Prerok:
Še so čudeži: Strokovnjaka katoliške in luteranske teologije sta bila pripravljena odgovarjati na vprašanja preroka o cerkvenem nauku. Treba je poudariti, da oba sledita Jezusu, Kristusu, kar je čutiti v njunih odgovorih.

Samoljubni teologi obeh državnih cerkva, ki si prizadevajo za oblast in cerkveno ljudstvo še vedno vpregajo v svoj jarem, se v zadnjem desetletju kljub mnogim povabilom s strani prakristjanov niso udeležili niti enega pogovora o veri. Morda so slutili, da bi takrat, ko bi se udeležili pogovora o veri, zmagal Jezus, Kristus. Teologi, ki imajo službe in visoke položaje ter prejemajo zagotovljeno plačo in pokojnino od uradne, državne cerkve, ne morejo dopustiti, da bi Jezus, Kristus, javno postal zmagovalec, kajti Jezusa hočejo uporabljati za svoje nazore in verske namene.

Imam vprašanje za strokovnjaka katoliške teologije - saj te lahko tako imenujem, ne?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Lahko me tako nagovoriš, kajti pred mnogimi leti sem končal študij teologije in ga tri desetletja poskušal uporabljati v praksi. Da ni mogel biti nič več kot poskus, opažam zdaj, npr. pri ponovnem prebiranju svetopisemskih citatov. Besede so še iste, toda osnova, iz katere pustim, da delujejo name, je nova. Nova je postala po Božjem Duhu s preroško besedo, ki sem jo smel slišati po tebi in me je privedla h Kristusu.

Prerok:
Duhovniki so bili vedno posebna kasta in njihova naloga so bila čaščenja, ki jih ni smel prevzeti noben laik. Ali ni še danes tako? Cerkvenim vernikom skušajo razložiti, da so duhovniki in župniki nekaj posebnega, ker domnevno oznanjajo Božje zakone in se po njih ravnajo. Katoliški teologi oznanjajo tudi cerkvene dogme, v katere je treba verovati za vsako ceno, vse do grožnje z večnim prekletstvom, ne glede na to, ali dejansko ustrezajo Božji volji ali ne, kajti dovolj je, da jih je razglasil papež ali da je tako sklenil cerkveni zbor.

Kolikor mi je znano, so danes ceremonije, obredi in šege tako imenovanih krščanskih cerkva podobne raznim poganskim ob-redom. V poganskem času so imeli oltar, kjer so vršili žrtvena dejanja in so bogovom žrtvovali živali. Po oltarju so polili kri živali in zažgali kadilo.

Tudi danes imajo tako imenovane krščanske cerkve svoje oltarje in svoje obredne mojstre, ki se imenujejo župniki in duhovniki. Kako je mogoče z Jezusovim naukom združiti današnje navade, kot so bogoslovni študij, duhovniško posvečenje, župnijski ordinariat, oltarji, verski obredi, ceremonije, dogme, kadilo, blagoslovljena voda, čaščenje relikvij, verske izjave brez izpolnjevanja Božjih zapovedi? Isto velja za darovanje sveč, za odpustke, odpuščanje grehov po župnikih in duhovnikih, hostijo pri obhajilu, maziljenje bolnikov in tudi čaščenje Marije.

Jezus o vsem tem vendar ni govoril. Ni bil teolog, temveč mož iz ljudstva, ki od njega ni izstopal z naslovom, sredstvi in talarjem. Ljudstva ni učil postavljati žrtvenikov in ničesar od tega, kar obhajajo v katoliški cerkvi. Tudi ni učil, da naj ljudje študirajo Boga, da bi nato bili župniki in duhovniki. Postavljal ni ne župnikov ne duhovnikov. Jezus, Kristus, nas je učil enosti, tako da je smiselno rekel: Eden je vaš mojster, Kristus; vi vsi pa ste bratje. Ta izjava je dovolj zgovorna: Jezus je s tem mislil na enakost, ne na zgoraj in spodaj, in ne na vrstni red med "prečastitimi" in podrejenimi. Jezus torej ni postavil nobene cerkvene gosposke kot posrednika med Bogom in človekom.

Pretekla in zdajšnja duhovniška kasta, tako imenovani posredniki med Bogom in ljudmi, so se že od nekdaj posluževali svetne oblasti. V mnogih situacijah so hujskali proti drugovercem, država pa je bila izvršilni organ njihovega hujskanja.

Kolikor mi je znano, so bili v prejšnjih časih dostikrat "sodniki" politična oblast. V današnjem času so to predsedniki, ministri, poslanci in podobni. Če je v prejšnjih časih duhovniški sloj nastopil v javnosti in je hotel uporabiti ljudstvo v svoje namene, so bili pogosto prisotni sodniki.

Kako pa je dandanes? Tudi danes so v ospredju svetne in cerkvene oblasti, ljudstvo pa je zadaj, tako kot v preteklosti. Je Jezus tako ravnal in učil? Je bil za razlike med ljudstvom, za zgoraj in spodaj, ali je bil za enakost in enost?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Jezus je videl te razlike in je tudi nagovoril takratne voditelje ljudstva. Vendarle ugotavljam, da v vseh verah naletimo na isto: Duhovniki so poseben sloj, ki je dopovedoval in dopoveduje večini ljudstva, da je Bog "skrivnost", nekaj skrivnostnega, in ne pusti gledati v Svoje karte. Tako npr. v "Katekizmu katoliške cerkve" na temo bolezen lahko beremo:

[...]

Tu je za skrivnost vzet še bolj skrivnosten Pavlov navedek. Takšni skrivnostni stavki ustvarjajo distanco in pri mnogih cerkvenih vernikih naredijo vtis, da je pač tako. Le-ti s spoštovanjem dvignejo pogled na tiste, ki se delajo, kot da razumejo globoke povezave."

Ali:

Kako je Bog Mojzesu oznanil Svoje ime, je v "Katekizmu katoliške cerkve" pojasnjeno takole: "Z razodetjem svojega skrivnostnega imena JHWH, 'Sem tisti, ki je' ali 'Sem tisti, ki Sem' ali tudi 'Sem, ki Sem', Bog pove, kdo je in s katerim imenom ga je treba klicati. To božje ime je skrivnostno, kakor je skrivnost sam Bog..." (Št. 206)

Ali:

Čeravno se Bog razodeva, vendar ostaja neizrekljiva skrivnost: 'Če bi ga doumel, bi to ne bil Bog' (Avguštin)." (Št. 230)

Ali:

"V Mariji Sveti Duh uresniči blagohoten Očetov sklep. S Svetim Duhom in po Njem Devica Marija spočne in rodi Božjega Sina. Z močjo Duha in vere postane njena deviškost edinstveno rodovitna." (Št. 723)

Ali:

"Da bi doumeli skrivnost cerkve, moramo najprej razmisliti o njenem izvoru in načrtu svete trojice in njenem uspešnem uresničevanju v zgodovini." (Št. 758)

Ta in mnoga nadaljnja mesta hočejo vernemu ljudstvu posredovati vtis, da sta cerkev in župnik potrebna, da bi lahko razumeli Boga.

Prerok:
To torej pomeni: Bog nam ne more razodeti vsega, ker je Sam skrivnost in ima potemtakem Svoje skrivnosti. Ali nam hoče cerkveni nauk o skrivnostih mogoče posredno dopovedati, da tudi mi ljudje lahko nekaj skrivamo pred Bogom? Videti je, da nekateri cerkveni voditelji v svojem ravnanju izhajajo iz tega.

Tisti, ki rad govori o skrivnostih, ima največkrat nekaj za bregom, kar naj se ne razkrije, ker bi bil morda lahko kaznovan. V tem lahko prepoznamo nepopolnost človeka, ki bi se rad skril za svoje skrivnosti, da ne bi bil grajan ali celo obtožen kaznivega dejanja.

Duhovniška kasta torej Bogu pripisuje to, kar je preveč človeško. Teologi in njim enaki intelektualci in "privilegiranci", ki bi radi izstopali iz ljudstva, so ponosni na svojo tako imenovano logičnost. Večnemu pa logičnost odrekajo, saj priznavajo izjavo, ki jo pripisujejo tako imenovanemu cerkvenemu očetu Avguštinu ali cerkvenemu učitelju Tertulijanu: "Credo quia absurdum!" - "Verujem, ker je to nesmisel."

Kolikor mi je znano, so l. 542 nasprotniki zgodnjekristjanskega duhovnega učitelja Origena papeškemu poslancu Pelagiju predali obtožnico za cesarja Justinijana v Konstantinoplu. Že tedaj se je začelo, da so zoper drugoverce klicali na pomoč državo. Kmalu za tem, l. 543, je Justinijan po Konstatinopelškemu patriarhu sklical zbor in zboru določil devet cesarjevih prekletstev iz cerkve, s katerimi naj se obsodi Origena. Dve od teh se glasita:

[...]

Kolikor mi je znano, so izobčenja ponovili in dopolnili deset let pozneje na splošnem zboru v Konstantinoplu. Na ta način je državna cerkev odstranila jedro nauka Jezusa iz Nazareta: Sporočilo o Očetu - ljubečem Bogu, ki nikogar ne prekolne, prežene ali obsodi, temveč bo pripeljal nazaj v večno domovino vse duše in ljudi, celotno padlo stvarstvo, s pomočjo Kristusovega odrešenja, po poti izpolnjevanja Njegovega nauka, h kateremu spada obstoj duše pred njenim utelešenjem in možnost ponovnega utelešenja. Te verske vsebine so bile v Konstantinoplu preklete.

S tem je imela državna cerkev v rokah najostrejše orožje proti vsem, ki niso hoteli sprejeti njene vere. To je grožnja z večnim prekletstvom, kar je državna cerkev s poudarkom uporabljala v naslednjem poldrugem tisočletju. Bila je tudi duhovna podlaga za inkvizicijo in križarske vojne, ki so milijone ljudi stale življenja. Z zanikanjem obstoja duše pred človekovim rojstvom, postane duša privesek človeške zaploditve, ki baje prvič nastane po spočetju. Njena telesna usoda je iztrgana iz konteksta zaporedja mnogih življenj. S tem se je pretrgala tudi povezava vzroka in učinka, povezava setve in žetve. Trpljenje, ki se pojavlja v človeškem bivanju, postane nerazložljiva neprijetnost. Boga začno ponovno sumiti, da je samovoljen Bog, ki kaznuje po mili volji, posebno tiste, ki ga ljubijo.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Izgovarjaš toliko pomembnih stavkov, da bi te enostavno rad prekinil.

Stavek "Boga začno ponovno sumiti, da je samovoljni Bog, ki kaznuje po mili volji, posebno tiste, ki ga ljubijo," je prebudil v meni mnoge situacije, v katerih naj bi jaz iz teološke izobrazbe ovrgel sum, a nisem mogel, ker sam nisem bil prepričan. Kaj naj misli in čuti človek, ko so mu nenadoma odkrili neozdravljivo bolezen, čeprav ga vsi sosedje in sorodniki cenijo kot dobrega človeka? Boga mora imeti za nepravičnega, ker od duhovnikov še nikoli ni slišal, da so udarci usode morda tudi posledica lastnega vedenja v tem ali prejšnjem življenju po zakonu setve in žetve, o čemer je govoril tudi Jezus iz Nazareta - kar razumljivo nikomur ne daje pravico, da na usodo bližnjega kaže z moralnim kazalcem ali mu celo odreče nujno pomoč.

Tak človek tudi nikoli ni slišal, da smo lahko na Zemlji večkrat in še manj, da je naša duša obstajala pred človekovim rojstvom, to pomeni, da smo po izvoru popolna bitja, ki so se ločila od svojega Stvarnika in Očeta po lastni odločitvi. Duhovniki so zamolčali, da imamo na tej Zemlji priložnost, da spoznamo napačno odločitev in se spremenimo, in so to celo obsodili kot zmotni nauk.

Prerok:
Preroška beseda je vedno izhajala iz obstoja duše pred človekovim rojstvom in njenega večkratnega utelešenja, ki je med drugim utemeljen v zakonu setve in žetve. Tudi Jezus iz Nazareta in Njegovi učenci so predpostavljali to vedenje. Origen, duhovni učitelj zgodnjega kristjanstva, je govoril izrecno o obstoju duše pred rojstvom, o čistem bitju, kar smo nekoč bili. Ponovno rojstvo je bila razumna podmena njegovega nauka o vodenju vseh duš in ljudi domov, po kateri se bomo kot čista bitja spet vrnili k izvoru, ko bomo svoj padec, to je odpad od Boga, odpravili s pomočjo Božjega v sebi in teh grehov ne bomo več ponovili. Origen je govoril o tem, da vsak, ki je odpadel od Boga, menja svoje telo pri spustu iz nebes na Zemljo prav tako pogosto kot svoje bivališče. Cerkev je Origenov nauk o obstoju duše pred človekovim rojstvom obsodila kot krivi nauk, da bi obdržala svoj položaj "pastirja" svoje črede. Toda nauk, ki ga je Origen prinesel ljudem, je prihajal in prihaja vedno znova, tudi v današnjem času - po preroški besedi, po razodetjih Kristusa Boga, ker je resnica.

Verska skupnost, ki je prišla do moči in ugleda s pomočjo države, je dosegla uveljavitev vsebin njene religije, ki po priznanju enega njenih vodilnih zastopnikov vsebuje "nesmisel". Satan ni mogel delovati genialneje, da bi spet odvrnil človeštvo od Jezusove blagovesti.

Glede obstoja duše se postavlja še vprašanje:

Če Bog ustvari dušo šele pri otrokovem spočetju, kdo je ustvaril dušo Boga, ki je bil domnevno rojen po Mariji, saj Marijo označujejo kot "Božjo porodnico" in "Božjo mater"?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Če pravilno mislimo, bi to moral biti Nadbog. Jasno je: Marija je mati Jezusa iz Nazareta, v katerem je bil inkarniran Sin večnega Očeta.

Prerok:
Nadaljnje vprašanje strokovnjaku katoliške teologije:

Katoliška cerkev govori o treh Božjih osebah, o osebi "Bog Oče", osebi "Bog Sin" in osebi "Sveti Duh".

