Je mogoče, da cerkvene institucije indoktrinirajo človeka, ki se prišteva k cerkvenemu ljudstvu? Razum današnjega zahodnjaka se šola vendar že od rojstva.

Tudi politiki, ki so na čelu ljudstva in ki so izvoljeni, da ga vodijo v boljšo prihodnost, so cerkveno organizirani. Politiki in cerkveni kristjani so torej enakih cerkvenih nazorov. Jih lahko, gledano kot celoto, označimo za cerkveno indoktrinirane?

Prerok:

Nočem soditi, temveč samo nazorno pokazati to, kar lahko vsak vidi sam.

Tvoje vprašanje odpira široko področje. Vzemimo najprej tvojo smiselno izjavo: Politiki so cerkveni kristjani. Ljudstvo jih je izvolilo, da bi ga popeljali v boljšo prihodnost.

Tako politične voditelje kot tudi cerkvene funkcionarje, ki jih imenujemo "dušni pastirji", si njihove ovce oz. cerkveno ljudstvo jemlje za vzor. Gledajo nanje, jih poslušajo in v marsičem posnemajo.

Toda kaj ima današnja politika opraviti s kristjanstvom? Ali niso bili ravno tako imenovani krščanski politiki in cerkveni predstojniki na desetletja v središču pozornosti tako imenovanega gospodarskega čudeža in so samo zaradi briljiranja in predstavljanja samega sebe spregledali in preslišali, kar se že dolgo pripravlja: nekrščanski svet - ljudje torej, ki vedno bolj spodrivajo kristjanskega duha in si prav tako kot njihovi politiki in cerkveni predstojniki prizadevajo za oblast, ugled ter bogastvo in si svoja korita zavarujejo z ustvarjanjem zemljiške posesti in drugih vrednosti. S komolci se mojstrsko uveljavljajo, ne glede na to, da šibki pod njimi trpijo ali da jih celo pohodijo. Velik del ljudstva, ki je svoje voditelje volilo, jih v toliki meri posnema, kolikor mu dopuščajo možnosti.

Cerkvena indoktrinacija danes ne uspeva več v polnem obsegu, ker so predstojniki imeli in imajo občutek samo zase in za svoje potrebe. Zaradi tega je politikom in cerkvenim oblastnikom ljudstvo delno ušlo z vajeti.

Kaj je izbruhnilo med krščanskim ljudstvom? Med ljudstvom že dolgo razsaja virus ravnodušnosti do nauka Jezusa iz Nazareta, ker so cerkveni dostojanstveniki svoje uradništvo, ki jim je pogosto koristilo in koristi njihovemu dobropočutju, stoletja hranili in ga hranijo z enim in istim brimborijem. Zaradi plesnivega brimborija - dan za dnem, leto za letom vedno enak cerkveni potek in vedno isti superpametni, ustrezno oblečeni cerkveni farizeji in pismouki, ki lepo govorijo, tako kot v Jezusovem času, pa vendar so "kot pobeljeni grobovi" - je ljudstvo postalo neverno in nekulturno, ker ga cerkvene oblasti s svojim zgledom niso vpeljale v višjo etiko in moralo, ki družbi omogoča, da ozdravi in ostane zdrava.

Kritični sodobnik:

Imel bi dve vprašanji: Kako ti razumeš indoktrinacijo? Kako se lahko zgodi, da se ljudje prostovoljno dajo indoktrinirati?

Prerok:

Duden označuje indoktrinacijo kot "masivno uporabno sredstvo za vplivanje na posameznika ali na cele skupine družbe v zvezi z nastajanjem določenega mnenja ali prepričanja."

Povsem v nasprotju z Jezusovim naukom, ki se glasi: "Učite, nato krščujte", krstijo z vodo dojenčke, ki se, kot je znano, ne morejo braniti in jih tako vkrstijo v cerkveno institucijo. Brž ko otrok začne misliti in lahko razume, ga indoktrinirajo z vsemi cerkvenimi ceremonijami in obeležji, torej z dogmami, verskimi obredi, kulti, veroukom, spovedjo, obhajilom, birmo, pozneje s cerkveno poroko; torej možgani, razum, se napolnijo z informacijskim in komunikacijskim materialom programskega paketa "pripadnost cerkveni ustanovi in njenemu nauku". S cerkvene strani vstavljeni miselni in vedenjski programi potekajo nato vsak dan, vsak praznik, kot video film in človeku kažejo, kako se mora vesti danes in jutri kot tudi vse praznične dni.

Dojenček nima možnosti, da se odloči ali bi rad cerkveni nauk sprejel ali ne. Cerkvena ustanova ga je krstila in od tega trenutka je indoktriniran, kar pomeni, da od krsta z vodo naprej cerkvena ustanova vpliva na dojenčka, potem na otroka, pozneje na mladostnika, da bi v verski smeri, ki so mu jo s krstom vstavili, mislil in se obnašal, kar z drugimi besedami pomeni, da ga sili v določeno miselno smer.

Dojenčka tako rekoč "namočijo" v učno kultno zgradbo. To je torej pečat pripadnosti "institucionalno katoliški ali evangeličanski". Jezus pa nas je učil svobodno sprejemanje vere: Učite in nato krščujte. Če se lahko svoboden človek - potem, ko je dosegel dar razločevanja o tem, kaj bi rad sprejel in česar ne - svobodno odloči za verski nauk, potem bi do tega tudi imel odnos, da bi po tem morebiti živel. Kdor pa je bil od prvega leta življenja potisnjen za zapornice cerkvene indoktrinacije in so se njegovi možgani že v mladih letih s tem napolnili in zaprli, pogosto ostane na učno kultnih tirnicah, ker se ni naučil razmišljati o prvotnem nauku Jezusa, Kristusa.

Če človek od otroštva dobiva vedno enako mleko z vedno istim okusom, je v odrasli dobi s tem prežet, torej indoktriniran. Kdor je svojo samostojno miselno sposobnost še ohranil, mogoče zapusti hlev cerkveno-institucionalnega krmiljenja, da bi se ozrl drugam. Kdor pa se namerno pusti še naprej hraniti z enako hrano cerkvene institucionalne vere in se z njo zadovolji, ima vse zločine in nasilje, ki so se razširili v našem svetu, za "usodo tega sveta" ali za "Božjo skrivnost" in tako končno okrivi Boga za zlo tega sveta. Navsezadnje postane sam nasilen pa čeprav je to v mislih in besedah. V mnogih primerih je posnemal in posnema tiste, ki so mu v tem "zgled", teologe, ki pustijo, da jih na položaju cerkvenih funkcionarjev imenujejo ekscelence, eminence, škofe, cerkvene nadsvetnike, duhovnike in župnike ter na primer ne posežejo vmes, ko se na severnem Irskem protestanti in katoliki eni drugih lotevajo z umori in uboji.

Skupaj poglejmo naš "zdravi" svet, od katerega naj bi bil velik del kristjanski.

Nasilje vse bolj oblikuje naš svet. Bojeviti spopadi se marsikomu, četudi se imenuje katoličan ali evangeličan, zdijo čisto normalni, kajti mnogi, prav mnogi cerkveno krščeni, ki so in tudi ostanejo pod tem pečatom, so mnenja, da se lahko z vojno ustvari mir. Niso se s strahom odvrnili niti takrat, ko je bilo treba zagotoviti sredstva za atomsko orožje. Milijone ljudi na najokrutnejši način zatirajo tudi tako imenovani kristjani. Nad starimi in mladimi ljudmi se vrši nasilje. Sovraštvo vodi v brutalnost, brutalnost spet v vojno in vojna v razdejanje. Razdejanje sicer med drugim vodi v obnovo dežele. Toda ali je s tem v človeških srcih nastal mir?

Kdor se sam ni mogel odločiti za vero, postane sčasoma ravnodušen ali govori v slepi veri, ki so mu jo vlili že kot dojenčku v usta. Naj bo nasilje, brutalnost, sovraštvo, vojna ali nevoščljivost - zanj je pomembno le, da pravočasno obžaluje svoje grehe na smrtni postelji in dobi odvezo od duhovnika, saj mu bo, če pravočasno obžaluje, po cerkvenem nauku vse odpuščeno. Ali pa se sprijazni z večnim prekletstvom v zavesti: "Sem sicer 'katoličan' ali 'evangeličan', toda ne verujem v to."

Indoktrinacija zajame tistega, ki se z njo sprijazni in cerkvenemu razumu žrtvuje svoje lastno mišljenje dobesedno od zibelke do groba. O prostovoljstvu tu seveda ni govora.

Kritični sodobnik:

Govoriš proti institucionalni religiji.

Kaj je religija?

Doslej sem mislil, da je religija nekaj, kar je treba verovati, in če verujem, ne da bi vprašal ali vera ustreza resnici ali ne, sem rešen, ker mene, cerkvenega vernika, pred Bogom zastopajo cerkveni funkcionarji.

Kaj je zate religija?

Prerok:

Ne odklanjam ljudi v institucionalni religiji. Vsak ima svobodno voljo, da veruje, kar hoče. Zame je institucionalna religija nesvoboda. Ker pa je Bog svoboda, ne morem biti za nesvobodo.

Na tvoje vprašanje, kaj je religija, bi rada najprej omenila: Vsak mčlovek je sam odgovoren za svoje mišljenje, govorjenje in postopanje. Religiozni voditelj, naj se imenuje cerkvena ekscelenca ali eminenca, ne more človeka pred Bogom niti zastopati niti mu dati odvezo, tudi takrat ne, ko vernik leži na smrtni postelji. Jezus nas je učil osvobajanja od grehov, ne odveze le-teh po duhovniku. Samo človek, proti kateremu smo se pregrešili, nam lahko odpusti. Šele takrat nas bo rešil tudi Bog, tako kot kristjani molijo v Očenašu: Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo dolžnikom. - Vse drugo si je cerkev izmislila kot zgradbo odveze, ki nikoli ne more razvezati, temveč vedno le veže na cerkveno ustanovo. Jezus ni učil: Cerkveni funkcionar ti odpusti tvojo krivdo.

Zdaj pa k tvojemu vprašanju: Kaj je religija?

Ločevati je treba med zunanjo in notranjo religijo. Zunanja religija temelji na cerkveno-institucionalnih funkcionarjih, ki so svoj nauk in svoja pravila naredili iz svojih predstav, kaj bi religija lahko bila. Iz tega konglomerata je sestavljena uradna vera, ki jo ta "religija" posreduje. To je potem vsebina nauka, veroizpovedi tistih, ki so bili krščeni v določeni religiji.

Notranja religija se vedno nanaša na življenje v Božjem Duhu, ki nam ga je in nam ga Duh resnice približuje z Desetimi Božjimi zapovedmi in Govorom na gori. Notranja religija nima posrednikov med vero in resnico, torej nobenih cerkvenih funkcionarjev, temveč edino resnico samo, Božje zapovedi in Jezusov Govor na gori. Pastir notranje religije ni cerkvena uradna oseba, temveč Jezus, Kristus, ki je ljudi klical v Svoje nasledstvo. Jezus nas je učil, da si prizadevajmo za Božje kraljestvo, ki je v vsakem človeku. Kdor si za to prizadeva, korakoma izpolnjuje Deset Božjih zapovedi in Govor na gori.

Ljudje, ki sledijo Jezusu, Kristusu, tvorijo kot skupnost notranjo religijo. Ta nima verskih obredov, nima dogem, nobenih duhovnikov in župnikov pa tudi ne članstva. Torej ni nobenega vključevanja dojenčkov z vodnim krstom v osnovno zgradbo - cerkveno ustanovo. Notranja religija temelji na svobodi in svoboda pomeni, da sprejmemo Božjo ljubezen in se je učimo, da bi bližnjega razumeli in ga cenili kot Božjega sina ali hčerko.

Kdor v svojem življenju postopoma uporablja Božje zapovedi, pripada notranji religiji, pa če pripada skupnosti notranje religije ali ne. Kdor torej sam v sebi odpre Božje kraljestvo, doseže duhovni krst. To je krst samospoznanja, v katerem je očiščenje grešnega. Kdor se tako obnaša, je prebujen v Božjem Duhu in je duhovno krščen. To je notranja religija.

Zunanja religija cerkvenega krščanstva temelji na nesvobodi, na cerkveni posesti in želji po oblasti in na najslabšem od vsega: večnem prekletstvu.

Notranja religija pa, nasprotno, uči deljenje, iz česar sledi enakost. Pred Božjim obličjem je vsak enak. Nihče naj torej ne bi bil bolj cenjen in ugleden kot drugi.

