Tukaj ste: začetna stran > Preroštvo > Publikacije > Brošure »Prerok« > »Prerok« št. 12

Neznanec, ki je sam sebi tuj
Potrebujemo "svetnike" kot priprošnjike?
Jezusova mati, Božja mati?
Izvirni greh
Dogma in prisila k verovanju -
Jezusovo nasledstvo


Kritični sodobnik:

Spet trkam pri tebi z vprašanji: Gabriele, marsikaj, kar si mi povedala, še učinkuje v meni in mi ne da miru. Pred nedavnim sva se pogovarjala o moči misli. Ko si najprej pojasnila, s kakšno močjo lahko delujejo na nas negativne misli - takrat, ko vedno znova mislimo enako ali podobno -, sem pri sebi razmišljal takole: “Saj sploh nisem tako slab, saj moje misli v glavnem niso tako napačne, da bi jih moral imeti za usodne.”

Ko pa sem od tebe slišal, da so vedno odločilne vsebine naših misli, besed in dejanj pa tudi naših čustev in občutkov, sem začel v vse svoje vedenje vedno bolj dvomiti, torej vsakokratni situaciji gledati v ozadje, če se moje misli in besede dejansko skladajo z mojimi čustvi in občutki. Izid mojega samoraziskovanja je bil tako uspešen kot tudi porazen.

Prestrašil sem se skulpture, ki se je izkristalizirala iz samospoznanja. Komaj sem verjel, da sem nazadnje narisal takšen portret. Izkazalo se je, da so mnogi načini mojega vedenja varljivi, da sem se doslej varal pri presoji ocenjevanja samega sebe, ker se nisem poznal. Ko se zdaj pogovarjam, se mi pojavlja vprašanje: “Kaj zdaj polagam v svoje besede?” To spraševanje je sicer zanimivo, vendar sem se pogosto zasačil pri misli: “Ah, saj ne bi rad vedel, kdo dejansko sem. Konec koncev je bila radovednost tista, ki me je vedno znova silila, da nadaljujem s spraševanjem, da bi spoznal, kaj sem položil v svoje misli in besede.

Pri moji samoanalizi so nastala nadaljnja vprašanja in nekaj teh bi rad razgrnil, če smem.

 

Prerok:

Kdor nikoli ne vpraša, ne bo nikoli dobil odgovora. Vprašanja in raziskovanja kažejo na budno zavest. Samozadostnež ne sprašuje; več ali manj leno in otopelo životari. Izmenična igra vprašati-odgovoriti je gibanje, dinamika; kateri lahko sledita duhovna rast in duhovni razvoj.

Torej kar vprašaj!

 

Kritični sodobnik:

V enem od najinih mnogih pogovorov si človeške besede in pojme primerjala z lupino in dejala, da v lupino, v besedo vsak človek polaga svoje osebno, torej svoja lastna čustva in občutke, ki izhajajo iz njegovega trenutnega stanja zavesti. Rekla si v tem smislu, da posameznik govori samo iz svojega stanja zavesti in to polaga v lupino, v besedo. Tudi besedo drugega razume primerno svojemu osebnemu vnosu v svojo besedo.

Tozadevno sem se raziskal in naredil vajo z dobrim prijateljem. Oba sva gledala sliko ženske in oba sva bila prepričana: “ Ta slika, ta ženska je lepa.” Prej sem bil trdno prepričan, da sva oba, moj prijatelj in jaz, pogosto enakega mnenja in da tudi misliva enako. Ko pa sem od tebe slišal, da so besede samo lupine in da v besedo vsak od nas položi nekaj drugega, sem prijatelja vprašal, kaj je hotel izraziti s svojo izjavo. Natančno sem poslušal in moral sem ugotoviti: Čeprav sva oba izgovorila isto - “lepa ženska” -, je prijatelj v svojo izjavo položil čisto nekaj drugega kot jaz. Ko sva o tem razpravljala, nisva bila samo začudena, temveč sva si postala celo needina glede podrobnosti slike. Vsak od naju je imel nenadoma povsem drugo mnenje o tej lepi ženski. Gabriele, spominjam se najinega pogovora, ko si dejala, da nima nobenega smisla prepirati se o posameznih vrednostih naših izjav. Poskušal sem popustiti in sem dal prijatelju prav, da bi končal pogovor, ki je postajal vedno bolj vroč. Je bilo prav?

 

Prerok:

Dokler gledamo na besedo, torej na lupino, ki je obarvana z našo vsebino zavesti, se redko razumemo. Čisto prav ni bilo, da si v želji končati pogovor govoril prijatelju povšeči in mu dal prav. Bolje bi bilo npr. reči: “Glej, to je tvoje mnenje, moje asociacije, ki sem jih položil v besedi ”lepa ženska", so bile spet povsem drugačne. O sliki imam torej popolnoma drugo predstavo kot ti. Vsak ima pač svoje mnenje. Dokler se o tem ne moreva pogovoriti brez emocij, pustiva tako, kot je.”

Prvotno se ti je zdelo, da je to, kar si ti položil v svojo besedo, istočasno mogoče slutiti tudi iz prijateljeve izjave. Spoznal si, kako se motimo in kako tuji smo samemu sebi, dokler se ne raziščemo, tako da svojemu vedenju pogledamo v ozadje. Toda pripravljenost za učenje, da torej raziščeš samega sebe, da bi se spoznal, ti tudi pomaga, da polagoma razumeš bližnjega.

Ko enkrat dojamemo, da je vsebina besed bližnjega čisto drugačna od naše, se tudi naučimo bolj pozorno prisluhniti. Če smo sebe večkrat izprašali in izkusili, kaj vse se skriva za fasado naše besede, se ne bomo več čudili, če moramo doživeti, da nekdo drug čisto drugače razume naše besede, pač ustrezno svoji lastni vsebini besed. Zaradi takšne izkušnje ne bomo več tako pogosto sodili in obsojali, temveč bomo dojeli, da to vodi k razumevanju.

Kdor se opazuje, tako da izpraša svoj lastni način vedenja in z močjo Božjega Duha v sebi očisti nasprotno, bo sčasoma bolj senzitiven in bo pri bližnjem tako iz izbire kot tudi iz zvena besed občutil, kaj le-ta polaga v svoje besede in svoja dejanja. Potem lahko bolje razume soljudi in se jim zato lahko tudi primerneje približa.

Kdor se ne vara več o sebi, tega kmalu tudi drugi ne more več varati. Takrat smo dosegli določeno notranjo trdnost, da bližnjega ne podcenjujemo več zavoljo tega, kako govori in se vede. S samoizpraševanjem in očiščevanjem spoznanih napak smo izkusili, kako težko se je obvladati in s Kristusom premagati samega sebe. Na ta način nimamo samo vpogleda v bližnjega, temveč tudi v probleme in situacije. Nujno je spoznati sebe, da bi lahko naredili korake k notranji trdnosti in jasnosti, ki nam omogočata, da v trenutku v situaciji dojamemo ter storimo prav in smo drugemu v pravo pomoč.

 

Kritični sodobnik:

Zdaj sem se naučil: govorimo in se ne razumemo.

 

Prerok:

Dokler ne spoznamo svoje zavesti, ki shranjuje vsebine naših čustev, občutkov, misli, besed in dejanj, jih očistimo in tako odpravimo v njenih posameznih vidikih, podlegamo prevari; smo v ječi svojih mnenj in nazorov ter mislimo, da nas bo drugi razumel, ker izbira iste besede kot mi. To nas pogosto vodi v naslanjanje in zato do vezanosti. Opora, za katero mislimo, da smo jo našli, pa oslabi, brž ko se izkaže, da so bile besede bližnjega napolnjene z drugačnimi programi, slikami in predstavami kot naše.

Smisel našega zemeljskega bivanja pa je spoznati samega sebe ter svoje napake, očistiti svoje grehe s pomočjo Božjega Duha v sebi, da postopno postanemo resnicoljubni. Takrat se razrešijo tudi vezanosti in potreba po naslanjanju. Naš odnos do soljudi bosta vse bolj oblikovali samostojnost in svoboda. Iz tega sledi suverenost in notranja trdnost.

Večina ljudi se zadovolji s tem, kar sami rečejo in verjamejo, da so rekli to, kar so tudi mislili. Kar sami govorijo in polagajo v svoje besede, to slišijo tudi iz besed bližnjega; dalje njihova zavest ne seže. V našo “ječo”, v mali, ozki svet naših mnenj in predstav, bližnji nima vstopa, samo jetnik, torej mi sami. Redki vedo, da so v lastni ječi, da govorijo, slišijo in tudi razumejo le sami sebe.

 

Kritični sodobnik:

Ali ni tudi naš intelekt ječa? Spominjam se, da ti ločiš med intelektom in inteligenco. Doslej je bil intelekt zame nekaj, kar je naučeno. Pod pojmom inteligenca pa sem si predstavljal modrega človeka, ki ima določene izredne sposobnosti. Je to inteligenca, o kateri govoriš?

 

Prerok:

Ta vrsta “inteligence” ni nič drugega kot sijaj človekovega razuma, ki se izkaže na določenih področjih, da bi se v diskusijah s čim več argumentov soočil z drugimi ter jih prekosil. Te “izredne” sposobnosti so pogosto nenavadne, če jih pogledamo pobliže. Intelektualec je lahko pameten, vendar ne moder. Vedno gre za skrpucalo.