Kar zadeva Jezusovo spočetje, se glasi: Marijo je "obsenčil" Sveti Duh. Ali naj "obsenčil" v resnici pomeni "osvetlil", kajti senca je svetna, Duh pa je, kot je znano, svetloba? Marija je torej spočela po osebi, Svetem Duhu. Potemtakem naj bi jo oplodila oseba. Torej obstaja vprašanje: Kdo je ustvaril dušo BOGA, kajti Marijo, kot rečeno, označujejo kot "Božjo porodnico" in "Božjo mater?"

Strokovnjak
katoliške teologije:
Cerkev govori o treh Božjih osebah, ki so e n Bog. V zvezi z Marijo je zdaj dejavna samo ena oseba, obenem pa Jezus pozneje imenuje Boga-Očeta za Svojega Očeta. Priznati moram, da sem nekako zbegan in v zadregi.

Pri drugem vprašanju - "Marijo je obsenčil Sveti Duh" - lahko samo ugotavljam, da v nemškem prevodu Svetega pisma pri angelovem oznanilu vedno beremo, da je Marijo "obsenčila" Božja moč. Pri razlagi tega se sklicujejo na oblak, ki je ležal nad kočo štirideset let in je bil Izraelcem znak za Božjo prisotnost.

[...]

Cerkvena predstava gre gotovo v smeri "oploditve" ali "spočetja" po Svetem Duhu; vendar cerkev tega ne izreka tako fizično-materialno. Pravi: Kajti otrok, ki ga pričakuje, je od Svetega Duha." (Mt. 1,20)

Prerok:
Jezus ni bil Bog, temveč Božji Sin. Sam je rekel: "Moj Oče je večji kot Jaz." Torej je Bog, Bog-Oče, večji kot Jezus. Marijo označujejo kot "Božjo porodnico"; potem naj bi se utelesil Bog, se pravi Bog-Oče.

Če naj bi bil Sveti Duh oseba, zakaj potem katoliška cerkev govori o izlitju Svetega Duha, ki se je na binkoštni praznik - ko so bili zbrani verniki, apostoli in učenci - prikazal kot ognjeni jezik nad njihovimi glavami? Se je tu oseba, Sveti Duh, spremenila in se utekočinila - kajti rečeno je "izlitje Svetega Duha" - ali se je Sveti Duh spremenil v plinast plamen kot ognjeni jezik? Ali spada to dogajanje pod izjavo cerkvenega učitelja "credo quia absurdem", kar pomeni: "verjamem, ker je "nesmisel".

Običajno se glasi: Bog je nespremenljiv. Ali je Bog vendarle spremenljiv? Ali ga je morda lahko v primeru "Božje porodnice" "oseba" Sveti Duh ustvarila kot dušo? Sodi tudi ta obrazložitev k Božjim skrivnostim ali samo k skrivnostim katoliške cerkve?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Evangeličanska cerkev je tu previdnejša in njeni teologi se večinoma držijo tega, kar je lahko najti v Svetem pismu.

V evangeličanskem katekizmu za odrasle se glasi: "Evangeličansko čaščenje Marije je lahko skromnejše, ker je Sveto pismo skromnejše." (4. izdaja, str. 393)

Prav redki pa vedo: Tudi po evangeličanskem izpovedovanju Marijo izrecno imenujejo "Božja mati" (Konkordienformel, Epitome VIII.7)

Martin Luther je pisal o Mariji: "Treba je s srcem premisliti, kaj je to, biti Božja mati." (Tolmačenje po LK 1, 46 ff; 1521; nav. po katekizmu, str. 393)

Luther meni dalje:

"Velike stvari niso drugačne, kajti s tem, da je postala Božja mati, s tem materinstvom so ji bile dane mnoge in velike dobrote, ki jih nihče ne more razumeti. Kajti temu sledi vsa čast, vsa blaženost, in je v vsem človeškem rodu nad vsemi edinstvena oseba, ki ji nihče ni enak, da ima z nebeškim Očetom otroka, in takega otroka..."

Prerok:
Oprosti, da te prekinem. Vse to je tako zapleteno. Če bi se Bog ukvarjal z vso to cerkveno miselno dobrino, ali ne bi tudi On izgubil pregleda?

Državne cerkve učijo trojstvo, ki da sestoji iz treh oseb. Tam se glasi, da je Marijo oplodil Sveti Duh. Po Luthru je oplojevalec Bog-Oče. Po Luthrovem nauku ima Marija otroka z Bogom-Očetom, istočasno pa jo spet označujejo kot "Božjo mater." Edino, kar v Luthrovi izpeljavi lahko potrdim je, da je bila Marija edinstvena žena in kot edinstvena žena naj bo spoštovana in cenjena, zakaj njena čista vera in vdanost Večnemu je imela za posledico rojstvo Jezusa, s katerim je k nam ljudem prišel Kristus, naš Odrešitelj, Sin večnega Očeta.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Marija je bila v notranjosti povezana z Bogom, in kolikor vem, tiha in skromna žena. Tudi v zunanji stiski, npr. malo pred Jezusovim rojstvom, ni nikoli izgubila zaupanja v Božje vodstvo. Cerkvena dogma o deviškem rojstvu, pa je pripomogla k temu, da se ji je posmehovalo veliko ljudi. Pri tem pa je postala mati kot vsaka druga. Toda cerkve so ji pripesnile deviško rojstvo in še marsikaj ter jo naredile za cerkveno svetnico.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Slabo pa je, da se zaradi tega nauka pri Mariji zaploditev obravnava kot nekaj nebožanskega, česar pa ne bi smelo biti pri Jezusu. Posledica tega je bilo povečanje sklopov krivde v zvezi z vsem, kar je povezano s spočetjem, za celotno tako imenovano krščanstvo v skoraj dvatisoč letnem obdobju.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Nadaljeval bi rad z odgovorom na vprašanje Božje "spremenljivosti" oziroma "nespremenljivosti".

Evangeličanske izjave o tem niso vedno jasne.

To je povezano z ločevanjem "Stare" in "Nove" zaveze. Tako se v nekem teološkem učbeniku glasi:

[...]

Strokovnjak
katoliške teologije:
Bilo je tudi vprašanje: Kako je lahko Sveti Duh oseba iz tako imenovane Božje trojice, kakor trdi cerkveni nauk.

V zbirki dogem katoliške cerkve obravnavajo vprašanje trinitete (trojstva, trojice) pod naslovom "Bog, eden in troedini":

"Dejanskost troosebnega življenja v Bogu je skrivnost cerkvene vere. Skrivnost troosebnega življenja enega Boga lahko spoznamo samo v razodetju Boga v Jezusu Kristusu; ... človeškemu razumu tudi tako ne more postati notranje prepričljiva.

Samosporočanje Boga svetu, kot približana skrivnost, pomeni

v svoji absolutni prvotnosti Oče;

kot sam v zgodovini nastopajoče načelo Sin;

kot nam podarjeno in privzeto načelo Sveti Duh."

Kako skrivnostna je skrivnost Božje trojice, kaže naslednji del iz zbirke dogem.

"Skrivnost Božje trojice je skrivnost razlik v Bogu, ki so šele polna dejanskost v sebi in brez razlik enosti Božje narave: Ta Božja narava so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Celotna Božja narava s svojimi lastnostmi je njena nedeljena last. Edina osnova njihove razlike so medsebojni odnosi, v katerih posedujejo to naravo zaradi njihovega izvora: Oče kot brezizvorni izvir Sina in Svetega Duha; Sin je zaradi večnega spočetja po Očetu izvor Svetega Duha. Sveti Duh zaradi izhajanja iz Očeta in Sina kot iz enega izvora." (Neuner-Ross, Der Glaube der Kirche, 12. izdaja, str. 160 f)

"Kratko" in zbrano - brez v zbirki dogem vrinjenih napotkov o dokumentih, koncilnih sklepih in drugem - se nauk o skrivnosti enega in troedinega Boga glasi takole:

"Onstran sveta obstaja osebni Bog, ki v sebi nosi vso popolnost, ki je vseveden.

V Bogu so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, ki imajo Božjo naravo.

V vsaki osebi je popolno, nedeljeno božanstvo.

Med tremi Božjimi osebami je dejanska razlika. Osnova tej različnosti so medsebojni odnosi med osebami zaradi njihovega izvora.

Oče ima Božjo naravo iz sebe;

Sin izhaja iz Očeta v večnem spočetju;

Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina kot enega izvora.

Oče, Sin in Sveti Duh se drug v drugem najpopolneje prežemajo med seboj in posedujejo eno in isto delovanje navzven v svet."

(Neuner - Roos, a.a. O. S. 161 f)

Prerok:
Te smem prekiniti? Celotna obrazložitev deluje tako zmedeno, da mora tistega, ki veruje v to, miniti veselje do Božje enosti. Z izjavo: "Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina kot iz enega izvora" razumem duhovno spočetje. Rekel si tudi, da Sin izhaja iz Očeta v večnem spočetju. To še razumem, ker Bog-Oče uteleša očetovsko-materinsko načelo. Toda, kako naj razumemo, da dve "moški" osebi, Oče in Sin, spočneta nadaljno osebo, Svetega Duha?

Dragi brat, takega nesmisla ni učil noben prerok. Vsak prerok, predvsem največji prerok Jezus, Kristus, ki je postal naš Odrešitelj, je dal predstavo o Bogu-Očetu ter o bratstvu in sestrinstvu v Očetu, torej o otroštvu, toda nihče ni govoril o treh osebah, ki naj bi bile Božje narave.

Življenje je Bog, in Bog je Duh. Je ôd, ki je navzoč v vsem in v vseh. Iz toka Duha, Boga, se je manifestiral Bog Oče, najvišje bitje neskončnosti. Lahko ga označimo tudi kot osebo. Duh kot takšen, ki deluje v najvišjem bitju, Bogu-Očetu, je očetovsko-materinsko načelo, iz katerega je izšel Sin, sovladar nebes, imenovan Jezus, Kristus. Iz vsetekočega, večnega Svetega Duha, ôda, Boga, ki v Očetu uteleša tudi materinsko načelo, so izšla vsa božja bitja.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Zato sem bil prej zbegan in v zadregi. Ti nam daješ te besede iz notranjega videnja. Spomnile so me tudi na spoznanja, ki so bila dobro znana Origenu v prvi polovici tretjega stoletja. Da bi si lahko predstavljal Boga, si je pomagal npr. s sončno svetlobo in sijem. "Sij sonca je neprimerno večji in bolj vzvišen kot svetloba, ki jo vidiš... Naše oči sprva ne morejo gledati same narave svetlobe, to se pravi sončne substance; lahko pa opazujemo njegov sij ali žarke, ki padajo skozi okno ali majhno svetlobno odprtino, in iz tega sklepamo, kako velika je žareča masa, ki izžareva telesno svetlobo. Tako so tudi besede Božje previdnosti in umetniška gradnja tega vesolja tako rekoč žarki Božje narave v primerjavi z Njegovo snovjo in naravo samo." (prim. Origenes, princ. I 1,5.6)

O Kristusu je Origen npr. rekel:

[...]

Tudi Origen je bil člen v verigi, po katerem naj bi Božje sporočilo k nam prišlo v skladu z resnico. Namesto tega so bile zasnovane cerkvene smernice, po katerih se mora ravnati katoliški teolog.

Jezus ni nikoli govoril o trojnem Bogu.

Govoril je o Svojem Očetu in o enosti z Njim.

Rekel je, da nam bo poslal tolažnika oziroma pomočnika (Jan. 16.7)

Nauk o "trojici" je bil določen šele v četrtem stoletju. Kako je prišlo do tega?

Čim bolj se je Jezusovo sporočilo utrjevalo v rimski državi, tem bolj se je soočalo z vero v bogove Rimljanov. Sicer je bilo sporočilo o e n e m Bogu jasno, toda kdo je bil potem Jezus, ki je Božji Sin? Rimski novi kristjani, ki so ostali notranje rimsko usmerjeni, so vedno bolj odkrivali vzporednice z njihovo nekdanjo vero, ki se je izražala predvsem v čaščenju Božje trojice. Za Rimljana je bila važna trojica upiter (kot oče bogov), Juna (kot njegova žena) in Minerva (kot njuna hči), veljali so kot glavna in zaščitna božanstva rimske države.

Če se je v novi krščanski veri pojavilo kaj podobnega, česar so bili vajeni, so rimski kristjani to pozdravili; tako so morali manj opustiti iz svoje starodavne vere. Čim več se je priključilo "Rimljanov", toliko manj besed so imeli prakristjani.

Podatek, da se je pojem "trojice" pojavil v drugi polovici 4. stoletja navsezadnje ni zgodovinsko pogojen in ne pomeni, da je pravilen. Nasprotno, kot verska resnica je nesmiseln in nerazumljiv in dejansko nima nobene svetopisemske podlage.

Prerok:S tako imenovanimi "Božjimi skrivnostmi" se je začelo zamegljevanje vernikov, ki je bilo nato povzdignjeno v sistem. Duhovniški sloj se je dvignil nad ljudi, prav tako nad logični in enostavni nauk Jezusa iz Nazareta in s tem nad samega Boga. Vsak od nas je za svoje zemeljsko bivanje dobil razum, ki naj bi ga uporabil za razmišljanje, in če je mogoče, za pravilno razmišljanje, tako da pretehta in ne sprejme vsega, kar se mu ponudi.

Zato trdim, da je krivo cerkveno ljudstvo samo, če zagovarja poganski in srednjeveški sistem duhovniškega sloja, ki drži svoje vernike z bičem "verujem, ker je nesmisel".