Zunanja religija ločuje, ko si npr. katoliška veroizpoved dovoljuje trditi, da je ona edina zveličavna cerkev, kar pomeni, da je vsa "izvencerkvena milost" končno tudi "milost cerkve" (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche in den Urkunden der Lehrverk�ndigung, 1983, 11. izdaja). To je polaščanje in ločevanje, ki ne pusti deliti.

V pojem "religija" je vključena beseda "religiozen". Kaj vsebuje "religiozen"? Vero v višjo moč. Poglejmo globlje v to misel: Kdo ali kaj je višja moč?

Religiozni ljudje pravijo: Višja moč je Bog. Tako bi lahko vprašali naprej: Kdo ali kaj je Bog? Je Bog bog maščevanja, razdejanja, vojne, sovraštva, bog prisilnega novačenja v zunanjo religiozno obliko, indoktrinacijo - ali kaj je Bog? Kdor ni odvisen od mnenja zunanje religije, pravi: Bog ni nič od vsega tega, kar zaznamuje svet - Bog je ljubezen, Bog je mir, usmiljenje in dobrota. Ker pa svet ne izraža ljubezni, miru in dobrote, nastane nadaljnje vprašanje: Kdo ali kaj oblikuje svet? Odgovor je enostaven: Človek! Kdo je človek? Pripadniki zunanje religije, cerkvenega krščanstva, bodo rekli: Človek je Božja podoba. Iz tega bi se lahko sklepalo: Če je človek - nasilnež, uničevalec, prisilni rekrutiranec, zlobnež, nemirnež - Božja podoba, potem bi Bog moral biti takšen, kot je večina človeštva.

Je to tako?

Zunanja religija, katoliška, protestantska ali pravoslavna ter druge, nam na to navsezadnje ne morejo odgovoriti. Če pa se ljudje združijo v zavesti, da je Bog ljubezen in da Njegov Duh ljubezni, miru, usmiljenja in dobrote biva v vsakem človeku, v vsaki živali, rastlini in kamnu, v vsakem atomu, molekuli in v vsaki vodni kaplji, takrat pripadniki zunanjih krščanskih religij takšne ljudi imenujejo "sektaše". Kot skupina, skupnost, pa so zanje "sekta".

Sekta pa je skupina, ki ima voditelja in gradi na voditelju. Nasprotno pa sekta ne more biti skupnost, kjer se zbirajo ljudje, ki sledijo samo Bogu v Kristusu in Njemu, njihovemu Odrešitelju, ko vsi živijo v zavesti - da so sami - vsak posamezen človek - Božja cerkev, torej Božji tempelj in da Bog biva v vsakem človeku, da si torej lahko vsak človek po navodilu Jezusa, Kristusa pride na jasno in more končno postati eno z Božjim zakonom. Uradni voditelji zunanje religije pa imenujejo "sekte" vse verske skupine razen svoje. Zakaj? Ker njihovi programi preganjanja cela stoletja ne dopustijo ničesar, kar je drugačno kot njihov uradni nauk.

Voditelji zunanje religije si prizadevajo, da se ljudje, ki so izstopili iz njihove ustanove, torej "odpadniki" ponovno obrnejo k predstavam zunanje religije. Te predstave pa že 2000 let niso mogle sveta spremeniti - prav nasprotno.

Kaj nam hoče to reči?

Ustanove ne glede na to, kakšen verski plašč so si nadele, nikoli ne bodo posedovale edine zveličavne milosti in tudi ne edine resnice, ker ne delijo, temveč ločujejo. Verski učitelj lahko resnico uči, kolikor jo je mogoče posredovati z besedami, toda posamezniku ne more razkriti zaznavanja resnice; to lahko stori le vsak sam z uresničevanjem Božjih zapovedi. Medtem ko človek v sebi postopno odkriva resnično sebstvo, se polagoma oddaljuje od strahu in skrbi, ker vedno bolj čuti, da ga varuje Duh resnice.

Notranja religija je življenje v Bogu, ki vse ljudi povezuje v Svoji enosti in ljubezni. Zunanje religiozne skupnosti pa vežejo z vodnim krstom, članstvom, dogmami in verskimi obredi in v "krščanskem zahodnem svetu" s strahom pred večnim prekletstvom.

Vsak od nas mora najti notranjo trdnost, tako da se v svojem srcu poveže z Bogom. Potem bo vse manj dopuščal, da se ga dotikajo zunanji dogodki, vojni spori, nasilje, strah, skrbi in podobno. To je mogoče izključno takrat, ko sam v sebi dopusti, da ga krepi On, ki je moč: Bog v Kristusu.

Kritični sodobnik:

Notranjo trdnost bi že rad dosegel vsak človek. Toda kako pridem do nje?

Prerok:

Da bi dosegli notranjo trdnost, si moramo zastaviti prvo in bistveno vprašanje: kako lahko pridemo do miru v sebi in do miru s svojimi bližnjimi?

Vprašajmo se:

Vstavljamo v svoje možgane mir in ljubezen do Boga in bližnjega, ali kaj shranjujemo? V trenutku, ko govorimo, mislimo in čutimo in s tem nameravamo nekaj določenega, to shranimo v možgane pa tudi v svojo podzavest in v dušo. Shranjujemo vsebine svojih besed, misli in občutkov. Odločilna ni lupina - beseda ali misel kot taka, temveč nagibi in naše podkomunikacije, ki se pogosto ne oblikuje direktno v besedi ali misli. Te svoje prikrite namere lahko imenujemo skrivnosti.

Šele takrat ko svojih pet čutov šolamo za opazovalce, tako da se učimo videti, slišati, vonjati, okušati in tipati, ne da bi nekaj nameravali in ne da bi uporabili svojo taktiko zamegljevanja dejstev, ne shranjujemo več. Takrat smo v veliki meri premagali sebe, svoj samoljubni napihnjeni jaz; to, kar vedno zahteva in hoče, se razgradi. Tedaj v nas in po nas deluje Jaz Sem, mogočna sila, najvišja inteligenca, Bog. Ona ne zahteva, ona noče. Ona j e.

Človek, ki je svoje samoljubno hotenje spoznal in obdelal, je zakoreninjen v Bogu. Prišel je v Božje kraljestvo notranjosti in ve, da je od tam voden. Kdor se je naselil v kraljestvu notranjosti, ta je miroljuben; ne bojuje se več za zunanje stvari. Zaveda se: kar potrebuje za zemeljsko življenje, bo tudi prejel prek notranjega vodstva, ne tako, da prekriža roke, temveč tako da pusti vsakodnevno po sebi delovati najvišjo Inteligenco v poklicu, pogovoru, v vsem početju.

Dokler pa hočemo in želimo, delujejo in delajo programi naših možganov po običajnih, starih tirih. Ko kaj opazujemo ali ko nekaj slišimo, takrat se v naših možganih vedno zavrti ista melodija, torej tisto, kar smo razumsko shranili, torej to, kar pravzaprav imamo v svojih možganih. Pogledamo lahko kamor hočemo in prisluhnemo čemur hočemo, vedno sproži naše shranjeno, naše programe, kot na filmskem traku. Zaznamo lahko samo to, kar je tam zapisano. Edino, kar intelekt v zavesti in podzavesti še lahko stori, je, da kombinira shranjeno, programske vsebine, da bi dosegel nekaj določenega.

To, kar nameravamo, je vedno v shranjenem, v programih. Programi pridejo iz naših motivov in podkomunikacij, torej iz tega, kar smo že vstavili. To je projektor, naši možgani, ki jih naravnamo na druge in s tem hočemo vanje projicirati naše namere.

Svoje možgane smo torej programirali za določen način razmišljanja. Ta uglasitev ustreza naši otroški vzgoji in potem indoktrinaciji dozorevajočega človeka z zunanjo religijo. V nadaljnjem poteku svojega zemeljskega življenja ne shranjujemo samo svoje šolsko ter poklicno znanje in vŕ9denje ter vse to, kar v okolici, kjer živimo, vidimo, slišimo in izkusimo, temveč predvsem to, kar je v naših mislih, v naših besedah in dejanjih. Zakaj mislimo tako, kot mislimo? Zakaj govorimo tako? In zakaj ukrepamo tako? To, kar je v našem načinu vedenja, naš "zakaj", naše skrivnosti, oblikuje naš značaj.

Svoje možgane, svojo zavest in podzavest ter s tem svojo osebnost, ki se vse preveč človeško leskeče, polnimo z močnim hotenjem in vnosi za prihodnost nekako do 45. leta starosti. Potem so naši možgani oblikovani v tolikšni meri, da podobno kot tonski in filmski trak vedno podajo samo to, kar smo vnesli, seveda v najrazličnejših kombinacijah. Po preteku tega časa se vedno težje naučimo česa novega.

Podobno je v obratnem primeru: Mnogi programi so drug z drugim prepleteni, kar zakoreninjeni, zato je približno od 45. leta naprej vedno težje izbrisati naše vnose, naše možganske zapise, da bi lahko vstavili novo. Kdor pa svoje filmske in tonske zapise izgrajuje in gradi z vedno ponavljajočimi enakimi ali podobnimi miselnimi in besednimi vsebinami ter delovanjem, ta dopušča, da ga program ali nekaj takih programov zateče, takrat, ko je mera polna. Posledice so lahko udarci usode, bolezni in drugo.

Star program lahko zbrišemo in vstavimo novega samo, če smo zelo pazljivi, če se torej opazujemo in se vedno vprašamo: Kaj je za mojimi besedami, mislimi, občutenjem in hotenjem? Kaj je torej za tem, kaj niha v besedi, misli, v hotenju ali dejanju - naša skrivnost, naš pravi značaj - to naj bi dojeli in obdelali, tako da postopno izbrišemo negativne zapise v svojih možganih, svoje grešne vzorce, nemir, bojevitost, sovraštvo, zavist, pa tudi strah in skrbi, da bi se rešili tega, s čimer so zaznamovani ljudje vseh narodov: strahu, sovraštva, zavisti, nemira, nasilja in vojn. Da bi to dosegli, moramo biti zelo resni in vedno tehtati s srcem.

Začnemo lahko npr. z organom vida. Ogledamo si to ali ono, opazujemo do vseh podrobnosti in se vprašamo: Ali imamo do tega kar vidimo določen odmik, ali pa smo vpleteni in sočasno z videnim teče svet naših gledanj, potekajo naši filmi oziroma magnetofonski zapisi? Če nas to, kar vidimo, zaposluje, potem shranjujemo. Vzgib deluje na naš živčni sistem. To opazimo na reakciji svojega telesa. Naš način obnašanja se spremeni. Telo je napeto ali sproščeno. Po različnih telesnih vzgibih, tudi po mimiki, lahko spoznamo, ali shranjujemo ali samo registriramo.

Če se v možganih zbrišejo filmski, magnetni zapisi, npr. programi strahu, nasilja, skrbi, hotenja, želja, precenjevanje in podcenjevanje bližnjega, potem se podobno dogaja v naši duši: negativne energije se spremenijo v pozitivno. Takrat svet gledamo iz perspektive premaganega; šele nato svet doživimo z razdalje. Vse kar je preveč človeško, nasilno pritiskanje, želje in hotenja so se umaknile; ne shranjujemo več.

Vsak je sam svoj svet: svet zunanjosti, shranjevanja ali svet notranjosti, navdiha. To je odvisno od tega, kateri svet si odpremo. Če smo oddaljeni od zunanjega sveta želja, hotenja, posedovanja in imetja, potem tudi laže rešujemo osebne, še vedno ponavljajoče se probleme. Rešitev najdemo, če se ne poglabljamo v problematiko, temveč se od svojih problemov najprej odmaknemo - lahko bi rekli: umaknemo - da bi natančneje opazovali, kako si sledijo slike problema in da bi pogledali vanje ter tako doumeli, kaj bi nam rade povedale. Če razrešimo vzrok, korenino nekega problema, se bolj oddaljimo od morebitnih nadaljnjih problemov. Preostanek še obstoječega problema, se razreši tako rekoč sam od sebe.

Da bi našli svoje pravo sebstvo, ki predstavlja enost v čustvih, občutkih, mislih, besedah in dejanjih, moramo razrešiti svojo razklanost med "ti" in "jaz", med "moj" in "tvoj", med "dobro" in "slabo" in priti v enost z Jaz Sem, z resničnim sebstvom. Zaradi nerazčiščenega, naših problemskih programov, sebičnosti, razcepljenost ne dopušča deljenja. Vedno misli na ločevanje, zato naj bi svoje čutne vtise disciplinirano in vztrajno preverjali, to se pravi, opazovali, kaj se za njimi odvija, da bi to, kar je tam skrito, odpravili z Duhom resnice.

