Universelles Leben - Mladi in prerok

Brošura je brezplačna.

Naročite jo lahko na naslovu:

UNIVERZALNO ŽIVLJENJE
Celovška c. 87
1000 Ljubljana

Mladi:
Dober dan…
Hallo ...
Oprosti, ampak ko pomislim na to, da naj bi bil naš pogovor posnet kot osnova za majhno knjižico, se ne spomnim nobene primerne besede s katero bi začel.Ko mladi, govorimo o tebi ali s teboj, te imenujemo preprosto “Gabriele” ali “Gabi”.

Vedno nam praviš, da si naša sestra in tako tudi govoriš z nami. Toda po letih bi nam pravzaprav lahko bila mati. Od Kristusa in tebe vemo, da smo - gledano duhovno - vsi bratje in sestre. To smo že dojeli. V svojih družinah, pri različnih srečanjih in prakristjanskih podjetjih se vsi tikamo. Kadar nekaj počnemo skupaj ali pa se pogovarjamo po telefonu, je pravzaprav vseeno, koliko je kdo star. Je pač Martin ali Sebastijan ali Teja ali Gabi, nekdo, ki je tu za nas, kot smo mi tukaj zanj ali zanjo. Toda kako je v družbi? Kako naj te zdaj nagovorim - “spoštovana prerokinja”, “draga prerokinja”, ali pa “Gabriele” ali “Gabi”?

Prerok:
Zakaj tako komplicirano? Iz številnih naših pogovorov veš, da prerok ni nek naziv temveč pomeni svarilca med ljudmi. Prerok, ki je Božji instrument, mora izgovoriti, kar želi povedati Bog, to pa ljudem ni vedno prijetno.

Do zdaj nikoli nisem imela občutka, da me mladi doživljate kot nekoga, ki vas opominja, z moje strani smo se vedno srečevali kot bratje in sestre, čeprav je, kot si že omenil, starostna razlika občutna, npr. od 18. do 64. leta. Če srce ostane mlado, ker je duša postala svetlejša, torej je prežeta z Božjo svetlobo, potem igra starost komaj kakšno vlogo. Duhovna zavest ostane aktivna in nam vedno znova sporoča, da se duhovno telo, svetla duša, ne more starati, ker je Božji Duh večno življenje in s tem večna mladost. Ker je Bog, nebeški Oče, Oče vseh ljudi, smo v Njegovem Duhu vsi bratje in sestre. Torej ne komplicirajmo, kot je tudi nekompliciran Božji Duh; tako ti kot vsi mladi, mi preprosto recite Gabriele ali Gabi.

Prerok:
Kar, meni je prav. Le sproščeno in brez zavor. Pripravljena sem na vse.

Mladi:
Živimo v svetu, v katerem se mladi, pogosto težko znajdemo. Kdor izmed nas, išče kaj dobrega in pristnega, kmalu spozna, da tega skoraj ni več. Vse, res vse je ukalupljeno in preden se človek zave, postane ali je že postal posnemovalec, ki se je na mnogih življenjskih področjih pustil prilagoditi in posnema druge.

Če poskuša mlad človek živeti samosvoje, po svojih predstavah o vrednotah in po svojih merilih, ga ožigosajo za posebneža in kmalu ostane brez prijateljev. Toda človek potrebuje prijatelje in si želi tudi vzornike. Imam prijatelje, toda poznam jih veliko, ki pravijo, da je resnične prijatelje težko najti.

Gabriele, rekla si nam: “Ne poskušajte se usmerjati po ljudeh, temveč naj v vaši notranjosti vedno znova zaživi slika Jezusa iz Nazareta, kaj je učil in kako je živel. Prenesite Njegov nauk in Njegovo življenje v sedanjost, kajti to je merilo za vse čase in za vso večnost.

Gabriele, tudi ti si človek in veš, da se je v današnjem življenju pogosto težko primerjati z Jezusom iz Nazareta. Včasih si poskušam predstavljati, kakšno bi bilo življenje in obnašanje Jezusa iz Nazareta, če bi danes živel med nami - npr. kot mladostnik. Gabriele, želim ti postaviti naslednje vprašanje: Če bi bila enako stara kot mi - pribl. 20 let, kako bi izgledalo tvoje življenje?

Prerok:
Tu moram odgovoriti nekoliko obširneje. Med mojim 16. in 20. letom, je bila naša dežela v večji meri še vedno pod vplivom 2. svetovne vojne. Dosti je bilo zbombardiranega. V mestih je v mnogo čem še vedno vladal kaos in vendar so tu in tam že začeli z obnovo. Večina ljudi je imela malo denarja in kar so imele posamezne družine, so potrebovale zase. Tudi takrat so bila učna mesta redka. Višjih šol niso mogli obiskovati vsi, čeprav so imeli dobro spričevalo, ker prvič ni bilo možnosti prevoza in drugič ne denarja. Na radiju je bilo le nekaj programov; radijskega sprejemnika ni imela vsaka družina. Ni bilo televizije ne računalnikov. Ni bilo diskotek ali “open air” koncertov niti vsega kar danes zabava mladino. Človek ni spraševal po modnem trendu; oblačil se je v to, kar je imel, ali kar je dobil. Toda tudi mi mladi smo imeli ideale in predstave, ki vsekakor niso bile tako nedosegljive in zahtevne, kot so to na splošno danes.

Bila sem zelo vesel, srečen in športen človek. Z 10-imi, 12-imi leti ni bilo nobeno drevo previsoko, morala sem splezati nanj in nobena voda pregloboka, da ne bi skočila vanjo. Vse športe, ki so takrat obstajali, sem vključila v svoje življenje. Naj je šlo za rokomet, za tek na kratke ali dolge proge, gimnastiko na drogu in na krogih - vsi takrat običajni športi so bili del mojega življenja. Moja živahnost in življenjska radost, kakor tudi življenjska moč in dinamika so v športu našle ustrezno obliko izražanja. Vedno sem imela veliko prijateljev, toda tudi veliko želja; npr. želela sem si, da bi kot odrasla imela lasten dom in lastno družino. Če verjameš ali ne, za mladostnika - je bil avto ali motor, kot jih imate danes, nekaj nepredstavljivega. Moja največja želja je bila novo kolo, ker sem si takrat sposojala novo kolo svojega očeta. Kot vsa moška kolesa, je imelo na sredi prečko, ki je bila zame previsoka in preko katere nisem mogla tako spretno zavihteti svoje desne noge. Vozila sem se torej postrani, viseč na kolesu, tako da sem svojo desno nogo imela pod prečko in tako poganjala pedala. Dokler nisem znala držati ravnotežja, sem pogosto padala, in so bila moja kolena velikokrat bolj poškodovana kot kolo, na katerem so te nesreče seveda tudi puščale sledi. Moj oče nad tem ni bil ravno navdušen in je menil, da bi morala vzeti mamino kolo, ki pa je bila stara “kripa” z visokim sedežem, ki ga nisem mogla doseči. S svojo štipendijo sem si pozneje kupila lastno kolo, na katero sem bila zelo ponosna.

S 17-imi, 18-imi leti je prišlo obdobje, ko smo obiskovali plesne lokale. Takrat pri nas še ni bilo plesnih tečajev. Mladi smo opazovali plesne korake starejših. Tudi veselice so bile za nas mlade dobrodošla priložnost spoznati prijatelje, s katerimi smo nato lahko plesali, kar pa je tudi pomenilo, da smo si dali sešiti plesno obleko.

Kot veš, sem odraščala v malem mestu, v katerem je moralo biti še vse spodobno in moralno. Prijateljstva s fanti so velikokrat ostala samo prijateljstva. Niso se sprevrgla v seks - vsaj pri meni ne - kajti bila sem bolj divje narave in sem se manj predajala v romantičnim sanjarjenjem ali kakim drugim čustvom. Bolj sem se ukvarjala s športom, npr. s plavanjem. Rada pa sem imela tudi družabne prireditve. Če opazujem vaše današnje življenje in ga prenesem v čas, ko sem bila stara 16, 20 let ter pretehtam svoje tedanje čustveno življenje, potem je več kot verjetno, da bi tudi jaz hodila v diskoteke, na koncerte ali kar bi se pač ponujalo.

Če pa v nasprotju s tem svoje današnje duhovno védenje prenesem v svoj takratni čas - med 18. in 20. letom - potem vidim mlado Gabriele, ki bi vse premislila in pretehtala in se ne bi orientirala po množici. Moja prirojena želja po svobodi in moja ljubezen do resnice bi mi pomagali do notranje samostojnosti in resnične samozavesti ter verjetno do neke suverenosti. Tudi v svojem poznejšem zakonu in družini bi živela popolnoma drugače, ne kot katoličanka Gabi, ki ni imela pojma o najbolj pretanjenih Božjih zakonitostih, ki zakonu in družini dajo vrednost.

Ker sem bila nevedna v smislu notranjega življenja, torej duhovnih vrednot in zakonitosti, sem marsikaj naredila narobe, tako s prijatelji kot pozneje v zakonu in družini. Če bi takrat vedela, kar vem danes o Božjih zakonitostih, potem nikoli ne bi bila postala posnemovalka, kakršna je v marsikaterem pogledu bilo dekle Gabriele, ker drugače ni znala. Ravno posnemanje me je pogosto zmedlo, povzročilo marsikatere spore, nezadovoljstvo in nesoglasja. Kot mlad človek z duhovnim znanjem se nikoli ne bi navezala, še zlasti ne na človeka, pa tudi ne na partnerja. Ne bi ga izkoriščala zase. Trudila in prizadevala bi si, da sem enakovreden partner, ki lahko s svojim življenjskim sopotnikom govori o vsem. Tudi svojim otrokom bi pustila svobodo in jih ne bi vezala nase; prizadevala bi si jih voditi, ne vzgajati, kot je bilo takrat običajno.

Sem v znamenju tehtnice, za katero velja, da je zelo družabna. Če bi bila danes mlada, bi imela prijatelje, vendar pa ne bi gojila površnih večinoma namenskih “prijateljstev”, zunanje “pripadnosti”.

V vseh situacijah mi je bila že takrat pomembna zvestoba. Zvestoba je nasprotje vezanosti. Biti zvest pomeni biti svoboden. Biti zvest, je tudi danes svoboda, ki mi daje možnost, da govorim o vsem, če ne direktno, pa odvisno od sogovornika - glede na to, koliko je pripravljen sprejeti ter koliko je sposoben prenesti in predelati.

Mladi:
Gabriele, ko si opisovala svojo mladost, mi je bilo zelo tesno pri srcu. Zelo težko se vživim v tvoj čas mladosti po 2. svetovni vojni, ker tistega časa sam nisem doživel. Opažam namreč, da kdor tega ni prestal, se tudi ne more vživeti v človeka, ki je npr. preživel vojno ali povojni čas. Tu razumem nauk Kristusa Boga, da kdor nima izkušenj ali programskega sveta za neke situacije ali stvari, drugega v teh občutkih niti ne more razumeti.

Šlo mi je na smeh, ko si tako živo pripovedovala o svoji mladosti, o svojih pustolovščinah s kolesom, plezanju na drevesa in kako si prikazala svoje športno mladostniško življenje vse do resničnega priznanja, da si marsikaj storila tudi narobe zaradi svoje katoliško pogojene nevednosti glede duhovnih Božjih zakonitosti. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj se lahko tako dobro vživiš v mlade današnjega časa. Na podlagi sedanjega Božjega védenja, Božje modrosti, si osvetlila svojo mladost, da bi lahko nas, današnjo mladino, bolje razumela. Tako si nam s tem védenjem - iz modrosti - v mnogih situacijah v pomoč. Za tvoj nasvet in tvojo pomoč smo ti zelo hvaležni.