Človeštvo ne bi potrebovalo ne šeg, ne navad, če bi sledilo Jezusu, Kristusu, kajti On ni uvedel niti šeg niti običajev. Po dvatisoč letih lahko še vedno rečemo: Pogani sledijo služabnikom bogov, ki uporabljajo poganske običaje kot predpisane verske obrede, da bi obvladali svoje sledilce.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Obredi češčenja za božanstva se nadaljujejo še v današnjem času. Ljudje se zavzemajo za posrednike med Bogom in njimi, ker menijo, da sami ne morejo stopiti pred Boga. Torej so to pričakovali in pričakujejo od drugih - povezovanje z Bogom so prenesli na določene ljudi, ki so iz tega razvili duhovno moč in se dali "blagoslavljati" ali "posvetiti v duhovnike". V katoliški cerkvi je iz tega nastalo ločevanje v "klerike" (izbranec) in "laike", (ki spadajo k ljudstvu); torej kler in ljudstvo. Duhovniki in župniki so bili zato seveda postavljeni visoko, kot nekaj čisto posebnega. V nasprotju z Jezusovo izjavo "Ne pusti se imenovati rabi; Eden je vaš Mojster, Kristus; vi vsi pa ste bratje" so se na lepem pojavili "posredniki" med človekom in Bogom.

Z uvedbo "zakramentov" so dobili iz teološkega vidika čisto poseben pomen za povezovanje z Bogom, spet v nasprotju z jasno Jezusovo izjavo "Nihče ne pride k Očetu razen po Meni."

Prerok:
Iz duhovniškega sloja vedno znova prihaja na dan veliko škandalov; seveda pa mnogi ostanejo skrivnosti posameznega duhovnika in župnika. Morda si pri tem ne misli prav nič, saj zmotno meni, da ima tudi Bog skrivnosti pred ljudmi. Da se je človek vse bolj odvrnil od Boga, ko je gojil in goji svoje grešnosti in to nerad prizna, o tem človek redko razmišlja, še bolj poredko pa teolog, ki si domišlja, da je "moder". Ker je človek z grehom ustvaril prepad med Bogom in seboj in ker redko zgradi most do Boga, našega večnega Očeta - tako da stori, kar je hotel Jezus, Kristus, namreč da izpolnjuje Božje zapovedi in Njegov Govor na gori - mu ne preostane nič drugega, kot da Bogu pripiše svoje lastne skrivnosti, svoje plasti megle. Teolog lahko skrije svoje skrivnosti, svoje prikrite sramote s svojo mašo, z ugledom duhovnika ali župnika in s svojim izumetničenim obnašanjem v imenu Jezusa Kristusa. Zaradi slepitve ostaja ljudstvo še naprej prevarano, ker ni izšolano, da bi pogledalo za teologov naslov.

Teologi in duhovniki, ki so na položajih, pa zahtevajo, da jim verno cerkveno ljudstvo zaupa svoje skrivnosti. Boga ne moremo zavajati, niti študirati. Bog je luč, ki jo ljudje ne moremo zanemariti, a je tudi ne moremo študirati, temveč jo lahko doživimo v srcu z izpolnjevanjem Božjih zapovedi in Govora na gori. Za to pa ni potrebno grešno duhovniško uho v spovednici.

Zame je teologija strategija zamegljevanja, nauk, ki Jezusovo preprosto nasledstvo, torej Jezusov nauk, tako okrasi in izkrivi ter ga z maziljenimi besedami temu primerno uči, da preprosto ljudstvo ne spozna ponarejevalca, ki se imenuje teolog ter se pogosto uvršča v duhovniški sloj.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Žal moram priznati, da imaš prav, kajti veliko ljudi ima občutek, da Bog brez duhovnikov in župnikov sploh ni občuten ali ni navzoč. Moram priznati, da je tako istovetenje z Božjo navzočnostjo, ki jo duhovniki in župniki zahtevajo zase, seveda usodno. Mnogi ljudje brez premisleka sprejmejo, da duhovniki tisto, kar učijo, tudi verujejo in predvsem, da se ravnajo po Božjih zapovedih. Če pridejo v javnost sramote, so zato tudi odzivi ustrezni.

Cerkveno ljudstvo je npr. najprej razočarano nad tem, da je verjelo takim župnikom in škofom. Pri spolnih ali finančnih prekrških se pokaže vse to, o čemer župniki sicer vedno pridigajo, sami pa se tega ne držijo. Končno začno ljudje dvomiti v Boga. Ne verjamejo več, kar je govoril in govori župnik, česar pa sam ni storil ali ne stori. Boga vržejo čez krov, ker ljudstvo pogosto pozna samo "cerkvenega boga".

V našem pogovoru dvomiš v dogme, zakramente in verske obrede ter njim nasproti upravičeno postavljaš Jezusov nauk. Tudi tukaj lahko opozorim samo na to, da je ves "nesmisel" katoliške ustanove - kot to imenuješ ti - izpeljan iz čaščenja mnogih bogov iz poganskih časov. Zaradi vzgoje in svetovanja s strani staršev, učiteljev, sorodnikov pripravnika teologije, se skoraj v nič ne dvomi, kar dela in uči duhovniški sloj. Dogme so npr. "zgradba", v katero se bodočega duhovnika oziroma teologa enostavno vodi. Zato tudi vzgoja in izobrazba za poklic teologa potekata ločeno od zunanjega sveta v internatih in semeniščih.

Moji profesorji med vsem mojim teološkim študijem nikoli niso razpravljali, ali dogme ustrezajo Božji volji ali ne.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Tudi mi smo pri študiju komajda govorili o Božji volji. Vsak profesor je učil drugače in vplival na študente kot je naneslo.

Vsekakor je obstajalo nekaj takega kot najmanjši skupni imenovalec, namreč sklicevanje na Sveto pismo in na verske spise kot razlago Svetega pisma v skladu z evangeličansko veroizpovedjo.

Preden da župnik zaprisego, ki jo obravnavajo kot "dosmrtno", poda svoje stališče do "Svetega pisma in veroizpovedi."

Najmanjši skupni imenovalec se s tem še naprej zmanjšuje, ker so te osnove zelo raztegljive in nekdo razbere iz Svetega pisma ravno nasprotno od tega, kar najde v njem drugi. Dostikrat dopuščajo izjavo kot "opredelitev za to ali ono dogmo ni več sodobna".

[...]

Kako naj v takšnem okolju premišljeno vprašamo po Božji volji in pričakujemo združitev? Izid bi bil nadaljnje stopnjevanje znanih različnosti in nasprotnih mnenj.

Prerok:
"Mnenje" pomeni: Lahko bi bilo - toda ne vem. In "nasprotna mnenja" zame pomenijo: Vsak verjame in reče, kar meni. Kot praviš, velja to tudi za župnike. Čemu potem potrebujemo duhovnike in župnike? Potem ima lahko vsak človek svoje mnenje o razlagi Svetega pisma in tako kot misli, lahko zase tudi vidi. Ali ni nekje zapisano, da je Sveto pismo Božje razodetje in da se mu ne sme odvzeti nobena beseda, tako rekoč niti pikica?

Strokovnjak
katoliške teologije:
V Janezovem razodetju piše: "In če nekdo besedam te preroške knjige odvzame nekaj, bo Bog njemu odvzel njegov delež na drevesu življenja..." (Off. 22,19)

V Govoru na gori najdemo stavek: "... ne bo prešla ne najmanjša črka ne pikica zakona." (Mt. 5,18)

V zbirki dogem katoliške cerkve piše med drugim: "Vse knjige namreč, ki jih cerkev priznava kot svete in kanonične, so z vsemi njihovimi deli napisane popolnoma pod navdihom Svetega Duha." (Neuner Roos, Der Glaube der Kirche, 12. Auf., 1986, Nr. 106)

Prerok:
Marsikateri teolog torej dopoveduje vernikom, da je treba jemati Sveto pismo dobesedno. Kako je potem z raznolikostjo in nasprotnimi mnenji, ki jih teologi lahko razberejo iz Svetega pisma, tako kot hočejo? Čemu torej teologi, če se ni mogoče zanesti nanje? Čemu torej poklicni župniki in duhovniki, ko pa lahko vsak razbere, kar hoče?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Lahko tudi vprašamo: Zakaj toliko verstev ter toliko različnih cerkvenih smeri, skupin in krogov?

[...]

Gledano v celoti so teologi veliko več zmedli oziroma pomešali kot razčistili. Da bi našli pot k Bogu, ne potrebujemo niti teologov niti župnikov in duhovnikov. Brez teologov lahko shaja tudi tisti, ki si vzame svobodo, da verjame to, kar se mu pač zdi prav. Med študijem pa se tako ali tako le redko vpraša: "Kaj hoče Bog?"

Strokovnjak
katoliške teologije:
Tudi jaz moram reči: Namen študija ni, da bi razmišljali o Božji volji. Študij poteka na teoloških fakultetah, da bi osvojili svetopisemske tekste, se naučili držati uglajene govore, in v ta namen vadijo tudi višino tonov, da bi vernikom lahko ustrezno približali naštudirane verske obrede, zakramente in dogme.

Prerok:
Pravzaprav je povsem razumljivo, da npr. starši in sorodniki teološkega pripravnika ne razmišljajo; od kod prihaja cela dogmatska zgradba, obredi in vsi drugi obredni poteki. Kdor sprejme Jezusove besede "Najprej učite, potem krščujte" in nato opazuje, kako duhovniški sloj te besede namerno obrača v "Krščujte in potem učite", se zave, da je Jezus učil svobodo, nasprotno pa si je duhovniški sloj prizadeval in si še prizadeva za indoktrinacijo z obračanjem zakonitosti: "Učite, in potem krščujte" v "Krščujte, in potem učite".

Z načelom nesvobode "Krščujte in potem učite" je sledila in sledi od otroštva naprej indoktrinacija v cerkvene sisteme, ki o Jezusu, Kristusu sicer govorijo, toda le redko storijo, kar je On hotel. Tako lahko rečemo: Videz posvečuje sredstvo. In sredstvo je namen: indoktrinacija. Indoktrinirani starši redko razmišljajo o tem, ali na njihovega sina, npr. teološkega pripravnika, ne vplivajo moči, ki so navsezadnje proti Jezusovemu nauku, dasiravno zaradi videza jemljejo Jezusa, Kristusa, v usta - resnično v usta, zakaj srce je dostikrat obtičalo na teološki izobraževalni poti.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Zaradi indoktrinacije so prišli pri meni - in vem tudi za druge - dvomi šele mnogo kasneje, potem na župniji ali v misijonu. Tako imenovano "cerkveno ljudstvo" večinoma ne pozna vseh dogem. Cerkveni verniki poznajo v glavnem le nekaj dogem in verskih dolžnosti, pri čemer mnogi ne razlikujejo, kaj je dogma in kaj cerkvena zapoved. Dogme so izjave o neki vsebini katoliške vere, ki so verske dolžnosti. Cerkvene zapovedi pa so pravila cerkvenega življenja, npr. obvezno prisostvovanje pri nedeljski maši.

Prerok:
Govoriš o verskih dolžnostih in cerkvenem življenju, ki določa med drugim obvezno prisostvovanje pri nedeljski maši. Jezus ni govoril o dolžnostih in tudi ne o cerkvenem življenju. Razlikujem med obveznostjo in dolžnostjo. Obveznost pravi: "Moram" živeti po določenih pravilih. Dolžnost kristjana - ki se ima za kristjana - je, da izpolnjuje Božje zapovedi in Govor na gori. Tukaj ni nikaršnega "moram".

Kdor pa se ima za kristjana, naj bi se vprašal: Je moralno in značajno, da se ima za kristjana, ko pa vendar dela prav nasprotno, kar je učil Jezus? Zato svetujem - to je nasvet in ne obveznost - teologom in njihovim podložnikom: Zaprite Sveto pismo! Kajti to, kar mnogi, ki se imajo za kristjane, govorijo in delajo, ne samo da ne ustreza nauku Jezusa, Kristusa, ampak mu celo nasprotuje. Jezus tudi ni učil cerkvenega življenja in obiskovanja nedeljske maše. Bog je učil sabat, ki naj ga človek posvečuje tako, da se odpočije od vsakodnevnega dela, da se uskladi in gre v notranjost svojega templja, da najde Boga v sebi, kajti Jezus je učil, da je vsak človek Božji tempelj in da Duh biva v notranjosti vsakega človeka.

Marsikatera resnica se še svetlika iz Svetega pisma. Da bi jo našli, je treba razmišljati s srcem, kar pa je pri mnogih duhovnikih in župnikih zakopano zaradi hotenja biti teolog, ker je teologija namensko vezano sredstvo, torej poklic. Obredi so bili prevzeti iz časov poganstva in tako iz mnogoboštva. Duhovniški sloj jih je pogosto pripisal prerokom Stare zaveze, torej vpesnil v Sveto pismo. V Stari zavezi zadenemo na krvoločne pripovedi. Bog je domnevno zapovedal napadati in ubijati sosednja ljudstva, maščevati se bližnjemu. Bog, o katerem beremo v Stari zavezi, je bil okruten Bog, ki je baje po prerokih razglasil žrtvovanje živali in krvni davek ter celo žrtvovanje ljudi z zagovarjanjem vojn in podobnega. Jezus je učil o drugačnem Bogu, Bogu ljubezni, Očetu, ki ljubi vse Svoje otroke.

Kateri Bog je govoril v Stari zavezi - toda ne po prerokih; to so jim samo podtaknili. In kdo je govoril v Novi zavezi po Jezusu? V Stari zavezi je duhovniški sloj vnesel v preroške besede, ki so nam bile posredovane, svoje lastne predstave, ki so še bile ujete v krvoločno mnogoboštvo. Sklicujoč se na Novo zavezo današnji duhovniški sloj še naprej opravlja poganske obrede.

Dvatisoč let je minilo od Jezusovega življenja na zemlji. Jezusov nauk, ki vsebuje ljubečega, večnega Očeta, je postal žrtev teologije.

Strokovnjak
katoliške teologije:
V Jezusovem času se je slika o ljubečem, večno dobrem Očetu razlikovala od drugih predstav o Bogu - tako v izraelskem narodu kot tudi v sosednjih narodih, ki so imeli mnogoboštvo. Tako kot je govoril in tudi živel Jezus, je bilo jasno in enostavno. Kljub temu je duhovniškemu sloju uspelo okrutno in kultno sliko Boga iz Stare zaveze ohraniti in jo vnesti v krščanstvo.

Poganski obredi so ustrezali veri v različne bogove, malike. Kamniti oltar je tudi v spisih Stare zaveze zavzemal veliko prostora; to pomeni: niso bile važne le besede in molitve, temveč so velik pomen pripisovali materialnemu, očitnemu, daritvam živali, kadilu, vodi, olju in posebnim oblačilom.