Bolj ko so naši možgani, zavest in podzavest ter tudi naša duša svobodni, bolj svobodno se bomo počutili. Vezanosti oz. navezanosti, se umaknejo povezanosti z božjimi vidiki, ki nam prinese notranjo trdnost.

Kritični sodobnik:

Kaj je zate disciplina? Lahko "disciplino" označimo kot prisilo, ki si jo naložimo sami, ker smo se odločili, da uvežbavamo in osvojimo novo, boljše vedenje?

Prerok:

Sprašuješ o disciplini.

Naši duši možnost utelešenja ni bila dana zato, da bi kot človek uživala življenje kar se da in da ji gre dobro, morebiti celo ne oziraje se na bližnjega. Vsak od nas je v zemeljski šoli, da bi se naučil svoje negativne vnose - negativne programe, grešno - spoznati, obdelati in razrešiti. Za to potrebuje samonadzor in disciplino.

Preden obširneje spregovorimo o disciplini, bi rada to besedo razčlenila, da bi jo glede na njeno vsebino pravilno razumeli.

Napačno razumljena disciplina pomeni npr., da posnemamo vedenje in način življenja drugih, ali da si naložimo svetohlinski individualni vedenjski vzorec, da postaneta njegova osebna vrednost, njegov blišč, vidna na zunaj, da bi naredili vtis na drugega, da bi dosegli nekaj določenega. Napačno razumljena "disciplina" je tudi zatiranje osebnega položaja, nizkih nagonov ali osebnih želja, da bi si nadeli poseben občutek vrednosti.

Prava disciplina je, da se opazujemo brez olepšav, brez samoopravičevanja, kako se vedemo, torej kako čutimo, občutimo, mislimo, govorimo in delamo, da doženemo, kaj tiči v osebnem vedenju ali govorimo tako kot mislimo, ali tako mislimo kot čutimo. Če hočemo svoje nespodobno, torej ostro, neotesano vedenje spremeniti, se moramo naučiti, da pogledamo, kaj tiči v ozadju našega načina vedenja, kaj je torej v lupini besede, misli ali občutka. To je prava disciplina, ki ne posnema, ki ničesar ne prikriva, temveč razkrije samo sebe, slabo, nepošteno, vsepreveč človeško, grešno in je pripravljena, da se iz svojega lastnega ocenjevanja spremeni k pozitivnemu, k resničnemu življenju, k višjim etično-moralnim vrednotam.

To pomeni, da se učimo in spoznamo, torej sebe doživimo v tem, kar smo shranili v zavest in podzavest, v tem kar se samo neutrudno razodeva, takrat ko mislimo, govorimo in ukrepamo. Vsak človek lahko čuti, misli, govori in deluje samo na podlagi tega, kar si je sam vstavil v možgane. Vedno smo torej mi, ki čutimo, mislimo, govorimo in delujemo. Tukaj je treba pogledati ozadje, ga razčleniti in si to pogledati, da bi dojeli, kaj je korenina našega načina vedenja. To je možno samo, če se v pogovorih, situacijah, v osebnih problemih umaknemo in si ukažemo: Ustavi svoje misli in govor ter poglej v ozadje! Kaj misliš - in kaj pri tem občutiš? Kaj rečeš in kaj misliš, kako ukrepaš - in kaj pri tem misliš in čutiš?

To so koraki do učenja in do prave discipline. Kdor nekaj časa pri delu na sebi vzdrži, opazi, da se v njem dogajajo velike pozitivne spremembe in da nadalnje discipliniranje pri gledanju v ozadje in spreminjanju sebe ni več delo. Potem gre kot samo od sebe, ker takrat Božji Duh dobi oblast nad mesom, človekom.

Kritični sodobnik:

Kako je, če me čaka nekaj neznanega, tujega, npr. delo, ki ga še nikoli nisem delal ali vprašanja, na katera naj bi odgovoril, a so tuja moji strokovnosti?

Prerok:

Takrat, ko se nam bliža nekaj neznanega, smo pred novim vedno zbegani. V svoj programski svet tega ne moremo uvrstiti, razen da za postavljeno nalogo posežemo po navidezni rešitvi iz svojih predstav in mnenj, ki jih podzavest proizvede tako, da jih sestavi iz že obstoječih programov, ki jih nato sami izrazimo z besedami. Pogosto nato opazimo, da neznanega nismo dojeli, temveč smo potrebovali samo izgovor.

Da bi neznano raziskali, se moramo učiti: Vprašati moramo, kaj je nekdo s tem mislil. Prebrati moramo, kaj to pomeni. Torej moramo postopno napredovati, da bi se s tem seznanili. Na ta način se nam neznano odpre. Neznano razvozlamo samo, če se učimo in trudimo. Enako velja za izučitev poklica. Poklica se moramo učiti polagoma, tako da nas mojster uči in nam pokaže. Takrat si poklic počasi prisvojimo, torej shranimo v svojih možganih in ga spremenimo v svoje znanje. Iz tega potenciala nato lahko spet dajemo - ničesar pa ne moremo dati izven tega, torej iz neznanega.

Vedno smo torej mi sami, ki mislimo, govorimo in ukrepamo. Vse naše vedenje smo mi sami. Učenje in vnašanje pozitivnega in negativnega se začne že v otroštvu. Nadaljuje se do starosti, ki nam pusti samo še pogled nazaj, da bi svojo preteklost, nepoštene vnose obdelali.

Kritični sodobnik:

Ti trdiš, da zunanje religije ločujejo, ker vsaka institucionalna vera o sebi pravi, da ima resnico prav ona. Če bi posameznemu človeku v različnih institucionalnih verskih smereh rekli: "Tvoj verski nazor ne ustreza resnici", bi vsak odvrnil: "tega ne verjamem" ali "dokaži mi". Ali lahko vero dokažemo?

Prerok:

Svoje vere ne more nihče dokazati, ker je vera v Boga notranja izkušnja, ki se drugemu ne da posredovati kot resnična. "Vera" - v obliki določenih dogem - je lahko človeku vsiljena že - če ta kot krščenec institucionalne verske zgradbe o tem ne razmišlja.

Različne institucionalne verske smeri se lahko splošno preverjajo glede na to, ali ta religija deli ali ločuje.

Kjer je ločevanje, je vezanost. Deli pa se v zavesti, da smo pred Bogom vsi enaki. Zunanja religija ločuje v člane, pripadajoče, privržence, v narodnosti kot Anglež, Nemec, Žid, Amerikanec, musliman ali hindujec. Kdor se ne zave, da so vsi ljudje in kraljestva narave enost v velikem Duhu, Bogu, ta ločuje.

Ločevanje poteka zaradi našega napačnega mišljenja.

Kritični sodobnik:

Rekla si: Ločevanje je vezanje. Zaradi napačnega mišljenja pride do ločevanja. Kdo misli napačno? Kaj je napačno, ločevalno mišljenje?

Prerok:

Zavedajmo se: To smo mi, vsak posameznik.

Naši peteri čuti so odvisni od naših zapisov v možganih in naši možganski zapisi so spet odvisni od naših peterih čutov. Torej smo odvisneži in tako nesvobodni - odvisni smo od nas samih in končno tudi od ljudi, ki jih presojamo in obsojamo primerno našim lastnim možganskim zapisom. Tu slišimo besede kot: "Ta blaznež je še vedno na svobodi. Pripreti bi ga morali." Poglejmo sebe. Zakaj si lastimo pravico, da brez argumentov drugega označimo za blazneža. Vsak človek je del tega, kar na kratko odpravimo z besedo "blaznež". Rečemo tudi npr.: "Kako lahko živalim povzročamo trpljenje? Kdo je tako brutalen, da živali namerno ubija ali zlorablja za poskuse, jih gensko manipulira ali opravlja presaditev organov!" Kako se večina ljudi vede? S svojimi sovražnimi, zavistnimi, brutalnimi in brezsrčnimi mislimi marsikdo prispeva, da se morebiti znanstvenik, ki v sebi nosi zasnove za spreminjanje živalskih lastnosti, za mučenje in drugo, čuti nagovorjenega, da vedno več živali v njihovem bistvu spremeni in muči. Tako bi lahko rekli, da smo tudi mi prispevali k temu, da živali trpijo. Kdo je tu blaznež? Nobenega razloga torej ni, da bližnjega sodimo ali obsodimo - torej med nas in njega postavimo ločujoče misli in besede.

Zavedati se moramo, da se misli in besede ne razblinijo v zraku. Vsaka misel pa tudi vsaka beseda se skuša uresničiti. Če ima nek človek zasnove, ki ustrezajo našemu miselnemu valovanju, le-to lahko vstopi vanj in ga pripravi k delovanju.

Kadar smo priča človekovemu dejanju proti drugemu, takrat zakričimo: "Tukaj se godi krivica! To je nasilje. To bo imelo posledice." Mogoče so naše besne, "uničevalne" misli, ki jih morda nekoliko pozneje pošljemo bližnjemu - kolegu, šefu ali celo partnerju, ki nam ne da ali prinese tega, kar od njega pričakujemo, enako krivične. Premišljeno jih skrijemo pod ravnodušnim izrazom obraza ali celo za smehljajem: so naša "skrivnost". So pa vendarle energije, ki jih vržemo proti nemočnemu - saj on o tem ničesar ne ve. Zadenejo ga - in če je v njem podobno, ga spodbudijo k ustreznemu občutenju, mišljenju, govorjenju in ukrepanju - in po "bumerang učinku" zakona setve in žetve se ta energijski potencial spet vrne k nam.

Občutki in misli, ki jih prikrijemo, sestavljajo vnosni potencial naših možganov, zavesti in podzavesti. Preko naših "skrivnosti" izzovejo v nas ločevanje, notranjo razcepljenost. Zakaj imamo skrivnosti? Ker to, kar skrivamo, pač ni dobro. Nekaj hočemo zase, pa naj je to "samo" pozornost, priznanje našega bližnjega, njegova potrditev - njegova energija. To je naša skrivnost, ki nas veže. Hočemo imeti, torej vzeti, namesto dati. Pretvarjamo se, da do bližnjega nekaj čutimo - namera, ki stoji za tem, pa je naše hotenje, ki naj bi ga nam izpolnil. To nas dela nesvobodne.

Diktatorji mislijo, da se lahko znebijo tistih ljudi, ki so npr. zanetili zunanjo revolucijo, ki so morili in ubijali ali pustili moriti in ubijati. Prenekateri je mnenja, da se s tem, ko take ljudi spravi iz tostranstva v onstranstvo, torej jih pusti ubiti, teh ljudi tudi znebi. Če verjamemo znanosti, ki nas uči, da se nobena energija ne izgubi, se tudi tiste energije, ki izhajajo iz človeka, ki pusti moriti ali ubijati ali od človeka, ki je sam ubijal, ne izgubijo. Nečesa, kar je prisotno kot energija in se lahko vsak čas odpokliče, če obstajajo enake ali podobne zasnove, se ne moremo otresti. Vse to nima ničesar skupnega s kristjansko ljubeznijo do bližnjega. Ti postopki kažejo na duhovno nevednost mnogih ljudi. Če bi poznali zakon vzroka in učinka, setve in žetve, če bi človeštvo vedelo za življenje po smrti in reinkarnacijo, bi bilo gotovo manj ropanja, mučenja, ubijanja in morjenja.

Mnogi ljudje so mnenja, da bi morali spremeniti svet in tako naredijo vse, da bi se drugi spremenili, tako, kot bi jih le-ti radi videli in kakršne bi radi imeli. Boljši svet pa lahko ustvarimo samo tako, da vsak sebe spremeni na bolje, na dobro in ne misli na to, da bi spreminjal drugega.

Politiki in cerkveni funkcionarji vedno znova govorijo o vzpostavitvi boljšega načina življenja za narod. Vendar tega dolgoročno ne morejo doseči za druge,temveč lahko boljše in višje vrednoteno življenje zgradijo le zase, kajti vsak sam je "drugi". Šele, ko se bodo politiki in cerkveni funkcionarji obrnili k dobremu, kristjanskemu, tako da se bodo naučili deliti - torej živeti, ne da bi se krasili s položajem, nazivom in premoženjem, medtem ko drugi stradajo -, bodo tudi vedeli, kaj bi bilo potrebno spremeniti v narodu, da bi nacija duhovno rastla in zorela in da bi šlo ljudem dobro.

Prav malo ljudi so je naučilo, da pogledajo ozadje svojih misli, govorjenja in ravnanja, da torej preučijo sami sebe. Mnogi so zaradi indoktrinacije s strani cerkvenih funkcionarjev postali posnemovalci. Če bi bilo drugače, bi vedno več ljudi postavilo svoje govorjenje, mišljenje, dejanje pod vprašaj, da bi razumeli, kaj se pravi živeti. Tako bi upoštevali kozmično zakonitost: Kar človek seje, to bo žel.