Prerok:
Rada sem na razpolago svojim mladim bratom in sestram. Lahko vam sicer dam, ponudim marsikateri nasvet ali pomoč, ali ju boste sprejeli, pa je prepuščeno vam samim. To storiti, udejaniti, prenesti v resnično realnost, mora vsak sam. To velja za vsakogar, naj bo mlad ali star, zaradi zakona svobodne volje.

Mladi:
Ti smem iz dolgega spiska vprašanj, ki sem ga prinesel s sabo, postaviti naslednja vprašanja?

Če se z odprto Božjo modrostjo v sebi vživiš v svojo mladost, kaj bi počela po pouku ali po “službi”? Kaj bi te zanimalo, kako bi poskušala kot mlad človek spremeniti svet?

V mojem času po končani službi ni bilo toliko prostega časa kot danes. Pravzaprav smo vedno delali do 18.00 ure ali do 18.30, ob sobotah pa običajno do 14.00 ali do15.00 ure. Pravzaprav si me vprašal, kako bi ravnala danes, če bi bila tako mlada kot ti in bi imela duhovno védenje.

Bilo bi mi pomembno, da bi po delovnem dnevu napravila zaključek tega dne in pretehtala svoje občutke, kaj je bilo danes dobro, kaj slabo in kaj morda celo mizerno. Vse tri vidike - dobro, manj dobro in mizerno - bi v mislih pregledala. Dobrega bi se veselila in to s potrjevanjem utrdila v svoji zavesti. Slabo bi si pobliže ogledala z vprašanjem: Kaj leži v moji podzavesti, da vedno znova nagaja moji zavesti - torej meni? Kajti vedeti moraš, da podzavest lahko primerjamo z ubijalcem, ki preži na to, da bi dobre namere v zavesti vedno znova “uničil”, torej pokončal in nas tako povlekel v slabo. Mizernega bi se lotila z vsemi močmi, ki so mi na razpolago, predvsem z močjo Kristusa Boga, da bi izsledila korenino, in jo s pomočjo Kristusovega Duha odstranila. Prav mizerno nas lahko napelje k dejanjem, ki si jih zavestno sploh ne želimo. Mizerno je torej nevaren ubijalec, ki neprestano preži, da bi ubil naše dobre namere in usmeril naš razvoj v negativno.

S pomočjo Kristusa Boga bi torej napravila svoj zaključek dneva in šla po poti, ki nam jo je pokazal Jezus iz Nazareta: Prepoznaj svoje grehe, obžaluj in jih očisti ter tega ne počni več. Ne-početi-več je odločilno. Za to potrebujemo določeno količino moči, da bi v zavesti ohranjali Božje zakonitosti, kajti ubijalec - podzavest, v kateri je slabo in mizerno še prisotno in živo, poskuša vedno ujeti zavest, nas torej napeljati k ponavljanju starega greha, slabega, kar bremeni našo dušo, naše resnično bitje. Tako kot bi iz današnjega vidika ravnala v svoji mladosti, tako ravnam tudi zdaj, v starosti: Vsak dan naredim zaključek dneva.

Mladi:
Ali bi lahko potem tega ubijalca, podzavest, imenovali “skušnjavec”?

Tako naši nepremagani nasprotni, kot tudi pozitivni vnosi so shranjeni v podzavesti. Najprej daje podzavest naši zavesti iz vnosov vedno znova spodbude, da naj misli enako ali podobno, ker negativno, ki v podzavesti večinoma prevladuje, hlepi po nadaljnji negativni energiji. “Skušnjavec”, torej negativno v podzavesti, se vedno znova rahlo dotika zavesti, da bi jo spodbudil k istovrstnemu nasprotnemu mišljenju. Če človek, zavest, tako ravna, vstavlja zavest nadaljnje potenciale negativne energije v podzavest, k tistemu, kar je tam že prisotno. Če “skušnjavcu” vedno znova uspe spodbuditi zavest k nasprotnemu početju, se podzavest vedno bolj polni s temi energijami. Če le-teh ne predelamo, je nekega dne podzavest na tem področju napolnjena s temi vnosi.

Če človek neprestano podlega “skušnjavi” - nasprotnim spodbudam iz svoje podzavesti - in jih tako rekoč posluša, potem povečuje ta grešni energijski sklop, ga oživlja in izgrajuje, da postaja vedno močnejši. Ko je nazadnje podzavest v tem predelu vnosov napolnjena, je postala samostojna in tako tudi vodi človeka. To pomeni, da ima podzavest moč nad zavestjo in določa človeka, da počne to ali ono - torej vlada nad človekom. Ta je zdaj gnan in - skladno s temi grešnimi vnosi - ni več gospodar samega sebe.

Rečemo lahko tudi, da je podzavest sedaj avtonomna. Človek izvaja to, kar je dlje časa vstavljal v podzavest.

Če človek zaradi neke določene slabosti - glede na grešno nagnjenje sprejme dobro namero, se ta najprej nahaja v zavesti. Ker pa so mu tako rekoč vzete moči, je sposoben komaj še kaj narediti proti premočnemu vnosu v podzavesti. Pomisleki in ugovori iz zavesti ne pridejo več do izraza - človek ne more več držati svojih pozitivnih namer, torej početi, kar je dobro. “Ubijalec”, podzavest, torej prepreči korak v pozitivno smer, “ubija” dobro, kar si je človek določil - in človek svoje dobre namere ne izpolnjuje več.

Zavesten zaključek dneva služi med drugim prepoznanju negativnega, tudi tega, kar je v podzavesti aktivno, da analiziramo, torej najdemo korenino, jo odpravimo in tega ne počnemo več, še preden je podzavest napolnjena. Vedno znova si moramo zadati to dobro, pozitivno, dokler ne osvojimo pozitivnega programa, npr. eno od Božjih zapovedi.

Počela bi vse kar mi je pri srcu, npr. slikala, plavala, igrala tenis in se ukvarjala z drugimi športi in sicer takšnimi, pri katerih ne bi bila odvisna od drugih. Ne bi trenirala nobenega vrhunskega športa, da bi z njim služila denar. Na eni strani bi vrhunski šport preobremenil moje čustveno življenje, na drugi pa bi bila odvisna od trenerja, ljudi ki bi mi plačevali ure treninga ter od javnosti, ki bi me spodbujala, da dosežem še več.

Imela bi tudi svoj krog prijateljev, srečevala bi se z njimi, da bi skupaj kaj naredili in se pogovarjali. Če bi se spustila v intimnejše prijateljstvo, bi si prizadevala, vse opazovati iz načela svoje visoko cenjene svobode, torej se ne bi nikoli vezala na želje - čeprav bi bile seksualne - niti na svoje niti na želje drugih. Moja svoboda bi mi pomenila največ, kar pomeni, da tudi jaz pustim svojemu bližnjemu svobodo, ga k ničemur ne silim ali pregovarjam, niti takrat ne, če bi imela močne seksualne želje. Prizadevala bi si razjasniti, od kod prihaja ta sla, torej raziskati, kaj je vzrok mojih gorečih želja.

Razen tega sem bila in sem glasbeni tip, naučila bi se igrati instrument, ki ustreza mojim talentom. Med leti vojne, ko sem bila še otrok, sem se učila igrati na enega od diatoničnih instrumentov. Ker je bil izrabljen smo ga morali vedno znova popravljati in uglaševati. Sčasoma nismo več dobili nadomestnih delov in zato sem morala opustiti nadaljnje učenje. Pozneje sem kot dekle, pričela vaditi klavir. Potem je prišel preroški klic. Znova sem prenehala vaditi. V poznejših letih pri približno 50-ih, sem se začela ponovno ukvarjati z glasbo. Zopet sem pričela vaditi in uglaševati samo sebe. Tudi danes tu in tam še igram klavir, seveda samo za domačo rabo. Rada obiskujem tudi klasične koncerte. Vidiš, glasba ne pozna starostnih meja.

Sprašuješ me, če bi kot mlad človek z današnjim duhovnim znanjem poskušala spremeniti svet.

Zakaj ne! Vendar ne bi šla na cesto in protestirala, ali se za to posebej opremila, da bi v soljudeh vzbudila strah in grozo. Prizadevala bi si spremeniti samo sebe, si razjasniti, kaj resnično želim in ali bi lahko bil moj življenjski cilj vzpostavitev boljše, duhovno suverene in odprte družbe. Ne bi se predajala utopičnim predstavam, ampak bi si postavila jasne in življenjske etično-moralne cilje, ki bi jih nato tudi poskušala doseči. Veš, dragi Martin, kdor prične pri sebi v malem uresničevati višje etične cilje, kdor se torej sam spremeni in ne želi spremeniti samo drugih, bo dober vzor in bo sčasoma pritegnil tiste ljudi, ki želijo enako ali podobno. Ali bodo pri svojih namerah tudi vztrajali, na to ne moreš vplivati. Toda vedno bodo med njimi takšni ljudje, ki mislijo podobno kot ti in bodo tako našli k vrednotam, ki dajo moralno usmerjeni družbi sposobnost za življenje in trajnost.

Brošura je brezplačna.

Naročite jo lahko na naslovu:

UNIVERZALNO ŽIVLJENJE
Celovška c. 87
1000 Ljubljana

Mladi:
Zdaj mi postaja marsikaj jasno! Z demonstracijami “hočemo drugače” in z uporništvom ne moremo ustvariti boljšega sveta, ker navsezadnje vsak sam odloča, kaj bo naredil iz svojega življenja. Nihče se ne more spremeniti namesto drugega, nihče ne more drugemu vsiliti pravilnega mišljenja ali višjih etično-moralnih vrednot.

Gabriele, govoriš o soočenju uporniške mladine z družbo. Toda pogosto so tudi naši starši tisti, ob katere največkrat trčimo – npr. na osebnem področju. Menimo, da pogosto reagirajo preprosto “omejeno” in naduto.

Prerok:
No, tukaj bi vendarle rada apelirala na vas, mlade, da imate razumevanje za vaše starše in stare starše. Kako pogosto od mladih slišimo nekako takole: “Moji starši me ne razumejo, zares so čudaški. Kar se nas mladih tiče, nimajo pojma.” Pogledala sem v leksikon, kaj pomeni “čudaški”. Tam piše, da čudaški pomeni: imeti čudno, smešne navade ali načela in trmasto vztrajanje pri njih; nenavadno, neumno, nekaj sebi lastnega, noro.

Če bi lahko primerjali današnjo generacijo v blaginji s prejšnjimi generacijami, potem bi imeli več razumevanja za svoje starše in stare starše. Ne morete vseh staršev in starih staršev vreči v isti lonec “čudaški”, kajti v prejšnjih generacijah, v katerih so le-ti živeli, so obstajale popolnoma drugačne življenjske navade. Prav v času vaših starih staršev je obstajal obvezujoč, strog bonton. To se ni smelo, ono je bilo treba narediti. Za mladino ni bilo “če” in “ali”. Bilo je, “to se stori” in “tega se ne stori”, tudi kar zadeva stroge običaje pri mizi ali obnašanje v družbi, ki se je navadila na neko posebno vrsto izražanja oz. si le-to privzela. Za otroke je bilo veliko predpisanega. Pri pozdravljanju starejših, v nekaterih primerih tudi pred enako starimi, se je moral mladenič prikloniti, deklica pa priklekniti. V nedeljo se je nosilo posebne obleke in čevlje, ki jih med tednom niso smeli nositi. Takratni starši so strogo nadzirali s kom so se otroci družili in da niso imeli predzakonskih razmerij.

Otroci in tudi še mladostniki so večinoma imeli le malo osebne svobode. Na splošno so morali biti poslušni in ubogljivi, torej prilagojeni. Življenje je bilo od otroštva do odraslosti pogosto prepredeno s strogostjo, okorelimi predpisi in prepovedmi, da bi otroci pred sorodstvom in prijatelji blesteli kot na paradi.

