno, kako ravnamo s tem, kar posedujemo.

Če upravljamo z imetjem na pravi način in podarimo naprej, česar nujno ne potrebujemo, bo tako ravnal mogoče tudi naš dedič - naš sin, naša hči. Dediščino bo dobro upravljal in česar ne bo potreboval, bo dal upravljati drugim.

Če starši svojega imetja niso pridobili zakonito, kaj se bo zgodilo s tem imetjem? Po smrti staršev pripada po zemeljskih zakonih imetje dediču. Kaj pa pravi duhovna zakonitost? Ali je lahko imetje, ki ni pridobljeno s pozitivnimi moč mi življenja, dajanja in sprejemanja, trajno?

Če pogledamo v svet, pogosto spoznamo, da marsikatero podjetje propade v drugi ali tretji generaciji dedičev, ker imajo ti morda čisto drugačne interese. Tako mnogokrat razpade to, kar so starši pridobili na nepošten način.

Deveto zapoved Ne želi hiše svojega bližnjega lahko obravnavamo tudi z duhovnega stališča.

Prakristjani verujemo, da je vsak od nas tempelj Svetega Duha, torej Božja hiša. Kako je, če nekega človeka poželimo, ker bi radi njegovo hišo, tempelj, onesnažili, oskrunili in zlorabili - npr. s spolnostjo? Kako je, če na hišo, na tempelj svojega bližnjega gledamo kot na svojo lastnino, da bi s tem templjem, s to hišo delali, kar bi hoteli?

Če npr. to hišo, v kateri biva Božji Duh - človeka torej - uporabimo kot sužnja, če mu naprtimo težka bremena in dela, za katero dobi borno plačilo, sami pa se vdajamo potratnemu življenju in uživanju bogastva - potem se počutimo Bogu enaki in vdiramo kot božanstvo v tempelj, v hišo bližnjega in ga naredimo za svoje orodje.

Poglejmo v zgodovino zahodnega sveta: V srednjem veku je obstajalo tlačanstvo. Kmetje so bili osebno odvisni od gosposke, za katero so delali, sami pa dobili le delček tega, kar so pridelali. Spomnimo se tudi trgovine s sužnji. Evropejci so v Afriki ugrabljali ljudi, jih z ladjami prepeljali v Ameriko in jih tam na dražbi prodajali kot blago. Posestniki Novega sveta, ki so z denarjem kupovali te sužnje, so sužnje deloma obravnavali kot živali, izkoriščali njihovo delovno moč in jih pogosto pustili klavrno životariti.

Zgodovina govori, da je neka uradna krščanska cerkev še do l9. stoletja imela sužnje. Tu se poraja vprašanje: Kdo je usmerjal to institucijo? Ali je to bil Kristus Boga, ki je kot Jezus učil bratstvo, ali so bile na delu druge moči?

V Afriki so lovili ljudi in jih prodajali na dražbi - ukvarjali so se torej s trgovino s sužnji. Danes take trgovine ni več. Toda, ali se pri krstitvi dojenčkov ne dogaja nekaj podobnega? Suženjstva še nismo čisto odpravili, saj otroke, ki se še ne morejo sami odločati, ker so premladi in tako še nimajo daru odločanja, enostavno odnesejo h krstu in jih s tem vključijo v institucijo, čeprav je Jezus učil: “Najprej učite, nato krščujte”; to pomeni: Dovoli svojemu bližnjemu, da se sam odloči, ali bi rad sprejel to ali ono religijo.

Ugotavljamo in spoznavamo, da se ne smemo oklepati črk Svetega pisma, sicer bi bili mnogi od nas rekli: “Ne želim hiše svojega bližnjega, dovolj mi je moja in sem zadovoljen, torej ne kršim devete zapovedi ‘Ne želi hiše svojega bližnjega’. Dober kristjan sem torej.” Kdor sam sebe ne kontrolira, kdor ne more dognati svojih misli, kdor ne doume smisla besed iz Svetega pisma, ta je prepričan, da v glavnem izpolnjuje vseh deset zapovedi. V ilustracijo bomo navedli primer take kršitve devete in desete zapovedi.

V Luthrovi Bibliji deseta zapoved zveni podobno kot deveta: “Ne želi svojega bližnjega žene, hlapca, dekle, goveda, osla niti ostalega, kar ima tvoj bližnji.” Ta zapoved pravi, da bližnjemu ne smemo ničesar izmakniti. Ni nujno, da kaj ukrademo le z uporabo sile ali strahovanja, pogosto se namreč krade na mnogo subtilnejši način - prek naših želja in hotenj. Tako se lahko zgodi naslednje:

Všeč nam je imetje, npr. posestvo, in bi ga radi imeli. To željo negujemo dolgo časa, več let, dokler ne pride trenutek ko je naš bližnji zaradi okoliščin prisiljen prodati posest, mi jo pa lahko kupimo. Tedaj si mislimo: “To posestvo sem že vedno hotel imeti. Zdaj hoče slučaj, da bližnji proda to zemljiško posest, jaz pa jo lahko kupim. Kakšna sreča.”

Mar je bil res slučaj ali sreča? Mar nam je pri tej kupčiji pomagal Bog? Ali nam niso pri tem pomagale pravzaprav naše želje in hotenje? Ali nismo o tem, da bi posedovali to imetje, intenzivno sanjarili - si torej živo predstavljali? Misli so moči, prav tako želje; tako misli kot želje težijo k uresničevanju.