Prerok:
Kaj je danes drugače? Obredi so samo bolj subtilni in bogatejši. Cerkveni materializem je s pomočjo vernikov, ki plačujejo, postal bogastvo.

Strokovnjak
katoliške teologije:
O tankočutnejših obredih bi rad rekel naslednje: Za ohranjanje dogem so po Jezusu razvili obrede na novo podobno kot v poganstvu, npr. znak križa za potrditev dogme o trojici, trikratno incenziranje (zamahovanje s kadilnico), okrasitev obrednega prostora (tabernakelj, "večna luč", golob...) ali vse ceremonije in obredi velikega tedna, tudi mnoge procesije in številne ceremonije pri podelitvi zakramentov.

Oltarje so prevzeli iz prejšnjih tisočletij; uporabljali so jih tudi Izraelci. Abraham je prišel iz okolice Ura. Res je, da je opustil vero v bogove svojih očetov, ker je v svoji notranjosti zaznal glas Boga, Edinega, kateremu je sledil, toda ohranil je zunanje ceremonije žrtvovanja svojemu Bogu. Spoznanje Edinega Boga je bil njegov prvi korak stran od mnogoboštva.

Ko je Abraham mislil, da ta Bog od njega zahteva, da žrtvuje svojega sina, ga je angel poučil, da ne gre za človeško žrtev, torej za krvni davek, temveč za opustitev navezanosti in odvisnosti. Bog ga je tako učil prvo zapoved: "Poleg mene ne imej drugih Bogov", kot npr. vezanost na ljudi in odvisnost od njih. Poročilo 1. Mojzesove knjige 22 kaže zavest tistih ljudi, ki so zapisali: Angel Gospodov iz nebes je rekel: "Ne položi svoje roke na dečka in ne stori mu ničesar; zakaj zdaj vem, da se bojiš Boga in nisi prizanesel svojemu edinemu sinu zaradi mene." (V.12)

Ko mislim na tvojo besedo o "mojstrih ceremonij" se spomnim tudi poročila o zadnji večerji. Brez poganskih vrinkov je komajda razložljivo, kako se je moglo iz tega razviti žrtveno opravilo, ki ga še danes izvajajo v katoliški cerkvi, če pomislimo, kaj je rekel in hotel Jezus iz Nazareta: Pri poslovilni večerji s Svojimi je govoril o tem, da bo dal Svoje življenje in Svojim apostolom ponudil kruh in vino kot simbol darovanja Svojega telesa in krvi. Obenem jim je zapovedal naj tudi v prihodnje skupaj praznujejo zadnjo večerjo v Njegov spomin in sprejmejo kruh in vino kot znak notranje krepitve po Njem. Ni pa rekel, naj ta spominska večerja postane predpisan verski obred spravne žrtve, pri katerem duhovnik s pomočjo skrivnega, neumljivega obrazca kruh in vino spremeni v Jezusovo telo in kri in ga kot spravno daritev na oltarju daruje Bogu.

Zavedam se: Če bi Jezus prišel danes, bi bilo spet na vrsti "čiščenje svetišča".

Razen tega velja to za vse zakramente:

Jezus ni krščeval;

Jezus ni spovedoval;

Jezus ni podelil nobenega obhajila;

Jezus ni birmal;

Jezus ni posvetil nobenega duhovnika;

Jezus ni blagoslovil nobenega zakona;

Jezus ni opravil nobenega bolniškega maziljenja.

Vse te ceremonije in obredi so razvojne poti z naslanjanjem na izročila narodov z mnogoboštvom.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Katoliška cerkev povzdiguje izmed mnogih cerkvenih dejanj sedem zakramentov, tako imenovana "sredstva milosti", krst, birmo, evharistijo, zakrament pokore, bolniško maziljenje, mašniško posvečenje, zakon. Evangeličanska cerkev je zmanjšala število na dva do tri, na krst in zadnjo večerjo, morebiti še na spoved oziroma pokoro. Po katoliškem in evangeličanskem nauku je kriterij za zakrament, da naj ga je tako postavil Jezus. Povezan naj bi bil z zunanjim znakom.

Če pogledamo pri Jezusu iz Nazareta, nam postane jasno, da ni postavil takih zakramentov.

Jezus je rekel: "Učite in nato krščujte" (Mt. 28,19). Vendar Mu pri tem ni bilo pomembno zunanje krstno dejanje, temveč notranji duhovni krst. Ljudje, ki gredo s trdnimi koraki in premočrtno po poti k Božjemu srcu ter so prejeli duhovni krst, bodo sprejeti v sredino duhovno krščenih.

Cerkve tudi trdijo, da pri krstu deluje sam Bog in da pri tem sklene z nami zvezo. S tem se Bogu podtika, da naj bi deloval pri ceremonijah v cerkvenem smislu in tudi utemeljil cerkveno članstvo. Toda Boga so se samo polastili. Ne deluje Bog, temveč župniki in duhovniki. Jezus ni nikoli oznanjal, da Bog deluje med nekim zakramentom ali ceremonijo.

Jezus ni nikoli učil o krstu dojenčkov, ki ga je evangeličanska cerkev naredila za obvezno obliko krsta, kajti vsak človek naj bi se svobodno odločil. Najprej je učenje, kot piše tudi v Svetem pismu; nato se lahko človek odloči: za ali proti. Če se odloči za in po tem živi, pride nekoč čas za duhovni krst. Tako je hotel Jezus.

Toda evangeličanske cerkve niso nikoli tako ravnale. Razen tega so 1956. leta spremenile svoje Luthrovo sveto pismo. Besedo "učiti" so zdaj prevedli s "postati učenec".

V novejših učbenikih, npr. za konfirmacijski pouk, pa v zvezi s tem nenadoma smiselno trdijo, da naj bi že dojenčki, s tem ko so krščeni, "postali učenci". Na ta način je "učenje" padlo pod mizo. Tako je prišlo do izkrivljenja Jezusove besede.

Prerok:
V Svetem pismu je vendar smiselno zapisano, da se ne sme spremeniti nobena pikica, nobena beseda. Ali je Bog za luteransko cerkev naredil izjemo? Ali naj bi dojenčke s krstom naredili za učence, za naslednike luteranske cerkve? Je tako učil Jezus?

Strokovnjak
evangeličanske cerkve:
V tem primeru se je s spremenjenim prevodom vtihotapil popačen pomen.

Dojenčkov krst pomeni za dojenčka članstvo v luteranski cerkvi, tako npr. pozneje postane zavezanec cerkvenega davka. Kdor krsti dojenčka, ravna proti volji Jezusa, Kristusa.

Cerkev kljub temu vztraja na tem. Ko nek meni poznan evangeličanski diakon, sklicujoč se na Jezusa, svojega sina ni pustil krstiti kot dojenčka, da bi pozneje njemu samemu prepustil svobodo odločanja, je nek dekan proti njemu sprožil celo službene pravne ukrepe. Diakon je moral zapustiti svoje delovno mesto pri delu z mladino in zaradi svojega odnosa do krsta dojenčkov ni smel več poklicno delovati na tem področju.

Tako je krst z vodo pri dojenčku cerkveni zakrament, toda to z Jezusom iz Nazareta nima nobenega opravka.

Jezus tudi ni postavil cerkvenega zakramenta zadnje večerje. Ko je Jezus pri večerji Svojim učencem rekel: "To delajte v moj spomin", ni mislil na može v črnih oblačilih, ki stojijo v cerkvi pred oltarjem, kličejo ljudi k sebi in jim podajajo hostijo kot zunanji znak zakramenta.

Jezus je mislil le na pristen skupni obed v Njegovem duhu in brez duhovnikov.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Med katoliške zakramente spada zakrament mašniškega posvečenja. Kako važen je v cerkvah "ceremonialni mojster", kaže zlasti ves direndaj in stroški pri promociji (= prvo bogoslužje, ki ga obhaja novoposvečeni božji služabnik"). To je velika slovesnost s prešernim razpoloženjem in slavjem, pri katerem sodeluje ljudstvo, mladina, zbori in godbeniki. Medtem ko je zadnja večerja našega Gospoda spadala k najtežjim uram Njegovega življenja, je prva mašna daritev novomašnika ljudski praznik. Šele po mnogih letih duhovništva sem se nenadoma zavedel, da je pri promociji v središču človek, ki je obdarjen s posebnimi oblačili, posodjem in ponudbami pomoči, s tem da je zvest "žrtveni duhovnik".

Prerok:
Žrtvena žival je človek, ki ne plačuje samo cerkvenega davka, temveč dodatno podpira cerkev s svojimi državnimi davki, ne glede na to, ali je cerkveni član ali ne. Razen tega vernik prispeva k bogatenju cerkvenih ustanov tako, da polni nabiralnike za darove in pušice in nadalje plača oz. bogato daruje pri svoji cerkveni poroki, pri pogrebu ali krstu svojih otrok ter pri mnogih drugih priložnostih.

Župnikova ali duhovnikova plača, ki je vključena v cerkev, priteka v cerkveno blagajno iz mnogih virov – ...

[...]

Postavlja se vprašanje: Kateremu zaposlenemu gre tako dobro kot službujočemu teologu?

Zaradi raznovrstnega nepredstavljivega in prikrivanega bogastva uradnih cerkva, ki gotovo ne pridejo več skozi šivankino uho, o čemer je rekel Jezus: "Prej pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v Božje kraljestvo", se je vse bolj razvilo stremljenje duhovniškega sloja po oblasti. Uresničeval jo je s pomočjo države, že odkar je Konstantin naredil rimsko cerkev za državno. Imenuje se "krščanska" cerkev, toda vse ima komajda kaj opraviti z naukom Jezusa, Kristusa. Jezus je med drugim učil: "Tudi ne zbirajte na Zemlji zase zakladov, ki jih razžro molji in rja in jih izkopljejo in ukradejo tatovi." In proti koncu Janezovega razodetja glede vlačuge Babilon, prispodobe v posvetno spremenjene cerkve, upravičeno piše: "Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne doletijo njene nadloge."

Za nemški tisk je dne 29.12.1997 predsednik sveta evangeličanske cerkve v Nemčiji zastran evangeličanske cerkve povedal tole: "... in sicer smo še vedno bogata cerkev." Vprašanje je: Kdo je evangeličansko cerkev naredil bogato? Spet cerkveni davkoplačevalci in država z njeno denarno pomočjo. Kaj bi o tem rekel Jezus?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Jezus iz Nazareta je vzkliknil: "Gorje vam, bogataši" (Lk. 6,24) in Svojih naslednikov ni učil nikakršnega plačevanja cerkvenega davka. Davek je bil uveden v 19. stoletju in je v devetdesetih letih katoliški in evangeličanski cerkvi pomagal do letnega prihodka okrog 17 milijard DEM brez odbitkov. Kot praviš, dobivajo cerkve letno še nadaljnje milijarde z državno subvencijo. Sem spadajo predvsem več kot štiri milijarde za verski pouk obeh cerkva na državnih šolah in tako imenovane "dotacije". Zadnje so odškodnine, ki se od 1817 letno plačujejo obema cerkvama za podržavljenje večinoma iz časa Napoleona.

Pri podržavljenju posesti je šlo na primer za zemljiške posesti, ki so prišle v cerkvene roke v vojnih spopadih ali z zasego posesti njihovih žrtev po sežiganju čarovnic ali krivovercev. Kljub temu katoliška in evangeličanska cerkev že skoraj dve stoletji leto za letom dobivata odškodnino za njuno delno izgubo.

Jezus iz Nazareta tudi ni učil Svojih sledilcev, da naj tako postanejo bogata cerkev.

Po konkordatih ali z državno cerkvenimi pogodbami so si cerkve zagotovile še nadaljnja milijardna državna izplačila, na primer popolno plačevanje večletne teološke izobrazbe na univerzah ali cerkvenih visokih šolah ali plačevanje dušnega pastirstva za zapornike in vojake.

Tudi nove vzhodne nemške zvezne pokrajine so v zadnjih letih državnim cerkvam dolžne plačevati tekoče dajatve po ustreznih pogodbah, čeprav tam približno štiri petine prebivalcev ne pripada nobeni cerkvi.

Tako pogosto k že obstoječim premoženjskim prihrankom letno doteka nov denar.

Pri katoliški cerkvi gre za 80 - 100 milijard premoženjskih prihrankov, pa tudi pri evangeličanski cerkvi ocenjujemo prihranke v ustrezni milijardni višini. Upoštevati je treba še zemljiške in nepremičninske vrednosti, ki samo na katoliškem področju dosegajo preračunano okoli 400 milijard DEM. Cerkve sicer ugovarjajo, da nekatere nepremičnine niso za prodajo, toda medtem so bila evangeličanska cerkvena poslopja že prezidana v restavracije, športne centre ali muzeje, ali preurejena v stanovanja, s čimer so nastale nove možnosti prihodkov. Cerkvena oprema in češčenjski predmeti, v katerih je vdelanega veliko zlata in draguljev (kelihi, nosilni križi itd.) v premoženje sploh niso všteti.

Toliko zaenkrat o položaju cerkva v Nemčiji. Tudi v Avstriji in Švici cerkve prejemajo milijardno podporo; v Švici morajo cerkveni davek plačevati celo podjetja.

Z Jezusom iz Nazareta vse to nima ničesar opraviti. Nikjer ni prosil za državno podporo ali plačila zase in za Svoje učence. Živeli so po zapovedi: "Moli in delaj" in ne po zapovedi: "Naj ti plačajo tudi tvoje molitve!"

V Govoru na gori je Jezus svaril: "Tudi ne zbirajte zase na Zemlji zakladov..." (Mt. 6,19). Cerkve pa zbirajo zaklade na Zemlji.

Jezus je rekel: "Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, sin človekov pa nima ničesar, kamor bi glavo naslonil." (Mt. 8,20)

To je tudi prispodoba za njegove sledilce. Za svojo domovino naj ne bi imeli nobenega zemeljskega kraja in se naj ne bi vezali nanj.

