 |
|
|
Univerzalno življenje - notranja religija
Notranja vera je življenje v Bogu, ki vse ljudi povezuje v svoji enosti in ljubezni.
Duh resnice nam je in bo približal življenje v Božjem Duhu z Desetimi božjimi zapovedmi in Jezusovem Govoru na gori.
Bog je svobodni Duh in nima ničesar skupnega z zunanjo vero, z institucijo cerkve. Cerkvene institucije so oblikovale svoje predstave, kako bi Bog moral biti in kako bi Ga morali srečati ter so njihovo predstavo o Bogu vsilile svojim vernikom, nazadnje tudi s krstom dojenčkov. To so zunanje verske predstave, to je slika o Bogu cerkvenih institucij, kar s pravim Enim, Bogom, nima ničesar opraviti.
Zunanje vere imajo za čaščenje svoje božje predstave njihovo vsakokratne tradicije. V Božjem kraljestvu ne obstajajo niti zunanje vere niti tradicije. Cerkveni dostojanstevniki in mnogi cerkveni verniki so okoreli v svojih tradicijah.
Tako mnogi ne opazijo več, kako ljudomrzniške so vsebine konfesionalno-cerkvenega nauka. Za te je prej ko slej obvezujoče vse, kar piše v Stari zavezi.
Preroku Mojzesu je tam na primer na mnogih mestih podtaknjeno, da je Bog sam zahteval smrtno kazen (takrat: kamenjanje) - na primer za tega, ki je svoje starše preklel, za zakonolomce, za tega, ki se je duhovnikovi sodbi upiral, za homoseksualce in še marsikaj. Bogu so pripisani mnogi zahrbtni način vedenja. Njegove sovražnike naj bi uspavali in nato ubili. Na straneh pa so seveda tudi "božja navodila", kateri privilegiji pripadajo duhovnikom in kako naj skrbijo za to, da bodo živali na brutalen način mučene, ubite, razkosane in sežgane - kot je rečeno, "v prijeten vonj Gospodu" … (3 Mz 3,5)
Vse to so nauki zunanje vere. Pogled v zgodovino pokaže, kakšne sadove je ta prinesla. Pomislimo samo na križarske vojne, preganjanje krivovercev in Judov, inkvizicijo, sežiganje čarovnic in še marsikaj.
Kakšen pa je položaj zunanje vere do živali, naših sobitij?
Čeprav je Jezus, Kristus, izrecno bičal vsako ubijanje - tudi ubijanje živali -, državna cerkev zagovarja klavnice, poskuse na živalih, gensko manipulacijo, da, celo ritualne grozote zverinskih načinov na živalih.
Notranja vera nima zunanjih voditeljev.
Ljudje, ki sledijo Jezusu, Kristusu, gradijo kot skupnost Notranjo vero. Ta nima verskih obredov, dogem, duhovnikov in župnikov in nima članstva, tako tudi ne krsta dojenčkov.
Notranja vera temelji na svobodi, svoboda pa pomeni, da Božjo ljubezen sprejmemo in se Božje ljubezni učimo, da bi bližnjega razumeli in ga cenili kot sina in hčerko Boga.
Kdor v svojem življenju postopno uporablja Božje zakone, pripada Notranji veri, če se uvšča v skupnost Notranje vere ali ne.
Ljudje Notranje vere se družijo v zavesti, da je Bog ljubezen, da Njegov Duh ljubezni, miru, usmiljenja in dobrote biva v vsakem človeku, v vsaki živali, rastlini, v vsakem kamnu, da v vsakem atomu, molekuli in vsaki vodni kapljici.
Notranje kristjanstvo pokaže pot v notranjost k ljubezni do Boga in bližnjega ter kaže postopno pot, da bi človek našel iz dremavice jaza, se tako prebudil v svobodnem duhu.
Prava svoboda vsebuje tako samospoštovanje kot tudi spoštovanje bližnjega. Svoboda pa pomeni tudi, da smo brez misli proti drugim ali ne mislimo, da naj drugi storijo za nas to ali ono, kar bi lahko storili sami. Biti svoboden pomeni, da smo naravnani na edino Avtoriteto, na inteligenco BOG, da bi se naučili, kaj je Božja volja.
Če svojo svobodo koristimo po Božji volji, potem resnično služimo Bogu in ljudem.
Resnična vera je vera dejanj. V pravem dejanju, v dejanju z Bogom, v dajanju povezanem z večnim Duhom, je pomoč tu in občutenje, da Bog obstaja in da Bog pomaga - vsakemu grešniku.
Vas zanima? Želite doživeti prireditev v "živo"? Informacije in kraji predavanj: Srečanje vseh iskalcev Boga.
|
|