Do uresničitve lahko pride na ta način:

Iz želj, ki smo jih oddajali vrsto let, je nastala cela aura teh želja, ki zdaj ovija želeno posestvo. In tako je zdaj posestnik prišel v težave. Kdo jih je sprožil? Mogoče mi - s svojimi željami. Možno je, da je bližnji že imel težave in da so te naše misli ta razvoj pospešile. Če bi pa te težave prišle na dan počasi, potem bi jih lahko postopoma odpravil in posesti mu ne bi bilo treba prodati. Torej smo tudi mi sokrivi, da je prišlo do prodaje.

In kaj se zgodi nadalje? Postali smo lastniki posestva. Mogoče prevzamemo tudi hlapca, deklo, govedo, osla in vse, kar si je pridobil prvi posestnik. V začetku teče vse lepo. V drugi, tretji generaciji pa energija upade, ker naši otroci in vnuki nimajo interesa za posestvo. Zakaj? Posestvo je bilo pridobljeno na napačen način, torej zlagano, nepošteno, namreč na podlagi poželjivosti, nevoščljivosti; navsezadnje je bil namen roparski.

Kot smo že rekli, se lahko zgodi, da prevzamemo tudi ženo bližnjega: Neki ženi pošiljamo misli tako dolgo, dokler je mogoče ne posedujemo, tako kot posedujemo imetje nekoga drugega, obvladujemo in gledamo nanjo kot na svojo last.

Mnogi se imajo za posestnike manjšega ali večjega imetja. Kako pa mi gledamo na svojo tako imenovano lastnino? Ali mislimo, da je to, kar imamo, naša lastnina in da lahko z njo gospodarimo po mili volji - ali pa nase gledamo le kot na upravitelja tega, kar nam je zaupal Bog?

Če damo naprej, česar ne potrebujemo, da bi na tej Zemlji, na tem svetu lahko zavladala enakost, potem imamo svojo posest upravičeno. Zadovoljni bomo s svojo ženo, s svojim hlapcem, s svojo deklo, z govedom, oslom in ostalim, kar imamo. Kdor ni zadovoljen s tem, kar mu je Bog zaupal v upravljanje, lahko poišče to, kar ustreza njegovemu idealu. Kdor pa bi rad prišel do lastnine bližnjega, ta hoče izključno nekaj zase. Kdor hoče kaj zase, npr. lastnino, posest, bo to prej ali slej tudi dobil - sicer ne po božanskih močeh, in kaj kmalu tudi zgubil. Saj se ena od zakonitosti zakona vzroka in učinka glasi: Kar hočeš obdržati, boš zgubil.

Za nas prakristjane je “želeti” isto kot “izmakniti”, vemo namreč, da s pogostimi poželjivimi mislimi lahko povzročimo pogosto več slabega kot pa z besedami, ki jih na kratko izgovorimo, jih pa nato v mislih ne krepimo več.

Misli so moči. Poželjive misli so plenilske moči. Četudi bližnjemu ne moremo takoj odvzeti tega, kar ima, mu bomo to že kdaj vzeli s svojim poželjivim mišljenjem, neresničnim govorjenjem in mogoče z nepoštenim dejanjem, takrat ko bo naš bližnji dovzeten za to.

Tudi omalovaževanje bližnjega, njegovih lastnosti in sposobnosti, ali če mu ne privoščimo stvari, ki jih ima, je kršitev devete in desete in tudi sedme zapovedi.

V teh maloštevilnih besedah devete in desete zapovedi je treba spoznati, kot vidimo, večplastnost, poleg materialnega tudi duhovni aspekt, npr. Božji tempelj, bližnjega, svojega brata, svojo sestro.

Tako torej prakristjani razumemo Deset zapovedi in se po tem ravnamo. Marsikdo od nas lahko reče, da mu je uresničevanje prineslo srečnejše in svobodnejše življenje, da je postal skromen in da ima vse, kar potrebuje, in pogosto še več. Kajti Bog je polnina in daje tistemu, ki nima poželenj, ki ne priča po krivem proti bližnjemu in ki bližnjega ne okrade niti v mislih niti z dejanji.

Mnogi naši soljudje bodo razumeli Deset zapovedi drugače. Nikogar nočemo siliti, da naj misli in živi tako kot mi. Vsak je svoboden in vsak ima drugačno stopnjo spoznanja. Č e spolnjujemo Deset zapovedi po svojih merilih in spoznanju, če jih torej vključimo v svoje vsakodnevno življenje, bomo iz vsake zapovedi razbrali vedno več in več, ker se naša zavest širi in vidimo globlje.

 

Kristusovi prijatelji v Univerzalnem življenju želimo, da bi vedno več soljudi začelo izpolnjevati Deset zapovedi in da bi po njih usmerjali svoje življenje. Prakristjani se čutimo povezani z vsemi ljudmi, kajti v Bogu smo vsi bratje in sestre, ker smo Božji otroci.

Želimo vam veliko moči in da bi občutili ljubezen našega Gospoda in Odrešenika, Kristusa.

 

Bog v pozdrav



naprej na "Sklepno besedo"   /    prejšnja "Osma zapoved"

Deset Božjih zapovedi

»Črke bodo oživele šele takrat, ko bo človek začel izpolnjevati zakone. S tem človek čisto postopno zori v vseobsegajoči zakon ljubezni in življenja. Samo tisti, ki izponjuje zakone s srcem in v duhu ljubezni, bo spoznal vseobsegajoči zakon in tako našel k resnici, ki je v notranjosti človeške duše
iz knjige »To je moja beseda«

To besedilo je iz knjige »Deset Božjih zapovedi«,
ki jo lahko naročite pri založbi DAS WORT.

 

© 2014 Universelles Leben e.V. • E-mail: info@univerzalno-zivljenje.siImpresum