Kozmična inteligenca - to je Božji Duh - ni skrpucalo, temveč je vedno celota. Intelekt, ki se vedno rad kaže treznega, je pravzaprav emocionalen, zlasti takrat, ko misli, da je inteligenten, kar se vedno nanaša na ego. Tako imenovani “intelektualec” tudi govori samo o sebi in marsikateri od njih je zanesenjak, čeravno bi se močno otepal, če bi nekdo to trdil o njem.

Intelektualni zanesenjak uživa v natančno premišljenih argumentih in teorijah, v predstavah in mnenjih ter jih podaja kot realnost in končno kot resnico, kadar o sebi misli, da je on poosebljen sijaj vseh stvari. Način mišljenja teh razumarjev se nanaša samo na površino stvari, na to, kar se da materialno in razumsko dojeti. Svojo “bistroumnost” si močno šteje v dobro ter bogastvo spoznanja, torej vpogled in modrost zamenjuje z veliko znanja. Nazadnje navdušeno pripoveduje o samem sebi in se predstavlja. To ni resnica. Tisti, ki obožuje intelektualca, torej “bistroumnega” s človeškega stališča, mu govori tako povšeči in ga ceni kot “najvišjega”, se ne zaveda, da bo navdušenje kmalu splahnelo.

Nasprotno pa je prava inteligenca suverena in mirna; je prodorna. Kdor se je potopil v Božjo inteligenco, je postal senzitiven. Dovzeten je za sevanje ljudi pa tudi različnih oblik narave vse do neskončnosti, do večne Biti. Duhovni človek, ki črpa iz Božje inteligence, spozna, kaj je resnično in kaj neresnično, kajti on ne gleda posredno, torej ne le na površino predmeta, temveč ga dojame kot celoto. Gleda v predmet, v obliko, da bi dojel vsebine. Posameznik senzibilnost, rečemo lahko tudi povečano senzibilizacijo, pridobi samo tako, da se s samospoznanjem in očiščevanjem približuje Božji inteligenci, ki je dno duše vsakega človeka in neutrudno trka, da bi se lahko razodela.

 

Kritični sodobnik:

Naš razum, naše razumsko znanje in naša človeška modrost, sami po sebi torej ne prispevajo niti k samospoznanju niti h globljemu dojemanju resnice.

Kako je, ko odložimo človeško telo? Smo po smrti isti?

 

Prerok:

Da - in tudi ne.

 

Kdor se ne pozna v tostranstvu, se tudi v onstranstvu ne spozna. Kajti tam bo tisti, ki je bil tukaj in se tukaj - torej v časovnem kot človek - ni spoznal, ker se ni izprašal, da bi spoznal svoje vsepreveč človeško, to kar je v njegovem obnašanju.

Večina ljudi je mnenja, da so to, kar rečejo, mislijo in storijo oni, oseba. Mnogi se imajo za veliko boljše, kot so v resnici, ker se niso naučili kontrolirati se ter se izprašati, tako da podvomijo v vsebine svojih misli, govora in dejanj - npr. tudi v svoje sočutje -, da bi dognali, kaj polagajo v svoje besede, česar ne izgovorijo, ter v svoje misli, ki so drugačne od besed. To velja tudi za naša čustva, občutke in dejanja. Motivi, ki so osnova za naše vedenje, npr. v naših čustvih, občutkih, mislih, besedah in dejanjih, t o smo mi in to smo tudi po smrti našega zemeljskega telesa.

Odvisno je torej od tega, če smo se v tostranstvu raziskali, torej našli sami sebe v svojem načinu vedenja. Motivi v verigi našega čutenja, občutenja, mišljenja, govorjenja in delovanja, v vseh naših strasteh in željah oblikujejo našo podzavest. To, kar se je nabralo in nakopičilo v podzavesti, gre tudi v našo dušo. To smo nato mi po telesni smrti.

Mnogo ljudi se boji smrti, ker mislijo, da se življenje potem ne nadaljuje. O, pa se nadaljuje! Kako - to določa vsak posameznik sam. Njegovo onstranstvo ustreza njegovemu značaju. Naš značaj, naša prava identiteta, vsebuje med drugim vse, kar skrivamo za fasado neresnicoljubnih besed in kar je za navidezno nesebičnimi dejanji nepoštenih motivov. Tem vsebinam, našim resničnim značajskim potezam bo tudi ustrezalo mesto “na drugi strani”, kjer se bo nadaljevalo naše življenje in tudi stanje, v katerem se bomo takrat nahajali. Glede na naš značaj in način življenja tukaj na Zemlji bomo v onstranstvu svojo senzibilnost doživeli kot veselje in olajšanje ali pa kot grozo.

V neki pesmi se glasi: “... Smrt, kje so tvoje grozote?” Mislim, da se bo marsikatera duša prestrašila, ko bo za vedno zapustila svoje telo, svojega človeka. Marsikatera duša ne more verjeti, da je pravzaprav takšna, kakor se vede v onstranstvu ali kjer se v onstranstvu nahaja, kajti v časovnem se je vedla drugače, vsekakor ne iskreno.

 

Kritični sodobnik:

Ljudje smo zelo pogosto razočarani nad soljudmi, prvič zato, ker se ne vedejo tako kot bi mi radi, drugič pa jih hočemo videti drugačne, kot so. Pogosto nam tudi ne ustrezata njihov način življenja in življenjski stil. O tem mislimo in govorimo negativno. S sočlovekom se ukvarjamo na tisoč in en način: kako se imajo, kaj delajo, kaj naj po naši presoji opustijo ali kaj bi naj opustili. Redko pa razmišljamo o sebi, o tem, kakšni smo vendar mi. Razočaranje o nas samih bo v onstranstvu veliko večje, kot je tukaj in zdaj razočaranje nad soljudmi.

 

Prerok:

Kot duši se nam oči za vsa naša grešna stanja zavesti ne bodo odprle naenkrat. Ne bomo se od danes do jutri zavedli, kdo vse smo še. Tudi v onstranstvu se nam bo šele polagoma razkrilo, kakšen je bil naš dejanski način življenja, ko smo bili ljudje.

Naša duša je po telesni smrti obdana z vsemi svojimi vnosi, ki so lahko tudi iz različnih obdobij, v katerih je duša živela kot človek. Ti različni vnosi so nihanja, tako rekoč frekvence, ki imajo svoje barve, oblike in višino zvoka. Mistik označuje te različne ovoje tudi kot dušne obleke, ki jih je treba postopno odložiti, da spet pride na dan duhovno telo, čista bit, ki pripada nebesom. Tisti ovoj oziroma obleka, ki je v onstranstvu aktivna, predoči duši, da je to njeno trenutno stanje zavesti, ki ustreza vnosom, ki jih je naredila kot človek in da so bili ti aktivni vnosi, ki se jih zdaj zaveda, vsebine načina vedenja človeka v določenem obdobju. Če je duša v kraljestvih duš ta ovoj, to dušno obleko preobrazila, torej odložila s poravnavo, ki je v spoznanju napačnega vedenja, potem postane aktiven nadaljnji dušni ovoj, ki kaže morda drugo obdobje njenih zemeljskih dni, ko je duša od svojega takratnega človeka sprejela to, kar je človek nekoč položil v svoj način vedenja.

Če gre duša ponovno v inkarnacijo, potem pride do podobnih potekov kot v onstranstvu. Dušni ovoj, ki morda prinese s seboj enake ali podobne frekvence iz drugih dušnih ovojev, potem označuje človeka tudi v njegovem čutenju, mišljenju, govorjenju in ravnanju, v njegovih željah, strasteh in poželenjih. V teku zemeljskega življenja izbruhne na dan tako pozitivno kot tudi nasprotno, ki je shranjeno v dušnem ovoju in se izraža v načinu človekovega vedenja.

Zdaj je vprašanje: Kaj naredi posameznik iz svojega zemeljskega bivanja? Ali gradi in izgrajuje nasprotno v sebi ali pa izpraša svoj način vedenja, da bi s pomočjo Duha v sebi obžaloval in očistil svoje grešno in ga ne storil več? Potem zgradi pozitivno, božje, ki se pokaže v duši in tudi v vseh dušnih oblekah. Tako bo duša tega človeka svetlejša, človek bolj prefinjen, osnovne značilnosti njegovega življenja pa duhovno-etično in moralno vse bolj na visoki ravni. Tak človek najde dostop do bližnjih in je s srcem povezan s svojimi soljudmi. Vedno manj sodi in obsoja ter se trudi, da s soljudmi živi v miru. Po telesni smrti gre duša s svojimi svetlejšimi oblekami v višja območja življenja. Vedno bolj se odmika od tega sveta, ker na tem svetu obstaja le še neznaten magnetizem, torej geni, ki nimajo več moči, da bi še lahko pritegnili dušo, ki je postala svetlejša.

 

Kritični sodobnik:

To je zelo zanimivo, a zame novo. Tega ne morem enostavno potrditi; razmisliti moram.

Toda na srcu mi leži vprašanje: So takšne duše potem sveta bitja, ki jih npr. katolicizem razglasi za “blažene” ali “svete”? Če so to blažena ali sveta bitja, zakaj potem ni v vseh verah tako imenovanih “svetnikov”?