Toda starši sami niso bili vedno tako neoporečni, kot so vzgajali svoje otroke. Kar so si skrivaj privoščili so pogosto prepovedovali otrokom, ki so seveda morali ubogati in so to tudi večinoma storili. Iz lastnih izkušenj so pogosto izpeljevali vzgojo svojih otrok.

Pri vaših starših večinoma ni bilo več tako zelo formalno in okorelo, kot je bilo to pri starih starših. Toda tudi oni so dobili - kot bi rekli - zatohel vonj po preteklih generacijah. Obnašanje vaših starih staršev ali staršev torej ne morete označiti na splošno kot “čudaško”. Prikazuje pečat takratne vzgoje, kateri se je gotovo izmaknil marsikateri tedanji mladostnik - v grozo sorodstva, ki je bilo zaradi “črne ovce” v družini v zadregi. Tudi stari starši lahko povedo, kako so tu in tam iz nagajivosti storili nekaj, kar ne bi smeli, kako so si izmišljali norčije in še marsikaj drugega. To pa se je dogajalo bolj izjemoma v takratni meščanski družbi.

Vi pa ste se rodili na višku tako imenovanega gospodarskega čudeža, v družbi, ki je v glavnem izgubila bistvena etično-moralna načela - da o bontonu in predpisanem vedenju sploh ne govorim. Vaši starši so sicer zrasli s tem gospodarskim čudežem, vzgojo pa so prejeli še od svojih staršev, katerih norme so jih odločujoče zaznamovale. Programi obnašanja, ki se oblikujejo v otroštvu in mladosti, delujejo več ali manj celo zemeljsko življenje. Veliko ljudi iz starejše generacije ne more razumeti obnašanja današnje mladine, ki je zaradi gospodarskega čudeža naredila ogromen generacijski skok, ker je v njih še vedno živa slika vzgoje iz njihovega otroštva in mladosti. Po tem vtisnjenem vzorcu zdaj pogosto vzgajajo svoje otroke in na mladino gledajo s takratnimi merili in normami.

Če imajo mnogi od vas svoje starše za nekompetentne glede današnje mladine, razmislite o tem, ali ni preprosto vzrok pomanjkanje izkušenj. Vaši starši ne poznajo vašega načina življenja, “ker je bilo prej vse drugače”. V marsikaterih stvareh vas ne morejo razumeti, ker v mnogočem nimajo izkušenj, kar je za vas v tej cvetoči generaciji samoumevno. Ker so zaradi tega generacijskega skoka v vzgoji svojih otrok negotovi, včasih reagirajo prehudo ali celo staromodno, pač iz svojega spomina ter izkušenj iz otroštva in mladosti.

Kako bi bilo, če bi se mladi, pogovorili o tem in si predpostavili, da vaši starši pač niso odrasli v družbi blaginje, tako kot vi? Pogovarjajte se, če hočete, tudi o tem, da so imeli vaši stari starši in starši v svojem otroštvu in mladosti strogo in natanko predpisano vzgojo in da so iz nje tu in tam naskrivaj pobegnili. In takrat so delali stvari, ki niso bile vedno nedolžne in nenevarne, njihove starše pa bi zagotovo hudo prizadelo, če bi zvedeli za to. Tudi spomini in izkušnje o pobegu iz ozkosti avtoritativne vzgoje v njihovi mladosti delujejo na vzgojo, kajti globoko jih skrbi, da bi vi lahko storili enako kot so takrat oni. Strah in skrb vaših staršev je pogosto rezultat prizadevanja, da vas obvarujejo pred težavami. Tudi vaše vožnje z avtomobili in motorji, ki so včasih bolj divjanja kot vožnje, so vzrok zaskrbljenosti vaših staršev. Skrbi jih za vaše dobro in za vaše življenje.

Marsikomu od staršev je težko, ko gledajo svojo mladost, ki je bila zasenčena z nadzorom, s prisilo k poslušnosti, z omejevanjem, prepovedmi, z avtoritativnim pritiskom torej. Veselijo se, da jim od svojih doraščajočim sinov in hčera teh stvari ni potrebno več zahtevati. Zopet drugi mladini zavidajo svobodo in svoboščine.

S temi besedami bi rada zbudila razumevanje za vaše starše. Mogoče se boste v pogovorih med seboj in z vašimi starši, naučili razumeti starše. Potem bi morda lahko doumeli in občutili, zakaj so taki kot so. Iskren obojestranski trud, predvsem vas mladih, z vašo odprtostjo, bi lahko razrešil marsikatero obsodbo kot npr. “čuden” in “nepristojen” in vam pomagal, da vidite sebe in svoje starše, takšne kot ste: mlajši in starejši bratje in sestre, ki greste skupaj skozi to zemeljsko življenje in vas povezuje marsikaj pozitivnega.

Ko bodo vaši starši v jeseni življenja in vi odrasli, zaposleni in boste imeli mogoče že družino, bo marsikateri od staršev rekel: Da le ne bi bil takrat, ko so bili moji sinovi ali hčere v puberteti, tako grobo reagiral; da ne bi bil tega ali onega rekel ali celo izsilil. Ko pogleda nazaj, tudi marsikateri odrasli spozna: Saj ni moglo iti drugače, kot je. Takrat sem bil pač takšen in otroci so pač bili takšni. Mogoče marsikateri od staršev tiho v sebi pomisli: Navsezadnje so bili podobni, kot sem bil(a) jaz.

Mladi:
Super je, da si to tako natančno razložila, Gabriele. Zase vem, da bom zdaj pozornejši, da bom takoj opazil, če se v meni kaj dogaja na katerem koli področju. Ne bi rad padel v kakršno koli odvisnost ali nekontrolirana dejanja. Svoje življenje si zamišljam drugače in odločil sem se nekaj čisto drugega.

Prerok:
Praviš: “Svoje življenje si zamišljam drugače in odločil sem se nekaj čisto drugega.” S tem nagovarjaš višji življenjski cilj, ki si si ga zastavil. Jasen cilj s primernimi vsebinami je pomemben, če si prizadevamo za razvoj k višjemu cilju, k izgrajenemu človeku, z notranjimi vrednotami. Višji razvoj, zavestna evolucija, bo mogoča samo takrat, če si zastavimo jasen cilj in se po njem orientiramo.

Toda nazaj k naši temi. Govoril si o drogah in o rock’n rollu. Vprašala bi te: Zakaj ne samo rock’n roll - brez drog? Zakaj uživa toliko mladostnikov mamila? Ker mnogi ne obvladujejo več svojih želja, svojih misli, svojih strasti, ali ker so neizmerno razočarani nad našo družbo, ko ne morejo “prodati” svojih predstav in želja. Nekateri se omamljajo z mamili, dokler ne postanejo zasvojeni z njimi, drugi si priskrbijo pretepaške pripomočke in brezciljno tolčejo okoli sebe. Vse pa ima svoj vzrok.

Mladi ljudje bi morali biti v naši družbi pravilno sprejeti. Vendar pa je le-ta tako zaposlena sama s seboj, da mladim ljudem samo ukazuje in si ne vzame časa, da bi jih razumela. Predstave in mnenja mladih ljudi - to boš gotovo priznal - so mnogokrat nerealna. Vendar to ne pomeni, da naj bi družba te nedozorele potrebe enostavno zavrnila. V vsem je košček resnice ali zrno smiselnosti. Morali bi spoznati predstave in mnenja mladih ljudi v njihovem jedru, torej razčleniti njihov smisel, da bi mlade razumeli, jih v tem podpirali, krepili njihove pozitivne vidike in vrednote in na tem gradili. Potem bi se iz tega, kar želijo mladi, razvilo dobro, konstruktivno in uspešno in mladi bi se skladno s smislom svojih predstav in mnenj postopoma včlenili v dobro družbo z etičnimi in moralnimi vrednotami.

Jaz bi vprašala: Kaj je bistveno, da bi lahko živeli dragoceno etično-moralno življenje? Najprej bi bilo pomembno vprašati samega sebe: Kaj pravzaprav hočem? Hočem biti drugačen, kot je množica? Ali hočem biti odvisnež množice, ki pusti, da ga množica vleče za sabo, ne da bi se zavedal, kam pripada.

Če si hočeš prizadevati za višje etično-moralne vrednote, potem razmisli z glavo o tem, kar te trenutno vznemirja in si v sebi nazorno odgovori na vprašanje: Kaj mi to prinese? Se hočem potopiti v neozaveščeno množico, ki preganja in je preganjana. Ali hočem torej plavati s tokom časa, s tokom “sveta” in svetnega, da bi se morebiti okoristil z naplavino, ki jo je prineslo na obalo? Ali hočem postati in biti neodvisen človek s trdnim značajem, ki je sposoben da z izgradnjo svojih nesebičnih vrednot postane skala v butajočih valovih človeških množic? Si hočem torej že danes postaviti višje družbene norme in tako postati ali biti človek, ki lahko zavestno reče: Kar je običajno v današnji družbi, ne ustreza mojim merilom vrednot?

To ne pomeni, da bi naj to, kar te sili potlačil - bodisi spolnost, droge ali rock’n roll, ali poenotene “maškarade”, “trendi”, o katerih si govoril. To bi bilo napačno. Kar odrinemo, ni odpravljeno, ampak samo odloženo. V šibki uri pride in nas tako rekoč napade kot pri epidemiji. Potem smo bolestno strastni in vajeti za naše zemeljsko bivanje nam uhajajo iz rok. Svetujem ti lahko samo, da to kar te sili - kristjanski nauk pravi: grešno; lahko bi rekli tudi vse preveč človeško, šibkosti, napake, napačna vedenja, - razgradiš, torej najdeš korenino pritiska in želje, da bi nato to korenino odpravil.

Ne velja preprosto vsemu, kar se pojavi iz strasti reči ne, ampak reči “da” višjim etičnim vrednotam, za pristno kristjansko življenje, ki ustreza nauku Jezusa Kristusa. Pri tem ti bo Kristusov Božji Duh, ki je v vsakem človeku, pomagal - takrat, ko boš to hotel, kajti za kristjansko življenje je zapisano: Prosi in dano ti bo; išči in našel boš; potrkaj in odprlo se ti bo. Potem dobiš pomoč, da postopoma razgradiš vse preveč človeško in izgradiš kristjansko življenje z njegovimi etično-moralnimi vrednotami. Potem te ne žene več, si človek za kristjansko družbo, ki bo zagotovo prišla; kajti padec zdajšnje z egom zasvojene družbe je že vnaprej začrtan.

Po ljudeh se težko orientiraš, tudi ne po cerkvenih “dostojanstvenikih”, ki bi naj bili kristjanski zgledi. Če hočeš, se orientiraj po življenju Jezusa, ki ni bilo enostavno. Tudi Jezus je imel svoje boje. Kako jih je vedno znova prestal, gotovo lahko prebereš v marsikateri dobri duhovni knjigi.

Brošura je brezplačna.

Naročite jo lahko na naslovu:

UNIVERZALNO ŽIVLJENJE
Celovška c. 87
1000 Ljubljana

Mladi:
Drugi prijatelj postavlja naslednje vprašanje: Sem pred poklicno odločitvijo. Vsak mi svetuje drugače, kaj naj bi počel. Tudi sam sem še negotov. Kako naj pravilno ravnam?

Prerok:
Velikokrat nam drugi svetujejo, kateri poklic naj izberemo. Toda nasvet ni vedno nesebičen, kar pomeni, da je le takšen nasvet v pomoč. Velikokrat želi svetovalec svoj neizbrani poklic, svoj poklicni ideal udejanjiti v drugem, npr. pri sinu, na hčeri, na dobrem prijatelju ali prijateljici.