Dokler pa za svoj položaj krivimo druge, ne poznamo svojega deleža in tudi ne samega sebe. Šele ko se bo človek naučil biti sam s seboj resen in do soljudi vesten, bo pogledal v ozadje svojemu ravnanju, svojemu govorjenju in mišljenju v zavesti: Kaj neki hočem s tem, kar mislim, govorim in delam? Lahko obstajam s tem, kar je zapisano na pomnilnem traku mojih možganov? Sem jaz ta, ki govori? Sem jaz ta, ki misli? Sem jaz ta, ki dela? Ali pa me krmarijo - moji pravi, neprozorni nameni - hotenje po biti ali imeti, ki je motiv mojega mišljenja, govorjenja in ravnanja?

Svojo razklanost, nesvobodo, je treba spoznati in premagati, da bi prišli v notranjo enost z našim večnim sebstvom, z Bogom. Takrat pripadamo notranji veri.

Kritični sodobnik:

Kar praviš, povsem razumem. Toda če stalno gledam v ozadje, da bi se spoznal, saj sem potem neprestano zaposlen sam s seboj. Kako lahko potem opravljam še svoje delo ali se udeležujem pogovora? Ni potem življenje precej pusto in neprijazno?

Prerok:

Da bi razumeli sebe, je zaželjena resnost.

Kaj je pogovor? Bil bi naj izmenjava, resnično sporočilo človeka človeku. Se lahko udeležimo pogovora, če samo govorimo in naposled ne vemo, kaj je za našim govorom, kaj pravzaprav hočemo in če je to, kar hočemo koristno za našo celoto, dušo in telo? Vprašajmo se: Ko delamo - kje so naše misli? So pri delu, ali daleč od nas? Ali med delom izgrajujemo naš svet želja, ali načrtujemo dopust, ali smo pri včerajšnjih sporih, ali smo pri bližajočemu se koncu tedna? Takšne misli so "ubežniki", ki nam ne dajo resno in zbrano delati in ne morejo prispevati k plodnemu pogovoru. Kdor ni pri stvari, dela to, kar mu pokažejo drugi in tako postane kimavec, prilagodljivec in posnemovalec.

"Svet" oblikujejo ljudje na vseh celinah te Zemlje in vsak človek ima druge probleme. Vedno znova slišimo, da se posameznik ne more odtegniti svojim problemom, ker pač dan za dnem živi v svetu, ki je poln problemov. Od tega sveta se ne moremo odtrgati, ker nas obdaja, vsak od nas pa lahko spore in svoje probleme razreši, tako da ne živi več s problemi obremenjenim svetom, temveč je v njem, opremljen z notranjo trdnostjo, ki jo doseže tako, da ni več posnemovalec, temveč samemu sebi postavi višje cilje, ki prinesejo višje vrednote in višjo moralo.

Kdor je resen in izpraša samega sebe, da bi se spoznal, očistil in odpravil svoj raztreseni jaz, da bi se tako postopoma osredotočil na delo, na pogovore, na sogovornika in končno na vse svoje vedenje, ta ne bo koristolovski in ne posnemovalski. Pri svetnih zabavah je navzoč, vendar ni udeležen, ker pozna svojo pot in drži svojo smer.

Kdor je do sebe resen, da bi se spoznal, ta se je naučil, da prisluhne drugim. Naučil se je tudi pretehtati in preskusiti svoje pogovore in dejanja. Postal je dober opazovalec, ki vse tehta s svojim srcem in sodeluje samo pri tem, kar ga ne odvrne od njegove poti, od njegove smeri.

Resen človek se je naučil iti stvarem do dna, torej vsemu pogledati v ozadje. Zaradi tega je postal nadvse občutljiv za vzgibe in nagnjenja drugih ali za drobne vplive, ki pridejo od prijateljev, sodelavcev ali celo od družinskih članov. Budna duhovna zavest resnega je vedno pripravljena prisluhniti pogovoru in v njem poiskati pravo rešitev, vsemu, kar sliši, pogleda v ozadje, da bi dal pravi odgovor ali primerno ravnal za pravi skupni blagor.

Resen človek, ki vse razišče, tako rekoč razčleni, s svojim budnim duhom najde v sebi svoja lastna odkritja, ker je njegovo srce postalo tenkočutno. Ljudje v tem duhu občutijo pretanjeno, kajti celota - duša in človek - se zaveda svoje bitnosti v Bogu.

Če želi, lahko vsak od nas občuti, ali sta njegova duša in telo občutljiva za pretanjene vzgibe in odtenke, ki izhajajo iz pogovora, dejanj in vedenja soljudi. Tenkočutnež zmore iz vsake kretnje, tudi iz navad bližnjega, razbrati, kaj le-ta skriva.

Da bi se te čustvenosti in tenkočutnosti naučili, se moramo najprej resno in vestno opazovati in svoje vsepreveč človeške vzgibe in nagnjenja, svoje misli, besede in ravnanje očistiti z Duhom resnice in tega ne storiti več. Iz tega sledi drugačno obnašanje. Vsepreveč človeško se odpravi. Človek se je naučil, da prisluhne, podoživi, da bi našel rešitev in odkril korenino tega, kar je pred njim in ga sreča.

K tej samovzgoji spada tudi mera pri vseh stvareh, tudi pri jedi in pijači.

Takšen človek komunicira z marsičem in z mnogimi. Ni osamljen. Njegovo življenje ni pusto, temveč raznoliko in izpolnjeno. Poln je vrednot in jih udejanja. Soljudem zmore z nasveti in dejanji dati marsikaj. Njegovi dnevi, dnevne naloge, so izpolnjeni, kot je izpolnjen tudi sam. To vodi k notranjemu veselju, ki je plod resnosti.

Kritični sodobnik:

Hočeš mogoče reči še to, da naj se postimo, da bi našli mero v vseh stvareh?

Samega sebe ni enostavno vzgojiti. Iz svoje izkušnje vem, da je večina ljudi popustljiva do sebe. Če hodim po cestah velikih mest, redko vidim veder obraz. Večina je v svojem srcu otopela in se pusti gnati. Tudi jaz delam tu in tam tako, takrat ko mi je vse vseeno. V takšnih obdobjih sem malomaren tudi pri svoji obleki. Takrat se počutim enostavno sprejetega v množico ljudi, v kateri je mnogo takih, kot sem jaz v času svoje lenosti.

Prerok:

Kar opisuješ, prikazuje natančno sliko naše današnje družbe, ki nedvomno izhaja iz zunanje religije, v kateri naj bi pazili samo na dogme, ceremonije in verske obrede. Vernikom zunanje religije pa je bolj malo znano, da je bil Jezus, Kristus, človek visoke etike, ki nam je v Govoru na gori dal edinstven etični in moralni nauk, ki nas ne vodi v revščino, brezupnost, v vojno in razdejanje, temveč v notranje bogastvo, ki bi se pokazalo tudi na zunaj, če bi storili to, kar nas je učil Jezus.

S čim neki se ukvarja tisti, ki je obrnjen navzven, tudi tisti, ki je bil enostavno vkrščen v zunanjo religijo in se je kot odrasel zadovoljil s tem? Ukvarja se s služenjem denarja, s tem, kar je nekdo drug rekel, kar mu je bilo prijetno ali neprijetno. Veliko časa preživi tako, da si predstavlja, katere dogodivščine bi ga lahko čakale na dopustu in kdo bi pozelenel od zavisti, ko bi pozneje o tem pripovedoval. Ure in dneve razmišlja o svojih vsakodnevnih skrbeh, kaj bi si lahko pridobil in kaj ne; ali naj kupi stanovanje ali hišo ali oboje; ali naj se poroči ali ne; kaj poseduje drugi, česar on nima in podobno. Ker je skoraj vsak sam s seboj nezadovoljen, se tudi s sočlovekom bojuje in se končno bojuje tudi za svoje preživetje. Če natančno pogledaš, mi moraš priznati, da imam prav, da je to naša današnja družba.

Zaradi samega tuhtanja o sebi ljudje ne vidijo več soljudi. Oblečeni so neskrbno, in njihovo telo je zaradi prevelike količine pijače in hrane težko. Vsak tlači hrano vase in pije, kar mu ravno pride na misel, ne da bi se vprašal, ali njegovo telo to potrebuje ali sploh zahteva. Najslabši zgled so tudi tukaj cerkveni uslužbenci, ki so v boju za obstanek sami v dilemi in ne vedo, kako bi lahko vzdrževali svoje cerkvene nadarbine, ker jih vedno več z vodo krščenih zapušča. Cerkveni "krščanski" funkcionarji, ki so vedno zajemali s polnimi rokami in ohranjali svoje cerkvene nadarbine, se niso naučili deliti. Kako naj potem tisti, ki je cerkveno vezan deli in s svojim bližnjim živi v miru, če visokoleteči prečastiti dobivajo plače, o katerih lahko brezposelni samo sanja? Deliti pomeni imeti mero pri vseh stvareh, pri stanovanju, hrani in pijači, pa tudi pri plači.

S samovzgojo k višjim etičnim vrednotam, ki nas jih je učil Jezus, človek nikoli ne bo preveč jedel in pil; pa tudi stradal ne bo in se postil, da bi s tem nekaj dosegel. Naučil se je biti zmeren v vseh stvareh in naučil se je, da svojo dušo in tudi telo spoštuje. Šele takrat lahko Božji Duh presvetli materijo in vodi človeka.

Duša v človeku je prišla na ta svet, da bi se rešila vseh obremenitev in subtilnih vse preveč človeških zabav vse do pretirane seksualnosti.

Kritični sodobnik:

Iz tvojih odgovorov sem zaslutil, da nisi za cerkvene funkcionarje, ne za zunanjo religijo in tudi ne za krst z vodo. Vsak pravi, da ima pravo vero. Kaj misliš ti?

Prerok:

Tvoja ugotovitev je točna. Rada odgovorim.

Nič nimam proti cerkvenim funkcionarjem, ki si lastijo pravico zagovarjati se, da so študirali Božjo besedo ter hočejo ljudstvu dopovedati, da so Božji posvečenci. Jezus nikoli ni govoril o cerkvenih funkcionarjih oz. dostojanstvenikih. Zapisano je: Ne pustite se imenovati mojster. Eden je vaš mojster, Kristus; vi vsi pa ste bratje. - Cerkveni "dostojanstveni" funkcionarji se postavljajo nad ljudstvo in si lastijo pravico, da so ekscelence, eminence, duhovniki in župniki. Zapisano pa je: Vi vsi ste bratje. On, Božji Sin, se nam je pokazal kot brat. Svoje preprosto življenje je delil s soljudmi. Oblačil se je kot vsi bratje, hvalil Svojega Očeta v nebesih, toda ne samega sebe.

Nisem proti bližnjim, ki so v uradnih talarjih ali si prilaščajo, da so verski funkcionarji. Sem proti temu, kar so si nadeli in si nadevajo: cerkveno uradne talarje in cerkveno versko funkcionarstvo. Prav tako nimam nič proti zunanji religiji, čeprav si cerkveni funkcionarji lastijo pravico trditi, da ima njihova institucija pravo vero. Marsikdo, ki je institucionalno slepo voden, je spregledal in ve, da je ta "prava vera" nepristna, kajti zaradi institucionalne vere se svet ni spremenil, pa tudi ljudje se niso poboljšali. Prav nasprotno: Še bolj bojeviti, gospodovalni, nagonsko strastni in uničevalni so postali. Sem proti vsaki veroizpovedni religiji, ker ljudem ni prinesla samo veliko nesreč, temveč še vedno ne ve, kaj dela. Pri tem mislim na sedanjo versko vojno na Irskem. Pomislimo na strahotne verske vojne v preteklosti, v katerih je vsaka veroizpoved trdila, da ima pravo vero in s tem pravico, da preživi. To je ločevanje med religijami, kar dokazuje, da zunanje religije ne povezujejo. Kjer je ločevanje, tam tudi ni deljenja med verniki, temveč le vezanost, torej ločevanje.

Ker Jezus, Kristus, tega ni učil, tudi jaz ne pripadam nobeni zunanji veri. Sem svobodna, verna kristjanka, ki sledi Jezusu iz Nazareta, ki je učil notranjo religijo, v kateri je deljenje, enakost, bistven dejavnik življenja.