Ukvarjal sem se z različnimi verami, zanimal sem se za njihove pojavne oblike in vsebine in našel tako soglasja kot tudi razlike. Ena vera ima za sogovornike različne onstranske partnerje, svoje “svetnike”, druga sploh ne govori o tem. Katoliška religija ima “božjo porodnico”, “sveto” Marijo in celo vrsto “svetnikov”, druge religije ne govorijo niti o Mariji niti o kakršnem koli “svetniku”. Ena religija ima to verovanje, druga neko drugo. Kaj od tega se lahko obdrži? Kako se lahko odločim? Kje najdem resnico?

 

Prerok:

Gotovo je priporočljivo, da ne sprejmemo vsega, kar je rečeno. Prav tako pa ni dobro, da odklonimo in zanikamo vse, kar je nam novo. Zavest dojemanja ljudi je različna. Eden lahko to ali ono hitreje sprejme, drugi ne. Če nečesa ne razumemo takoj ali še ne moremo sprejeti, naj ne bi kar kategorično rekli ne.

Rekel si, da moraš o tem, kar je zate novo, najprej premisliti. To se mi zdi prav. Novo stvar najprej sprejmeš kot informacijo, si torej zapomniš, vendar tega še nisi osvojil. Šele ko si premislil, boš pretehtal, kaj lahko sprejmeš, torej verjameš in kaj je zate še nejasno in še ne moreš razumeti.

Sprašuješ, kje najdeš resnico. Rečem ti lahko le: V vseh religijah so iskre večne resnice. Da bi jih našel, moraš postopoma najti samega sebe, namreč kot kristjanski človek v Kristusu.

Da bi kot kristjanski človek v Kristusu našel samega sebe, niso potrebne zunanje religije, kajti iskanje iskre ali iskrice resnice je preveč težavno. Predoči si, da si Božji sin in je tvoja Božja dediščina nebeško kraljestvo, ki je v tebi. Božje kraljestvo, ki je naša večna domovina, ima svoje nebeške, večne zakone ljubezni in modrosti, reda, volje, resnosti, dobrote in krotkosti. Iz tega pravečnega zakona smo prejeli izvlečke. Bog nam je po Mojzesu dal Deset zapovedi in Jezus, Kristus, je gradil na teh zapovedih. Njegovi nauki temeljijo na Desetih zapovedih, ki jih je izgrajeval tudi v Svojem Govoru na gori.

Če dnevno meriš vsebine svojega načina vedenja z Desetimi zapovedmi in Govorom na gori, če spoznane grehe - svoje grehe - obžaluješ, jih očistiš in ne storiš več ter postopno slediš nauku Jezusa, Kristusa, takrat odpreš notranje kraljestvo, svojo božansko dediščino in tako prideš do večne resnice. Zato ni potrebna nobena zunanja vera, temveč samo aktivna vera, ki vsebuje udejanjanje nauka Jezusa, Kristusa. Takrat tudi veš, da v večni Biti ni “svetnikov”, temveč samo čista bitja, ki živijo v Edinem Svetem, ki je Bog, naš večni Oče.

 

Kritični sodobnik:

Zame to pomeni, da zdaj čim bolj dosledno izprašam samega sebe in vsemu, kar slišim ali berem, pogledam v ozadje. Pred kratkim sem naletel na nekaj, kar mi je dalo misliti. Kot je znano, katoličani pojejo pesem iz Schubertove maše “Svet, svet, svet je Gospod. Svet, svet, svet je samo On.” Ta pesem je tudi meni všeč; večkrat sem jo poslušal in tudi sam pel v zboru. Tokrat sem se zavedel, da naj bi vsemu pogledali v ozadje. To mi je prišlo na misel tudi takrat, ko sem ponovno doživel, da so pri božji službi peli koral. Nenadoma sem se zdrznil in ustavil. Odprle so se mi oči. Zavedel sem se, da so katoličani pravkar zasmehovali Svetega, Boga, Večnega, kajti krščanski vernik sicer poje “svet je samo On,” a takoj nato spet moli k “svetnikom”.

Katoličani kličejo “svetnike” v vse mogoče namene. O tem sem se pogovarjal z znanko, ki bi jo rad označil kot “preprosto katoličanko” in od nje sem slišal, da naj bi “svetniki” imeli celo posebna področja pristojnosti. Eden je npr. pristojen za berače, vojake in jezdece. To je “sveti Martin”. “Sveta Veronika” naj bi bila zaščitnica posebej za župnijske gospodinje. Za “svetega Pankracija” pravimo, da je pomočnik v sili proti krivi prisegi in krivemu pričanju, “sveta Suzana” je pomočnica proti dežju, obrekovanju in nesreči.

Svojo znanko “preprosto katoličanko” sem komaj ustavil; na pomočnike v sili in njihove naloge se je najbolje spoznala. Nadaljevala je: “Sveti Anton” naj bi bil določen, da pomaga najti izgubljene predmete. “Sveti Kristofer”, poznan kot orjak, ki z otrokom na rami prečka reko, je “svetnik” za voznike vpreg in šoferje. Nenadoma se je ustavila in menila: “S tem ”svetim Krištofom" je pa tako. Nekoč so spoznali, da o njegovem življenju ne vedo nič in da je “sveti Krištof” samo legenda.

Začel sem razčlenjevati in se izpraševati ter sem “preprosti katoličanki” postavil vprašanje: Zakaj ima katoliška cerkev “svetnike” luteranska pa ne? Na svoje presenečenje sem opazil, da se vede podobno, kot sem se desetletja sam vedel. Skomignila je z rameni in dejala: “To je pač tako.”

Postalo mi je jasno: Tako vendar tega ne smemo pustiti! Tu zasmehujejo Boga, Edinega Svetega: Ali se končno ni potrebno odločiti - za tako imenovane katoliške “svetnike” ali za Edinega Svetega? V besedilu pesmi, ki se glasi: “...svet, svet, svet je samo On” ima Katoliška cerkev samo enega Svetega - in tako se mi zdi prav. Če pa je svet samo On, zakaj bi potem “svetniki” morali biti priprošnjiki, ki so med Edinim Svetim in ljudmi? Spet sem se izprašal v zavesti: Zakaj ne morem sam prositi svojega Očeta v nebesih? Zakaj potrebujem “svetnike”, kot priprošnjike? Postalo mi je vroče. Neštetokrat sem pel to pesem - ne da bi se prebudila vest, kajti takrat še ničemur nisem pogledal v ozadje. Pesem mi je enostavno ugajala. Poslušal in pel sem jo spoštljivo, užival pozitivno ganjenost v svoji duši in pri tem nisem ničesar mislil.

Prav tako dolga leta nisem nič razmišljal, ko sem gledal na televiziji tako imenovanega “svetega očeta”, papeža, in da so za to osebo porabili nepredstavljiva sredstva, in se je okoli nje delal in se še dela pravzaprav cirkus. Podobno kot “preprosta katoličanka” sem se sprijaznil s tem, čeravno sem se ukvarjal z različnimi verami in se je moje obzorje že nekoliko razširilo.

Očitno smo ljudje zelo površni. Dojemam vedno več: Dokler ne podvomimo v same sebe, tudi vse drugo ni vprašljivo. Mnogi pogovori s teboj so mi v marsikaterem pogledu odprli oči. Tako sem med drugim pogosteje razmišljal o Jezusovem življenju in ga primerjal z različnimi verami ter tudi z razkošjem in stroški katoliške cerkve, z življenjem duhovnikov, škofov, kardinalov in papežev. V meni se je izoblikovalo prepričanje: Tu nekaj ni v redu! To ne more biti resnica!

 

Prerok:

Da se vedno znova ukvarjamo z Jezusovim življenjem in tudi z Njegovim naukom, je pridobitev za naše lastno življenje. Jezus je učil skromnost in ponižnost. Bil je tesar in Njegovo oblačilo je bilo iz platna. Njegov nauk je bil preprost in Njegovo življenje ena sama vdanost Bogu, Njegovemu in našemu večnemu Očetu. Večkrat naj bi se spomnili Njegovih besed “Sledite Mi!” in se vprašali med drugim, ali je to, kar vidimo in slišimo v tako imenovanih krščanskih verah, res Jezusovo nasledstvo. Večkrat naj bi se vprašali: Komu sledim?

 

Kritični sodobnik:

Ob tvojih besedah opažam, kako nepremišljeno sem životaril in še životarim - ravno na področju vere, ki tudi kaže, kako se vedem na drugih življenjskih področjih. Če se ozrem okoli sebe - pri tem niti slučajno nisem sam. Kar sem že spoznal, ostri moj pogled za moje vedenje in na vedenje soljudi - čeravno še nisem veliko spremenil.

To vidim jasneje kot kdaj koli prej: Ljudje pogosto ne poznamo sami sebe. Preprosto sodelujemo in se ne izprašamo. Smo tako rekoč “preprosti verniki”, ki enostavno verujejo in se ne vprašajo, kaj verujejo. Nazadnje sem bil duhovno lenoben. Čeravno sem hotel slediti Jezusu, pa pri tem nisem bil dosleden, kajti v svojem življenju se nisem orientiral po tem, kar je učil. Tu in tam sem pač slišal, da je v meni Božji Duh, vendar sem ostal slep, brez lastne mere za vrednote.

 

Zaradi nekaterih začetnih izkušenj s samim seboj, sem danes mnenja, da bi se rešili mnogih predstav o zunanji veri, če bi z lastnim izpraševanjem našli sebe.