Ravno pri izbiri poklica, naj bi mladi postopoma sami razvili čut za to, katere talente in sposobnosti imajo. V obdobju v katerem naj bi se mladostnik odločil za poklic, so že aktivni določeni talenti, darovi in sposobnosti. Te prinese s seboj življenjski ritem posameznega človeka. Ne bi smeli dopustiti, da nas nekaj ali nekdo k nečemu prisili. Dobre nasvete sicer lahko sprejmemo, toda hkrati bi naj pretehtali katere nadarjenosti ali celo sposobnosti in talente imamo. Da bi se prepričali, kaj leži v posameznem mladem človeku, gredo npr. mladi prakristjani v različne delavnice in podjetja Kristusovih prijateljev, da bi tu in tam sodelovali, se torej v praksi preizkusili, kateri poklic jim leži. Iz tega se razvije določena gotovost za pravilno izbiro poklica. Morda pozna eden ali drugi od vas, ki berete to brošuro, lastnike podjetij, ki bi jim pri tem pomagali in jim dovolili, da malo pokukajo v obrate.

Mladi:
To je dober nasvet. Kdor hoče svoje življenje vzeti v roke, si bo zagotovo poiskal takšne možnosti.

Pripravljena imam še nadaljnja vprašanja, celo veliko vprašanj. Smem prebrati naslednje? Govoriti o Bogu med mladimi ni ravno “in”. V cerkvi se mi zdi Bog starec. Ne morem si predstavljati, da živi: Je Bog samo nekaj za starejše ljudi?

Prerok:
Praviš, da govoriti o Bogu ni običajno, in v drugem stavku: “V cerkvi se mi zdi Bog kot starec.”

Kot Božji instrument sem Boga velikokrat, zelo velikokrat izkusila. Torej ti lahko iz svojih lastnih izkušenj zagotovim, da Bog ni cerkveni Bog, ki so Ga institucionalizirali, tako rekoč napravili za starino. Ker je iz te antikvitete, cerkvenega boga, življenje, BOG, že zdavnaj izginil, se ni čuditi, da nimaš vtisa, da resnično živi. Toda On, resnični Bog, Večni, živi, ker je življenje.

Čeprav se o Bogu veliko govori, ima marsikdo vendar komaj da kakšne izkušnje z Njim.

Na zahodu to življenje imenujemo, večno bit, vseprisotno moč, pratok, BOG. Bog je duh, ki prenika neskončnost, ki si je iz samega sebe nadel obliko, obliko Boga; to je večni Oče, ki ga mi imenujemo tudi Bog-Oče. Iz večnega pratoka, Boga, je Bog-Oče ustvaril neskončna duhovna sonca in svetove, sedem krat sedem nebeških območij in duhovna kraljestva narave. Ustvaril je Božja bitja, duhovna bitja, ki živijo in delujejo v večnem kraljestvu, Bogu. Pratok je ôd, življenje, ki vse ohranja in prenika.

Ker je Bog življenje v vsem, je tudi življenje v materiji. V vsakem človeku, v vseh dušah, v štirih elementih: ognju, vodi, zemlji, zraku in v vseh močeh materije, v vsakem atomu, v vsaki molekuli je bistvo, je pratok, torej BOG. Bog je beseda v stopnjah zavesti kot npr. v sevanju ozvezdij, v kraljestvih narave, v dušah in ljudeh. Bog je torej življenje v tebi, v meni, v vsakomur izmed nas.

Že samo, če opazuješ naravo z njeno raznolikostjo in spomladi, ko se prebuja, če doživiš elemente, moč v glasu ptic, evolucijo naravnih oblik v poteku letnih časov in končno tudi spremembo tistih ljudi, ki povzdignejo svojo dušo k Bogu, tako da znova dosežejo večno mladost in imajo svoje bivanje v Božjem pratoku, potem čutiš in spoznaš delček duhovne prasnovi, ki je v vsem in deluje skozi vse. Takrat v vsem začutiš mladostnost in duhovni fluid. Potem pogosto opaziš, da marsikateri starejši človek sicer nosi poteze svojih let, toda skozi njega se svetlika spontanost pratoka, Boga, večna mladost. Bog, ki je tvoj večni Oče, moj večni Oče, Oče vseh Božjih bitij, duš in ljudi, je spontanost, raznolikost, dinamika, oblikovanje, moč in izvor moči - to izkusiš v svoji mladostni dinamiki. To je Bog, pratok v tebi.

Institucionalne cerkve so Boga v resnici ponižale in iz njega naredile podobo starca z grobimi, celo grozljivimi potezami. Dinamičnega, vseprisotnega Boga, ki je v vsakomur ogenj, svetloba, ne pustijo do besede. Dostojanstveniki uradnih cerkva nimajo samo svojega vsako leto enakega rituala ob prazničnih dnevih, temveč je institucija cerkve zaznamovala tudi vsakdanjik. Pridige se pogosto glasijo podobno ali enako, leto za letom. Njihovo bogoslužje ni vedno dnevno služenje bližnjemu, ampak velikokrat služenje Cerkvi. Cerkveni dostojanstveniki sicer govorijo o Bogu, toda ne pustijo Ga govoriti skoznje in tudi ne delovati. Ne more se razodeti skoznje, ker imajo institucionalno predstavo o Bogu, ki se ne ujema z večnim Očetom, torej z Bogom-Očetom.

Bog, naš Oče, se sklanja k vsem Svojim otrokom, k tebi, k meni, k vsakomur. Rad bi nas spet imel v večnem kraljestvu, v večnih nebesih. Zato je poslal k nam Svojega Sina, sovladarja nebes, ki je postal naš Odrešitelj. Jezus je utelešal večnega Očeta, kajti rekel je smiselno: “Oče in Jaz sva eno”. To pomeni: Jaz, Jezus iz Nazareta, živim tako, kot je volja večnega Očeta v nebesih.

Poglej si Jezusovo življenje, predstavljaj si spontanega, dinamičnega mladega človeka, ki je po prašnih poteh potoval s Svojimi apostoli in razglašal veselo sporočilo ljubezni Svojega Očeta. Prebival je pod zvezdnim šotorom in videl v vsaki živali, v vsaki rastlini Božje delovanje. Svoje apostole, učence in učenke je učil o najbolj pretanjenih zakonih vesolja. Sedel je pod drevesom in jih poučeval, stal na polju in tisočim oznanjal veselo sporočilo življenja, Govor na gori. Z nekaterimi apostoli je stopil v čoln in odveslal po Genezareškem jezeru in takratnim farizejem in pismoukom, hinavcem, pošteno povedal resnico. Jezus torej ni bil nek glavni klovn - utelešal je spontanost notranjega življenja.

Če danes opazujemo cerkvene dostojanstvenike z njihovimi naslovi in “dostojanstvom”, z njihovimi talarji, oblačili in njihovimi cerkvenimi palačami, bi moral pravzaprav vsak reči: Tu nekaj ni v redu. Tam preprost Jezus iz Nazareta, Božji Sin, tu pa “uradni dostojanstveniki”, ki z “dostojanstvom” zastopajo nekaj, česar Jezus ni učil. Takšni kot so oni, Jezus ni bil. Takšnih kot so oni, Jezus noče. Kar učijo, govorijo, ravnajo in navsezadnje živijo, se ne sklada z naukom Jezusa iz Nazareta.

Na določen način lahko tudi jaz, ne glede na leta, čutim to spontano, večno Božjo moč, notranjo, večno mladost, svežino duha, življenje, ki je enkratno. Kdor vse bolj odlaga svoje vse preveč človeško, to tako rekoč s pomočjo Kristusa žrtvuje in vedno pogosteje dela kot želi Bog, odpre v sebi živi vir najvišje moči, ki je večno sveža, jasna in mladostna. Kajti Jezus nam je rekel: Sledite Mi! Če Mu sledimo, potem delamo, kar hoče Bog in v sebi in na sebi in skozi sebe doživimo podobno kot naš zgled Jezus, Kristus. Sploh ni treba veliko govoriti o Bogu. Delaj kar nam je zapovedal Jezus, s tem potrjuješ Jezusa iz Nazareta, mladega, spontanega moža. Potem se boš veselil, da delaš kot hoče Bog. Nisi več posnemovalec, niti klovn, temveč spontan mladostnik, ki v svojem mišljenju in obnašanju vedno znova poklanjaš čast Bogu, tako da se sprašuješ, kako bi se Jezus vedel v tej ali oni dnevni situaciji, kaj mi hoče povedati v mojem obnašanju prek mojih misli in prek mojih želja.

Dragi brat, ne glej na zastarelega Boga, ki ga učijo cerkveni dostojanstveniki, temveč pusti, da Kristus vstane v tebi! On, Jezus, mladi mož, želi biti tvoj sopotnik.

Bog torej ni samo za starejše ljudi. Bog “je” za mlade, Bog “je” za tako imenovane odrasle, Bog “je” za starejše ljudi. Bog je ves čas prisoten in se vedno podarja v celoti. Izkusi in doživi Ga, tako da slediš Jezusu in imel boš najboljšega prijatelja zavestno ob svoji strani.

Mladi:
To kar praviš, se me dotakne. Človek preprosto čuti, da je nekaj na tem, neka širina, perspektiva! Ko vse to poslušam in pustim delovati name, se mi poraja misel: Kako bi lahko to, kar bi Jezus hotel od mene, vnesel v svoje življenje, torej uglasil s tem, kar je na zunaj moje vsakdanje življenje? Ali nista to dva svetova? Je Jezus moj spremljevalec tudi takrat, ko se ukvarjam s stvarmi, ki so običajne v življenju nas mladih?

Igram kitaro, večkrat igramo skupaj imamo torej “band”. Gabriele, po tem, kar si rekla, ali lahko še naprej igramo in plešemo rock’n roll?

Prerok:
Kot sem že prej povedala: vse z mero in ciljem. Seveda lahko igraš rok glasbo, seveda lahko plešeš tudi rock’n roll, da le ne postane vse razvada in se ne izrodi v nezmernost, torej v ekscese. Zakaj ne?

Mladi:
Vesel sem, da mi tako razlagaš hojo za Jezusom. To torej ni življenje polno odrekanja. Sedaj to razumem tako, da človek vseeno sme marsikaj doživeti, če ostane na pravem tiru in če se v tem ne izgubi.

Na mojem listku je naslednje vprašanje, ki pa je od nekega drugega mladostnika:

Sem mlad in se učim poklica. Sem v tretjem letniku. Kako naj se obranim, da ne postanem strokovnjak, kateri vse rešuje samo z znanjem?

Prerok:
Biti strokovnjak ali strokovnjakinja vendar ni nič slabega. Nasprotno, dobro je imeti strokovne kvalitete v svojem poklicu. Dobra družba potrebuje poklicno sposobne ljudi, ki obvladujejo svoja strokovna področja.

V današnji družbi se veliko rešuje z “znanjem”. Vendar je vprašanje ali vsevednež resnično “ve”, ali želi samo uveljaviti svoje osebne predstave in želje, ki niso povezane z mojstrskim obvladovanjem stroke.

Pogosto smo že govorili o spontanem, vsemodrem Duhu, ki nam je sposoben v vsaki situaciji, v vseh življenjskih vprašanjih, tudi v strokovnih, odzrcaliti zakonito, torej rešitev v zavesti Boga. Naj spomnim na to, kar nam je vsem, posebno vam mladim posredovala Liobani, naša sestra iz duhovnega kraljestva, npr. v knjigi Liobani, pripovedujem ti – me poslušaš? Osvetli vam, kako lahko v sebi odkrijete Notranjega pomočnika in svetovalca ter z Njegovo pomočjo najdete razrešitev marsikaterega problema in vprašanja, npr. v šoli, v poklicu ali v prostem času.