Nisem samo zoper krst dojenčkov, temveč trdim, da je to zavestno kršenje Jezusovega nauka. Je zahrbtno ved‚nje, ker je Jezus izrecno učil: Učite in nato krščujte. Nekaj tednov star dojenček gotovo še ni prejel nobenih naukov in tudi ne more vedeti, v kateri prisilni jopič mišljenja in vedenja ga bodo vtaknili. Tu vendar ne gre za Jezusov nauk, temveč za rekrutirano cerkveno ovco, ki bo od otroštva indoktrirana, da bi pozneje, ko odraste, brez razmišljanja - kajti podzavest je že napolnjena z dogmami, ceremonijami in cerkvenimi obredi - plačevala svoj cerkveni davek, tako da cerkvene nadarbine ne bodo le ostale, temveč tudi rasle.

Kritični sodobnik:

Jasne besede - in nobena odveč. In tudi ničesar ne najdem, da bi lahko ugovarjal. Zame je to presenetljivo stališče. Problematiko gledaš iz čisto novega zornega kota. Do zdaj sem očitno imel žabjo perspektivo. Vse to moram še pustiti, da malce deluje v meni.

Prosim, lahko razložiš še notranjo religijo, v katero veruješ in jo navajaš kot cilj?

Prerok:

Notranja religija nima zunanjih voditeljev. Pravi verni kristjani se trudijo, da živijo po Jezusovem nauku. Prizadevajo si, da bi se postopno približali kraljestvu; kajti Jezus je rekel smiselno: Božje kraljestvo je v vaši notranjosti. Korake do tja smo od Boga prejeli po Mojzesu v Desetih zapovedih in od Jezusa v Njegovem Govoru na gori. Notranja religija duše je torej notranje kristjanstvo, ki ima za cilj skupnost v Enem, v Bogu. Prizadeva si za samospoznanje in samoovedenje, za ljubezen do Boga in bližnjega in da bi bil tukaj za drugega, ga podpiral, mu pomagal in mu stal ob strani. To je "deljenje", o katerem sem govorila.

Notranje kristjanstvo postavlja življenje, Boga, ki je enost in ljubezen nad vse. Je za pravično mišljenje in ravnanje, ki ga je Jezus učil na koncu Svojega Govora na gori: Kdor sliši moj nauk in ga izpolnjuje, je pameten mož.

Zunanje krščanstvo govori o človeški grešnosti in šibkosti, da smo in bomo vsi ostali grešniki. Greh postavlja torej v ospredje in tako človeško dušo polni s krivdo in občutki brezvrednosti, Božjega maščevanja, strahu in bojazni in ne nazadnje govori o poslednji sodbi, ki vključuje večno prekletstvo.

Notranje kristjanstvo poskuša ljudem približati dobro, svetlobo in rešitev v duši, ker je v vsaki duši in tako v vsakem človeku, iskra Kristusa Boga in ker smo kot čista bitja v Bogu, ki je v nas. Notranje kristjanstvo kaže tudi na Notranjo pot, na višjo razvitost in na besedo srca, ki je Božje razodetje, in govori iz neštetih ust, iz čistega človeškega srca, iz območij narave, iz vse neskončnosti.

Zunanje krščanstvo ljudi vodi navzven v stanje duhovnega sna, medtem ko je notranje kristjanstvo obrnjeno v notranjost, k Božji ljubezni in ljubezni do bližnjega in nakazuje postopno pot, da bi človek našel iz temnega sna ega, se torej prebudil v duhu svobode.

Zunanje krščanstvo vedno znova uvaja zunanje reforme in govori o socialnem vedenju, ne pa, da naj se človek spremeni in se naravna samo na Boga in tudi ne kako naj to stori. Če bi zunanje krščanstvo ta "kako" pojasnilo - kako človek pride do notranjega kraljestva - bi zunanje cerkve kmalu postale odvečne s svojimi verskimi obredi, ceremonijami, s preoblečenimi duhovniki in župniki ter s svojimi dostojanstveniki kot so ekscelence in eminence. Potem bi obstajali samo bratje in sestre v Božjem Duhu, ki tvorijo notranjo skupnost, v kateri so kristjanska načela enakost, svoboda, enost, bratstvo in pravičnost vnaprej začrtani koraki k višjim vrednotam, višji etiki in morali.

Notranje kristjanstvo je notranja reforma, samoprenova z Duhom Kristusa Boga. Tako se zemeljsko življenje posameznika obrne k pozitivnemu. To človeka spremeni, da postane dober in čist ter se na ta način poveže z notranjim Duhom v zavesti, da je on in vsak človek Božji tempelj.

Ljudje notranje religije, notranjega kristjanstva, se poskušajo obrniti navznoter, da bi živeli iz Božjega kraljestva, ki je v nas, v naši duši. To se zgodi tako, da spoznane grehe obžalujejo, očistijo in jih ne ponovijo več ter bolj in bolj delajo po Božji volji. To so ljudje, ki gredo od zunaj navznoter k osrednji luči, o kateri je Jezus govoril: Božje kraljestvo je v vas. Notranje kristjanstvo nas uči, da človek živi v zemeljski šoli, da bi se spet prepoznal kot Božji otrok in kot dedič Božjega kraljestva. Notranje kristjanstvo uči, da prebujanje v Božje kraljestvo ni skupinsko in odvisno od nekega časa v človeški zgodovini, temveč da naj vsak človek v sebi odpre Božje kraljestvo in vanj zori z dejanji ljubezni, ki nas jo je učil Jezus. Dejanja ljubezni vsebujejo tudi deljenje.

Notranje kristjanstvo nas uči, da na poti k Bogu ne obtičimo v mnenju, da bi bil večni dom tu in tam.

Kritični sodobnik:

Vidim pravilno? Ti si proti vsemu avtoritarnemu, ki ljudstvu diktira in ga drži na povodcu, torej proti vsemu, kar se postavlja nad ljudstvo. Kot si že nakazala, si torej človek, ki je za enakost, ki ne more zagovarjati velikanskih razlik med visokimi in nizkimi, med bogatimi in revnimi.

Prerok:

Da, sem proti vsemu, kar se oblastno postavlja nad ljudstvo in si lasti pravico, da ga na ta način lahko vodi, kot npr. "izbrani" veljaki, ki hočejo drugim vsiliti svoja mnenja in predstave, ki izžemajo ljudstvo in sebi privoščijo najbolje, ki živijo v sijaju in bogastvu - mnogi ljudje pa v revščini. To je proti Božji volji.

"Izbrani" veljaki so vedno oblastni. Drugim narekujejo in jih silijo, da storijo to, kar le-ti hočejo.

Kritični sodobnik:

Potem si torej duhovni revolucionar?

Prerok:

Temu lahko tako rečeš.

Sem duhovni človek. Duhovni človek si prizadeva za notranjo prenovo, najprej v sebi samem, da bi postal človek z višjimi vrednotami. Torej si prizadeva za notranjo modrost, za notranjo inteligenco, ki je Bog. Kolikor lahko gledamo nazaj, "izbrani" veljaki narod vodijo v ozkost, v obup. Iz tega je zrastlo sovraštvo, zavist, sovražnost, nasilje, vojni spori - torej ločevanje v mnogih ozirih.

Današnja družba, ki gleda na "izbrane" veljake, se zadovolji z vsepreveč človeškim omejevanjem, ki se vedno znova sklicuje na intelekt, ki naposled pozna le sebe, ki je v tem smislu ustvarjen, da sam sebe potrjuje in povišuje. Naši narodi pa potrebujejo inteligentne ljudi, torej ljudi z modrostjo in veličino, ki so za ljudi, ki ljudi lahko vodijo iz svoje notranje veličine k lastni odgovornosti in svobodi, ki je utemeljena edino v najvišji inteligenci, Bogu. Vsak človek je od Stvarnika dobil razum, da bi se naučil razumeti - najprej seveda samega sebe, preden si lasti pravico, da razume druge. Če pa se razum izkrivi, če se mu torej sugerira kopica znanja, tako rekoč vprogramira, potem postane prilagodljiv razum intelektualen in se obrne k nerazumevanju ter tako k izključevanju drugih. Intelektualec potem misli, da ve vse bolje in končno postane gospodovalen, avtoritaren. To pa nima nobenega opravka z modrostjo, inteligenco.

Razločujem tudi med intelektualcem in šolanim razumskim mislecem. Intelektualec je programiran, to pomeni, da si je pogosto s stalnim ponavljanjem vprogramiral svoje znanje, ki potem, ko programirano postane aktualno - z miselno spodbudo -, steče tako rekoč kot magnetofonski trak. Enako se zgodi tudi s peterimi čuti. Samo to, kar je intelektualno programirano, spodbudi petere čute, da se orientirajo na zunanje. Ti spet shranijo, kar registrirajo ali okrepijo, kar že teče na nosilcu zvoka v možganih. Šolan razumski mislec pa se uči razumeti samega sebe, je tankočuten in razumevajoč ter dragocen člen boljše družbe.

Kdor torej uporablja razum, da bi spoznal samega sebe, da bi potem spet razumel tudi druge, začne postopno delati s srcem, z božjo zavestjo in čuti, kako ga vodi sama avtoriteta, sama inteligenca, Bog. Takšen človek postane svoboden iz notranjosti. To je prava svoboda, po kateri končno vsak hrepeni. Kdor se je naučil razumeti samega sebe, bo pustil svobodo tudi drugim in na ta način prispeval k boljšemu svetu, boljši družbi. Tudi tukaj velja učiti se, da bi imeli pregled nad "elitnimi" avtoritetami.

Kritični sodobnik:

To resnično ni duh časa, ki govori, temveč Duh revolucionar, ki bi rad z življenjem po duhovno višjih etično-moralnih vrednotah voljne spodbudil k lastni odgovornosti in duhovnemu vedenju ter podprl dobro v vsakem posamezniku.

Zdi se mi, da si z vsem tem, kar si tu pojasnila tudi velik svobodomiselnež. Mnenja si, da lahko vsak človek v sebi razvije inteligenco, Boga. O tem bi rad slišal nekaj več.

Prerok:

Svoboda izvira edino iz notranjega življenja - Boga.

Bog je inteligenca, resnica in modrost, dajajoča ljubezen in vesoljni zakon, ki vlada v vsem, ki je večna bit in traja večno.

Če bi se krščanstvo spomnilo Desetih Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori in bi se z udejanjanjem postopno bližalo izpolnjevanju teh visokih božjih navodil, potem bi lahko v človeku delovalo dobro, inteligenca BOG in človek bi se osvobodil predstav, mnenj, strahu in nenazadnje večnega prekletstva, ki ga uči cerkev in ki ni nič drugega kot cerkveno-psihološko orožje proti cerkvenemu ljudstvu, da bi ostalo poslušno in bi tudi vsaka neprostovoljno krščena "ovca" plačevala svoj prispevek, zato da bi cerkvene nadarbine in cerkvena moč rasla naprej. Edina in svobodna inteligenca, Bog, nima kraja večnega prekletstva. Očitno je to ustvarjeno cerkveno "zavetišče", ki ga je cerkev sama kreirala. Kdor veruje v večno prekletstvo, veruje v cerkev, toda ne v Boga.

Mnogi ljudje so konformisti, ki sprejmejo nepreverjeno vse, kar se jim servira. Če npr. najdejo v neki cerkveni instituciji vidike nauka, ki jim ugajajo, potem te posnemajo; jih torej posnemajo, namesto da bi te vidike na sebi preizkusili, da bi ugotovili, ali je to prava stvar zanje. Na ta način so nastale veroizpovedi, torej zunanje religije.

Mnogi, ki so bili krščeni za "določeno smer", so se pustili in se pustijo pozneje vezati na drugo veroizpoved - torej versko smer, ker jim nekateri vidiki tega nauka ugajajo; toda ne povprašajo, če je to, kar jim je podano kot nauk, resnica. Kdor svojega razuma ni izšolal za tehtanje, slepo sledi instituciji, četudi od njega veliko zahteva. Pojasnijo mu npr. da vera nima nobenega opravka z znanjem, da Božja resnica logičnemu razumu ni dostopna; so pač Božje "skrivnosti". Bog pa je večna inteligenca in s tem jasnost. Bog je logos, torej logičen. Kar cerkveni nauk od časa do časa uči ljudi kot "verske resnice", pogosto ni nič drugega kot predstave in miselne konstrukcije, ki so si jih izmislili ljudje.

Konfesionalno nasledstvo slepi in prinaša nesvobodo. Svobodnemu duhu ne dopušča, da bi lahko deloval in blokira vsako inciativo človeka, ki si prizadeva za resničnost in živ notranji razvoj. Kdor bi bil rad svoboden, se mora spoprijeti z Jezusovim naukom pa tudi z verskimi vsebinami svoje cerkvene ustanove. Kdor Jezusov nauk sprejme, tako da stori, kar nas je učil Jezus, najde notranjo svobodo in ne postane posnemovalec. Jezusov nauk pa ne predpisuje slepega sprejemanja dogem, temveč vsebuje za vsakega človeka aktivno razčiščevanje njegovega lastnega mišljenja in življenja ter doživetja Kristusove moči v premagovanju grešnega kot tudi odpiranje in uporabo Božjega.