Že prej se mi je cela veriga priprošnjikov zdela čudna. Vendar takrat o vsem tem, kar je bilo povezano z vero, nisem razmišljal tako globoko. Tako kot meni, se gotovo godi mnogim soljudem. Zanimamo se bolj za dobro službo, za prosti čas, potovanja, dopust in drugo. Priprošnjiki se bodo pri Bogu gotovo zavzemali za nas. Postavlja se vprašanje: Je Bog tako krut, da potrebujemo priprošnjike? Zakaj ne more človek, ki naj bi bil vendar Njegov otrok, v molitvi priti neposredno k Bogu, saj je vendar Božji Duh v nas in je vsakomur čisto blizu?

 

Prerok:

Kako lahko ljudje, ki so preminili, torej duše, postanejo nenadoma “svetniki” - pa če so blaženi ali ne - ko pa je svet samo eden, Bog, naš večni Oče? Ne potrebujemo priprošnjikov, da bi mirili Boga, saj Bog ni Bog, ki obsoja in se maščuje. On, veliki Zakon ljubezni, ljubi Svoje otroke, pa če so blaženi ali grešniki. Čemu potem “sveti” priprošnjiki in priprošnjice? Jezus nam je dal veliko molitev otroka k Njegovemu Očetu, Očenaš, ki v svojem bistvu vsebuje pot k Bogu, vendar ni postavil nikakršnih “posrednikov” in nam ni dal “litanij svetnikov”.

Če opazujemo vse molitvene oblike katolicizma, moramo na žalost spoznati, da katolike bolj spodbujajo, da molijo k “svetnikom” kot pa k Bogu, našemu večnemu Očetu. Pogosto torej dajejo prednost “svetnikom”. Zakaj? Očenaš je pogosto samo še lajna; občutek, srce ostane nedotaknjeno. Marsikateri tako imenovani priprošnjik je človeku bližji kot Bog. Zakaj? Ker katolik ne ve za osnovne prvine resnice ali jih tudi ne dojame: da biva Bog, velika ljubezen, v središču duše, torej v središču človeka. Jezus, Kristus, nas ni učil, da naj priprošnjiki za nas ljudi pri Bogu zastavijo dobro besedo, da bi nam bil naklonjen. Bog, naš Oče, ostaja z nami, kajti ljubi nas.

Žalostna je slika Božjih otrok, ki so si ustvarili priprošnjike in priprošnjice, ko vendar Duh večne ljubezni, Duh našega Očeta, biva v vsakem od nas. Bliže nam je kot roke in noge, bliže kot vsak še tako zaupen sočlovek, bliže kot vsak tako imenovani priprošnjik.

Je kak cerkveni veljak ali katolik kdaj vprašal tako imenovane “svetnike”, če hočejo, da jih imenujemo ”sveti"? Jih je kdo vprašal, če se strinjajo s tem, da ljudje molijo k njim ali če hočejo biti zagovorniki pri Bogu? Ali da po cestah nosijo del trupla njihovega zemeljskega telesa - kosti - kot relikvije? Ali da njihova imena, ki jih je cerkev proglasila za “sveta imena”, uporabijo za prirejanje veselic? Ali bi mi hoteli, da bi o nas odločali na tak ali podoben način?

Marsikateri poznejši tako imenovani “svetnik” je šel skozi pekel obrekovanj, diskriminacij in stisk s strani katoliške cerkve. Pozneje, ko je umrl, ga je njegova tako imenovana “mati”, “sveta katoliška cerkev”, proglasila za svetega.

Pogosteje naj bi se zavedali, da naj bi tega, česar sami nočemo, tudi drugim ne naredili. Mnogi od teh, ki so jih po njihovi smrti imenovali za “svetnike”, so bili prav gotovo verni ljudje, ki so si prizadevali izpolnjevati Božje zapovedi. Mnogi od teh so gotovo blažene duše, ki si v onstranskih svetovih prizadevajo za popolnost. Morda so nekatere od teh duš že spet v večni Biti kot božja bitja, kot popolne podobe našega nebeškega Očeta, ustrezno Jezusovi zapovedi, da postanemo Očetove podobe. Toda “svete” niso.

Jezus ni govoril o “svetnikih”. Kristus Boga je govoril o “blaženih”, saj naj bi spet postali podobe našega večnega Očeta. Besedo “svet” je Jezus uporabil za Svojega nebeškega Očeta, za Edinega Svetega. Jezus ni hotel niti cerkva iz kamna niti cerkvenega obeležja in okrasja niti cerkvenega razkošja in blišča. Jezus je učil skromnost in ponižnost ter bogastvo srca. Vedno znova je govoril o Božjem kraljestvu v nas, kraljestvu torej, ki je v nas: o Notranjem življenju, življenju v Bogu.

Jezus tudi ni govoril, da naj molimo k “svetnikom”. Jezus, Kristus, Odrešitelj vseh ljudi in duš, nam je vedno znova približal Svojega večnega Očeta, ki je tudi naš Oče in Edini Sveti. Njega naj bi častili, hvalili in slavili, k Njemu naj bi se obračali v svojem srcu in šli zavestno z Njim skozi zemeljske dni ter ga poklicali v vsaki življenjski situaciji. Jezus ni molil k nobenemu “svetniku”, temveč izključno k svojemu Očetu v nebesih, o katerem je vedel, da Njegov duh biva v Njem. Jezus nas je učil samo Očenaš, ki je popolnoma usmerjen na našega Očeta v nebesih in ne na kakršnekoli “svetnike”. Jezus nas je učil, da naj Mu sledimo, kar pomeni, da sprejmemo in vzljubimo Njegov nauk ter ga vsak dan udejanjimo.

Od kod je torej katoliška cerkev prevzela navado o čaščenju svetnikov?

 

Kritični sodobnik:

Iz svoje primerjave religij vem, da so iz prejšnjih poganskih kultur ter iz grških in rimskih “nebes bogov” znana bitja, ki so tako rekoč “presvetljena”, ne prizadene jih usoda in stojijo nad življenjskimi situacijami ljudi, ki hudo trpijo. So bile morda te mistične pojave botri pri poznejšem “nastanku svetnikov”?

Pravkar sem se spomnil še nečesa, da je “običajna katoličanka”, s katero sem se pogovarjal, pogovor napeljala na Marijo, Jezusovo mater. Govorila je o tem, da je ona Božja mati in da je telesno vzeta v nebesa. Spet sem se začel spraševati kaj je ozadje tega in rekel sem si: Kaj počnejo meso in kosti v nebeškem kraljestvu, ko je vendar Božji Duh, ki je tekoče življenje, Zakon nebes, in pravi: JAZ SEM, ki SEM.

Mislil sem dalje: Takrat, za časa Jezusa, je bilo veliko tako skrivnostnega. Danes kaj takega ne doživimo več. Se je tu človek toliko odvrnil od Boga ali Bog od ljudi?

Enostavno si ne morem predstavljati, da gre lahko naravno telo v nebesa, ko pa je tam vendar vse finosnovno, torej duhovno. Kako bi lahko tam obstajalo materialno telo? Kolikor mi je znano, bi bilo to edino.

 

Prerok:

Kdor uporablja svoj razum, ta bi se moral dejansko vprašati: Kako je lahko zemeljsko naravno telo, ki pripada materiji, vzeto v večno Bit? To je popolnoma nelogično in po Božjem zakonu nemogoče. Če bi se materialno telo lahko vključilo v čisto Bit, potem bi Večni spremenil Svoj naravni zakon, ki je stvariteljski dar Stvarnika za življenje na tej Zemlji. Če bi nas katoliška cerkev rada prepričala, da je šlo v nebesa tudi Jezusovo telo, je to prav tako katoliško, ne pa nauk Stvarnika, ki je nam ljudem dal naravni zakon, tudi kar se tiče našega fizičnega telesa. Le-to pripada zemlji, naravi, iz katere je nastalo. Duša, ki je spet postala čisto duhovno telo, pripada večni Biti, nebesom, iz katerih je čisto duhovno telo.

Tudi Jezusovo vstajenje in vnebohod nista potekala v Njegovem materialnem telesu. Njegovo fizično telo se je po naravnem zakonu hitreje preobrazilo, se torej dvignilo v duhovno naravno snov, v ustrezno agregatno stanje, saj je Njegovo zemeljsko telo popolnoma prežarjala večna luč, Bog, ki je tudi Stvaritelj.

Kar se je zgodilo s fizičnim telesom Jezusa, Kristusa, se bo nekoč zgodilo povsod tam, kjer je nastal padec: Grobosnovno se bo polagoma asimiliralo in bo postopno spet pripadalo večni Biti.

Vsi poteki, tako v nebesih kot tudi na Zemlji, sledijo konkretnim Božjim zakonitostim. Vse nenaravno in nesmiselno bi bilo protizakonito, tega pa ni v Božjem stvarstvu. Mnogim ljudem se marsikaj zdi kot čudež ali tudi slučaj, ker pogosto ničesar ne vedo o Božjih zakonih in o temeljnih duhovnih danostih. To je duhovna slepota. Toda Jezus iz Nazareta je prišel, da bi slepim odprl oči. Prišel je tudi v današnjem času - s Svojo živo besedo.

O marsičem, o čemer govorijo cerkve, Jezus ni govoril, tudi o tem ne, da ga ne bi spočel Jožef, in tudi ne o tem, da ga je Marija spočela po Svetem Duhu in prav tako ne, da je Marijo, Njegovo telesno mater, njena mati spočela brezmadežno. Jezus tudi ni rekel, da je Njegova telesna mati “Božja mati”. Govoril je kratko malo o Svoji materi.