V našem poklicu kot pri vsem kar počnemo velja: Če počnemo s svojim egom, ki se želi vedno postaviti, napihniti in imeti prav, potem pridemo prej ali slej do svojih vse preveč človeških meja. S svojim intelektom ne vidimo prek meje, tako rekoč prek zidu svojega horizonta znanja. Posledica je, da počnemo nekaj za kar verjamemo, da naj bi bila rešitev. Pozneje pa moramo spoznati, da je naša rešitev vodila v propad. To trenutno doživljamo v našem gospodarstvu. Kamor pogledamo, je veliko trhlega, to je odsev zidu naših predstav ali programov znanja, odsev našega ega.

Če Bog za nas ni starec Bog, ki stoji v kotu in nam za naše življenje nima ničesar več povedati, potem se bomo zavedali, da ima intelekt vedno svoje meje, kajti je naučen, privzgojen. Inteligenca BOG ve za vse stvari in nam pomaga v vsaki situaciji, takrat, ko se spontanemu, pomoč dajajočemu Duhu predamo, tako da korak za korakom izpolnjujemo Njegovo voljo, ki jo prepoznamo v Desetih Božjih zapovedih in v Jezusovem Govoru na gori. Tako se razširi naša zavest in dosežemo notranjega pomočnika in svetovalca, Duha Kristusa-Boga v sebi. Če boš torej napravil te korake, boš strokovnjak v svojem poklicu, ki bo po sebi pustil delovati inteligenco - Boga, ki torej intelekt, strokovno znanje, preda na razpolago inteligenci - Bogu. Strokovnjak potem postopoma gleda prek meje, prek zidu intelekta in izve rešitev za rešitvijo, korake, ki jih intelektualec, “vsevednež ”, ne pozna, ker pač gradi samo na svojem znanju, na priučenem.

Smisel življenja je torej, šolati svoj razum ter razviti svoje sposobnosti in kvalitete, vendar pa jih združiti z inteligenco BOG, tako da lahko spontani, večni, vsevedni Duh naše strokovno znanje uporabi kot instrument za dobro, družbo z visokim etičnim nivojem.

Prerok:
Imeti dobre prijatelje je resnično darilo, kar naj bi človek ne samo ohranil, pač pa tudi negoval, tako da je zanje in z njimi. Dobri prijatelji si delijo med seboj veselje in žalost in si medsebojno pomagajo. Dobri prijatelji so odprta prijateljska družba, v katero lahko vstopi vsak, ki misli resno in je pripravljen negovati prijateljsko povezanost. V dobrih prijateljstvih se izgrajujejo pozitivne moči. Iz prijateljstev lahko izhajajo prijatelji, ki si medsebojno pomagajo. Tako lahko pride do hitrejše notranje rasti.

Dobra prijateljstva so tudi med fanti in dekleti takrat, kadar se fant ali dekle ne zapleteta takoj zaradi močnih želja po seksualnosti. Božji red stvarstva predvideva, da se moški in ženska telesno združita takrat, kadar si oba želita otroka. To je cilj visoke etike in morale za nas, ljudi, v dobro delujoči etično-moralni družbi.

Vedno več ljudi počasi dojema, da obstaja reinkarnacija, ki so jo uradne cerkve po krivici dolga stoletja zanikale. Ljudje torej verjamejo v ponovno utelešenje duše, kar seveda pomeni, da prinesemo v to zemeljsko bivanje grešne programe iz prejšnjih življenj, npr. tudi željo po telesnosti, torej po seksualnosti. Pri nekom je ta želja močneje izražena, pri drugem manj. Nekdo ima v svojih mislih slike izprijenih seksualnih želja, drugi ima željo, se s pomočjo spolnosti sprostiti ali prav s pomočjo spolnega življenja drugega vezati nase. Vrvi vezanosti je veliko in so raznovrstne. Toda vsaka vezujoča nit, tudi seksualnost, želi nekaj zase, za ego ali za lastno telo. Nekdo želi seksualnost vedno znova doživljati, da bi sprostil svoje živce ali da bi v živčnih dražljajih užival ugodje, drugi pa se lahko zadovolji le v telesnih ekscesih, torej v ekstremnih oblikah telesnosti. Marsikdo ima po spolni združitvi slabo vest, takrat kadar je partnerja za to izkoristil. Ne glede na to, za katere stopnje spolnega občevanja gre, se moramo vedno vprašati, kje je korenina takšne želje? Ali se želimo s preizkušanjem seksualnih tehnik razviti v seksualnega bahača, ali pa želim razviti moralno-etične vrednote, pri čemer se trudim prepoznati vzroke svojih želja, da bi jih postopoma razrešil?

Človek v današnjem času ne more reči: S fantom ali dekletom smeš imeti spolne odnose šele takrat, ko se poročita in si želita otroka. Če bi to brez nadaljnjega šlo, če bi mi, ljudje, to zlahka izpolnili, potem bi bilo lepo, kajti takrat bi oba povezovala dajajočo in sprejemajočo ljubezen in njuna zakonska sreča bi ostala neskaljena. Ker posameznik prinaša v to inkarnacijo večje ali manjše seksualne želje, pomeni to za večino ljudi veliko premagovanje, da bi izpolnili zahtevo, o kateri smo govorili. Nekaterim uspe. Odvisno je tako od zasnove, ki so jo prinesli s seboj, kot tudi od cilja, ki si ga je posameznik zadal za svoje življenje. Drugim ne uspe, ker so s seboj prinesli ustrezne aktivne programe.Toda to naj ne bi bil izgovor, ki pravi: ”Sem pač prinesel seboj močnejše seksualne programe, torej izživeti se moram v seksualnosti. Navsezadnje tega ne morem preprosto potlačiti.” In naj jih tudi ne bi potlačili, kajti kar potlačimo ni odpravljeno. Vedno znova je ob tem treba reči: Pomembno je najti korenino pretirane seksualnosti, da bi odstranili osnovni vzrok, iz katerega izvira ta ustrezna energija.

Nikogar naj ne bi obsojali, niti njegovega mišljenja niti početja. Toda vsakdo ima možnost, da se postopoma prefini, tako da svoj svet programov analizira in obdela, ne pa da ga dodela in tako dolgo živi, dokler ne izgubi občutka tehtanja in preudarnost, vesti - ter živi samo za seksualno življenje, ne ozirajoč se na to, kako se godi izkoriščanemu, ki je verjetno postavljen ob stran, bodisi v zakonu ali v seksualnem partnerstvu. Kdor ima vest, bo vedno premislil, kaj povzroči s pretirano seksualnostjo - pri sebi in pri svojem bližnjem - in ali je to kar počne, v skladu s samospoštovanjem in spoštovanjem bližnjega.

Do vezanosti pride pogosto zaradi seksualnosti. Ali ta “ljubezen” zadošča, da bi osnovali družino, in ali ta “ljubezen” vzdrži pri vzgoji otrok in je nosilna vse do visoke starosti, lahko danes razberemo iz števila zakonskih razvez.

Kdor bi rad osnoval družino, naj bi se vprašal: Kaj je moj motiv? Da bi lahko negovali dober zakon in družino, je potrebna notranja naklonjenost. Privlačnost, ki temelji samo na prisiljeni seksualnosti - imenujmo jo na kratko seks - zagotovo ni nikakršna dobra osnova. Dober zakon potrebuje veliko mero tolerantnosti, obojestranskega razumevanja, dobronamernosti, kar je konec koncev dajanje in sprejemanje in pride nato do izraza tudi v telesni združitvi.

Obstaja torej veliko različic prijateljstva med fantom in dekletom. Če je prijateljstvo pravo, potem je to povezanost med človekoma, ki ni zaznamovana s seksualnostjo. Če je prijateljstvo na osnovi seksa, potem ima pač različne značilnosti, ki sem jih že navedla. Če pa je resnična, globoka notranja naklonjenost, brez močne želje po seksualnem izživljanju ali po izgradnji ali razvijanju le-tega, lahko iz tega nastane dober zakon in družina, če ju človek zna negovati.

Kdor se poda v partnerski odnos ali zakon in osnuje družino, bi se moral zavedati odgovornosti, ki se nahaja v temu. Koliko srčnega trpljenja, notranje in zunanje stiske je na račun lahkomiselno sklenjenega zakona!

Po nekaterih Ustavah so zakoni in družine pod posebno zaščito države. Kako pa je v resnici? Ali sta zakon in družina zaščitena s strani države - in kateri zakon? Danes je tako, da se skoraj vsak tretji zakon razveže in da se sklene druga, tretja ali četrta zveza. V kratkem času nastanejo družine iz katerih izhajajo otroci. Kmalu zatem ta zakon in družina, razpadeta.

Poznam naslednji primer: Mlad zakonski par si je dolgo želel otroka. Že dolgo želen otrok je prišel na svet in je zdaj star leto in pol. Mož se je nepričakovano ločil od družine in si našel drugo prijateljico, h kateri se je tudi preselil. Mati z leto in pol starim otrokom je zdaj sama in prepuščena socialni pomoči, ker mož svoje družine in sebe zaradi ločenega življenja, ne more zadovoljivo preživljati.

V tem primeru se zastavlja vprašanje: Kateri zakon ali družino varuje država, prvo, drugo ali tretjo? Kako zdaj država varuje npr. mater samohranilko z njenim leto in pol starim otrokom? Ali je zanju izhod socialna pomoč? Če da, potem to zame pomeni biti zapostavljena. Mož pa živi z odmerjenim deležem svoje plače skupaj s prijateljico, ki mogoče deli z njim svoj zaslužek. Kdo ga deli z materami samohranilkami in otroci?

Kaj ob tem pravi država? Ali sploh lahko kaj reče? Ali lahko vpelje pravice za zapuščeno ženo in matere samohranilke z otroci? Državniki in politiki, lahko komaj kaj rečejo o tem - so oni, ki zastopajo državo oziroma narod kaj boljši? Če pogledamo privatno življenje prenekaterega politika, vidimo: Mnogi med njimi so enkrat ali nekajkrat razvezani in dva- ali trikrat poročeni ali pa živijo skupaj s prijateljico. Pri nekaterih je zakon ali družina zgolj za izgled, zraven pa imajo prijateljico.

Državnikom in politikom si ni treba delati skrbi zaradi svojega prvega, drugega ali tretjega razvezanega zakona; kajti njihove plače so večinoma tako visoke, da si lahko privoščijo še četrto ali peto razvezo in morebiti stopijo še v nadaljnje zakone.*

So torej politiki zgled za upoštevanje naše Ustave, ki jo navsezadnje zastopajo? Kako je lahko ljudstvo boljše, če so včasih državniki in politiki veliko slabši kot narod? Gotovo so tudi institucije cerkve te zakone blagoslovile saj je marsikateri teh zakoncev dal katoliški ali evangeličanski cerkvi zaobljubo zvestobe? Namesto, da bi cerkveni dostojanstveniki, ki so blagoslovili te zakone in ljudem naložili zaobljubo zvestobe, takšne državnike pozvali k etiki in morali, tako da bi jim razložili, da imata po njihovih krščanskih načelih zakrament oziroma obljuba veljavnost, sedijo s temi politiki v prvih vrstah in … “napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo resice na obleki” ter končno dopuščajo, da so tisti, ki “zasedajo častna mesta na gostijah, prve sedeže v shodnicah”, podobni kot pred 2000 leti, ko je Jezus pismouke in farizeje imenoval: “Hinavci. Podobni ste pobeljenim grobovom, ki so na zunaj lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe.”