Jezusov nauk in Mojzesovih Deset zapovedi sem preizkusila na sebi. S tem sem prišla do notranje gotovosti, da ne potrebujemo cerkvenih veljakov z njihovimi ustanovami. Ne potrebujemo nobenih teologov, ki o Bogu samo govorijo in ne vedo, kdo, kaj ali kje Bog je.

Kdor se posveča svobodnemu Duhu, BOGU, edini inteligenci, kdor torej preizkusi Deset Božjih zapovedi po Mojzesu in Jezusov nauk Govora na gori, zelo hitro doživi, da postaja od znotraj svoboden. Takšen človek se je naučil pogledati v ozadje svojih misli in izvajanj, da bi spoznal samega sebe. Tako prebujeni zavesti, duhovno šolanemu razumu se tedaj ne more ničesar več servirati; preveri in pogleda v ozadje.

Večina ljudi ni svobodnih, niso polnoletna, samostojno misleča bitja, temveč se vedejo kot del množice. Mislijo in mislijo in se ne preverjajo. Tako postanejo posnemovalci in oponašalci. Prevzemajo zunanje vzorce, življenjski stil in pogosto političen način vedenja, ne da bi se vprašali, ali s tem Duha, notranjo avtoriteto, pustijo svobodno ali jo vežejo. Takšni posnemovalci se množično zbirajo med drugim vedno takrat, ko se pojavi posvetna ali cerkvena avtoriteta, za katero je neodločna in kimajoča evforična množica intelektualna kopel, ki ji da dodatno energijo. Vsak človek, ki je odvisen od mnenja in predstav drugih - s tem ne mislim na izpolnjevanje našega zemeljskega zakona - in nasploh posnema človeka, ga visoko ceni in mu govori povšečno, je posnemovalec, ki pusti, da drugi mislijo zanj, ni se navadil misliti sam, torej se vprašati, kaj tiči za tem, kar postavijo predenj. Marsikateri od teh, ki ploskajo, ki častijo npr. cerkvenega ali svetnega idola, opravljajo dobro delo in zaradi tega prijetno "živijo". Posnemanje pa ni življenje, temveč prikrito bivanje nekoga drugega.

Tako tisti, ki ga posnemajo, črpa energijo od posnemovalcev in obratno - že več tisoč let trajajoč menjalni posel. Oba sta vezana drug na drugega, torej nesvobodna. Eden je bergla drugemu - če pade eden, pade tudi drugi. In padla bosta, ker na vsepreveč človeškem nivoju posojene energije vedno zahtevajo povračilo; daje se samo, da bi se čim več dobilo nazaj.

Lastna vztrajnost, notranja svoboda in pravo, izpolnjeno življenje pridejo samo iz izvira, Boga. Da bi to razvili v sebi, nas je Jezus iz Nazareta hotel in nas hoče danes voditi Kristus Boga na pot Govora na gori, na Notranjo pot.

Kritični sodobnik:

Zdaj sem se spomnil Avguštinovega izreka, ki da je rekel: "Credo guia absurdum," kar pomeni: "Verujem, ker je to absurdno."

Prerok:

Če je to res rekel.

Mogoče mu je nelogična cerkev to samo pripesnila, da bi svoj nelogični nauk podtaknila nemislečim kot Božjo resnico. Kdor skoraj dnevno doživlja, tako kot nekaj prakristjanov, kako nekateri cerkveni funkcionarji širijo neresnice, mora vse izjave cerkvenih avtoritet postaviti pod vprašaj, tudi besede: "Verujem, ker je to absurdno."

Če pogledamo zunanje krščanstvo, cerkveno "elitno" avtoritativno zgradbo, potem smo morali in moramo bridko izkusiti, da so iz nje pogosto izšli in še izhajajo farizeji in pismouki, ki ne vidijo poti k notranji luči in je zato tudi ne morejo učiti, ki iskalce resnice, notranje luči, pogosto ovirajo na njihovi poti k Božjemu kraljestvu v notranjosti človeške duše. Samo kdor se trudi, da razliko med zunanjim in notranjim kristjanstvom razčleni, torej si jo ozavesti, začne postopoma misliti. Ušel bo od tako imenovane edino zveličavne cerkve, ki poseduje domnevno edino resnico in se obrnil k notranjemu kristjanstvu, ki se ne zapleta v cerkvena pravila, temveč si preprosto in enostavno prizadeva za udejanjanje Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, tako da se izpolnijo Jezusove besede: "Kdor sliši Moj nauk in ga izpolnjuje, je pameten mož."

Kritični sodobnik:

Opažam, da ljudje res premalo razmišljamo o temeljnih izjavah. Pogosto se sicer zdrznemo, vendar lahko običajne miselne poti zapustimo samo, če iščemo naprej in upoštevamo svoj zdrav človeški razum.

Kolikokrat sem že razmišljal, da se npr. v vzhodnih religijah ne pojavlja večno prekletstvo, temveč nauk, da se rešimo iz kolesa ponovnih utelešenj. Svoja lastna vprašanja sem nato odrinil z lastnim odgovorom: Imajo zakon karme in ta tudi ni veliko boljši. - Zame namreč ni verodostojen. - Praviš, da je treba pri takšnih izjavah, kot so "večno prekletstvo" in najbrž tudi "zakon karme" - večkrat pogledati v ozadje, da bi začutili, kaj pomeni: biti večno preklet, ali kaj pomeni ponovno utelešenje. Zdaj vem, kaj misliš o večnem prekletstvu. Ti pa verjameš v ponovno utelešenje, torej v reinkarnacijo. Radoveden sem, kaj boš rekla k temu...

Prerok:

Dovoli mi, da o jedru nauka o reinkarnaciji povem zgoščeno v enem stavku, ki ga bom nato naprej pojasnila: Nauk o ponovnem utelešenju je v zakonu setve in žetve tisti zakon Božje milosti, ki najbolj pomaga Njegovim grešnim človeškim otrokom.

Kdor svojih napak, grehov, ne obžaluje, jih tudi ne očisti in jih bo zaradi tega tudi vedno znova ponavljal, tako da se bo njegovo grešno vedno bolj krepilo in bo lahko dozorelo v sklop ali sklope, ki bodo nekoč učinkovali bodisi v ustrezni surovosti bodisi z ubojem ali umorom, z izsiljevanjem ali tatvino, z zlorabo ali zapeljevanjem otrok, trgovino z mamili ali tako, da otroke ali žene silijo v prostitucijo. To so zelo težka kazniva dejanja, ki jih primerno kaznuje tudi naša država. Toda nobene kazni, ki jo izreče država, se ne da primerjati z večnim prekletstvom, tudi ne smrtne kazni, ki jo imajo v svoji zakonodaji mnoge države - in jo seveda ne zagovarjam, zakaj nihče nima pravice drugemu vzeti življenje.

Zakon karme pomeni: Kar človek grešnega ne obžaluje ali česar ne očisti pravočasno, preden učinkuje, mora duša poravnati v onstranstvu, lahko pa se spet utelesi, da krivdo poravna kot človek v časovnem, ali obremenitev, če še ne deluje, očisti z obžalovanjem, prošnjo za odpuščanje in odpuščanjem. Če grešnik enakega ali podobnega ne stori več, se greh spremeni v svetlobo za svetlobo. To pomeni, če je duša v ciklih ponovnih utelešenj usodno poravnala ali predčasno obžalovala in očistila, preden je prišlo do delovanja, se lahko postopno vrača v svetlobno kraljestvo, v Očetovo hišo.

Vsak človek ima svoj dan. Vsakega od nas vsak dan čaka nekaj drugega v situacijah, dogodkih, pogovorih pa tudi v udarcih usode. Če pogledamo ozadje teh dnevnih dogodkov, tedaj vemo, kaj je pri nas osebno na vrsti, da očistimo, potem ko spoznano merimo po Desetih Božjih zapovedih in Jezusovem nauku. Skozi življenje torej ne gremo slepo in tudi nismo izpostavljeni usodi, razen, če se pustimo slepo voditi cerkvenim funkcionarjem. Takrat verjamemo, kar ti rečejo in v mnogih primerih sami ne verjamejo. Potem z njimi pademo v jamo. Reinkarnacija je torej zakon milosti za dušo in človeka. Mi vsi, vse duše in ljudje, pridemo spet nazaj v Očetovo hišo preko kolesa poboljšanja, kolesa ponovnega rojstva. To je tudi Jezus obljubil v naslednji priliki: "Če ima nekdo sto ovac in je ena od njih zašla, ali jih ne pusti na gori devetindevedeset in išče izgubljeno?" Kristus torej ne vodi 99-ih v nebesa in pusti eno, mogoče v večnem prekletstvu. Sledi eni, navidezno izgubljeni, bodisi prek mnogih inkarnacij, da bi jo potem odvedel nazaj, ko le-ta pokliče svojega Odrešitelja.

Noben duhovnik, ki je prav tako grešnik kot vsi drugi ljudje, ne more dati drugemu odveze za grehe, tudi na smrtni postelji ne. Pot kesanja in odpuščanja molimo kristjani v Očenašu, kjer se glasi: Odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če nam tisti, nad katerimi smo se pregrešili, ne odpusti, potem nam tudi noben župnik ne more dati odveze.

Zate je mogoče lahko pomoč, da si predstavljaš, kaj bi bilo, če bi ne bilo reinkarnacije, torej milosti ponovnega zemeljskega življenja. Svoj dolg bi neskončno dolgo poravnavali v območjih duš, mogoče z velikimi mukami. Tako zdaj najbrž razumeš stavek: Nauk o reinkarnaciji je najbolj koristen zakon Božje milosti za Njegove grešne človeške otroke.

Kritični sodobnik:

Govoriš o stvareh, ki mi zbujajo radovednost. V tvojih pojasnilih vedno znova zazveni beseda, ki mi zbudi pozornost. Npr. "večno prekletstvo". Sem cerkveni kristjan in sem doslej "večno prekletstvo" videl kot nekaj čisto normalnega. Kazen pač mora biti - ali?

Prerok:

Dokler so na našem svetu različni konfesionalni, religiozni tokovi, je ločevanje z razcepljenostjo, dogmami, verskimi obredi, bogočastjem in drugim vnaprej programirano. Vendar je zdaj prišel čas, ko mnogi cerkvenemu učnemu blišču ne verjamejo več. Kdor začne slutiti, da ves učni sindikat nima nobenega opravka z Božjo ljubeznijo in dobroto, Njegovo pravičnostjo, modrostjo in zvestobo, temu je dovolj, da uporabi svoj razum, da v nauku sprosti eno samo zanko - in ves intelektualni iztuhtani učni sindikat = grešni sindikat, razpade.

Kot že rečeno, z "večnim prekletstvom" cerkvene ustanove izvajajo pritisk na ljudstvo. Ljudi strašijo in jih na ta način kot plačujoče kristjane držijo v svojih ustanovah. Ali smo že kdaj pomislili, kaj pomeni biti večno preklet? Mogoče se na kratko zamislimo v način takšnega razmišljanja: Biti večno preklet pomeni, da nimamo več nobene možnosti, niti s spoznanjem niti s prošnjo za odpuščanje, ne z odpuščanjem. Tudi nobeno obžalovanje zastran prestopka ne koristi. Če si v tako imenovanem večnem prekletstvu, potem boš tam ostal večno, z večnimi peklenskimi mukami. Četudi na tem domnevnem mestu tisočkrat obžaluješ - je vse zaman. Tudi če svojega Gospoda in Boga rotiš in Ga prosiš za oporo in pomoč, naj deluje nate s Svojo ljubeznijo, milostjo in usmiljenjem - zaman, ti si večno preklet!

To je institucionalna vera uradne cerkve. Po mojem mnenju je po krstu dojenčka to najmočnejša indoktrinacija. Marsikdo bi lahko rekel: "Kaj pomaga? Zaradi svojega vedenja sem tako in tako že preklet. Potem si na svetu privoščim in vzamem to, kar imajo drugi." Iz tega sledijo brezvestnost, neskrupuloznost, nasilje, vojni spopadi, sovraštvo, surovost, razdejanje in mnogo drugega.

Kdor se temu cerkvenemu jarmu, temu cerkvenemu pritisku preda, za tega lahko samo rečem, sam si je kriv. Vsakega človeka, ki svojega sočloveka prisili, da veruje, kar se njemu zdi prav, imenujem nečloveka, ker drugim jemlje svobodo, ki je najvišji življenjski zakon v vesoljnem zakonu Bog, ki je ljubezen in svoboda. Delovanje cerkvenih "krščanskih" ustanov, ki učijo nekaj takega, imam za nečloveške, ker iz Boga delajo boga nepomirljivega maščevanja. Zame je to najbolj nesmiseln in nelogičen nauk.