Jezus nas je večkrat opozoril na to, da smo - vsak človek - Božji tempelj; in da Božji Duh biva v vsakem od nas. Jezus, Kristus, ni postavil duhovnikov in tudi cerkvenih dostojanstvenikov ne.

Prav učene je opozoril, naj se ne pustijo posebej častiti, torej imenovati rabi. “Naj vas ne imenujejo rabi; kajti Eden je vaš Mojster; vi vsi pa ste bratje.”

Jezus nas tudi ni učil, da naj ustanovimo tako imenovano “krščansko” katoliško ali “krščansko” luteransko cerkev. Jezus je vedno znova govoril o templju, ki je človek sam in v katerem biva Bog, ter o tihi kamrici, v katero naj gremo, da bi se pogovarjali z Bogom, našim večnim Očetom - torej z našim večnim Očetom in z nobenim “svetnikom”.

Cerkev ne samo, da ni prebudila te neposredne povezave z Bogom, da je ni ohranila žive ter je ni podpirala, temveč jo je - očitno sistematično - preprečevala. Ustanova cerkev se je postavila med posameznega človeka in Boga, njegovega Očeta, ki je njegov izvor življenja - in končno med človeka in njegovo lastno življenje, ki trka v notranjosti duše, in bi rado popolnoma preželo in prežarilo dušo in človeka. Postavila je svoja verska načela, dogme, verske obrede, svoje za odrešitev domnevno potrebne zakramente, svoje domnevne posrednike, župnike, duhovnike in druge ter se “okronala” za domnevnega Kristusovega namestnika na Zemlji.

Neposredno komunikacijo preprečuje že sama napačna slika kaznujočega Boga, ki od daleč opazuje Svoje otroke, da bi na vsak njihov grešen vzgib odgovoril s kaznijo in jih pošiljal v večno prekletstvo. Ker ni več izkušnje o opori v lastni notranjosti in le-ta ni več oprijemljiva, se človek oprime slamice, ki mu jo v zunanjosti ponujajo kot rešitev v stiski: Verjame odrešiteljskim obljubam tistih, ki kar naprej izgovarjajo ime “Kristus” in se delajo, da služijo Bogu in ljudem.

Pravilno praviš: Cerkveni verniki premalo razmišljajo o Jezusovem nauku in cerkveni nauk enačijo z Jezusovim naukom: Kdor primerja Jezusov nauk s cerkvenim naukom, ta hitro opazi, da ima cerkveni nauk zelo malo opraviti z Jezusovim naukom, ki je kristjanski. Institucionalni nauk ima odlomke iz Jezusovega nauka in je zato mnenja, da se lahko imenuje “krščanski”.

Koliko časa potrebuje človek, da končno razume, kaj je hotel Jezus! Jezus, Kristus, se 2000 let bori za to, da bi ljudje v svojem srcu končno dojeli, da ne potrebujejo zunanjih templjev niti cerkva iz kamenja, temveč samo čiščenje grešnega v lastnem templju, v človeku, da lahko Božje kraljestvo, ki je v človekovi notranjosti, postane vidno na zunaj, v miru ter v ljubezni do Boga in bližnjega.

Pravi Božji preroki so bili in so ljudski preroki. Pogosto so prihajali in prihajajo od zunaj, torej ne iz vrst pismoukov. Bog, Večni, jih je vedno pošiljal k ljudstvu, ne glede na njegovo vero, kajti za Boga ne obstajajo mnogi verski nazori. Rad bi, da vsi Njegovi otroci izpolnjujejo Njegovo voljo, ki jo najdejo v Desetih zapovedih in Jezusovih naukih.

Če bi si človeštvo prizadevalo za notranje kraljestvo, bi bil ta svet svetlejši, zemlja zdrava in ljudje miroljubni. Tedaj bi bili vsi ljudje med seboj bratje in sestre, združeni s kraljem, ki biva v kraljestvu notranjosti. Njihovo življenje bi bilo življenje po Govoru na gori in zakoni notranjega kraljestva bi bili tudi zakoni človeškega rodu v Bogu: Enakost, svoboda, enost, bratstvo in pravičnost.

 

Kritični sodobnik:

Meni se zdi, da oblikovalci katoliške cerkve postopajo tako: Namesto da bi ljudem približali praktičen nauk Govora na gori, katerega uresničevanje bi bilo neprecenljive vrednosti za notranje in zunanje življenje, so vzpostavili tako rekoč kult čaščenja. Previsoko so postavili lik Marije in jo obdali s sijajem, kar “prava” Marija, preprosta žena, ki je živela pred 2000 leti v Palestini, ne bi odobravala. Mariji so pripisali vsemogoče čudovitosti in ji pripesnili to in ono. Kultno podobo, ki je tako nastala, so verniki potem očitno rade volje sprejeli.

Zato sem se ukvarjal z vprašanjem, kakšne mitične korenine so podlaga Marijinemu kultu. Nekaj sem zvedel od verskega znanstvenika. Razložil mi je v tem smislu: Čaščenje Marije kot “Božje matere” izvira iz kulta Izis. Na koncilu v Efezu (431) so Marijo postavili na mesto Diane in Artemis. Veliko starih nazivov boginje matere je prešlo na Marijo - natančneje na “kult Marije”: “Kraljica nebes”, “Dajalka milosti”, “Neomadeževana”, “Božja mati” in “Božja porodnica”. Koncil v Efezu je Jezusovo telesno mater razglasil za “Božjo mater” in iz tega naredil dogmo. Ali ni bila s tem pojmom prebujena predstava oziroma vzeto v zakup, da je Marija tako rekoč nad Bogom? Potemtakem bi bila ona mati Boga in Bog njen otrok.

 

Odgovor preroka:

Mati Marija ne more biti “Božja mati”.

Bog je bil in je večen. Bog je veliki Zakon vsepovsod pričujoče ljubezni, ki deluje v vsem. Bog je torej vsepovsod pričujoča Bit. Bog je vse v vsem. Naj so to ozvezdja ali kraljestva narave, duhovna bitja, duše ali ljudje - Bog je vsepovsod pričujoča moč, večno življenje. Bog, neskončna ljubezen, je bil v Jezusu kot moč in svetloba in je navzoč v vsakem od nas. Večni, Edini, Sveti, večni nebeški Oče, je manifestacija iz Njegovega vsepovsod pričujočega zakona ljubezni. On je komprimiran zakon ljubezni, miru in harmonije. Ker je edino Sveti Večni, nebeški Oče nas vseh, manifestacija iz Njegovega svetega zakona neskončnosti, BOG, se večni Oče imenuje tudi Bog-Oče. Jezus, v katerem je bil utelešen Kristus, Sin Najvišjega, sovladar nebes, je izpolnjeval ljubezen do Boga in bližnjega, tako da ga je Sveti Duh, Bog, večni zakon, mogel popolnoma prežariti.

Jezusova mati torej ne more biti Božja mati, ker je Bog, vsepovsod pričujoči Duh, zakon ljubezni, v vsem. On je tekoča, večna moč, ki prežema vso Bit in jo ohranja. Bog je torej zakon, življenje.

Če bi bila Marija dejansko “Božja mati”, potem bi za Boga obstajal nek začetek in kjer je začetek, je tudi konec. Toda Bog je večna Bit, ki traja večno. On nima začetka, torej ga ni rodila “Božja mati” - to je nemogoče. “Božja mati” pa tudi ne more biti mati Boga-Očeta, kajti večni Oče se ni sam utelesil v Jezusa, temveč je Njegov zakon ljubezni, povsod navzoče življenje, popolnoma prežaril Jezusa. Jezus se ni izdajal za Boga, Večnega, temveč je rekel: “Moj Oče je večji od Mene”. Oznanjal je torej, da je Božji Sin in ne sam Bog-Oče. Nikoli tudi ni govoril, da bi bila njegova telesna mati Marija “Božja mati” ali celo mati večnega Očeta. Kako je lahko Jezusova mati “Božja mati”, če je Jezus Božji Sin? Kako je lahko Marija sveta, če pa je svet izključno le eden, Bog, naš večni Oče?

 

Kritični sodobnik:

V katoliški cerkvi velja Marija za “sveto” tudi zato, ker domnevno - tako kot Jezus iz Nazareta - ni bila omadeževana z izvirnim grehom. Vsi drugi ljudje, tudi vsi nadaljnji tako imenovani “svetniki” naj bi prišli na svet omadeževani.

 

Prerok:

Tako imenovani izvirni greh ne smemo gledati kot omadeževanje duše po lastni krivdi. Izvirni greh bi rada označila kot neke vrste “celoten grešni padec”, ki izhaja iz dogajanja padca. Vsako božje bitje, duhovno bitje, ki gre iz večne biti na Zemljo in se utelesi, pusti del svojega mogočnega svetlobnega potenciala v večni Biti, ki je božja pot, božji magnet duše, da bi se spet vrnila v večno Bit, v svojo domovino. Na poti na Zemljo, v utelešenje, vzame s seboj tudi del grešnega padca, ki je nastal z dogodkom padca. Ta del, ki ga vsaka duša vzame s seboj, se imenuje “izvirni greh”.

Da sta sonositeljka usmiljenja, kot človek imenovana Marija, in duhovno telo sovladarja nebes, ki se kot človek imenuje Jezus, prišla v časovno duhovno telo, brez tega dela tako imenovanega izvirnega dela, je dogma. Dogma je cerkveno institucionalna in nima nič skupnega z večno resnico. Ta dogma je v nasprotju z načelom božje enakosti vseh Njegovih otrok.