Ali se obveza dana v cerkvi glede zakona ne glasi: Ohranjajta medsebojno zvestobo, “dokler vaju smrt ne loči”. Če se tega ne držijo politiki, ki vodijo narod in sprejemajo Ustavo, kdo naj bi se potem tega držal? Bolje je, če si ne vzamemo za zgled nobenega od njih, niti cerkvenih dostojanstvenikov niti državnikov, ki v nekaterih svojih strankah nosijo “K” - krščanski. Gre torej pri cerkveno sklenjenih zakonih za prevaro? Ali velja cerkveni nauk glede zakona samo za narod in ne za politike? Kajti cerkveni dostojanstveniki sedijo skupaj s politiki, zakonolomci, na častnih mestih. Pogosto je slišati o etiki, družbeni morali. Kje sta, če se ju niti politiki niti cerkveni dostojanstveniki ne držijo?

Etika pomeni po Dudnu (op. prev.: nemškem slovarju) “skupek moralnih norm in življenjskih pravil, ki so osnova za zavestno odgovornost”. Etika naroda kot tudi poklica, etika ravnanja posameznika - vse naj bi bilo vodeno po kristjanski etiki. Če to vzamemo smiselno ali celo dobesedno, potem vidimo, da družbena morala ne samo da propada, temveč je že propadla.

Dragi mladi, vsak ima svobodno voljo, da sprejme višjo etiko in moralo, torej načela moralno-družbenega vedenja. Kdor govori o kristjanski etiki in se je ne drži, je mladim najslabši zgled. Če hočete prispevati k boljši etično-moralni družbi, k družbi z višjimi vrednotami, potem se ne zgledujte po državnikih in politikih, njihovem obnašanju niti po katerem koli drugem človeku, temveč kot že rečeno, po Jezusa iz Nazareta.

Mladi:
Gabriele, prosim te ponovi še enkrat korake k razvoju višjih etično-moralnih vrednot? Mislim, da so za nas pomembni.

Prizadevaj si prisluhniti soljudem in jim skušaj dati pošten odgovor. V pogovoru se ne imej za tako pomembnega. Ne bodi pametnjakovič, temveč premisli ali si vprašanju resnično dorasel in če lahko z odgovorom pomagaš in služiš.

Vzdržuj svoje telo čisto. Prizadevaj si nositi čisto in urejeno obleko. Pozdravljaj soljudi z odprtimi mislimi in besedami in se zavedaj, da bi tudi ti rad, da bi te tako pozdravljali: z odprtim in jasnim obrazom.

Če si v šoli ali v službi, potem se ne norčuj iz svojih učiteljev in učiteljic ali predpostavljenih, tudi ne iz svojih sošolcev in svojih kolegov. Ali ti hočeš, da se norčujejo iz tebe?

Jej in pij spodobno in se zavedaj, da je hrana in pijača, ki jo sprejemaš, dar Stvaritelja Svojim človeškim otrokom preko matere Zemlje. Z živalmi, rastlinami da, s celo naravo ravnaj dobro, torej podobno, kot bi rad, da bi ravnali s teboj. Kajti vse oblike kraljestev narave čutijo in občutijo, ker nosijo v sebi življenje, čutenje in občutenje. Zavedaj se, da je mati Zemlja darovalka za tvoje fizično telo. Kdor spoštuje samega sebe in ohranja svoje telo čisto, ceni in spoštuje tudi mater Zemljo. Zavestno ne bo prizadejal trpljenja niti živalim niti rastlinam. Tudi minerale bo cenil in jih ne bo izkoriščal.

Če srečaš človeka - ki ti je znan ali tuj - ga ne podcenjuj, kajti takšen, kakršen trenutno je, tako je ustvarjena njegova sedanja zavest; to je njegova individualnost. Takšen, kakršen posameznik je, tako misli in živi; takšna je njegova osebna slika, ki jo riše s svojimi mislimi in željami. Tako se predstavlja tebi in svojim soljudem; tako se tudi oblači, tako oblikuje svoje stanovanje; tako živi in se vede v njem. Vsak človek je drugačen od drugih. Posameznikovo drugačnost imenujemo njegovo stanje zavesti. Tudi ti si drugačen kot drugi, tvoj sočlovek. Ti imaš tvoje stanje zavesti, on svoje. Katero od obeh je “pravo”? Po Božjih zakonih nobeno, ker vsak bolj ali manj izkazuje svoje grešne zasnove, torej kar se mu “prilega” oziroma kar se ga “drži”. Zato govori in sodi vsak samo iz svojih lastnih napačnih ravnanj in bo tako postal svoj lastni sodnik. Jezus je ob tem rekel: “Ne sodite, da ne boste sojeni. Kajti s kakršno sodbo sodite, s takšno boste tudi sojeni in s kakršno mero merite, tako bo merjeno tudi vam.”

Ne pošiljaj soljudem s sovraštvom in zavistjo izpolnjenih misli, kajti tudi tebi ni všeč to prejemati od drugih.

Pusti svojim soljudem svobodo. Ne sili jih početi, kar hočeš ali kar bi lahko storil sam.

Pomagaj svojemu bližnjemu, če spoznaš, da potrebuje pomoč in te prosi zanjo. Toda ne vzbujaj pozornosti. Stori to v vsej skromnosti in ne zahtevaj od njega niti zahvale.

Ne vdiraj v tempelj, v sfero svojega bližnjega, ker bi ga rad spremenil tako kot ti sam misliš, da bi moral biti. Spremeni se sam in začni spoštovati svoje lastno življenje in začel boš spoštovati tudi soljudi.

Če spoznaš prijatelja ali prijateljico, se vprašaj: Kaj z njo ali z njim nameravaš? Je v ozadju seksualnost, da bi zadovoljil svoje močne želje? Potem se vprašaj, kako bi bilo, če bi tebe kdo tako izrabil.

Dobri prijatelji, dobre prijateljice, so tisti, ki zase ničesar ne zahtevajo, ampak dajejo in v zameno ničesar ne pričakujejo. To so prijatelji, na katere se lahko zaneseš. Toda tudi ti sam moraš biti prav takšen prijatelj, takšna prijateljica. Prijateljstva na seksualni osnovi, brez spoštovanja drug do drugega, lahko prinesejo kratko partnerstvo, toda nikoli dobrega, trajnega zakona.

K dobremu partnerstvu ali trajnemu zakonu spada nekaj več. Vedno znova se vprašaj: Na čem temelji tvoje prijateljstvo - na seksualnosti ali na etičnih vrednotah spoštovanja drug drugega? K dobremu partnerstvu ali zakonu spada zvestoba. Ali si resnično lahko zvest svojemu bližnjemu? Rekel boš: “Tega ne vem, kajti danes ne morem vedeti, kaj bo nadme prišlo jutri.”

Iz številnih pogovorov z zakonskimi pari ti lahko rečem: Če nikoli ne izgubiš spoštovanja do samega sebe in se tvoj partner vede podobno, potem tudi danes veš, kako boš ravnal jutri, vseeno kaj se ti zgodi. K dobremu partnerstvu in zakonu spada torej prava zvestoba. Iz prave zvestobe naj bi zrasla višja ljubezen, ljubezen drug do drugega, ne samoljubje, ki se poslužuje bližnjega le kot neke vrste objekta, za lastno poveličevanje, za samoprikazovanje, za užitek, za lagodnost in še za marsikaj. Višja ljubezen je radost nad podobo bližnjega, nad partnerko, nad partnerjem, ki se na osnovi spoštovanja do samega sebe, ne bo nikoli izneveril, niti v telesni urejenosti in v oblačenju niti v medsebojnem pogovoru in prav tako ne v družbi.

Slišali smo: Vsak ima svojo sliko, ki ustreza stanju zavesti. Toda če slika postane podoba negovanosti, urejenosti in postavnosti, potem lahko - če oba partnerja tako ravnata – postane to ljubljena slika, ki jo tako eden kot tudi drugi vedno znova rad pogleda, vzljubi in želi biti z njo. Iz tega se razvijeta zvestoba in ljubezen.

Temelj dobrega zakona je vedno naklonjenost, iz katere nastane povezanost in ne vezanost.

Dobra zakonska povezanost se kaže tudi v tem, da se ljudje lahko pogovarjajo o vsem in da medsebojno oblikujejo zakon in družino. Potem lahko človek o svojem lastnem zakonu in družini govori tudi drugim, ker ni nobenih skrivnosti, ničesar, kar ločuje in veže, ničesar, česar drugi ne bi smeli vedeti. V dobrem zakonu vlada svoboda in svoboda nastane izključno s pomočjo zvestobe, na osnovi katere se lahko partnerja zaneseta drug na drugega; tak zakon je obstojen, ker ni bilo dvorjenja zaradi seksualnosti, temveč gre za medsebojno prizadevanje za višje vrednote, ki nas jih je učil in živel Jezus. Iz tega zraste med drugim pozitivna izmenjava, biti z drugim in za drugega, npr. v dobrih pogovorih. Oba partnerja prinašata v skupnost vrednote, ki sta jih razvila v svoji notranjosti in ki imajo vedno značaj nesebičnih namenov in nesebičnosti; dejavna sta torej ne le v njuni družini, stanovanjski skupnosti ali v ožjem okolju, ampak tudi v veliki celoti za dobro vseh. Tako živita življenje, ki je plodno in ki ju izpolnjuje ter osrečuje. Potem je telesna povezanost sicer tu, vendar ni odločujoča, ker se ne izkorišča za držanje in vezanje partnerja, za sprostitev in podobne namene. Takšen zakon je odprt za veliko družino, v kateri živijo enako misleči skupaj in delujejo tudi na zemlji podobno kot v nebesih.

Mladi, mislite na to: Oba, tako žena kot mož imata različno zavest. Vsako stanje zavesti, tudi višje etično-moralne vrednote, torej načelo našega življenja, se vedno izražajo nazorno.

V številnih pogovorih sem spoznala, da v zakonu ni dobro živeti skupaj na ozkem prostoru. Veliko bolje bi bilo, če je to mogoče, da bi imel vsak partner svoje kraljestvo, torej svojo sobo ali svoje prostore, ki jo ali jih lahko individualno opremi. Po možnosti naj bi imel vsak partner tudi svojo kopalnico. Ko pridejo na svet otroci, bi bilo dobro, če bi tudi oni imeli svoje malo kraljestvo.Vsak izmed nas, tudi otroci - ima svojo osebno podobo, ki je sestavljena iz njegovega čutenja, mišljenja, govorjenja, ravnanja in hotenja. To našo osebno sliko prenesemo tudi v svoje stanovanje, ki ga s tem zaznamujemo, tako rekoč slikamo.

Ženska kot žensko načelo stvarstva ima po naravi drugačno sliko obnašanja, oblačenja in stanovanja kot moški. Ženska, mati, ki je po svoji zasnovi bolj oblikovalka doma in se pogosteje ali dlje časa zadržuje v stanovanju, kot npr. poklicno aktiven moški, bo sobo, stanovanje oblikovala ustrezno svoji sliki v zavesti. Zakon ali partnerstvo je lahko še tako dobro - če ženska v stanovanju vzpostavi svojo sliko, moški pa pride domov in v stanovanjsko sliko žene vnese svojo sliko, s tem ko to ali ono preloži sem ali tja in to npr. ne sodi v stanovanjsko sliko žene, potem to ženo vedno znova “malo zbode”. Ti posamični, komaj opazni, neznatni dogodki lahko sčasoma pripeljejo do sporov in pozneje do velikih prepirov. Nato začneta drug drugega odklanjati, kar ima mogoče za posledico celo razvezo.

To lahko preprečimo tako, da ima vsak svoje kraljestvo, v katerem se lahko izraža individualno. Kdor spoštuje samega sebe, bo spoštoval tudi drugega.

