Tukaj ste: začetna stran > Mi o sebi > Sporočilo resnice > Deset zapovedi

Začetna stran • Kontakt • Brezplačne informacije

Deset zapovedi
- Kažipot k višjemu življenju

Sporočilo resnice

Druga zapoved se v Luthrovem Svetem pismu glasi: »Ne zlorabljaj Gospodovega imena, imena svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil nekaznovanega tistega, ki zlorablja Njegovo ime.

Prakristjani vidimo zlorabo Gospodovega imena v tem, da ljudje, ki poznajo Božje zapovedi in Kristu­sov nauk in z njim soglašajo, teh kljub temu ne izpolnjujejo; da morda celo druge opozarjajo na zapovedi, jih poučujejo, sami pa ravnajo čisto drugače.

Božje ime so pogosto zelo zlorablja, bolj kot si mislimo, kajti mnogi prikrivajo drugim in tudi sebi prave motive svojega dejanja in nehanja.

Kristus, preroški Duh, nas je učil, da nas za to, kar storimo, ne kaznuje Bog, temveč da se kaznujemo sami po zakonu:  »Kar človek seje, to bo žel.«
Saj ne seje Bog, temveč sejemo mi; in to, kar sejemo  m i, tudi m i žanjemo. Posledice svojega dejanja in nehanja bomo torej čutili, kajti vsak je odgovoren sam zase.

Če verujemo v kaznujočega Boga, potem zanikamo to zakonitost, setev in žetev, po kateri smo navsezadnje posredno vodeni prek samospoznanja in očiščevanja grešnega.

Smo kristjani in morali bi se odločiti: Ali verujemo v kaznujočega Boga - ali v Boga ljubezni in usmiljenja, v Boga, ki pomirja, ki odpušča, v Boga, ki nam je iz ljubezni poslal Svojega Sina Jezusa, Kristusa.

»Ne pozabi na sabat in ga spoštuj.«

Na »sabat« prakristjani skupno častimo svojega večnega Očeta in se zavestno ukvarjamo bolj s svojo notranjostjo kot pa z zunanjim. Ta dan je tako za nas izvir moči.

»Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo bo dal Gospod, tvoj Bog.«

Tudi oče in mati sta naša bližnja. Spoštujmo ju in cenimo ter nosimo ju v srcu – kot vse ljudi. Čast pa seveda pripada samo Bogu, našemu Gospodu. Razlika je med "spoštovati" in "častiti": Boga častimo tako, da Ga nadvse ljubimo, da nam je dražji od vsega in da z Njegovo močjo očistimo svoje človeško, grešno. Svojega bližnjega spoštujemo tako, da mu od srca želimo dobro, ga srečujemo z razumevanjem, mu nismo nevoščljivi, ga ne podcenjujemo, mu puščamo svobodo in mu prvi naredimo to, kar pričakujemo od njega.

» Ne ubijaj! «

Naj gre za ubijanje ali morjenje - vsak ve: Kdor gre v vojno, utegne ubiti svojega brata. Ker nam je Jezus iz Nazareta oznanil, da smo vsi bratje in se­stre, otroci e n e g a Očeta, je to kratkomalo bra­tomorstvo - naj gre za uboj ali umor.

Nasilje vedno znova rodi nasilje. Spoznajmo nesmiselnost vojn. Vojake pošiljamo v vojno, da bi prišlo do miru. – Ali z orožjem, s topovi, z ubijanjem bližnjih res lahko vzpostavimo mir?

Naj bi nam bilo ljubše: da nas ubijejo ali umorijo? Oboje pomeni: biti mrtev. Življenje je bilo vzeto na­klepno.

Peta zapoved velja tudi za naš odnos do živali. Obe instituciji, katoliška in evangeličanska, odobravata poskuse na živalih. Tudi živali čutijo! Živali v klavnicah tulijo, ker ču­tijo, da jim bo v nekaj minutah odvzeto življenje. Občutijo, da ne bodo mogle umreti po naravni poti, temveč da jim bo življenje dokončal strel. Izkušnje, sedanje trp­ljenje in trpljenje, ki ga doživljajo stoletja, tisočletja, so vtisnjene v delne duše mnogih živali. Mnoge živali so zaradi tega žalostne, druge agresivne. Kdo je kriv?