 

Kritični sodobnik:

Oprosti, Gabriele, da te prekinem. Kar tukaj opisuješ, je zame popolnoma novo; še nikoli nisem slišal ali kjerkoli bral kaj takega. Že v otroštvu sem zaman iskal pojasnilo za “izvirni greh” - zdaj si pojasnila. Za to se ti zahvaljujem. Vesel sem, da je končno padla svetloba v to temo. Pri tvojih besedah sem takoj začutil: “Da, to je resnica. Tako je to!” - vendar pa ti moram priznati, da pa vendarle še ne “vidim”, torej še ne razumem povezave.

Pri pojmu “izvirni greh” sem do zdaj večinoma kaj hitro pomislil na ploditev in spočetje. Pri verskem pouku sem vedno znova slišal, da so ti poteki povezani z omadeževanjem duše.

 

Prerok:

Ploditev in spočetje - poteka, ki sta po zemeljskem, od Boga danem naravnem zakonu nujna, da omogočita duši zemeljsko življenje - je institucionalna cerkev z besedama “neomadeževano spočetje” prikazala kot grešno. Če pa hočemo neomadeževano spočetje povezati s ploditvijo, potem je stvar takšna. Kaj je tukaj Božja volja? Bog bi rad, da na tem svetu mož in žena v zakonu živita po Njegovem zakonu ljubezni. Če se to dogaja v pravem smislu, pride tudi do želja po otrocih in spočnejo se otroci. Če si oba zakonca želita otroka, potem potek ne pomeni omadeževanja, torej obremenitve duše in telesa.

Od kod prihaja do poniževanja tega naravnega procesa?

Ker se katoliški cerkveni dostojanstveniki izogibajo zakonu in ne ustanovijo družine, mnogi pa se v mislih in občasno tudi telesno ukvarjajo s spolnostjo, a te želje ne smejo priznati ali si je izpolniti, je tako za marsikaterega cerkvenega dostojanstvenika spočetje otroka nekaj, kar lahko uvrstimo v “neomadeževano spočetje”.

Če izključimo nekaj, kar vendarle ustreza naravnemu zakonu in z njim Božji volji, potem to lahko pride le iz celibatnega patriarhata, ki zase odklanja zakon, torej hlini neporočenost kot sakralni način življenja, po katerem naj bi domnevno živel tako, kot je živel Jezus, Kristus. Misli mnogih cerkvenih funkcionarjev in njihova skrivna izvajanja pa so vse kaj drugega kot bogoslužna. Vedo, da je to greh; zato mora biti vse grešno, tudi to, kar je povsem naravno; da telo spočne telo. To toliko ustreza naravnemu zakonu, kolikor se posameznik tega drži. To sta upoštevala tudi Marija in Jožef.

Kdor ne dopusti, da telesni stiki postanejo pretirana spolnost, s katero goji svoje naslade in sprošča živce, ta ve, da je vsak nameren otrok Božja volja. Čemu je potem treba visoko povzdigovati Marijo, ki je imela, kot vsi ljudje, čisto normalno naravno telo, ki ga je spočel telesni oče in rodila njena telesna mati? Kdor naravnega telesa ne zlorablja za pretirano čutnost, kot velja npr. tudi pri spočetju Jezusa, ta ravna po Božji volji. Tak otrok je dar Božje ljubezni, Božjega Duha.

 

Vsi ljudje moramo spet odpraviti grešni padec, dogajanje padca, ne samo tako, da sprejmemo Boga v svojem srcu, temveč da ga tudi sprejmemo in vse bolj delamo dela nesebične ljubezni ter tako izpolnjujemo Njegov zakon ljubezni. Takrat se tudi izvirni greh spremeni v zakon ljubezni in bitje ljubezni, ki je spet postalo popolno, gre v popolnost, v Božjo ljubezen, v večno kraljestvo. Jezus je pričal o tem in nas opozarjal na to, da je Božje kraljestvo v vsakem od nas, v naši notranjosti torej.

Bog ne dela izjeme pri nobenem duhovnem bitju in prav tako ne pri nobeni duši, ki se utelesi, in je tudi pri Mariji ni naredil. Tudi Božji Sin je pustil del Svoje svete svetlobe v večni Biti, ko se je pripravljal, da postane človek. Mogočna svetloba mora biti prekrita, ko se utelesi takšno visoko in čisto bitje. Najvišja svetloba, prasvetloba, je stisnjena in je, gledano kot celota, dušno dno v vsakem človeku. Čisto duhovno telo kot svetloba in sevanje pa pusti del svojega sevalnega potenciala.

Prav Marijo, Jezusovo mater, naj bi zelo cenili, kajti ob Jezusu, svojem sinu, je veliko trpela. Mi ljudje naj bi spoštovali našo nebeško sestro Marijo, jo ljubili in se zahvaljevali za njeno vzdržljivost, za vse veliko, kar je naredila kot človek, za veliko vero in zaupanje v Boga, našega večnega Očeta ter v angelovo oznanjenje, pa tudi za zaupanje, ki ga je imela do Jožefa, ki jo je vzel za ženo in spoštoval njeno telo. Mariji se lahko zahvalimo s tem, da se spoštujemo in storimo to, kar je učil njen telesni sin Jezus. Potem bomo sčasoma izpolnjevali tudi to, v čemer nam je bila Marija za zgled: čistost njene duše in njenega srca, veliko globoko vero in zaupanje v Boga, našega večnega Očeta in Božje zapovedi ter tudi Jezusov nauk. Takrat ne bi potrebovali verskega nauka, ki visoko povzdiguje Marijo; globoko, prisrčno bi bili povezani z Jezusom, Kristusom, našim Odrešiteljem in po našem Odrešitelju z Bogom, našim Očetom.

Marija kot človek gotovo marsičesa ni mogla razumeti, kar je Jezus govoril ali delal, ker je pogosto govoril v prilikah in slikah.Čeprav ni razumela vsega, kar je učil Jezus, njen telesni sin, je vendarle držala z Njim ter ostala zvesta Njemu in Bogu. Morala je doživeti, kako so ga farizeji in pismouki izročili rimski državi. V njegovih najtežjih urah ga ni zapustila, tako kot skoraj vsi Njegovi prijatelji, ki so se iz strahu umaknili v oddaljena zatočišča.

Iz posameznih izjav, ki so ohranjene tudi v Svetem pismu, spoznamo, da se Jezus, Kristus, ni vedno strinjal s tem, kar je Marija zahtevala od Njega. Ena Njegovih izjav se glasi npr.: “Kaj se tebe tiče, žena, kaj Jaz delam?” Na drugem mestu v Svetem pismu - ki ga Katoliška cerkev jemlje dobesedno -, piše o pravih Jezusovih sorodnikih: “Ko je še govoril ljudstvu, glej, so zunaj stali Njegova mati in Njegovi bratje, ki so hoteli govoriti z Njim. Nekdo mu je rekel: Glej, Tvoja mati in Tvoji bratje so zunaj in hočejo govoriti s Teboj. On pa je odgovoril in rekel temu, ki ga je nagovoril: Kdo je Moja mati in kdo so Moji bratje? Iztegnil je roko nad Svoje učence in rekel: Glejte, to je Moja mati in to so Moji bratje! Kajti kdor dela po volji Mojega Očeta v nebesih, je Moj brat in sestra in mati.”

V Marijinem srcu je ostala ljubezen, ljubezen do Boga, vera in zaupanje v Boga ter ljubezen do njenega telesnega sina. Farizeji in pismouki so pokazali, kako malo jim je bilo do božjih - duhovnih vrednot - in kako malo jim je pomenilo Notranje življenje in kraljestvo notranjosti, kajti prevladal je strah za kraljestvo njihove zunanje vere in za njihov ugled. Tako so predali Jezusa, Kristusa, rimski državi.

Kako močno je moralo boleti Marijo, ko je Jezus moral hoditi bridki, boleč križev pot! Ona, ki je nosila Jezusa pod svojim srcem in ga nato še naprej nosila v svojem srcu, je morala gledati, kako je bil njen ljubljeni Sin križan, dogajanje, ki so ga izzvali farizeji in pismouki, ki so nahujskali ljudstvo, da ga je najprej častilo in Mu klicalo hozana. Cerkveni voditelji so imeli monopol oblasti in so naščuvali ljudstvo, ki je malo za tem klicalo: “Križajte Ga!” in “Izpustite Barabo!” On, ki je bil nedolžen, je moral na križ, ker so tako hoteli pismouki in farizeji in ker je rimska država sledila njihovim zvitim dokaznim razlogom, saj so hlinili Rimljanom, da hoče Jezus, Kristus, zunanje kraljestvo, Svoje kraljestvo, in da hoče postati kralj. Ti, ki so imeli oblast v rimski državi, so se prav tako zbali kot hinavski farizeji in pismouki. Tako je moral na križ Tisti, za katerega so se bali, da jim hoče vzeti njihov monopol oblasti, s katerim so zatirali ljudstvo.

Toda Jezus, Kristus, ni nikoli hotel zunanjega kraljestva in nikoli ni hotel biti zunanji kralj. Jezus je hotel v srcih ljudi vzpostaviti Notranje kraljestvo, tako da bi v zunanjosti lahko rastla notranjost, Notranje kraljestvo, ljubezen, mir in skladnost v zunanjosti. Kralj tega kraljestva je večni Duh, Bog v Kristusu, ki je spet ljubezen in mir. Kdor pa sam v sebi nima miru, temveč sovraštvo, zavist in egoizem, se boji, da bi mu lahko odrekli pristojnosti oblasti nad ljudstvom.