Če sta mož in žena najprej osvojila manjše etično-moralne vrednote in nato tudi višje, kot npr. zvestobo in višjo ljubezen, potem ljubi mož podobo svoje žene in žena podobo svojega moža. Tako se veselita drug drugega, ker je njuno vedenje zaznamovano z etično-moralno visoko zastavljenimi normami. Iz tega zraste tudi odgovornost do otrok. Kdor neguje to zavest višje etike in morale, ni odgovoren samo za malo družino, temveč je tudi v poklicu dober nosilec odgovornosti, na katerega se je mogoče zanesti. Takšni ljudje se ne zapirajo pred družbo, imajo prave prijatelje in negujejo prijateljstva. To so izgrajeni ljudje, ki prinašajo v družbo zavest, zgrajeno na notranjih vrednotah, katerih današnja družba ne pozna več.

Ljudje z višjimi vrednotami in ideali ne bodo nikoli rekli: “Moja žena ali moj mož je star, poiskal si bom mlajšega partnerja.” Kdor je zaznamovan z višjimi etičnimi in moralnimi normami, v vsakem obdobju svojega življenja najde izpolnitev. Odvisno je samo od tega, kako človek izkoristi letne čase svojega življenja. V jeseni življenja lahko najdemo prav toliko lepega, kot smo nekoč dobili v poletju. Odvisno je samo od tega, kako izkoristimo dneve in kaj napravimo iz svojih življenjskih letnih časov. Kdor spoštuje samega sebe, ne žaluje niti za pomladjo niti za poletjem življenja, ker je obe življenjski obdobji izpolnil. Ljudje s temi notranjimi vrednotami ostanejo drug drugemu zvesti.

Če bi bili državniki v tem zgled, bi lahko mladina imela od tega korist. Potem državi ne bi bilo treba zahtevati zaščite zakona in družin, državniki bi takrat vedeli, kako zakoni in družine postanejo močni in nosilni in kako jih je mogoče zaščititi na vseh življenjskih področjih.

Mladi:
Gabriele, kar si povedala o prijateljstvu, o partnerskih odnosih, zakonu, družini in seksu, je zelo pomembno, menim, da si ni potrebno delati drugih utvar. Še sreča, da je tukaj nekdo, ki nam mladim lahko pove, kaj se dogaja in kje je vzrok temu!

Sem spada tudi dobro vprašanje mladega prakristjana, ki me je prosil, naj ti ga postavim. Glasi se: Vse življenje oče, mati, otrok – naj se odločim za to?

Prerok:
Dobra, neokrnjena družina resnično ni doživljenjska ječa, kot očitno misliš. Način danes običajnega družinskega življenja ni tista družina, na katero mislim. Družinske vezi naj bi bile povezujoče, tako da sta si starša zvesta. Kot že rečeno, kjer je povezanost v zvestobi, je tudi svoboda. Če ima vsak svojo svobodo, kjer se eden lahko zanese na drugega, potem to lahko vodi do odprtih in povezujočih pogovorov, čemur sledi medsebojna pomoč. Potem partner od drugega ne bo samo pričakoval in zahteval, tudi ne pretirane seksualnosti, da bi se na njegovem telesu sprostil in zadovoljil. Otroci, ki bodo izšli iz takšnega zakona, bodo potem gotovo vzgojeni tako, kot živita partnerja. Če bodo otroci merila staršev izpolnjevali ali ne, naj bo prepuščeno otrokom, kajti kdo ve, kakšne zasnove nosijo v sebi.

Biti svoboden ne pomeni dopuščati partnerju partnerskih odnosov z drugimi ali pa sebi privoščiti “skoke čez plot” in podobno. Svoboda pomeni spoštovanje in samospoštovanje.

Če bodo otroci vzgojeni v tem duhu, potem bodo imeli dobro startno osnovo za življenje. Če bodo te možnosti izkoristili, naj ostane prepuščeno njim. Ravno majhni otroci hočejo starše, ki se med seboj razumejo, ki so tukaj zanje, ki jim dajejo varnost in dom, kjer čutijo, da jih upoštevajo in kar je tudi pomembno, da imajo kaj jesti. Tudi odrasli otroci se bodo - če bodo želeli - radi vračali k staršem, ker jim hiša staršev ostane dom, vendar ne dom, v katerem se podijo vso svojo mladost in pogosto vse do koraka v pozno starost. V naravi je tako kot naj bi bilo v naših družinah. Ko ptički znajo leteti, si napravijo svoja lastna gnezda. Ko postanejo naši otroci samostojni, naj bi svoje življenje, to kar so prinesli s seboj za svoje zemeljsko bivanje, odgovorno vzeli v svoje roke. Če bodo imeli dober temelj, npr. stanovanje in dobro izobrazbo, potem bodo radi prihajali na obisk in pogovore k staršem, vendar pa jim v starosti ne bodo v breme.

V celoti je torej vse odvisno od tega, na čem dva človeka osnujeta svoj zakon - na pravi zvestobi ali na tako imenovani “ljubezni”, ki velikokrat najde svoj izraz v seksualni zasvojenosti. Če osnujeta svoj zakon na zvestobi, razumevanju in svobodi, potem tako imenovano “dosmrtno” ni zgrajeno na ujetništvu, temveč na sožitju - tudi za ostale bližnje, za etično-moralno družbo, za velik krog prijateljev ali celo za veliko družinsko zvezo, kjer več družin deluje za skupnost in za dobro družbo.

Sem spada tudi dobro vprašanje mladega prakristjana, ki me je prosil, naj ti ga postavim. Glasi se: Vse življenje oče, mati, otrok – naj se odločim za to?

Biti svoboden ne pomeni dopuščati partnerju partnerskih odnosov z drugimi ali pa sebi privoščiti “skoke čez plot” in podobno. Svoboda pomeni spoštovanje in samospoštovanje.

Katere cilje si lahko zastavim v prijateljstvu, ne da bi dopustil, da od zunaj vplivajo name filmi, reklame, mnenja?

Prerok:
Vsebine in cilji za dobro prijateljstvo lahko pridejo samo iz našega sveta občutkov in misli z vprašanjem: Kaj razumemo z besedo “prijateljstvo”? Filmi, reklame in mnenja nas lahko pogosto spodbudijo v negativnem smislu, kajti kjer prijateljstvo zdrsne v seksualno naslado, tam ni več povezanosti, ki napravi prijateljstvo dragoceno ampak je vezanost na objekt naslade. Vsak lahko svobodno sam kroji svoje življenje, igla in nit pa sta to, kar nato napravimo iz svojih občutkov in misli. To smo potem mi.

Prerok:
To je občutljivo vprašanje, na katerega ne bi rada odgovorila niti z ne niti z da, kajti vem za reinkarnacijo, da imamo torej za sabo več življenj. V enem teh življenj smo si lahko naložili tako imenovane programe naslade, ki jih sprejme tudi naše dušno telo in jih duša po smrti svojega telesa vzame s seboj v onstranska finosnovna območja, če tega vse preveč človeškega nismo očistili. Česar duša v onstranstvu ne očisti, prinese v naslednjem utelešenju s seboj.

Če je v planetni konstelaciji, ki spremlja dušo v utelešenje, program naslade okrepljeno aktiven, potem se mlad človek, v katerem vse kipi in vre, zelo težko upre aktivnim in pritiskajočim hormonom. Ponovno je odvisno od tega, kako reagiramo na ta pritisk. Ali pustimo, da prek našega živčnega sistema vteka v spolne hormone, da bi nato izvedli spolni akt, vseeno s kom, ali pa mlad človek seksualnost predela.To poteka kot že rečeno, v glavi, v razumu, tako da pretehta, kaj ima od tega, če si poišče seksualni objekt in se vpraša, ali je to njegova etično-moralna življenjska linija, ali pa bi se rad postopoma rešil teh gorečih seksualnih želja. Najpogosteje je tudi tako, da v sklenjenem prijateljstvu drug od drugega zahtevata seksualno zadovoljitev, fant od dekleta ali obratno. Takrat bi si morala oba postaviti vprašanje, kaj imava od tega? Kaj nameravava s tem? Ali se hočeva samo medsebojno zadovoljiti ali hočeva osnovati partnerstvo ali zakon? Nadalje: Ali je le-to zaradi odvisnosti od spolnosti lahko trajno ali se ne bi vendarle skupaj zavedla, da bi naju drug način npr. dobro, odkrito prijateljstvo - osvobodil te seksualne odvisnosti, iz česar se nato lahko razvije stalna povezanost, v kateri vsak pridobi spoštovanje do sebe in drugega.

Na splošno lahko rečemo: pri vsem, kar počnemo, gre za to, kako. To velja za vsa življenjska področja, tudi za telesnost.

Mislim, da bo tisti, ki bo pozorno bral to izdajo “Mladi in prerok”, zagotovo zlahka razbral nadaljnje vidike, po katerih se bo lahko orientiral, če bo hotel.

Dinamika mladine se izraža v mnogih aktivnostih, tudi v športu in raznovrstnih konjičkih. Prav mladi ljudje, ki se nahajajo v času pubertete in razganjanja, bi si s pomočjo športa lahko izgradili odkrito, resno in zaupanja polno prijateljstvo tudi z nasprotnim spolom, kajti šport ali konjički velikokrat preusmerijo interese na druga področja in spolna “zabava” stopi v ozadje.

Mlad človek pa naj ne bi nikakor s športom ali konjički pregnal misli in želje po spolnosti, ampak naj bi analiziral, kaj bi lahko bila korenina njegovega seksualnega poželenja. Pomembno je tudi, da mlad človek razmišlja o svojem nadaljnjem življenju, bodisi o poklicu, družini, pravem prijateljstvu in naši družbi. Če ima dober pogovorni krog, da se lahko v njem izraža, potem bo zagotovo tudi tam razgradil marsikatero željo po spolnosti in moči.

Brošura je brezplačna.

Naročite jo lahko na naslovu:

UNIVERZALNO ŽIVLJENJE
Celovška c. 87
1000 Ljubljana

Mladi:
Pogled na moj listek mi pravi: Naslednje vprašanje gre v čisto drugo smer.

Po skoku v družbo obilja živimo zdaj v resnično težkem času: Brezposelnost, onesnaženost okolja, vojne, bolezni, aids, genska manipulacija, korupcija v politiki itd. Človek se čuti nemočnega. Kje bi bil lahko izhod?

Prerok:
Ljudje stalno sprašujejo po izhodu iz težkih situacij. V glavnem smo se navadili na to, da krivce vidimo v drugih, jih obtožujemo nesposobnosti, neuspeha in podobnega. Dokler pa s prstom kažemo na druge, bo vse ostalo tako kot je. V valih se bo nadaljevala brezposelnost, onesnaževanje okolja, vojne, bolezni, genska manipulacija, kloniranje in korupcija. Mi mislimo, da je že v redu, pa gre spet na slabše. Kdo ali kaj naj bi se spremenilo, da bi ostalo pri umirjenem pozitiven vzgonu? Ali naj bi se spremenili samo tisti, katerim pripisujemo odgovornost za to bedo? Ali si ne bi moral vsak zadati nalogo postati drugačen kot je trenutno, tako da osvoji višje etično-moralne norme?

Mladina bi si lahko prizadevala za dobro izobrazbo in opravljanje poklica, ki ga je posameznik sposoben prežeti s kvalitetami in zavestjo, ki jo prinaša v družbo - ne da bi se povzpel po lestvici vpliva s komolci, temveč s pravim posluhom za bližnjega in tudi za pravi skupni blagor, blagor za vse. Etično-moralno visokostoječi človek se ne bo nikoli podal v krog korupcije, ampak bo služil denar z opravljanjem poklica. Bo tudi za naravo in bo spoštoval življenje živali, rastlin in mineralov v spoznanju, da imajo ravno živali najfinejše občutke in pogostokrat zaznavajo več kot robati človek. Človek z visoko etiko zavedanja ve, da vojne niso naključje, temveč glede na okoliščine predstavljajo generacijski problem, kajti kdor veruje v reinkarnacijo, ve da se klanje vrši na bojiščih, ki ponovno tvorijo magnet za tiste, ki svoje bojevniške žilice niso spremenili v mir. Bojevati se z vojno proti vojni pomeni nekoč spet iti v vojno. To se ne nanaša samo na deželo, ampak velja tudi za posameznika.