Cerkve pa so se vezale na zemeljske kraje z milijoni in milijardami, velikokrat s palačami in država se je celo zavezala plačevati vzdrževanje več tisoč zgradb. Dodatno k temu "zgradbenemu bremenu" - državnih obveznosti v prid cerkve cerkvenim ustanovam po tako imenovanem "spomeniškem varstvu" letno priteka okoli 270 milijard DEM.

Nadaljnje milijonske vsote se kopičijo pri tako imenovanih "oddajah" v naturalijah (z dajatvami žita, rib, lesa in mnogo drugega), za kar se je v prejšnjih stoletjih obvezala država, da bi preživljala župnike, kar pa v mnogih krajih obstaja še danes.

Čeprav se stroški za osebje danes plačujejo s pomočjo cerkvenega davka ali iz neposrednih državnih plačil, si cerkve dajo tudi darove v naturalijah preračunati v denar in ga iz javnih rok prenesti na svoj konto; razen če se državna oblast tega reši z visoko odkupnino približno 25-kratne letne vsote.

Kaj to konkretno lahko pomeni za občane, kaže primer Karlstadt-a, mesta s 14000 prebivalci v nemškem okrožju Main-Spessart: Kot druge občine ima tudi Karlstadt leto za letom "obvezno oddajo" v naturalijah. Odkupnina za mesto bi v letu 1997 stala preko pol milijona DEM, ki bi jih morali nakazati uradnima cerkvama - to je več kot je mesto lahko zbralo za to. Zato so se mestni svetniki odločili, da raje še naprej plačujejo letno obvezna plačila v naturalijah, med drugim za nekdanje katoliško službeno mesto v župniji, ki od leta 1984 ne obstaja več. Toda cerkev na podlagi "observanca" (običajno pravo) vztraja celo pri tej vsoti.

Samo leta 1979 sklenjen prostovoljni dodatek obema cerkvama so mestni svetniki lahko preklicali po 18 letih z enostavnim glasovanjem.

Drugače kot Karlstadt je leta 1996 trg Triefenstein s 6250 DEM odkupil vsaj stalni dohodek od že stoletja obstoječe obveze, da zberejo ustrezno količino vina za cerkvene dostojanstvenike.

Kaj pomeni, ko pred tem zakulisjem župniki in duhovniki pridigajo naj ne bomo zaskrbljeni, kot je rekel Jezus? Poslušalci pridig, ki se bojujejo za gospodarski obstoj sebe in svoje družine, nimajo zagotovljene te varnosti, kot cerkveni dostojanstveniki.

Mnogi delavci se bojijo tudi za svoje delovno mesto. Nasprotno ga župnikom in duhovnikom ni mogoče odpovedati, razen če zagrešijo težji prestopek. Toda nedavno je evangeličanski župnik, obtožen in odpuščen zaradi zlorabe otrok, pred cerkvenim sodiščem iztožil, da se je spet lahko vrnil na delo; le da ne sme več delati z otroki in mladostniki.

Dostojanstveniki tudi niso plačani po uspehu, kot je to v navadi pri drugih ljudeh.

Prerok:
Jezus je smiselno rekel: "... delavec je vreden svojega plačila." Po mojem mnenju to pomeni, da naj bo človek plačan za svoje delo in kakovost opravljenega dela. Pri službujočih cerkvenih dostojanstvenikih, je to očitno drugače. Več ali manj so nenadzorovano stalno nastavljeni, ne glede na to, koliko dolžnosti opravljajo.

Ko je Jezus poslal k ljudem svoje apostole in učence, da bi jih učili resnico, jim gotovo ni naložil nobenega teološkega študija. Jezus je Svoje apostole in učence učil večno resnico; nekateri od njih so izpolnjevali nato vsak dan Besedo, ki je Bog in so zaradi tega postali ljudje ljubezni do bližnjega, ki so polnili svoje srce z Duhom resnice ter tako govorili soljudem s srcem resnice, da so bile njihove besede in dejanja napolnjena z resnico, z Bogom. Vsi apostoli so imeli svoj poklic in so ga tu in tam opravljali, da so se lahko preživljali in vzdrževali tudi svoje družine.

Ali je Jezus uvedel cerkveni davek in državne subvencije?

[...]

"Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge."

Če je ta, ki ima ušesa, da sliši in oči, da gleda, zapustil cerkveno birokratsko združbo, torej pustil za sabo cerkev iz kamna, tako da je iz nje izstopil, potem kljub temu en del plačuje cerkvi oz. del svojega davka državi preko državne subvencije. Če vse to položimo na tehtnico pravičnosti, ki je Bog, potem se jeziček tehtnice gotovo ne bo nagnil k državni cerkvi in njej podložnim, temveč k tistim, ki so pravočasno spoznali ter se preusmerili, tudi takrat, ko morajo zaradi državnih zakonov cerkvenim ustanovam še naprej plačevati del svojega davka.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Kdor danes pogleda v naš svet, ve, zakaj je Jezus v Svojem času govoril: "Tudi ne zbirajte na Zemlji zase zakladov... Zbirajte pa zaklade v nebesih..." (Mt. 6,24). In: "Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; enega bo sovražil in drugega ljubil..." (Mt. 6,24). Da danes Kristus v preroški besedi to še posebej poudarja, pomeni, da od Njegovega časa kot Jezusa njegovih naročil niso upoštevali.

Apostolska zgodovina še poroča: "Nihče med njimi (novimi kristjani) ni trpel pomanjkanja. Kajti vsi, ki so imeli zemljišča ali hiše, so prodali svojo posest, prinesli izkupiček ter ga položili k nogam apostolov. Vsak je od tega dobil toliko, kolikor je potreboval." (Apg. 4, 34-35)

Po nekaj desetletjih pa niso bili več Jezusovi učenci - očividci - tisti, ki so prevzemali izkupiček in darove sokristjanov, temveč "uradniki", v katerih je delovala Judeževa miselnost. Že od tretjega stoletja naprej so episkopi (škofi) prejemniki vseh cerkvenih dohodkov in so s tem pritiskali na vzvod moči, ki je vse bolj in bolj prihajala v konkurenco s posvetno močjo. Zato je postala pomembna izjava škofa Ignacija iz Antiohije, ki je že v drugem stoletju rekel: "Brez škofov sploh ne smete ničesar storiti... Kdor spoštuje škofa, tega spoštuje Bog. Kdor kaj stori brez škofa, služi hudiču."

Jezus je dal Svojim učencem načela skupnosti: "Vi veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, zatirajo svoje ljudstvo in da mogočniki zlorabljajo svojo moč nad ljudmi. Pri vas pa naj ne bo tako, temveč kdor hoče pri vas biti velik, naj bo vaš služabnik, in kdor pri vas hoče biti prvi, naj bo suženj vseh." (Mk. 10,42-44)

Takšna načela so zelo hitro pozabili, ker niso ustrezala vzorcu oblastiželjne in lakomne duhovščine. Kar je bilo v začetku prakristjanskega življenja samoumevnost, namreč enakost in skupni blagor, je v satanovem smislu v kratkem času postalo ločevanje, imeti zase, vladati nad drugimi, podjarmiti, prezirati življenje, ubijati, milijonkratno moriti. Lastnina, ki je tako ostala brez lastnika, je skoraj samodejno pripadla cerkvenim ustanovam, ki so, kot je videti, v Svetem pismu Govor na gori sicer pustile, toda nanj niso mislile tako resno, da bi ga tudi uresničevale.

S Konstantinskim preobratom je bilo v četrtem stoletju določeno, kakšno smer bodo sprejele cerkvene ustanove.

Odtlej resni Jezusovi nasledniki v cerkvi niso imeli in nimajo več kaj reči in niso nič pomenili, besedo imajo tisti, ki so učili "Jezusov spravni krvni davek" in oni, ki so zahtevali kri ljudi, ki so Jezusov nauk vzeli resno.

Nepregledna krvava sled vodi skozi vsa stoletja; to je krvav denar, ki je omogočil sijajne palače in cerkve; je krvavi tok nepredstavljive krivde cerkvenih ustanov. V na stotine knjigah je zbrano, kar so zaradi tega doživljali ljudje, ki so se zato oddaljili od z Bogom izpolnjenega sporočila, ki ga je nam, ljudem, pred dvatisoč leti dal Jezus. Tukaj nočem več nadrobno razlagati tega, kar je postalo očitno in tudi niso zanikali.

Ko zdaj tako premišljujem, mi postaja težko pri srcu, kajti vsi ti boji za oblast, oderuški posli, prikrivanja, zlorabe prednosti, ponaredbe, lov na dediščine, surovost pri izterjavi desetine, suženjstvo, tlačanstvo, kupčije z odpustki, prodaja položajev, inkvizicija, križarske vojne.... je le nekaj iztočnic, za katerimi se odpro "svetovi" krivde. Še bolj me žalosti, da se je vse to moglo razviti in zgoditi potem, ko je Jezus dal za nas Svoje življenje. Njegova odrešilna žrtev ni bila propustnica za hudodelstva, ki so se dogajala od Njegove smrti vse do današnjega dne. Vse je in ostane krivda, dokler ne bo obdelana, kajti "kar človek seje, bo žel." Zakon setve in žetve, vzroka in učinka, dopušča veliko časa, v katerem lahko človek razmisli in se spreobrne. Toda "dolgo" ne pomeni "večno".

Skratka - če pogledamo vse, je to neuspeh ustanov družbenega reda, ki niso vredne oznake "krščanske".

Prerok:
Vse kar se odigrava in dogaja v imenu Jezusa, Kristusa, po mojem mnenju ni nič drugega kot zasmehovanje nauka Jezusa, Kristusa. Čemu sploh Sveto pismo, če duhovnik evangelije samo bere - ali je del tega resničen ali ponarejen, pustimo odprto - in se pogosto sam ne drži tega, kar vsebujejo. Za marsikaterega teologa je Deset zapovedi in Govor na gori le nauk. Po njih mnogi sami ne živijo - in Govor na gori zanje sploh ni izvedljiv.

Koliko je vreden Jezusov Govor na gori in čemu je v Svetem pismu, če pa ga ne sprejmejo? Čemu ga je Jezus učil? Koliko je vreden Jezusov nauk, če pa ne živimo po njem? Koliko so še vredni preroki Stare zaveze, ko pa je bila v prevodih v igri roka duhovniškega sloja, ki je del besedila dopustila, drugega črtala, naslednjega spremenila in pripesnila svojega? Te skupaj nametane nesmisle naj bi potem Bog govoril po prerokih. Tu mislim tudi na pet Mojzesovih knjig.

Pri marsičem, kar tam najdemo, ne gre za Božje zakone, temveč za pravila, ki jih je iznašel okruten duhovniški sloj in jih izrabil kot instrument oblasti. Tam beremo npr.:

"Vsak, kdor preklinja svojega očeta ali mater, bo kaznovan s smrtjo. Ker je preklel svojega očeta ali mater, mora priti nanj njuna kri." (3. Mojzes 20,9)

"Mož, ki prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, bo kaznovan s smrtjo, prešuštnik skupaj s prešuštnico." (3. Mojzes 20,10)

"Kdor sramoti Gospodovo ime, bo kaznovan s smrtjo; vsa skupnost naj ga kamenja. Prav tako kot domačin mora biti usmrčen tudi tujec, če sramoti Božje ime." (3. Mojzes 24,16)

Če v tvoji sredini, na nekem mestnem področju, ki ti ga je dal tvoj Bog, živi mož ali tudi žena, ki dela, kar je hudo v očeh Gospoda, tvojega Boga, s tem da prestopi njegovo zavezo, če gre in služi drugim bogovom ter se jim priklanja - in sicer soncu, luni ali vsej nebesni vojski, kar sem prepovedal - in ti to povedo, če začneš s tožbo in natančno poizveš ter se izkaže, da je res, da so dejstva resnična in da se je v Izraelu zgodila ta grozota, potem odpelji tega moža ali to ženo, ki sta storila zločin, moža ali ženo, k svojim mestnim vratom in ju kamenjaj ter naj umreta." (5. Mojzes 17, 2-5)

"Če ima oče trmastega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga kaznujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratnemu zboru mesta, ter rečeta starešinam: 'Ta najin sin je trmast in uporen, ne posluša najinega glasu, je zapravljivec in pijanec.' Potem naj ga kamenjajo vsi možje tega mesta in naj umre." (5. Mojzes 21, 18-21)

"Tat mora dati nadomestilo. Če nima ničesar, naj ga prodajo za vrednost ukradenega." (2. Mojzes 22,2)

"Če najdejo moškega, da leži pri omoženi ženski, naj umreta oba: moški, ki je ležal pri ženski, in ženska." (5. Mojzes 22,22)

Jezus pa je rekel: "Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen..." Kdo je govoril prav? Jezus ali "Bog" po Mojzesu? Dve nasprotujoči si izjavi. Katera je pravilna?...

[...]

Martin Luther se je opiral na pet Mojzesovih knjig, ki so zaradi ponaredb sestavljene iz pesnikovanja in resnice. Zaničevanje drugovercev je dalo pečat njegovemu miselnemu svetu. Postal je eden najostrejših zagovornikov antisemitizma in tako tudi opravičevanja nacionalsocialističnega sovraštva do Judov, ki je po Luthru osramočene Jude vodilo v taborišča smrti.

Na besedo Svetega pisma se sklicujejo tako katoliški kot tudi evangeličanski teologi. Če Sveto pismo vsebuje vso resnico, bi morali tudi danes dosledno izvrševati, kar je, baje po Mojzesu, govoril Bog. Potem bi ljudstvu ne grozili samo z večnim prekletstvom, temveč s številnimi smrtnimi kaznimi. Bog je, in ker On je, je nespremenljiv. Če bi govoril Bog vse to po Mojzesu, kar je zapisano v petih knjigah, potem bi nas bil Jezus, Kristus učil nekega drugega boga. Ali je to bog samovolje?

Današnji duhovniški sloj jemlje iz Svetega pisma to, kar se ujema z njihovo zamislijo. S takim izvlečkom zavaja slepo ljudstvo, ki se ni naučilo misliti, ker je bil posameznik kmalu po rojstvu že vkrščen v cerkveno ustanovo in njegovi starši, ki so prav tako cerkveni krščenci in indoktrinirani, spet indoktrinirajo otroka.