Kritični sodobnik:

Tvoje besede mi dajo vedno bolj misliti. Kar se mi je zdelo neverjetno, dobiva smisel, ko to tako osvetliš. Dobesedno odprla si mi oči. Začenjam razumeti, da smo lahko v nevarnosti, da nekaj, kar ne razumemo, mogoče odpravimo celo kot "nesmisel". Bodisi da nimamo dovolj informacij ali da smo se odpovedali lastnemu razmišljanju in brez premisleka prevzeli presojo tistih, ki jim priznavamo privilegij, da "bolje vedo."

Pri tvojem izvajanju, ki je tako neposredno, jasno in prepričljivo, se je v meni začelo veliko premikati. Ta pogovor ni eden od tistih, ki jih imam pogosto s prijatelji, ko nazadnje razpravljamo o nepoznanem. Moram priznati, da zdaj razmišljam, če je to preroški Duh, ki po tebi tako mogočno govori. Bi lahko popeljala ljudi iz cerkvene tradicije v božansko svobodo? Poraja se mi misel, da si učitelj božanske modrosti, ki deloma govori podobno, kot je verjetno govoril Jezus iz Nazareta.

Prerok:

Stare tradicije, ki jih ohranjajo verski funkcionarji in jih vsadijo že v dojenčka ter to leto za letom ponavljajo, naj bo pri verskem pouku ali v pridigah tradicionalnih avtoritet, sedijo kot programi trdno v glavah vernikov, iz česar so izhajale cerkvene tradicionalne generacije vse do današnjega časa.

Vsako nebeško bitje je od Boga prejelo svobodo kot dediščino, veliko, večno zakonitost neskončnosti. Tudi v nas ljudeh je dediščina svobode, kar pa pomeni, da smo za naše mišljenje, govorjenje in ravnanje tudi sami odgovorni. Kdor je svoboden, je tudi sam odgovoren za to, kar stori ali ne stori. Vsak se lahko svobodno odloči, npr. za vezanost na cerkveno tradicijo ali za disciplinirano življenje, da bi se iz njega naučil, kaj pomeni svoboda. Tudi v veselju in trpljenju se lahko naučimo najti Kristusa, ki nam kot naš Odrešitelj kaže pot k Očetu. Lahko pa tudi grešimo naprej, kar pomeni, da smo za to sami odgovorni in sebe predamo svojemu osebnemu zakonu jarma, ki pomeni: Kar sejem negativnega, bom tudi negativno žel, razen če koristim dan, spravim sebe v red z namenom, da pogledam v ozadje svojega vedenja, da bi grešno očistil in ne storil več. Takrat sejem dobro setev in pridobil bom tudi dobro in svetlo žetev, svobodo, svojo božjo dediščino.

Iz vezanosti na versko tradicijo lahko vodimo ljudi le tedaj, če to hočejo. To je mogoče samo, če so pripravljeni, da na sebi uporabijo disciplino, da bi se naučili spoznati samega sebe, kakšni dejansko so in se ne bi zadovoljili s tem, da ostanejo takšni, kakršne se delajo. Prava disciplina pomeni, da si izprašamo naše misli, govorjenje in vedenje, da najdemo korenino, iz katere prihajajo naše osebne, samoljubne misli, strasti, egoistične želje, naše "tajne" skrite misli, pričakovanja do bližnjih, zavist, očitki in še mnogo grešnega. Šele ko odpravi korenino, lahko človek postane svoboden, če si zastavi višje vrednote, ki so razvidne iz Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori ter si prizadeva, da jih prenese v svoje življenje.

Kdor se ne podvrže disciplini, se tudi ne more učiti in ga ni mogoče voditi iz njegove vezane preteklosti. Ostane tekač in posnemovalec, ki se mu lahko vse narekuje, kar nato dostikrat brez veliko razmišljanja naredi. Tukaj ne bi hotela reči, da ljudi lahko vodim iz njihovih verskih vezanosti. Eno pa vem, da bi za to imela orodje, ki sem si ga pridobila s samodisciplino, učenjem in udejanjanjem Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori.

Cerkvene tradicije, ki so jih vsilili ljudstvu, nikoli ne sproščajo, kajti naravnane so na zunanje voditelje, ki bi radi izključno svoje predstave in miselne zgradbe prenesli na druge.

Tradicionalni vzorci, ki npr. temeljijo na obzirnosti, kar pomeni, "Jaz tebi ne storim nič, tudi ti meni nič ne stori," so se končno rodili iz cerkvene in družbene tradicije, v kateri človek poskuša spretno vijugati skozi vse svoje življenje, pri čemer zanemari resničnost in premočrtnost, da se ne bi zameril določenim ljudem - naj je to cerkvena gosposka ali politiki - in bi ohranil svoje majhno koritce. Tako postanemo in ostanemo nesvobodni in si ne ustvarimo osnovnih etičnih vrednot, ki dajo človeku občutek vrednostni, iz katerega se spet uči vedno bolj uporabljati pravo, duhovno disciplino, da bi v svojem življenju dosegel to, kar ga ne naredi tradicionalnega, temveč duhovno primernega za družbo. S tem mislim za družbo primernega glede inteligentnosti in ne intelekualno posnemajočega.

Človek, ki je inteligenčno primeren za družbo, črpa iz notranjega vira svobode in ne iz posnemovalske mlake, iz katere jih tako veliko pije. Ljudje z inteligenčnimi vrednotami - s čimer mislim na duhovno-božje vrednote - so v vsem, kar so si pridobili in se naučili, nadpovprečni, kar pomeni, da ponudb ne iščejo od ponudnikov - v odvisnosti menjalnega posla z obojestransko ugodnostjo -, da bi tako s sredstvi za preživljanje za silo životarili. Ljudje, ki črpajo iz virainteligence, so svoje kvalitete tako močno razvili in nadpovprečno pospeševali, da lahko ponudijo sami sebe. Sami so torej ponudba in jim na ponudbo ni treba šele čakati. Oni delujejo, namesto da bi bili odvisni samo od povratnega delovanja.

Taki ljudje so se rešili splošnih miselnih vzorcev in nagonskega posnemanja. Etične osnovne vrednote, ki temeljijo na Desetih zapovedih in Govoru na gori, človeka osvobajajo in pustijo, da deluje notranja avtoriteta, notranja inteligenca, Duh.

Naša zavest tako dolgo ne more jasno misliti, dokler so možgani napolnjeni z desetletja trajajočimi ponavljanji, ki prihajajo iz tradicij in nadaljnjih vnosov našega sveta in jih nato naredimo za naša mnenja in predstave. V zavesti tako dolgo ni prostora za nič novega, ustvarjalnega, dokler ohranjamo staro, obvezujoče, naše predstave in mnenja, ki jih vedno znova obnavljamo. Tako dolgo naši vnosi kot video film tečejo skozi naše možgane. Takrat se pustimo kot posnemovalci voditi ljudem, katerih "desnica ne ve, kaj dela njihova levica" - s čimer tukaj mislim na človeško dvoličnost - in kmalu sami ne vemo več, kdo smo. Na ta način ne moremo izkoristiti dneva, sedanjosti, ker je razum zamegljen z našo preteklostjo oziroma videofilmom.

Kritični sodobnik:

Vedno znova omenjaš svobodo in govoriš, da svoboda pride od Boga. Boga, ki je svoboda, pa moramo najprej najti. Praviš, da moramo najprej sami sebe najti. Da bi našli samega sebe omenjaš pravo disciplino, ki vsebuje učenje. Po moji presoji se ljudje, ki so sredi življenja, nočejo več učiti, pač pa iščejo dobiček iz naučenega.

Prerok:

Kdor išče dobiček na podlagi naučenega, je posnemovalec, o katerem sem govorila, ki išče ponudbe ponudnikov, da bi ugotovil, ali se ujemajo z njegovo usposobljenostjo. Če je našel ponudbo zase, potem se mora prilagoditi in prilizovati in tako ostane prilagodljiv, ker je razvil le malo lastne iniciative, samo intelekt, ki ga je streniral do določene stopnje. Razen tega ne more ničesar ponuditi, temveč le išče ponudbe, ki so prikrojene njegovim omejitvam. Večinoma ne določa sam svoje "cene", svoje vrednosti, temveč pusti, da jo določijo drugi.

Tisti ljudje pa, ki nočejo pasti v topost prilagajanja, iščejo svobodo, ker spoštujejo sami sebe. Ko pa so našli svobodo in oporo v sebi, takrat so aktivni, so ljudje dejanj, ki so razvili notranje vrednote in dosegli notranjo trdnost. Lahko dajejo, ker imajo. Delujejo svobodno in so opora drugim, ker imajo moč. Njihova notranja drža je neodvisnost. Ne omahujejo in se ne zmedejo, ker so zakoreninjeni v sebi, v svoji notranjosti; ne poznajo samo svoje poti, temveč jo lahko pomagajo najti tudi drugim.

Pogosto se svoboda enači z ne-narediti-tega, kar hočejo drugi. Vendar to nima nič opraviti s svobodo, ki jo imam v mislih, in ki se dviga nad povprečje in ne išče ponudbe, temveč se zna ponuditi, ker je vrednota inteligence svoboda, kar pomeni, da so taki ljudje osvobojeni vsake prilagodljivosti, hinavskega povšečnega govorjenja, hlapčevstva in subtilnega, plazečega ponujanja osebe, kakor tudi pretiranih in agresivnih želja.

Prava svoboda vsebuje tako samospoštovanje kot tudi spoštovanje bližnjega. Svoboda pomeni tudi osvoboditi se misli proti drugim, ali misli, da naj drugi za nas storijo to ali ono, kar bi lahko naredili sami. Biti svoboden pomeni, biti naravnan na eno samo avtoriteto, na inteligenco Boga, da bi se naučili, kaj je Božja volja. Če hočemo delati po Božji volji, da bi se približali edini avtoriteti, edini inteligenci, iz katere nato lahko zajemamo in dajemo, ki nas naredi resnično inteligentne, ki nam daje vpogled, ki nam omogoča, da postanemo dober opazovalec, ki nas uči spoznati, tehtati in meriti, ki se ne ravna po naših lastnih predstavah in željah - potem se moramo tudi naučiti spoznati, kaj hoče Bog.

Če svojo svobodo koristimo po Božji volji, potem resnično služimo Bogu in ljudem. To imenujemo tudi ponižnost. Ponižnost je svoboda, da ravnamo po Božji volji.

Postati svoboden tudi pomeni, da se učimo, ne precenjevati sebe in da takrat, ko smo sredi življenja, ne zapademo skromnosti - da prilaščeni učni programi zadostujejo in se zadovoljimo s tem, da naši vcepljeni učni programi prinašajo dobiček. Pravi dobiček nista intelekt in njegov mamon, temveč inteligenca, ki daje zrelost in sad zrelosti: svobodo.

Če se hočemo v vsakem obdobju svojega življenja še učiti, moramo vaditi pravo disciplino. Zato naj bi dobro načrtovali svoj dan, brzdali svoje misli, besede in dejanja, da bi se lahko osredotočili na delo, pogovor, ljudi.

Brez discipline ne dosežemo prave svobode. Disciplina in učenje sta celota. Kdor to celoto - disciplino in učenje - uporabi, ta postane svoboden. Višje vrednote odpre samo tisti, ki se je zmožen učiti duhovno. S tem tudi pozitivno vpliva na svojih pet čutov, tako da jih kontrolira, katere misli in želje odpokličejo in jim nato pogleda v ozadje ter protizakonito očisti s pomočjo Božjega Duha in tega ne stori več, da bi se tako približal edini avtoriteti, Bogu. Zaradi tega se navzven obrnjeni čuti, ki so doslej zaznamovali le površino življenja in so bili naravnani na predstave in mnenja drugih, obrnejo v notranjost, da bi končno črpali iz edinega izvira, Boga. Tako se petero čutov nauči zaznavati globlje in človek se nauči gledati okoli sebe, da bi videl, kar zunanji svet ne vidi, slišal, kar ne pove lupina besede. Prefinita sta tudi čuta vonja in okusa in naučita se zaznavati signale telesa. Zaradi discpliniranega vedenja postane človek uravnotežen, rekli bi, harmoničen; vsega kar npr. vidi, ne bo potipal. Naučil se je, da se vpraša, kaj stoji ali tiči za vsem tem.