Bolezni ne pridejo naključno. Izhajajo iz “epruvete” napačnega obnašanja, šibkosti, napak, torej iz grešnega, ki ga je človek v to življenje prinesel iz prejšnjih inkarnacijah in ga v tem bivanju ni zmanjšal, temveč še naprej hranil z mislimi, željami in ravnanjem ter na ta način tako rekoč priklical svojo usodo - bolezen, stisko, trpljenje in še veliko drugega.

Mnogi ljudje torej niso krotilci kač, temveč rejci kače, ki se imenuje usoda. Našo usodo hranimo vedno znova z enovrstno hrano, ki prihaja iz našega čutenja, mišljenja, govorjenja in ravnanja. Vse grde navade - sprevrženosti torej, onesnaževanje okolja, genska manipulacija, kloniranje, korupcija in mnogo drugega - izvirajo iz sveta želja, ki smo ga sami ustvarili. Ali misliš, Martin, da prihajajo od Boga? Naključja ni, tudi ne “naključne” brezposelnosti. Vedno moramo vprašati, kje je razlog v posamezniku? Ne moremo enostavno vsega zvaliti na podjetnike ali politike, ki so jih navsezadnje izvolili mnogi brezposelni, ki so dolgo časa opazovali, kaj se godi v gospodarstvu in politiki in kako tam ravnajo z odgovornostjo.

Iz tega konglomerata čistega ega, najde izhod samo posameznik, ki stopi skupaj s somišljeniki – ne pa, da udari nazaj z enakim orožjem ali vrne milo za drago, temveč da vzame v roke Govor na gori in tako dojame smisel teh naukov. Prav v Govoru na gori je osnovan tudi trajen gospodarski sistem - ki ga vsekakor lahko izvaja samo višja etično-moralna družba.

Zaradi tega naj bi si ljudje pričeli prizadevati za izgradnjo višjih moralno etičnih vrednot. S tem je mišljena predvsem mladina.

Gabriele, menim, da v načelu to pravzaprav niti ni tako komplicirano. Vedno gre vendar za to, da ne kažemo s prstom na soljudi, ampak si potrkamo na lastna prsa in se vprašamo: Kaj hočem in kako ravnam?

Postaja mi povsem jasno, kako pomemben je Govor na gori za višji razvoj celotnega človeštva, kajti iz naukov Govora na gori izhajajo, kot praviš, etično-moralne norme za višje razvito družbo. Kjer se živi in dela po Govoru na Gori, tam je tudi mogoče izgraditi dobro delujoč gospodarski sistem. Obstaja že cela skupina ljudi, ki to poskuša.

Govor na gori prav za prav ne govori o borilnih športih, ki niso nič drugega kot samoobramba. Kljub temu postavljam zase in za mnoge svoje prijatelje vprašanje:

Če si prizadevamo za višje etično-moralne norme, se postavlja naslednje vprašanje: Se lahko branimo ali moramo nastaviti obe lici?

Prerok:
Pri borilnem športu, pri katerem se posameznik uči samoobrambe, je to vprašanje. Misliš, da leži moč samo v mišicah, v boju in borilni tehniki?

Kdor se vse bolj usmerja po Božjih zapovedih in Govoru na gori, ve, da ni naključij, ki nas zadenejo. Nastaviti obe lici ne pomeni enostavno sprejeti udarec, kajti tudi Jezus je rekel hlapcu, ki Ga je udaril: Če ni bilo prav, kar sem rekel, potem to dokaži; če pa je bilo prav, zakaj si me udaril?

Jezus se ni branil z orožjem ali z določeno vrsto boja. Uporabil je besedo. Lahko bi rekli, da ni nič koristilo, vseeno je moral na križ. Ne vemo pa ali je koristilo tistemu, kateremu je to rekel. Za Njegovo smrt na križu se ni zavzemal samo en človek, temveč nahujskana ljudska množica. Križev pot in križanje Jezusa so bili in so grehi tistih, ki Ga niso razumeli takrat in ki Ga ne razumejo danes. Jezus je trpel nedolžen, da bi krivcem prinesel iskrico svobode, odrešilno iskro. Vsi ljudje imamo napake, zato naj tudi ne bi metali kamenja v naše bližnje, ampak se opremili z močjo večnega Duha in se polni zaupanja predali Tistemu, ki nas edini zna varovati, Kristusu v nas, kajti On ve, kaj je dobro za našo dušo.

Če se mladi izurite v borilnem športu in ste na poti k višjim etično-moralnim vrednotam, potem tega ne skušajte uporabiti z namenom, da bi “nasprotnika” pobili, temveč se mu približajte z močjo besede in na drugi strani z dobro treniranim telesom - ne zato, da bi mu zadali bolečine, temveč da bi ga brzdali, morda s prijemom, ki pa drugega ne poškoduje in mu ne zada telesnega trpljenja. Prijeti nekoga za roke ali ga odriniti nazaj ne pomeni odsekati uho z mečem, kot je to Peter storil vojaku.

Iz tega je razvidno, da v celotnem Božjem zakonu ni nobenega ne, je pa pomoč, da bi iz tega spoznali egoistične nesmisle in izpeljali, kaj prinese grešno naprezanje moči. Ni torej rečeno “Ne stori” temveč “Vprašaj se, kaj nameravaš s tem in kaj imaš navsezadnje od tega za svoje nadaljnje zemeljsko življenje.” Božji Duh nam je dal zapovedi in ne prepovedi.

Mladi:
Gabriele, dnevi bi bili tako lepi, če bi jih mi ljudje uporabili po Božjih zapovedih in živeli v miru! Pri sebi opažam, da obstajajo dnevi, ki potekajo harmonično; naenkrat pa se v moje misli prikrade nekaj uničujočega in slabega.

Če imam oko za lepoto na Zemlji, za rastline, živali, drevesa, pa tudi za prijetno kot sta sonce in svež zrak, potem se pogosteje sprašujem: Od kod vse to prihaja? Ali nam je bilo podarjeno, da bi lažje bili kos včasih kar boleči življenjski šoli? Narava je tako lepa in že v sebi miroljubna. Hudo je, da ljudje toliko tega uničimo. Prestrašim se še bolj, ko včasih pri sebi odkrijem taka podla, uničujoča nagnjenja. Od kod prihajajo?

Prerok:
Občutiš zelo prefinjeno, ko praviš, da obstajajo v našem življenju lepi in tu in tam slabi dnevi. To so vzponi in padci v našem življenju, ki poteka tako rekoč valovito. Življenjski val, ki nas v določenih dnevih nosi navzgor, nam daje spoznati, da je naše zemeljsko bivanje lepo in stanovitno, če se bojujemo proti našim nizkim nagnjenjem na dnu valov - kot si že rekel, našim uničujočim nagnjenjem - ne v boju proti svojim bližnjim, ampak z samim seboj z vprašanjem: Od kje prihajajo ti padci?

Površno bi lahko rekli: ležijo v genih, pri enem bolj, pri drugem manj. Če bi to izjavo podrobneje analizirali, bi ob tem vedno znova prišli do vprašanja: Kdo jih je vstavil? Če bi šli nazaj skozi celo človeško zgodovino, bi vendar vedno stalo pred nami vprašanje: Kdo je uničujoče, nedobro položil v gene? V tej analizi, ki naj je ne bi na kratko odpravili z Božjimi “skrivnostmi” - kajti Bog nima skrivnosti, temveč smo Mu jih mi pripisali - bi prišli do reinkarnacije, do tega, kar smo v prejšnjih življenjih povzročili in česar kot človek ali duša v krajih očiščevanja nismo očistili. Neočiščeno, torej uničujoče, oblastiželjne, neprijetne in zlobne zasnove, ki smo jih prinesli s seboj in ki tudi prek genov zaznamujejo naše telo, lahko v tem zemeljskem življenju deloma ali v celoti izbruhnejo.

Ravno pomlad, razvijajoče se rastline, cvetenje dreves, živahnost živali, topli sončni žarki in svež zrak nam približajo življenje. Predstavljaj si, da bi bila vsa Zemlja samo gola in kamnita, podobna puščavi, brez prekrasnih potočkov in slapov, brez oceanov, rek in jezer, brez rastlin, živali in dreves - kakšno življenje bi to bilo? Tako pust in kamnit kot bi bil planet, bi bili tudi ljudje. Vendar ni tako - ali pravilneje rečeno: še ne? Mar nimajo ljudje tako rekoč puste in kamnite zavesti, enake goli puščavi? Mnogim je cilj samo uničevanje lepega, tega, kar je Bog podaril Svojim človeškim otrokom: prekrasno Zemljo z vsemi njenimi življenjskimi oblikami, resnični safir v materialnem kozmosu. Njena lepota spada k našemu življenju. Vendar če nismo sposobni živeti, potem uničujemo vse, kar je na Zemlji in v njej - in navsezadnje sebe same. Človeštvo je na tej poti. Iztreblja samo sebe, ker vse zastruplja in uničuje, vključno z zaščitnim ovojem Zemlje, atmosfero.

Če bi resnično verovali v Boga in ne samo govorili, da verujemo, potem bi se zavedali, da je Bog nam, Svojim človeškim otrokom, podaril prekrasen safir, Zemljo, da bi v vseh podrobnostih spoznali Njegovo ljubezen in Njegovo sveto delovanje, v zavesti, da nismo samo dediči te prekrasne Zemlje z vsem kar živi na njej in v njej, ampak tudi dediči večne domovine, ki je neskončno lepša od safirja, Zemlje, s svojimi rastlinami, živalmi, drevesi, zrakom, vodami in ozvezdji. Brez vsega tega človeško življenje ne bi bilo mogoče. Če bi spoznali, da nas po naši fizični smrti vodi veliko večja svetloba, Kristus v naši duši, v večno luč, v absolutni vir večne biti, potem ne bi zgolj govorili, da verujemo v Boga - temveč bi tudi delali, kar hoče Bog.

Kdor se enkrat potrudi analizirati, kaj hoče Bog, ta se v globini besed Govora na gori nauči prepoznati resnično življenje in obenem odkrije, da je v Govoru na gori “gospodarski čudež”, ki je neprekosljiv in neminljiv ter ne pozna brezposelnosti, torej, da je skupnost in enost samo evolucija v družinah, v medsebojnem življenju, v družbi in v gospodarstvu.

Kar sem ravnokar imenovala “gospodarski čudež”, je prakristjanski gospodarski sistem, ki kratko rečeno, temelji na uresničevanju Jezusovega Govora na gori, v katerem se potemtakem ne dela z egoističnimi prizadevanji in močmi posameznikovega ega, kar je podrobno podano v »Preroku« št. 4.

Ti, Martin in ostali mladostniki ste mladi, kot to pove že beseda. Če hočete, si vzemite čas, da boste doumeli Govor na gori v njegovi globini - in ne boste brali samo besed - potem boste spoznali, da je ravno Govor na gori praktično navodilo za višje življenje na Zemlji.

Mnogi ljudje, ravno dostojanstveniki institucije cerkve, na kratko označijo Govor na gori kot utopijo, kot življenjsko obliko, ki bi naj ne bila za to Zemljo. Natančneje gledano, je za Zemljo, vendar ne za družbo današnjega časa, torej ne za ta svet z njegovo oblastiželjnostjo, z željo po bojevanju, z izkoriščanjem, s super bogatini in najrevnejšimi med revnimi. Govor na gori nas v vseh podrobnostih uči to, kar vsebujejo tudi Ustave nekaterih držav. Če bi država sledila svoji lastni Ustavi, potem bi se dežela za nekaj korakov približala Govoru na gori.