Cerkveni indoktriniranci učijo in vzgajajo državljane, ki so krščeni v cerkvenih ustanovah, od prvega leta življenja naprej, tako da lahko rečemo: Korenina drevesa mnogih družin je sok "indoktrinacije". Krona drevesa je spet indoktrinacija in drevesni plodovi so prav tako indoktrinacija. Kar iz tega nastane, je duhovni mrlič, ki veselo vriska duhovno mrtvim. Tega nista hotela Mojzes in Jezus, temveč duhovniški sloj. Ker ima vsak človek svobodno voljo, da se svobodno odloči, ne posega Bog v to zmedo mnenj in predstav, temveč usoda, ki ima korenine v setvi in žetvi. To velja tudi za cerkvene ustanove, ki so na tem, da se vse bolj krčijo, ker se poje‚ vse manj indokriniranih sadov z drevesa indoktrinacije.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Ko to poslušam, se zavedam, da ljudje neprestano vplivamo drug na drugega in druge poskušamo vključiti v lastni tabor. Večina ljudi je tako nesamostojna, da gre slepo po poti, po kateri teče večina. Tako se sploh ni več lahko odtrgati od velike množice, predvsem zato ne, ker mnogi sploh ne opazijo več, da nosijo pečat indoktrinacije.

Indoktrinacija je po slovarju "zelo močno psihološko sredstvo koristnega vplivanja posameznika ali cele skupine družbe na nastajanje določenega mnenja ali naravnanosti."

To je prav enostavno izpeljati, če so ljudje odvisni od srednikov ali posrednikov. O tem naj rečem naslednje:

Vernikom je sorazmerno lahko predočiti, da Boga vendar ne moremo videti ali slišati in jih slepiti, da je Bog zato za srednike oziroma posrednike določil ljudi. Toda z Jezusovo izjavo, "Ne dovoli, da te imenujejo mojster" (Mt. 21,8), to ni združljivo. Da se je to posredništvo lahko tako trdovratno obdržalo, je pač povezano s tem, da so do 16. stoletja le redki lahko sami brali Sveto pismo. Verniki so bili odvisni od "mojstrov" (kakor se še danes imenujejo). Po sadovih, ki so se pri tem pokazali, lahko spoznamo, ali je bila to doktrina oziroma dogemska vera, ki so jo posredovali vernikom, ali zavestno nasledstvo Jezusa, ki nas je učil večne zakonitosti.

Prerok:
Ali so bili pri izraelskem ljudstvu duhovniki pred Mojzesom?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Ni mi znano, kako je prišlo do prvega duhovnika in v katerem kulturnem krogu se je izoblikoval. Vemo le, da so se že v prvih človeških skupinah oblikovali voditelji, pri katerih se je pokazal večji potencial moči. Od kod je prihajala ta moč, je bilo mogoče ugotoviti v poznejših časih, ko so razkrili povezanost z določenimi bitji ali močmi, npr. pri jasnovidcih, vedeževalcih, čarovnikih. Ker so bili obdarjeni s takimi močmi, so bili tudi vse bolj usposobljeni opravljati kultna in obredna dejanja. V kulturnem razvoju posameznih narodov se je to vedno bolj osredotočalo na določene osebe: duhovnike.

Poglejmo še enkrat nazaj v čas pred Mojzesom:

Do Mojzesa v izraelskem ljudstvu ne slišimo ničesar o duhovnikih, razen da se je Abraham na svojem potovanju po deželi Kana srečal z duhovniškim kraljem Melkizedekom (Gen. 14,18)

Toda marsikaj kaže na to, da se je v času Mojzesa začel razvijati duhovniški sloj, ki se začenja z Aronom, Mojzesovim rodnim bratom. Dvomljivo pa je, da je bistvo duhovništva prišlo že takrat do izraza v taki meri, kot je posredovano v tretji Mojzesovi knjigi, kajti celotni kult žrtvovanja se je razvijal tja do 6. stoletja pred Kristusom in so ga takrat - da bi dali "tradiciji" duhovniškega bistva prepričljiv temelj - tako rekoč projicirali nazaj v čas Mojzesa, ki so ga tako postavili za zakonodajalca za početje duhovniškega sloja.

V leksikonu Svetega pisma piše o Aronu: "On je utemeljitelj izraelskega duhovništva". Tega se sam nisem zavedal. Vendar bi si bilo mogoče tako misliti. Namesto, da bi kot njegov brat Mojzes sam izkusil Boga, Notranjo besedo, da bi lahko postal močan borec v izraelskem ljudstvu za Jahveja, je Aron pustil, da ga je ljudstvo povzdignilo v duhovnika, spominjajoč na duhovnike mnogoboštva. Duhovništvo je nato prenesel na svoje sinove in tako se je nadaljevalo. V vseh časih vladanja kraljev je bilo tako. Duhovništvo se je dedovalo in vedno znova dedovalo, in kar so v tem duhovništvu naprej tajno zapovedali, vse bogočastje, kakšni so morali biti predmeti, potek dejanja, kako je moralo priti ljudstvo k duhovnikom - vse to so prenašali ustno in je delno zapisano. Ljudstvo se ni razsvetljevalo, temveč so ga preprosto potegnili za seboj; vse to so mu kratko malo vsilili. Iz tega so se potem razvile različne tradicije.

V poročilih Svetega pisma govori Bog (Jahve) vedno posamezniku, kot npr. Noetu, Abrahamu, Izaku, Jakobu.... Ti so nato o tem obvestili svoje bližnje. V teh poročilih se kaže struktura, v kateri samo posamezniki vedo, kaj je treba storiti; drugi pa tem "posrednikom" sledijo. Toda, kot je rečeno, tako se glasijo poročila, ki jih lahko beremo danes, vendar je resničnost prikazanega dvomljiva.

Vse do današnjega časa nam duhovništvo z oltarja daje iluzijo varnosti in videz, da so Bogu blizu, da so v občestvu z Njim ter Ga dosegajo. Ker je človeštvo verjelo in verjame svojim posrednikom in se zanese nanje, množica ni več iskala neposrednega pristopa k Bogu in varnosti v Njem. Duhovniški sloj je izkoriščal in izkorišča duhovno bedo. Tako je bil vpliv na ljudstvo že od Arona indoktrinacija, da se brez duhovnika ni moč povezati z Bogom. Slepo prepričana množica se bo vedno zavzela za duhovnika ali župnika, če npr. nekdo ugovarja temu sloju.

Razčlenil bom veliki lok od Abrahama do danes (4000 let): Abraham je izkusil edinega Boga. Slišal je glas tega enega Boga in mu sledil. Ko ga je ta glas, Bog, vodil, mu je sledilo nekaj ljudi. Okrog te male skupnosti so živeli drugi narodi, ki so verovali v bogove in so imeli duhovnike, ki so hlinili povezanost s temi bogovi. Tudi tam je duhovniški sloj hlinil ljudem, da imajo samo po njem veliko možnost, da pri bogovih dosežejo, kar hočejo ljudje.

Kadarkoli je Bog poslal ljudem preroka, je bil za duhovniški sloj in njegove podložnike vedno tujec. Že pred Jezusovim časom je duhovniški sloj slepil svoje podložnike, da je Bog povedal že vse, kar je bilo treba povedati. Zato je veljalo kot neresnično, kar so hoteli prinesti drugi, npr. od Boga poslani preroki. Navajali so, da se njihova razodetja ne ujemajo z zapiski starih časov - navsezadnje s tem, kar je določil duhovniški sloj. Spisi starih časov, tudi to, kar so pripisali Mojzesu, torej mu pripesnili, se prav tako ne ujemajo z Jezusovim naukom, kar so farizeji Nazarencu takoj ugovarjali.

V Novi zavezi so nekatera mesta, ki poročajo, da so pismouki prišli k Jezusu in mu dejali: "Ti ne ravnaš tako, kot so povedali naši očetje!" Božja beseda se pač ne ujema z zapiski duhovniškega sloja. Vsak, ki odpre Staro zavezo, naj se zaveda, da je bilo iz prejšnjih izročil zapisanega zgolj nekaj. Tradicije so se pogosto po spominu posameznika skozi stoletja prenašale iz roda v rod in marsikaj so določili in izdali kot Božjo besedo za vse čase - čisto po zavesti tistega, ki je poročal. Tega se je držal in se drži sloj, ki je svoja tolmačenja izdajal kot Božjo besedo. S to trditvijo, da prerok ne govori Božje besede, da se ta glasi drugače, so imeli duhovniki lahko razlog, da so izključili vsakega poslanca in nosilca Božje besede in dovolj pretvez, da so ljudstvo uporabili za to, da je ukrepalo in ukrepa proti prerokom. To so doživeli vsi preroki, od Jezusa, Kristusa, vse do današnjega časa.

Rad bi še dodal, da so preroki sami imeli Božjo izkušnjo, ki so jo s svojimi besedami posredovali ljudstvu.

Vsakega Božjega preroka je silila notranjost, božja Bit, da govori in izgovori to, s čimer ga je navdihnil Bog. Nasprotno pa duhovniki niso imeli Božje izkušnje, temveč so upravljali nek zakon in k temu še več kot 600 zapovedi in prepovedi, ki so jih dodali. K temu je rekel Jezus: "Ljudem ste privezali težak sveženj zakonov in zapovedi, sami pa ga ne nosite". (Mt. 23,4)

Mogočni tok Božjih izkušenj, ki teče, kolikor daleč se lahko spomnimo, od Abrahama do Jezusa in od Jezusa do danes, ni duh duhovniškega sloja. Njihov tok, njihov izvor, njihove navade in običaji se še vedno nanašajo na mnogoboštvo, na službo pri oltarju ter na poganska češčenja. Tok tega sloja je onemogočil, da bi bilo ljudstvo lahko spoznalo Mesijo, Jezusa, Kristusa.

Prerok:
Duhovniška predrznost je bila in je v tem, da so v besede, navdihnjene od Boga, vpletali svoje misli, svoj pesniški svet. Mojzes je bil mož, ki se je več kot štirideset let pogovarjal z Bogom, Večnim, in si je prizadeval udejanjati Njegovo besedo. Čeprav so Izraelci, ki jih je iz Egipta vodil po Božjem navodilu, vedno znova podlegli mnogoboštvu in si izvolili duhovnika, pa je Mojzes vendar ostal pri Božji besedi, ki mu je gotovo bila dana podobno, kot nam je to posredoval Jezus, Kristus, čeprav je tudi pri Novi zavezi duhovniški sloj imel in spet ima zraven svoje prste. Tako vendar lahko rečemo: Obstaja e n Bog, nedeljivi Bog.

Duhovniški sloj je torej živi vir razstavil na dele kot mrtev dokument in razvil neke vrste znanstveno avtopsijo. Prav zaradi vsega, kar je bilo pripisano Mojzesu, je duhovniški sloj prikazal sliko strah vzbujajočega Boga, ki se maščuje nad vsemi in nad vsem, ki naj bi npr. določal, katere živali naj Mu žrtvujejo in kako naj bi uporabili njihovo kri. Boga, ki so ga pogosto pripisali Mojzesu, lahko označimo kot boga podzemlja in teh, ki mu služijo.

Bog ni Duh, ki se Ga je treba bati; ni zla moč, ki jo je treba miriti ali celo prelisičiti z žrtvovanji, s kadilom, čaranjem in podobnim. Bog je velika ljubezen, ki živi tudi v kamenju, rastlinah in živalih.

Kraljestvo živali je npr. zaupano ljudem, da živalim služijo in jih ljubijo. Toda kaj so ljudje naredili iz živalskega sveta? Nič čudnega ni, da ljudje živali skrunijo, pretepajo, pobijajo in končno zakoljejo ter použijejo; - saj vendar do danes to dela tudi duhovniški sloj, ki použije najfinejše pečenke, zlasti za praznike kot sta božič in velika noč. Mislimo na to: Jezusa, Kristusa je križal Rim in rimska cerkvena metropola Rim in njegovi služabniki pa te dneve praznujejo tako, da zaužijejo kuhane ali pečene purane, gosi, svinje, goveda in mnoge druge Božje stvaritve.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Poglejmo čas od Jezusa do danes: današnje duhovništvo je prevzelo sliko duhovniškega sloja iz prejšnjih časov in ne Božje podobe, ki jo je učil Jezus. Jezus je učil Boga, ki ljubi - duhovniški sloj pa je učil in uči Boga, ki se jezi, kaznuje in se bojuje. Tako je šlo in gre tja do leta dva tisoč. Današnji prerok, ki je prerokinja, ne doživlja nič drugega kot to, kar so morali izkusiti, doživeti in pretrpeti preroki pred Jezusom. Predvsem Jezus, Kristus, največji prerok vseh časov, ki je naš Odrešitelj, je izkusil, doživel, prestal in pretrpel najnizkotnejše, kar je bilo lahko zagrešeno nad človekom, vse do smrti na križu, ki še danes izhaja iz Rima - tako da Križani ostaja na razpelu, čeprav je vstal, in tako da sprevračajo Njegovo besedo.

Prerok:
Ali v Svetem pismu še lahko ločimo resnico od pesnikovanja? Če beremo Mojzesove knjige in domnevne Božje besede po Mojzesu primerjamo z besedami Jezusa, moramo dvomiti v enega od obeh nosilcev besed - bodisi v Mojzesa bodisi v Jezusa, kajti učila sta dve različni vrsti Boga: Mojzes jeznega, bojevitega, maščevalnega, samovoljnega boga, Jezus Boga ljubezni, Očeta, ki ljubi vse Svoje otroke, ki je nam, ljudem, po Jezusu, Svojem Sinu, razodel ljubezen do sovražnikov in usmiljenje.

Če verujemo v Jezusa, se postavlja vprašanje: je šel duhovniški sloj pri Mojzesu s svojim pesnikovanjem predaleč? Živijo danes duhovniki ali župniki po besedi Svetega pisma, in če da, po kateri? Po Mojzesovih knjigah ali po Jezusovi besedi? Če po Jezusovi, bi morali Staro zavezo razveljaviti; če pa po Mojzesovi, potem Novo. Oba drug z drugim nista združljiva.