Marija je morala pretrpeti in prestati nepredstavljive bolečine, ko je videla na križu svojega sina, ki ji je s pridušenem glasom rekel: “Žena, glej tvoj sin!” In Janezu: “Glej, tvoja mati!” S tem je Jezus, Kristus, prosil Janeza, naj skrbi za Marijo, Jezusovo telesno mater.

Po 2000 letih mora po tradiciji še vedno viseti na križu, ker tako hočejo današnji farizeji in pismouki, ker je to njihova “tradicija”. Zakaj neki?

Ali so se farizeji in pismouki v 2000 letih spremenili, ali pa so postali samo bolj svetohlinski, ker imajo zdaj plašček, ki se imenuje “krščanski”, vendar tradicijo ohranjajo: Takrat “križajte Ga!” in danes “pustite ga na križu” - ker je to tradicija?

Kar je bilo takrat, tudi danes ni veliko drugače. Takrat so Jezusa zalezovali cerkveni dostojanstveniki, farizeji in pismouki, da bi ga diskriminirali pred ljudstvom, ga smešili, zasmehovali in se norčevali iz Njega ter ga razglasili za sektaša, zato da bi ljudstvo ne poslušalo Njega, temveč njih, pismouke in farizeje. Kako cerkveni dostojanstveniki danes ravnajo z ljudmi, ki mislijo drugače kot oni?

Današnji farizeji in pismouki si lastijo pravico trditi, da je njihova religija krščanska. Pa ni krščanska, temveč n j i h o v a predstavna religija in ta ima z naukom Jezusa, Kristusa, komajda kaj skupnega. Ime Jezus, Kristus, jemljejo za izgradnjo svoje fasade. Ta pa je enaka prebeljenim grobovom; znotraj je vse votlo in trhlo ter polno duhovno mrtvih. Takrat so Jezusa dali na križ, danes trdijo, da je Jezus prek Petra graditelj in nosilec rimske cerkve. Takrat so Jezusovi materi prizadejali brezmejno bolečino, danes jo visoko povzdigujejo in vključujejo v dogmo, kar med drugim pomeni, da naj bi bila telesno vzeta v nebesa.

Če bi telesni sprejem v nebesa vzeli resnično kot realnost, bi morali skoraj misliti, da je naravna smrt greh. Iz Božjega razodetja Kristusa Boga vemo, da je Marijino duhovno telo seraf usmiljenja pred Božjim prestolom. Duhovno, čisto telo, duhovno bitje, je podoba večnega Očeta, nikoli pa podoba, ki jo je narisala “sveta” katoliška cerkev in jo projicirala v nebesa.

Katoliška cerkev je pač katoliška. Ima samo fragmente iz nauka Jezusa, Kristusa, in zato ne more veljati za kristjanski nauk, ki sledi Jezusu.

 

Kritični sodobnik:

Katoliška cerkev imenuje svojega poglavarja, papeža, “sveti oče”. Papež Pij IX. je leta 1854 razglasil dogmo o “brezmadežnem spočetju”, po kateri naj bi Marija v prvem trenutku spočetja v svoji materi Ani ostala obvarovana vsake napake izvirnega greha.

 

Prerok:

Kdor uporablja svoj razum, bi se moral vprašati: Zakaj je Bog potreboval skoraj 1900 let, da je to razodel papežu Piju IX.? Potrebuje Bog 1900 let, da Njegova beseda pride do nas in to do papeža Pija IX.? Zakaj Bog tega ni oznanil že Ani, Marijini materi? In če je On to razodel papežu Piju IX., zakaj šele toliko let kasneje? Zakaj naj bi v tem primeru dal prednost katoliški cerkvi in evangeličanske ni upošteval? Je Bog enostranski?

Ko papež razglasi dogmo, pri tem sploh ne gre za Božje razodetje, če sem prav informirana, temveč samo za cerkveno oznanjenje, ki izhaja iz tega, da se Bog že 2000 let ne razodeva več. Nato je katoliška cerkev oznanila tako imenovano Marijino “neomadeževanost”, sama pa se je stoletja in stoletja najhuje omadeževala. Mati cerkev je postala sterilna, ker zavrača Božje razodetje in trdi, da je zaključeno z Jezusovo smrtjo. Nedopuščanje Božjih razodetij je podobno “preprečevanju zanositve”, ki pride med drugim do izraza tudi pri preganjanju in uničevanju prerokov, precej jih je prišlo tudi po Jezusu iz Nazareta in jih je napovedal sam Jezus: “Poslal vam bom preroke in nekatere od njih bodo umorili, druge pa preganjali...”

V Bertelsmanovem leksikonu berem pod pojmom “dogma” naslednje: “Dogma - obvezujoč formuliran nauk, religiozni verski nauk, po katoliškem nauku teza, ki jo cerkev prepoznava in razglaša za resnico, ki jo je razodel Bog, in je zato v svoji pozitivni izjavi nespremenljiva in absolutno obvezuje k verovanju ...”

Po evangeličanskem nauku je dogma “teza, ki s svojimi besedami pove vsebino razodetja, kot ga vsebuje Sveto pismo, ki pa kot človeško pogojena izjava seveda ne more biti primerna predmetu in se zato načelno lahko spremeni in popravi.”

Katoliška cerkev uči, da so Božja razodetja zaključena z Jezusom. Kako potem lahko razumemo, da so po skorajda 2000 letih nenadoma razglašene dodatne vsebine razodetij kot dogme o “neomadeževanem spočetju” in - sto let pozneje - o “telesnem Marijinem vnebovzetju”? Tu gre vendar lahko samo za cerkveno teološke izjave, za “človeško pogojene izjave”, kot pravi evangeličanska cerkev.

Zaradi grožnje z izključitvijo iz občestva z Bogom so se ljudje “krščanskega zahodnega sveta” v več tisočletjih odvadili, da bi razmišljali in uporabljali svoj zdrav človeški razum. Drugače bi si bili pojasnili, da tako za Jezusa kot tudi za Marijo veljajo glede njunega telesnega obstoja isti pogoji kot za vsakega drugega človeka. Božji zakon ni niti zmeden in protisloven niti nejasen ter nerazumljiv. Bog je jasnost, popolnost, najvišja Inteligenca. Zato je Njegov zakon logičen.

Absolutna pravica katoliške cerkve je grobo protislovje Božjim zapovedim. Dogme silijo katoličane, da verujejo. Dogma pravi: “moraš verovati, sicer boš izključen iz občestva z Bogom.” Deset zapovedi pa govori o svobodi. Tu velja: “Ti naj bi." Katoliška cerkev torej ne more biti kristjanska; je pač katoliška.

 

Kritični sodobnik:

Marija je žena. Ima morda to dejstvo poseben pomen?

 

Prerok:

Postavlja se vprašanje, ali ni poveličevanje ene žene kompenzacija za zatiranje vseh drugih žena, kot npr. prakticirajo v katoliški cerkvi? - sklicujoč se na Pavla, ki je pisal v enem svojih pisem: “Kot v vseh občestvih svetih, naj žene molčijo na zboru občestva.” Jezus, Kristus, ni govoril niti o “svetih” niti o ženah, ki naj molčijo. Prav nasprotno, bil je za enakost in jo tudi prakticiral, kajti v Njegovem spremstvu so bile tudi učenke. V rimski državi je vladal patriarhat in Pavel je bil Rimljan. To veliko pove.

Če bi se katoliška cerkev imenovala samo katoliška in ne dodatno še krščanska, ali če bi se cerkvena oblast imela za naslednico Pavla, potem bi to bilo dosledno. Moška družba katoliške cerkvene oblasti ima vsekakor malo opraviti z Jezusom iz Nazareta. Katoliški patriarhat se ima za boljšega kot so družinski očetje, med katerimi marsikdo spočne otroka v spoštovanju do življenja, varuje mater in otroka in je družini dobra opora.

Gotovo ni naključje, da je cerkev, v kateri žene niso enakopravni členi in katere duhovniki so zavezani celibatu, dobila ime “mati cerkev” in kot taka z absolutno strogostjo usmerja in vodi svoje “otroke”. Kjer moško načelo zatira žensko, je motena dualnost duše.

Če je moten odnos med ženo in možem, kot npr. s celibatom in materjo cerkvijo, potem ni mogoče spočetje, oziroma razmnoževanje otrok cerkve. Neplodnost matere cerkve spoznamo po številu izstopov iz cerkve in po sadovih današnjega časa. Zapisano je: “Pojdi iz nje, ljudstvo Moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge!”

Trajalo je 2000 let, da so to postopno spoznali mnogi otroci matere cerkve.

 

Kritični sodobnik:

Te povezave mi nekaj ponazarjajo: Moško načelo stagnira v stadiju sina, ki išče oporo pri “materi”, namesto da bi v sebi razvil očetovsko-materinsko načelo. “Mati cerkev” je tako del matriarhata in potomka “velike matere”, mistične podobe iz rane zgodovine človeštva. Cerkev vidi sebe kot “mater”, ker rojeva otroke s pridigo in krstom, ki jih je prejela od Svetega Duha, kot se glasi v enem od papeževih razglasov.