»Ne prešuštvuj. «

Če sem npr. kot zakonski mož ali zakonska žena, pred Bogom sklenil-a  zvezo s partnerjem, partnerico, naj bi mu kot mož ali žena ostal-a zvest-a, in to v mislih, besedah in dejanjih.

Ali si mar s spogledovanjem prizadevamo, da bi ostali zvesti svojemu partnerju in svojemu da, ki smo mu ga dali?
Jezus je v Govoru na Gori rekel:  »Slišali ste, da je bilo rečeno 'ne prešuštvuj'. Jaz pa vam pravim: Tisti, ki žensko samo poželjivo pogleda, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval.«

Če je za nas zvestoba zapoved v Kristusu, imamo veliko možnosti za sožitje v zakonu in partnerstvu. Potem se trudimo ustvarjati situacije, da lahko oba v enaki meri prideta do izraza.

Brali smo: »Kakor v nebesih, tako tudi na Zemlji.« Bog želi zakon – ne pa utesnjevanja. Ne želi prešuštvovanja, temveč sožitje.

V Govoru na gori smo dobili napotke, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, zakaj smo naredili napake in kako jih spet lahko popravimo. Vseeno je, katere grehe je treba spoznati pri sebi - moč spreobrnitve je dejstvo, kajti Bog ljubi vse svoje otroke. Nobenega ne izključi iz Svojega srca. Zato ni večnega prekletstva, temveč spreobrnitev po Božji milosti. To pa pomeni: če grešimo, se ne smemo vdati, obtičati v teh mislih, v tem grešnem, temveč naj bi se opogumili in se oprijeli roke Večnega ter vstali, svoje grešno pa očistili s Kristusovo pomočjo in ga ne storili več. To je pot v svobodo. To je pot k bližnjemu in pot z bližnjim.

Kakšen je pomen... sedme zapovedi »Ne kradi!«?

Krasti pomeni, da bližnjemu kaj vzamemo, da mu kaj izmaknemo, npr. tu in tam denar, njegovo imetje. Krademo mu lahko tudi čas, npr. tako, da napeljemo pogovor na nepomembne zadeve. Prav tako vdiramo na njegovo življenjsko področje, če ga zaviramo na njegovi poti, tako da mu vsilimo svoje mnenje in od njega pričakujemo, da verjame sporočilu, ki ga vsebuje to mnenje.

V Svojem velikem razodetju »To je Moja Beseda« nas Kristus o tem pouči: »Kdor pusti soljudem, da ga imajo na povodcu, kdor torej počne, kar mu pravijo drugi, čeprav spozna, da to ni njegova pot, da drugi živijo po njem, ne živi svojega zemeljskega življenja. Ne izkorišča dni; izkoriščajo ga tisti, ki jim je poslušen, in zato ne pozna svoje poti človeka na tej Zemlji.
Ne pozna samega sebe in se hkrati veže na svoje žrtve – in obratno se veže nanj tudi žrtev, ki se da izčrpavati. V enem od življenj bosta oba spet združena, ali v zemeljski obleki ali kot duši v onstranskih območjih – in to tako pogosto in tako dolgo, dokler drug drugemu ne oprostita.«

Če poiščemo resnični motiv svojega govorjenja in ravnanja, bomo morebiti odkrili, da smo ravnali hinavsko in tako okradli bližnjega.

Pravično kroženje žitja in bitja sloni na načelu »dajanja in sprejemanja«. Če je ta obtok uravnotežen, prejmemo toliko, kolikor smo poprej nesebično dali. Pravo krščansko življenje skupnosti, ki goji sožitje in skrbi za blagor vseh, temelji na tem načelu.