[...]

Danes duhovniki ne ukrepajo tako neposredno proti drugače mislečim, kot piše v Mojzesovih knjigah, temveč posredno, torej zastrto. V spletkarjenju in hujskanju proti drugače mislečim izbruhne to, kar nato novinarji prinesejo javnosti.

Večina teologov in njihovih podložnikov ne misli in ne živi po Jezusovem nauku. Mnogi samo govorijo o Jezusovem nauku; ko gre za Njegov Govor na gori, zanikajo njegovo obveznost. Lahko torej rečemo: že tisoče let traja spletkarsko delovanje duhovniškega sloja - in to v imenu Boga. Zato bi bilo dobro, da zapremo Sveto pismo, kajti že tisočletja se je dogajalo in se dogaja nepredstavljivo izdajstvo Boga in Njegovega Sina, Jezusa Kristusa, največjega preroka, našega Odrešitelja, ter vseh prerokov, ki jih je poslal Bog.

Pri vsem tem, o čemer smo tukaj govorili, mi je prišla na misel označba "sodnik". Ali lahko ob nalogah današnjih sodnikov sklepamo na naloge staroizraelskih? Kaj natančno je bila njihova naloga?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Pojem "sodnik" v "času sodnikov" (okoli 1200-1050 pred Kristusom) nekoliko zavaja, kajti njihovo takratno posredovanje se ne da primerjati z nalogami današnjih sodnikov. Takratni sodnik ni bil samo v službi sodne oblasti v človekovem vsakdanjem življenju. Vključen je bil v velike Božje perspektive, namreč da tako pri izraelskem ljudstvu kot tudi na zavojevanih plemenskih ozemljih vzpostavi Njegov rešilni red, da pomaga uveljaviti Božjo pravičnost. To prednost so takratni sodniki vzeli resno, tako da je ljudstvo to rešilno dejanje za zapostavljene, revne in zatirane imelo za Božje reševanje. Zdi se nenavadno, da Bog kot bojevnike za Svojo stvar ni pozval duhovnikov, temveč tako imenovane sodnike.

Samuel velja za zadnjega "sodnika" Izraela. Imel je tudi duhovniške naloge, če smemo verjeti poročilu duhovniškega sloja, ki mu je seveda pripisal tudi nekatera nasilna dejanja. Po Samuelu je Bog pripravljal nekaj novega. Kot hoče Satan, so tudi izraelski starešine zahtevali vidnega kralja, ko je bil vendar, kot jim je ugovarjal Samuel, Jahve (Bog) najboljši kralj. S tem je začel Samuel delovati kot Božji glasnik, kot eden od prerokov, ki so bili odslej stalno z izraelskim ljudstvom.

Izsledil sem, da je bil po prapreroku Mojzesu Samuel prvi, ki se je o vsem pogovoril z Bogom, preden je odgovoril ljudstvu. Duhovniškemu sloju je manjkala in manjka ta zaupnost, neposredna povezanost z Bogom. Njihova služba je bila v vseh časih zunanja, tako imenovana uradna služba. V tem vidim skupne značilnosti svetne in cerkvene oblasti, države in duhovniškega sloja.

V preteklih tisočletjih vedno znova vidimo, kako sta se obe "oblasti", državna in verska, potegovali za oblast. Kratkotrajno soglasje obstaja takrat, ko npr. čutita da ju ogroža prerok. Čutiti se ogroženega, je posledica neizpolnjevanja Božje volje. Ljudstvo, kateremu so vedno bolj zapirali dostop do Boga v človekovi notranjosti, je izbralo človeške kralje in duhovnike, ki naj bi nadomestno vzdrževali stik z Bogom. Tako je zašlo v vedno globjo odvisnost.

Prerok:
Za časa Mojzesa in gotovo tudi za časa Jezusa, so imeli duhovniki svoje bivališče v neposredni bližini obrednega kraja - danes bi rekli: v bližini njihove cerkve. Takrat so imeli služabnike, ki so bili sužnji ali tako imenovani leviti. Kako je danes? Tudi danes imajo služabnike iz ljudstva. Pri tem mislim na ministranta ali na službo cerkovnika. Ali ne izvirata oba iz takratnih levitov?

Kako je ravnal Jezus? Je Jezus to sploh učil? Je Jezus imel sužnje, služabnike, levite, cerkovnike in ministrante? Ali je imel apostole in učence, skupnost, v kateri je eden pomagal drugemu, pri čemer je Jezus bolj služil apostolom in učencem kot ti Jezusu. Kako danes na to gledajo anketirani evangeličanski in katoliški teologi?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Jezus ni potreboval levitov, da bi Mu pomagali in ni postavil cerkovnikov in ministrantov. Jezus ni bil obredni mojster. Kar je lahko storil sam, je opravil sam. Kjer je potreboval pomoč, na primer pri deljenju hrane več tisočim ljudem, je prosil za pomoč. Vedno znova je pomagal drugim, bodisi z nasvetom iz duhovnega stališča ali s Svojim znanjem kot tesar pri gradnji hiš. Kako zelo se je pojmoval kot služeči, je tudi pokazal, ko je nekoč celo umival noge Svojim učencem in rekel: "Zgled sem vam dal, da tudi vi delate tako, kakor sem jaz storil vam." (Jan. 13,15)

Cerkev pa je to dejanje spet spreobrnila v učinkovit javni obred v katerem na primer papež, pri bogoslužju v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo z učenci drugim umiva noge. Za tem pa papež tako kot poprej spet pusti, da mu ljudje dvorijo.

V novonastali evangeličanski cerkvi se je v 16. stoletju pojavila beseda "duhovništvo vseh vernikov", kar bi lahko sprožilo prelom. Toda besedo so tolmačili samo simbolično in se spet oklenili duhovnikov, ki so jih zdaj imenovali "župnik" ali "pastor" ter pogosto preganjali in ubijali tiste, ki so po poti k Bogu hoteli iti brez duhovnikov in župnikov.

Tako so v evangeličanski cerkvi do danes poleg župnika, cerkovnika, pastoralnega delavca, vojaškega duhovnika, pomočnika pri zadnji večerji, lektorja, pridigarja, "zvonarja", zbiralca nabirke, še nosilci križa itd. in številni ljudje, ki služijo župniku, kadar jih potrebuje.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Najprej nekaj besed o bivališču duhovnikov za časa Mojzesa: Dokler so Izraelci potovali, so nosili s seboj "šotor zaveze", šotor za srečanje z Bogom, Božje bivališče. Pozneje ga je nadomestil "tempelj".

V nasprotju z narodi z mnogoboštvom Izraelcem ni bilo dovoljeno postavljanje slik, kipov in ostalega (prva zapoved). Toda prvi Izraelci so še vedno mislili na mnogoboštvo. Zato se pri praznovanjih niso mogli brez težav odreči bogoslužnim obredom. Med štiridesetletnim potovanjem po puščavi se je pri Izraelcih porodila želja po duhovništvu - po nekom, ki bi daroval bogovom ter jih naredil dostopne njihovim željam. Ko so osvojili deželo so dali Izraelci tamkajšnjim prebivalcem dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Smeli so npr. obdržati svoje oltarje. Toda tudi sami so se spogledovali z oltarnim služenjem. Namesto da bi dali polno voljo Absolutnemu, so delali kompromise. Ta njihova šibkost je bila zanje usodna. Oltarji Kanaancev, znamenja mnogoboštva, ki je še bilo v njihovi krvi, so povzročili, da je v srcih Izraelcev spet vzplamtelo malikovanje - s posledico, da ta Edini Bog zdaj ni mogel govoriti Svojemu ljudstvu.

Prejšnje življenje v Egiptu je nanje prav tako vplivalo v tem smislu; v njihovi zavesti je bilo še vedno oboževanje več bogov. Ko so nato imeli svoj tempelj, so šli k duhovnikom, ki so bili na voljo za njihove prošnje. Pri tem so vedno bolj izgubljali neposreden stik z Bogom, Svojim Očetom.

Mojzes je bil mož trpljenja in bolečin, kajti izraelskemu ljudstvu, ki ga je vodil iz Egipta, je hotel približati Edinega Boga, ki govori tudi posamezniku, če se ravna po zapovedih Večnega.

Mojzes je gotovo spoznal človekovo svobodno voljo. Poskusil je vse, da bi izraelskemu ljudstvu približal Edinega Boga, Ga tako rekoč vsadil v človeška srca. Kdor pa noče častiti Edinega Boga, tako da izpolnjuje Njegovo voljo, ta je iskal in še danes išče kultne bogove. Podobno je bilo z Izraelci, ki so svojega prvega duhovnika (Aron iz rodu Levi) na poti skozi puščavo silili, da naredi vidnega Boga, iz česar je nastal ples okoli zlatega teleta. Ker je Aron prenesel svojo dolžnost naprej na svoje potomce, so samo ti imeli pooblastilo za opravljanje službe v verski koči (pozneje v templju).

Druge Levite (pripadnike plemena Levi) so duhovniki postavili za pomočnike in so imeli podrejene naloge. V tem oziru je upravičeno tvoje vprašanje, ali so ministranti in cerkovniki primerljivi z dejavnostjo nekdanjih Levitov. Ko je David preuredil tempeljsko službo, so Leviti dobili nekaj novih nalog: varovanje vrat, muziciranje in petje, čiščenje, priprava daritev, varovanje tempeljskih zakladov itd. Po pregnanstvu (okoli 550 pred Kristusom) so imeli tudi nalogo, da ljudstvo učijo Mojzesov zakon.

Prerok:
Nekaj si izrekel čisto mimogrede, namreč, da je bilo ljudstvo poučeno o Mojzesovih zakonitostih. Je bil to Mojzesov zakon ali so bili pripesnjeni zakoni takratnega duhovniškega sloja?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Če primerjamo to, kar je domnevno govoril Bog po Mojzesu, z besedami Boga po Jezusu, potem moramo dvomiti v izvirnost ohranjenih besed po Mojzesu. Žal se po tisočih letih še vedno naslanjamo na takratne verske obrede, kajti današnji diakoni, obredarji, ministranti in cerkovniki prevzemajo zdaj del teh nalog. Poznamo tudi pojem "oltarne službe".

Razen tega sem se pravkar spomnil: čim više na svečeniški lestvi stoji tisti, ki slovesno opravlja obred, tem "više" so tudi njegovi služabniki pri obredih. Npr. papežu pri obredih pomagajo kardinali, kardinalom škofi, škofom župniki in kaplani in pri "navadnih" priložnostih kot je običajna nedeljska maša smejo pomagati tudi ministranti.

Prerok:
Te smem prekiniti? Tu se postavljajo vprašanja: Od kod prihaja cerkvena hierarhija? To zgoraj - spodaj? Te razlike? Že Mojzesu so pripisovali, da je delil na: visoke duhovnike - redne duhovnike - in levite.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Če nekdo, ki hoče biti kralj, opiše, kaj bo kralj delal, potem je to njegova predstava. Natanko isto, kot so duhovniki izraelskega ljudstva v letih 1250 - 500 pred Kristusom z naslanjanjem na duhovnike poganskih narodov, ki so jih obdajali, razvili duhovniško službo, svojo ureditev pa položili na jezik Mojzesu.

[...]

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Hierarhija luteranske cerkve sicer ni tako izrazita kot katoliška; veliko več je demokratičnega odločanja. Vendar spremembe k enakosti tudi tukaj ni bilo. Tako obstajajo različni "čini" kot v katoliški cerkvi.

Evangeličanska cerkev v vrhu cerkvenega vodstva npr. pozna cerkvenega predsednika ali pokrajinskega škofa. Škofovstvo je bilo sicer uvedeno šele v dvajsetem stoletju, v mnogih evangeličanskih cerkvah vzporedno voditeljskemu načelu pod Adolfom Hitlerjem, na Bavarskem npr. maja 1933.

Škof vodi cerkev skupaj z višjimi cerkvenimi svetniki. Naziv "cerkveni svetnik" so obenem podeljevali kot častni naziv. Nadaljnje službene stopnje so dekan, župnik ter vikar, ki se uči. V nekaterih cerkvah poznamo v višji vodilni funkciji še predsednika sinode namesto škofa, deželnega superintendanta namesto višjega cerkvenega svetnika ali prošta namesto dekana.

Vsi teologi, ki službujejo na ta način, veljajo slej ko prej tudi kot "župniki" v smislu župnikovih službenih pravic, vendar višja službena stopnja npr. pomeni tudi višje prejemke.

Prerok:
Vse to plačujejo cerkveni člani in vsak posamezni občan z davki, pa če je član cerkve ali ne.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Najvišje prejemke funkcionarjev v Nemčiji pogosto plačuje država direktno. Tako na primer svobodna država Bavarska na podlagi čl. 10 "Konkordata med njegovo svetostjo papežem Pijem XI. in državo Bavarsko" z dne 29.3.1924 financira katoliški cerkvi do danes na Bavarskem stalno bivajoče nadškofe, škofe, stolne prošte in stolne dekane, kanonike, stolne - oziroma generalne vikarje, škofovske sekretarje in direktorje duhovniških in deških cerkvenih semenišč. Vsi cerkveni zastopniki so plačani kot visoki in višji državni uradniki.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Davkoplačevalci torej prinašajo znatne finančne "žrtve", da bi mnogim cerkvenim funkcionarjem omogočili petmestne državne mesečne dohodke. Prejemki škofov znašajo med 13.000 in 20.000 DEM mesečno, in dodatno imajo še številne ugodnosti. Nekatere vodilne moči pri cerkvenih socialnih ustanovah na socialnem področju zaslužijo celo še več. Istočasno so na cestah otroci in častni pomočniki s pušico, pogosto imenovano tudi "nabiralnik za darove".

Pri besedi žrtev se spomnim tudi cerkvenega nauka. "Kristus se je žrtvoval zate", se glasi v marsikateri pridigi - "kaj ti storiš za Kristusa?" ...

[...]