Samo na ta način človek postane neodvisen od drugih ljudi in bo izšel iz posnemanja kot svoboden človek, ki zna tehtati in meriti. Svoboden človek se je naučil, da ne gleda na druge, temveč nase, na svoje pravo sebstvo, ki je inteligenca, Bog.

Kritični sodobnik:

Kaj takega o svobodi še nisem slišal ali bral. To so dejansko zahtevni nauki. S svojimi besedami si v mojo zavest zapisala cilj, da v tem smislu postanem svoboden. V meni se prebuja želja, da preizkusim to svobodo. Po mojem mnenju je zame in gotovo za marsikaterega bralca zanimivo, da sliši nekaj več o nesvobodi in njeni korenini, saj kot si rekla, svobodo pogosto enačimo z ne -delati-tega, kar delajo drugi.

Prerok:

Korenina vsake nesvobode, je nase naravnana ljubezen. Mnogi ljudje so naravnani nase, naravnani torej na telo in so intelektualno oblikovani. Vsak od njih je bolj ali manj oseben, torej naravnan nase na individium. Zato je individium - posameznik večinoma sam. Četudi je videti, da ima veliko prijateljev, je vedno znova naravnan na svoje mnenje, svoje predstave, svojo zavist, svoje sovraštvo, svoj strah. Sebična ljubezen vedno skrbi zase in jo je tudi strah, da ne bo dobila tega, kar ta nase naravnana, sebična ljubezen zahteva.

Zaradi tega je posameznik pogosto sam. Tudi v najintimnejšem odnosu, ki človeka kratek čas zaslepi, da ljubi in je ljubljen, je naposled vendarle sam, ker v intimnem odnosu vsak spet stremi za svojim lastnim zadovoljstvom; vsak zasleduje svoj osebni cilj, da bi si izpolnil lastne želje. To je njegova sebična ljubezen, korenina vsakega strahu, prepira, more, sovraštva in zavisti.

Sebična ljubezen je torej nesvoboda. Nesvoboda vsebuje odvisnost. Odvisnost vedno vodi v strah, skrbi in trpljenje, v to, kar posameznika dela vedno bolj nesvobodnega.

Mnogi so na svoja mnenja zelo ponosni. Kako pogosto slišimo: "Menim" ali "Sem mnenja" ali "verjamem". Vsi ti izrazi izvirajo iz nesvobode, zakaj mnenje, pogled in vera se vedno opirajo na nevednost.

Dokler se podrejamo nevednosti, mislimo, da na nas prežijo mnoge nevarnosti, kajti nevednost o zakonitih postopkih, ki nas krmarijo prek našega napačnega, nekontroliranega vedenja, nas dela slepe in gluhe za nevarnosti tega sveta. Biti slep in gluh za to, kar je okoli nas ali kar bi se nam lahko približalo, nas zmede. Zmedenost spet kaže na nesvobodo, ki se rodi iz strahu, prisile, odvisnosti, mnenj, verovanja in še iz marsičesa. Dokler je naš razum odvisen - naj bo od ljudi, cerkvenih ustanov in podobnega -, ostanemo zmedeni in prilagodljivi.

Intelekt vendar ni prilagodljiv, boš rekel. Iz mnogih izkušenj v duhovnem šolanju vem, da je intelekt bolj prilagodljiv kot duhovno šolan razum. Ravno intelektualec razsoja in se prepira - veliko bolj, kot tisti, ki je svoj razum šolal in ga naravnal na višje vrednote. Kadar bi človek rad uveljavil svoje mnenje, je to vedno znak nesvobode. V pravi svobodi je ljubezen do Boga in bližnjega, ki je razumevanje, vpogled in pregled, ki razume in tehta in v vsem prepozna svobodo in gre mimo nesvobode samo tedaj, če človek, ki je nesvoboden, tudi želi ostati nesvoboden.

Vsi konflikti, grenkoba, prepiri, sovražnost, zavist, sovraštvo do bližnjega pomenijo nesvobodo. Navadili smo se, da se v mislih ali z besedami bojujemo z bližnjim, s katerim se ne strinjamo. Dejansko pa je vsak boj proti bližnjemu boj proti samemu sebi. V boju proti samemu sebi bomo vedno poraženci, ker še naprej gradimo jez našega ega in ostanemo nesvobodni.

Ljudje se veselimo narave. Malo pa se jih je naučilo opazovati naravo v izžarevanju in enosti z velikim Duhom. Rastline in živalske vrste ne vprašajo, kaj je življenje - one živijo. Sonce ustvarja na Zemlji lepoto barv in vonjev. Cvetlice, grmovje, drevesa se gibljejo v vetru. Na svojem mestu ostanejo, če je nevihta, če dežuje ali nanje sije sonce. Če bi duhovno ne bili nemi in gluhi, bi lahko začutili govorico območij narave. Vseeno kaj v naravi opazujemo - nobena cvetlica in noben grm in tudi nobena žival si ne želi - kot človek: "Glej me, veseli se me, glej mojo lepoto in moj sijaj!" Ali "Jaz, cvetlica, sem lepša kot druge. Vrtnica ne reče vijolici: "Ah, ti mala stvar, kako drobcena si proti meni!" Mogočno drevo se ne dviguje in ne šopiri in ne govori potomcu: "Poglej me, kako mogočno in veliko sem!"

Vse cvetlice, rastline, drevesa, grmi živijo, in njihovo bivanje je ljubezen. Prav narava nas uči deljenja. Spomladi, v poznem poletju in jeseni, nam podarja to, kar lahko da. To je dajajoča ljubezen, ki ne vpraša "Kaj dobim za to?" Toda ljudje takoj vprašamo, bodisi slišno ali prikrito, torej v podkomunikaciji: "Kaj dobim za to ali ono? Dam ti to -, kaj mi daš ti?" Narava, ki domuje v neskončni ljubezni vesolja, daje, ne da bi vprašala, kaj bo dobila za to. To je svoboda. To pa je tudi pravo deljenje, to je povezanost in sodelovanje. Narava nam kaže, kaj se pravi voditi pozitivne moči do enosti in preko enosti do ljubezni, kajti ljubezen daje in ljubezen je enost.

Dokler se ne naučimo nesebične ljubezni, ljubezni do Boga in bližnjega, smo nesvobodni in smo sami od rojstva do smrti našega telesa, ker se neprestano za nekaj borimo in neprestano nekaj hočemo.

Vsaka žival živi v svojem ritmu in ciklusu, ki ji je dodeljen po veliki neskončni ljubezni, Bogu. Ne vpraša, če je tako pravilno, če je to življenje - vsaka žival živi, in živi primerno svojemu razvojnemu stanju. S tem ko posegamo v živalski svet s svojo nesvobodo, samovšečno ljubeznijo, naredimo živali odvisne, tako kot smo mi postali odvisni.

Dokler nas tepeta duhovna slepota in gluhost, bomo tudi sami tepli druge, jih zmerjali in dolžili tega, kar smo končno mi sami in česar nočemo videti in slišati.

Kritični sodobnik:

Prišel sem z namenom, da bi te kritiziral. Zdaj nisem več sposoben, da bi kritiziral, kajti to, kar kritiziramo, moramo poznati in dojeti. Prepričan sem, Gabriele, da nisem dojel niti desetine tega, kar si povedala z besedami. V tej duhovni učni uri sem dojel, da naj bi se najprej kritično opazoval in se z vsemi svojimi vprašanji postavil pod vprašaj. Zdaj sem se naučil in tudi sprejel, da lahko svojega bližnjega razume samo tisti, ki je najprej izprašal sebe, da bi se razumel in spoznal.

Postalo mi je jasno, če spoznam sebe takega kot sem zdaj, potem si ne upam kritizirati drugih. Ko si mi govorila, sem natančno poslušal in se začel izpraševati. Zavedel sem se, da sem nesvoboden, da sem torej izgubil svobodo, ker sem vedno menil, da je drugi slabši kot jaz s svojim šolanim intelektom. Čutim, da sem v tvojih očeh razgaljen, opažam pa tudi, da me ne podcenjuješ, da me sprejemaš takšnega kot sem in da me ljubiš; to mi povedo tvoje oči in tvoj smehljaj.

Oprosti, če bom zdaj povedal misel, za katero upam, da te ne bo prestrašila: V današnjem času si enkratna učiteljica večne modrosti pa tudi velikanska nevarnost za cerkvene ustanove. V preteklih stoletjih se je vedno pokazalo, da so cerkvene ustanove take ljudi in njihove pripadnike izobčile, kratko malo pokončale. Čutim, da si svoboden človek. Toda dovoli mi vprašanje: Se ne bojiš?

Prerok:

Strah je šibkost. Gradi na ljudeh. Moč je Bog. Na tem gradim. Lahko uničijo mene človeka, ne morejo pa izbrisati Duha, ki govori po meni.

Kritični sodobnik:

Prečital sem nekaj tvojih spisov in v njih vedno znova poročaš, da ni naključij. Potem tudi ni naključje, da sem pred dnevi naletel na pesem Reinharda Maya. Del besedila se ujema s temo najinega pogovora. Ga smem citirati?

Prerok:

Svoboden si. Če bi rad, citiraj.

Kritični sodobnik:

"Bodi pazljiv.

Volilni plakat raztrgan na mokri travi -
režijo se mi stari razmočeni izrazi,
ostarelih ljudi pomlajeni obrazi,
ki hvalijo srednji vek kot napredek...

Kako opominjajo ljudstvo k preudarnosti in žrtvovanju!

Imenujejo jih 'ljudstvo', a mislijo podložnike.
Teh limanic, slinjenja ni mogoče več trpeti,
ko se naučiš prevesti, kaj dejansko pravijo!
Minister šepetaje prime škofa za roko:
Drži jih ti neumne - jaz jih bom revne!

Bodi pazljiv, vtisni besede si v spomin!
Bodi pazljiv in ne nasedi jim!
Pazi, da svojo svobodo koristiš;
svoboda se obrabi, če je ne koristiš!
Bodi pazljiv, dobro si zapomni obraze!
Bodi pazljiv, ohrani svoj pogum.
Bodi pazljiv, bodi na preži!

Vključiš televizor - stokajo za dobrimi starimi vrednotami.
Njihove dobre stare vrednote so skoraj vedno napačne.
In ti, ki tu tako predrzno brcajo pri okrogli mizi
so tisti, ki vse vrednote z nogami teptajo!

Medijski mogul in časopisni car -
najhujši kozli kot vrtnarji, no čudovito!
Kličejo po krucifiksu, po običajih in dobrih navadah...

Grobost, poneumljanje, nasilje so zapovedi,
njihovi bogovi so naročila in stopnje gledanosti,
ukrivljajo resnico in obračajo pravico -
toliko dobrih starih vrednot, res, tu mi je prav slabo!...

To je velika priložnost za podganarje,
prisklednike in podkupninarje,
čas za samopostrežnike in špekulante,
svetohlinstvo, hinavščino in službene barantače.
In vsi so zelo spoštovani in priznani,
po najslabših se imenujejo ceste in letališča.
Primejo kurjega tatu - prekupčevalca z orožjem pa pustijo bežati,
kupiti ne moreš pipico trave,
celo tovarno strupenega plina pa lahko...

Imamo ustavni zakon, ki naj zagotovi pravno državo.
Kaj pomaga, če z njo manipulirajo po razpoloženju in ugodju...

Želim si ljudi, ki me ne goljufajo,
ki me z vsakim prazničnim govorom ne nalažejo na debelo.
In prizanesite mi z lažnivimi poštenimi - resnično nevarnimi!
Hrepenim po koščku resničnosti,
po malo hrbtenice v tem skrivljenem času.
Toda reci resnico, in kmalu se ne boš več smejal...

Če poveš resnico, pusti zunaj prižgan motor,
potem jo povej glasno in hitro, kajti pregovor uči:
Kdor pove resnico, potrebuje prekleto hitrega konja.
Bodi pazljiv, vtisni besede si v spomin!

Bodi pazljiv, in ne nasedi jim!

Pazi, da svojo svobodo koristiš,
svoboda se obrabi, če je ne koristiš!

Bodi pazljiv, dobro si zapomni obraze!
Bodi pazljiv, ohrani svoj pogum.
Bodi pazljiv, bodi na preži!"

Naslednja brošura »Prerok« / Kazalo brošur »Prerok«

gor	Verzija za tiskanje

Začetna stran • Kontakt • Brezplačne informacije

Je bilo cerkveno ljudstvo cerkveno indoktrinirano in poenoteno? Kaj je notranja - kaj zunanja religija?Kaj je svoboda - kaj nesvoboda?

Je bilo cerkveno ljudstvo cerkveno indoktrinirano in poenoteno?
Kaj je notranja - kaj zunanja religija?
Kaj je svoboda - kaj nesvoboda?