»Ne govori neresnic o soljudeh.«

Proti osmi zapovedi torej grešimo, če govorimo neresnico o bližnjem. Krivo pričati pa pomeni tudi, če bližnjemu govorimo všečno, mu laskamo, ga hvalimo, mu pritrjujemo, in to z mnogimi besedami, ki so velikokrat olepšane, da bi tako morda dosegli nekaj zase osebno. V takih primerih so naše misli in hotenje čisto drugačni, kot pa so naše besede.

Resnico, zakonitost Notranjega življenja, torej lahko posreduje in širi samo tisti, ki jo sam uresničuje, torej živi.

Vsi bi morali vsak dan preverjati svoje govorjenje... Če naše besede ne ustrezajo resnici – če so torej samo domneve ali mnenja in se tega zavedamo – ker so naše misli čisto drugačne in ker mogoče celo ravnamo drugače, potem pričamo po krivem.

Deveta zapoved: »Ne polakomni se hiše svojega bližnjega.« in deseta: »Ne polakomni se žene svojega bližnjega, niti svojega hlapca, niti dekle,  niti njegovega vola, niti njegovega osla, niti ostalega, kar ima tvoj bližnji.«

Kar je v zunanjem, v zemeljskem naše, je tako rekoč naša zemeljska dediščina. To je darilo Boga, ki naj ga dobro upravljamo, na katerega pa naj se nikoli ne vežemo. »Ne želi hiše svojega bližnjega« tako pomeni tudi: Bodi zadovoljen s tem, kar ti je Bog dal in kar smeš upravljati. Tvoja naloga je, da svoje zemeljsko imetje spoštuješ, zakonito večaš in upravljaš, toda drugim ne bodi nevoščljiv zaradi njihovega imetja. Ker v našem svetu obstaja neuravnoteženost, neenakost, mnogi zavidajo bližnjim vse imetje.

Če ljudje živijo krščanske ideale, zapovedi enosti, sožitja, skupnosti in bratstva, potem deveta in deseta zapoved zanje nista več aktualni, saj niso več vezani na osebno lastnino. Vse pripada skupnosti in vsi v skupnosti delajo za skupno blaginjo vseh.

Deveto zapoved »Ne želi hiše svojega bližnjega« lahko gledamo tudi z duhovnega stališča.
Prakristjani verujemo, da je vsak od nas tempelj Svetega Duha, torej Božja hiša.
Kako je, če na hišo, na tempelj svojega bližjega gledamo kot na svojo lastnino, da bi s tem templjem, s to hišo delali, kar bi hoteli?

Poglejmo v zgodovino zahodnega sveta: V srednjem veku je obstajalo tlačanstvo. Kmetje so bili osebno odvisni od gosposke, za katero so delali, sami pa dobili le delček tega, kar so pridelali. Spomnimo se tudi trgovine s sužnji. Evropejci so v Afriki ugrabljali ljudi, jih z ladjami vozili v Ameriko in jih tam na dražbi prodajali kot blago.
(Še ena oblika tlačanstva:)
Otroke, ki se še ne morejo sami odločati, ker so premladi in tako še nimajo daru odločanja, enostavno odnesejo h krstu in jih s tem vključijo v institucijo, čeprav je Jezus učil: »Najprej učite, nato krščujte«, kar pomeni: dovoli svojemu bližnjemu, da se sam odloči, ali bi rad sprejel to ali ono vero.

V Luthrovi Bibliji deseta zapoved zveni podobno kot deveta: »Ne želi svojega bližnjega hlapca, dekle, goveda, osla niti ostalega, kar ima tvoj bližnji.«

Ali se vidimo … kot upravitelje tega, kar nam je zaupal Bog? Ali damo naprej vse, kar je več kot potrebujemo, da bi tako na tej Zemlji, na tem svetu lahko zavladala enakost?

Kdor pa bi rad prišel do lastnine bližnjega, ta hoče izključno nekaj zase.

Tudi omalovaževanje bližnjega, njegovih lastnosti in sposobnosti, ali če  mu ne privoščimo stvari, ki jih ima, je kršitev devete in desete, pa tudi zapovedi »Ne kradi«.