Kako se lahko govori o Svetem Duhu, ki je Duh svobode, če cerkev dobiva svoje “otroke” s prisilnim krstom dojenčkov in v pridigah grozi z večno peklensko kaznijo v primeru, da otroci ne verujejo v cerkvene dogme? Poleg tega je Bog učil po Jezusu: Učite in nato krščujte. In ne: Krščujte in nato učite.

Zdaj se marsičesa zavedam. Ko sem se ukvarjal z različnimi religijami, sem pogosto razmišljal o dogmah, vendar nisem prišel do nikakršnega zaključka. Razglas dogme se je prej končal s stavkom: “Kdor ne prizna... bodi preklet”, to pomeni, da bo kaznovan z izobčenjem in ožigosan kot večno preklet. Danes se to izraža v malce zadržanejši obliki z besedama “bodi izključen” ali z besedami: “Če si, kar Bog obvaruj, nekdo upa to resnico, ki smo jo definirali mi, zanikati ali zavestno dvomiti o njej, naj ve, da je popolnoma odpadel od božje in katoliške vere.” Proč od te skupnosti v smislu cerkvenega nauka pomeni: Proč od občestva z Bogom - torej pekel.

 

Prerok:

Kdor premišljuje o tem nekoliko dlje, se zave, da je ta nauk okruten in nima nič skupnega z naukom Jezusa, Kristusa. Kdor uči tako neprijaznost, je daleč od Jezusovega nauka, daleč od Božje ljubezni in je ujet v svoje človeške predstave. Pri Dostojevskem govori veliki inkvizitor Jezusu: “... Govorili pa jim bomo, da Te ubogamo in vladamo v Tvojem imenu. Ponovno jih bomo (s tem je mislil ljudi) prevarali, kajti Tebe ne bomo več spustili k nam. V tej prevari bo tudi naše trpljenje, ker bomo prisiljeni lagati.”

Sprašujem se: Kako se lahko toliko protislovij med Jezusovim in cerkvenim naukom tako dolgo obdrži? Torej le zato, ker ljudje ne razmišljajo, temveč se dajo slepo voditi slepim voditeljem. Marsikaj bi lahko še navedli in se vedno znova vprašali: Le zakaj smo lahko vse to tako dolgo verjeli? Jezus ni govoril o dogmah, tudi ne o tem, da je treba verovati. Po Mojzesu je Bog v Desetih zapovedih govoril “naj bi” in Jezus ni učil Božjih zakonitosti z “moraš”, temveč z “naj bi”. Ali: “Kdor Moj nauk sliši in ga izpolnjuje, tega primerjam s pametnim možem...” Jezus tudi ni govoril o popolni odvrnitvi od Božjega, kajti On, velika ljubezen, ki prinaša milost in usmiljenje, je prinesel vsaki duši in vsakemu človeku, nam vsem, odrešilno iskro, ki nam zagotavlja vrnitev domov, v kraljestvo miru in ljubezni, v nebeško domovino.

Luteranska cerkev npr. pravi, da za zveličanje zadostuje že vera v Jezusa, Kristusa, in da se posamezniku ni treba truditi, da bi spoznal in očistil svoje grehe; vse bistveno da opravi Kristus zaradi vere Vanj. S tem je luteranska cerkev odpravila smisel Božjih zapovedi, ki jih je Večni dal ljudem po Mojzesu. Kdor namreč zapovedi jemlje resno, ta mora tudi nekaj storiti, ker je Bog po Mojzesu nam ljudem govoril “naj bi”. Če človek izpolnjuje, kar je Božja volja, mora postati dejaven in se truditi, da zapovedi lahko izpolnjuje. Z izjavo luteranske cerkve, da za zveličanje zadostuje samo vera, je le-ta tudi proti besedi Jezusa, Kristusa, ki je rekel: “Kdor Moj nauk sliši in ga izpolnjuje, tega primerjam s pametnim možem, ki je zgradil svojo hišo na skali... Kdor pa sliši te Moje besede, a jih ne izpolnjuje, je kot neumen mož, ki je postavil svojo hišo na pesku.”

Jezus, Kristus, pokaže za in proti ter posledice, na čemer temelji tudi svoboda, da se odločimo proti in si tako pridobimo izkušnje. Kdor gradi svojo hišo na pesku, mu ni treba vekomaj trpeti pod njo, če se poruši. Lahko se spreobrne in naslednjo hišo zgradi na skali. Lahko, če hoče - ni pa mu treba.

Marsikdo, ki je dlje časa razmišljal o tem neprijaznem, ledenomrzlem nauku “moraš” in o večnem prekletstvu ter si tudi predočil Jezusove besede, ki se glasijo: “Prizadevajte si najprej za Božje kraljestvo in za Njegovo pravičnost, tako vam bo vse to pripadlo”, ali celo besede iz Janezovega razodetja “Pojdi iz nje, ljudstvo Moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge” in je zapustil te verske strukture moči, vedno znova govori, da je vesel, da ne pripada več taki cerkvi. In marsikdo npr. reče: “Svoje življenje sem začel posvečati Bogu, našemu večnemu Očetu in Kristusu, našemu Odrešitelju in se večkrat na dan umaknem v tiho kamrico, da bi tam molil in se pogovarjal z Bogom, mojim Očetom, tako kot nam je zapovedal Jezus. Spet drugi ugotavlja: Če me ”mati cerkev" prekolne ali ne, mi je vseeno, kajti vem, da Bog ljubi vse Svoje otroke, tudi mene. Spet drugi vpraša: Kdo ima pravico, da prekolne drugega, če Bog vse Svoje otroke nosi v srcu in jih ljubi?

Večna resnica je nespremenljiva. Tudi v današnjem času nam razodeva Kristus Boga, da naj se usmerimo samo Nanj, na velikega Duha in ne na ljudi. Učil nas je mnoge zakonitosti Notranjega kraljestva, notranje biti in izpolnil, kar je razglasil kot Jezus: “[e veliko bi vam rad povedal, toda sedaj tega še ne bi mogli dojeti. Ko pa bo prišel On, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.”

Medtem je Njegovo božje delo, ki ga za nas ljudi imenuje Univerzalno življenje, postalo svetovno gibanje. Ker se nobena energija ne izgubi, se okoli zemeljske oble izgrajuje duhovna atmosfera; to je tok resnice, beseda, ki gre tonsko in pisno do vseh narodov te Zemlje. Na vsej Zemlji je veliko milijonov prakristjanov, ki po preroški besedi slišijo Kristusa Boga, ki med drugim razlaga Deset Božjih zapovedi in Svoj Govor na gori, ki nam ga je dal kot Jezus iz Nazareta, in pokaže, kako lahko posameznik to vsak dan uporablja. Milijoni prakristjanov gredo Notranjo pot, pot samospoznanja, ki jih osvobaja in vodi v aktivno življenje po Božjem zakonu.

Osrednji nauk Kristusa Boga, ki se v današnjem času po preroških ustih razodeva v Univerzalnem življenju, je čiščenje in red templja, človeka torej, do česar pride tako, da posameznik dnevno spozna tisti del svojega grešnega, ki mu ga zrcali dan, kar nato obžaluje iz globine svojega srca, očisti in ne stori več.

Osrednji nauk nakaže tudi vstop v človekovo notranjost, v notranjo tišino. Njegov nauk tudi opozarja, da naj se ne usmerimo na verske voditelje in prav tako ne na cerkvene dostojanstvenike, temveč samo Nanj, na Kristusa Boga, ki je svetloba duše in človeka.

Mnogo milijonov ljudi, ki jih Kristusov Božji Duh doseže v srcih, se postopoma začne imenovati prakristjani, ker nočejo več pripadati nobeni zunanji cerkvi in ji tudi ne pripadajo več, ker se ravnajo po besedah: “Pojdi iz nje, ljudstvo Moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.”

Prakristjani so torej svobodni kristjani, za katere ne velja “moraš”, temveč “naj bi”. Prakristjani v Univerzalnem življenju nimajo ustanove, temveč notranjo vero, ki združuje tiste, ki častijo Kristusa v svoji notranjosti in postopoma izpolnjujejo Njegovo sveto voljo, torej Mu sledijo.

“Kdor izpolnjuje nauk Jezusa, Kristusa, je podoben pametnemu možu, ki gradi hišo na skali.” Kdor je torej pameten, sledi Jezusu, Kristusu, kot delamo tudi mi prakristjani. Nimamo cerkev iz kamenja, ker vemo, da je vsak človek Božji tempelj. Imamo samo prostore, kjer se zbiramo, kjer se srečujemo ob določenem času, da skupaj molimo, pojemo in govorimo o zakonih notranjega življenja. To je skupnost bratov in sester, kjer vsi sprejmejo ljudi, ki iščejo pravega Boga in hočejo doživeti kaj je Notranja vera, kaj je svoboda v duhu Jezusa, Kristusa. Teden za tednom prihaja k prakristjanom vedno več iskalcev Boga in se pri njih počutijo doma, ker le-ti od njih ničesar ne pričakujejo niti ne zahtevajo ter jih nagovorijo kot brate in sestre, v zavesti, da smo vsi Božji otroci, sinovi in hčere večnega Očeta. Kdor resnično išče in postopoma izpolnjuje Božje zapovedi in Govor na gori, se pri prakristjanih počuti duhovno doma.

 

Naslednja brošura »Prerok« / Kazalo brošur »Prerok«

 

 

 

© 2014 Universelles Leben e.V. • E-mail: info@univerzalno-zivljenje.siImpresum