Poganske žrtvene predstave tako niso bile premagane, temveč prikrito utrjene in okrepljene. Po cerkvenem nauku je Bog potreboval pač "nekega Kristusa", ki je moral opraviti spravno daritev kot "duhovnik", ker drugače sprava med Bogom in človekom ne bi bila mogoča. Po cerkveni veri se je Bog v Kristusu sam napravil za človeško žrtev na Golgoti, da bi enkrat za vselej poravnal človeško krivdo. To naj človeku prinese rešitev, če veruje oziroma živi po katoliškem oziroma evangeličanskem nauku.

Dejansko so s tem okrepili okrutne predstave o Bogu iz poganstva in te potemtakem pričakujoče okrutne posledice za ljudi samo malo prestavili. Premaknitev posledic je v tem, da večno prekletstvo čaka tiste, ki to domnevno "žrtveno darilo" zavračajo ali ne sprejmejo, tudi če sicer ljubijo svojega bližnjega.

Ali končno lahko zaupamo temu Bogu? Evangeličanski nauk na drugem mestu govori o "skrivnosti" "odsotnega" Boga in obe cerkvi učita, da v večnem prekletstvu ne pomaga več nobeno kesanje in tudi nobena žrtev.

Čeprav si predvsem mnogi evangeličani dovolijo "svobodo" komaj še jemati resno svoj lastni nauk in se za marsikaj ne zmenijo ali se jim ne zdi več sodobno - kako pa se odzivajo v globoki žalosti ali v položajih, iz katerih komaj vidijo izhod?

Ali ne obstaja nevarnost, da bodo Boga obtožili okrutnosti, ker dopušča vse, kar se nekomu zgodi?

Tako je o "okrutnem" Bogu še pred kratkim govoril evangeličanski župnik, ki je obtožen uboja svoje žene.

In kar zadeva žrtvene predstave: Če jih z vživetjem v povsod prisotno Božjo ljubezen ne bodo premagali - ali potem ne morejo tudi v cerkvi postati spet dejavne?

Prerok:
Jezus kaj takega ni učil ali sam počel. Iz nobenega poročila ne moremo razbrati, da je Jezus žrtvoval v običajnem smislu ali za to pooblastil druge. Svoje lastno življenje je žrtvoval za nas, Svoje grešne brate in sestre, toda ne kot spravna žrtev, da bi omehčal jeznega Boga. Mojzes in vsi drugi preroki so se z Božjo besedo izpostavili duhovniškemu sloju in njegovim podložnikom, da bi ljudem približali Jahveta, Edinega Boga. Zaradi obtožb duhovniškega sloja in zaradi otopele množice so neizmerno trpeli. Marsikateri je moral svoje nastopanje za Edinega Boga plačati z življenjem.

Kaj so pripisali prerokom Stare zaveze zlahka spoznamo, če primerjamo Jezusov Govor na gori, pa tudi Deset božjih zapovedi po Mojzesu s svetopisemskimi besedili, ki naj bi jih bil Bog domnevno govoril po prerokih.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Če pomislim na obredne žrtve, lahko rečem, da nobena teh neštetih žrtev, ki so jih v času Stare zaveze žrtvovali duhovniki ni odvzela grehov njim ali njihovim naročnikom. Če so npr. mislili, da lahko na spravni praznik vse grehe izraelskega ljudstva prevalijo na nekega "grešnega kozla", so takratni ljudje napačno razumeli Božje sporočilo: številni preroki so ljudstvo vedno znova opozarjali na take zmote.

V Govoru na gori in v poslovilnih govorih spoznamo, da je Jezus zahteval žrtvovanje lastnega ega, da bi človek dosegel pravo bratstvo, v katerem eden služi drugemu. Nikoli ni govoril o tem, da lahko človek prevali svoje napake na drugega, tudi ne na žival. Nikoli ni učil, da naj ljudje prevalijo svoje grehe Nanj, na Kristusa. Njegova smrt nas ni samodejno rešila vseh grehov, da nam za očiščenje ne bi bilo treba storiti ničesar več.

Jezus tudi ni hotel templjev iz kamenja: stari Izraelci so poznali samo en tempelj v Jeruzalemu. Jezus ni imel zunanjega središča, od koder je govoril ljudem. Učil je pač v templju in posameznih sinagogah. Največ časa pa je ljudi učil v naravi.

Po Jezusovem križanju so se Njegovi učenci skrili v neko hišo, pozneje v več hiš. Nekatera teh skrivališč so postala zbirna mesta prvih kristjanov. Na teh skrivnih mestih so apostoli in učenci poročali o Jezusu. Zaradi zasledovanja s strani pismoukov in farizejev - predvsem Savla - so bili prvi kristjani raztreseni od Egipta do Male Azije, Grčije in Rima; povsod so se začeli najprej judovski kristjani v hišah zbirati med seboj v male skupine. Med temi so bili tudi Leviti, ki so se seveda prav hitro spomnili svojih "nekdanjih nalog".

Brez polaganja računa o tem, ali je Jezus tako učil in ali je to hotel, so v mlado skupnost tekle bogoslužne osnove ohranjene tempeljske službe, predvsem tam, kjer niso delovali Jezusovi očividci. Skupnosti, ki so se našle v Jezusovem imenu, so bile sestavljene iz judovskih kristjanov, ki so za enkrat še hodili v tempelj ali obiskovali sinagoge. Kdor pusti z odprto zavestjo vplivati nase poročila apostolske zgodovine, mu bo jasno: šele takrat, ko je duhovniški sloj s pomočjo državne sile začel z zasledovanjem, so se razjasnile fronte med Judi in judovskimi kristjani. Kar se je razvilo potem, je bilo žal tako, da lahko rečemo: Bolj ko so se oddaljevali od časa Jezusa iz Nazarete - manj je bilo tako, kot je hotel Jezus.

Jezus ni delal nikakršnih razlik pri izbiri Svojih apostolov in učencev; poklical je tiste, ki so Mu hoteli slediti. Položaj ali izobrazba nista bila odločilna. Kot On sam ni zganjal hrupa okoli samega sebe in se ni počutil kot da ima kakšno funkcijo, tako je vodil tudi Svoje učence, da enostavno služijo drug drugemu. Jezus sam ni bil duhovnik in tudi nihče od Njegovih apostolov. Celo dobro lahko čutimo, kako jasno in razločno se je izrazil pred visokima duhovnikoma Hanom in Kajfo: molčal je (Mt. 26,63/Mk 14,61). Ko so ga spraševali naprej in je končno odgovoril s preroško besedo (Dan. 7,13): "Poslej boste človekovega Sina videli sedeti na Božji desnici..." - so to tolmačili kot bogokletno besedo, zaradi katere mora umreti.

Jezus je bil prerok, bil je Beseda Večnega Očeta. Toda tisti, ki bi naj ljudstvo pripravili za Njegov prihod, Ga niso prepoznali. V novi skupnosti, ki je nastajala po Jezusovem zgledu, taki duhovniki niso bili več potrebni. Apostoli so naredili prve korake v nadaljnjem nastajanju; govorili so o službah: preroštvo, nauk, diakonat, zdravljenje, razlikovanje duhov in podobno. Pri teh opravilih se niso ločili od tistih, ki so našli k veri v Jezusu, temveč so bili vodniki na način prerokov stare zaveze, torej z Božjim Duhom izpolnjeni možje in žene. Po njih je prišel "Duh Resnice" (Jan. 16,12), ki ga je obljubil Jezus Svojim apostolom za prihodnji čas. ...

[...]

Ta pot je bila jasna. Ni bila pot duhovnikov in pismoukov. Vendar sta njihov duh in miselnost v mogih ljudeh delovala še naprej. Mlade kristjanske skupnosti so tako prav polagama prerasli elementi, ki jim je bil pomemben videz, organizacija. Nosilce Duha - apostole, preroke in učitelje - so vse bolj izključevali, tako da je mlado kristjanstvo duhovno obubožalo in mnogi so komaj še opazili, da so padli pod okrilje škofov, ki so postajali vse močnejši.

Prepričani so bili, da potrebujejo njihovo "varstvo", toliko bolj, ker so vzporedno z omenjenim razvojem postali dejavni tudi Rimljani, ki so opazili, da kristjani niso več služili bogovom rimske države, in so se tudi branili častiti cesarja. Kaj je bilo bliže, kot prav tem kristjanom pripisati krivdo za epidemije, lakoto, poplave, neuspehe, ker so "izzvali jezo bogov." Posebno ostra in kruta zasledovanja so ukazali cesar Neron (64 p. Kr.), Mark Aurelij (180 po Kr.), Decij (okoli 250 po Kr.), Valerij (okoli 260 po Kr.), Dioklecijan (303 po Kr.).

Posledice teh zunanjih stisk so bile še večje od posledic notranjega nesoglasja judovskih in grških novih kristjanov. Medtem ko so preroki vodili izraelsko ljudstvo k Mesiji, so Grke senzibilizirali njihovi filozofi, predvsem Sokrat in Platon, da bi razumeli Jezusa iz Nazareta kot Kristusa Boga in logos sveta, inkarnirano Božjo besedo, kot to zveni v Janezovem evangeliju.

Nenavadno je, da Izraelsko ljudstvo ni imelo tako lahkega dostopa do Božjega Sina. Še naprej je ostalo odvisno od mnenj svojih duhovnikov, ki so bili zanje poroki za Mojzesovo izročilo.

S tem izročilom je bilo povezano tudi žrtveno bogočastje, ki so ga v mnogih stoletjih po Mojzesu razvili duhovniki. V tem so Rimljani videli sorodnost, celo možnost zbliževanja. Nasprotno pa se grški novi kristjani niso držali judovskih predpisov "čistoče", tako da je nastal razkol, ki je bil v naslednjih stoletjih usoden.

Na eni strani sta Pavel s svojimi učnimi urami in pismi ter Janez s svojim evangelijem prinesla Jezusovo sporočilo predvsem Grkom. Na drugi strani so judovski kristjani ostali bolj med seboj in prav hitro izgubili svoje voditelje, namreč apostole kot očividce Jezusovega delovanja in sicer zaradi preganjanja s strani duhovnikov in pismoukov. Jezusovo sporočilo je zdaj teklo tako rekoč v dveh različnih tokovih v naslednja stoletja.

Na tem mestu nas zanima predvsem pot judovskih kristjanov, ki jih je vse bolj vsrkaval rimski svet, čeprav niso imeli iste vere kot Rimljani. Ena navezna točka je bila žrtvena misel ter bolj in bolj žrtveno bogočastje; druga pa prepiri o Bogu in Njegovem Sinu ter Svetem Duhu. Takšna trojnost je Rimljanu nekaj pomenila. Aktualna je postala s cesarjem Konstantinom, ki je v kristjanih videl možnost, da utrdi svojo vladavino v rimskem cesarstvu. Tako je leta 313 kristjanstvo povzdignil v državno vero svojega cesarstva. Toda to niso bili več prakristjani, ki so kazali smer, temveč pozunanjeni, navidezni kristjani. Nastala je Konstantinova državna cerkev, na njenem vrhu je bil cesar in škofi, ki jih je sam izbral in katerih cilj je bil denar, moč in videz. Nastala je državna vera, ki je skupaj z državo pahnila narode v nove spore, nove vojne in nove krivice.

Kristjanstvo, ki ga je Konstantin povzdignil v državno cerkev, je bilo že po koncu kratkega časa apostolov na nevaren način okuženo z institucionalizacijo in oblastno miselnostjo ter je vedno bolj obračalo hrbet življenje podarjajočemu izviru živega Kristusa Boga.

[...]

Patristika (nauk cerkvenih očetov), nauk o dogmah, koncilski sklepi in cerkvena politika so v teku stoletij dokončno zadušili svetopisemsko besedo in sporočila resničnega evangelija. Enostaven Jezusov nauk so spodrinili cerkveni dokumenti. Osnovne dogme, pa tudi mnogi zakramenti zrcalijo poganski miselni svet. Pojem "zakrament" ni svetopisemskega izvora; je "resnica", ki jo je duhovniški sloj privzgojil kristjanski veri.

Prerok:
Spoznamo torej: Večina potekov v rimski cerkvi izvira iz poganskega bogočastja in nima nič skupnega z Jezusom, Kristusom. Kakšen pomen ima potem še Sveto pismo? Kakšen pomen še imajo neposredni nauki Jezusa, Kristusa in njegov Govor na gori? Vrnimo se k Mojzesu in vsem prerokom Stare zaveze: še lahko spoznamo kaj je resnica in kaj ponaredek? Kaj je dejansko govoril Bog po prerokih? In kaj je pripesnil duhovniški sloj? Upravičeno lahko rečemo: Zaprite Sveto pismo, kajti izdali so sporočilo Jezusa, Kristusa in prerokov.

Strokovnjak katoliške teologije:
Kako so izkrivili prakristjanski nauk, nauk Jezusa, Kristusa in kaj so pripesnili Jezusu, Mojzesu ter drugim prerokom, kaže že obrazec trojice, ki ga je uveljavil Konstantin in njemu predani škofi leta 325 po Kristusu.

Naslednje izdajstvo nad Jezusom, Kristusom, je nastalo nekoliko pozneje: Obstajali so in še obstajajo podobe, relikvije, razpelo, obredi ob smrti in pogrebu in tudi čaščenje Marije. Listina z zmotno oznako "Božja mati" se je prvič pojavila že v Aleksandriji izpod peresa škofa Petra.

Ti primeri dokazujejo, da so od konca časa apostolov sledile neštete interpretacije, torej odstopanja od Božje besede, kot je bila dana po Mojzesu, po vseh nadaljnjih prerokih in predvsem po Jezusu, Kristusu. Kristjansko ljudstvo in njihova vera so bili odtlej izpostavljeni brezvestnim političnim interesom.

Odkar je kristjanstvo postalo državna vera, je neposredna Božja beseda osiromašena. Odtlej zaradi odvisnosti od cerkve vlada duhovno suženjstvo; vse do danes se vojskujejo v imenu Kristusa; moralna pokvarjenost, zlaganost, goljufija in oderuštvo vedno bolj naraščajo tudi pri tistih, ki se imenujejo "kristjani". Praznoverje in nenazadnje čarovništvo so skrajni rob cerkvenega krščanstva in njegovih poganskih sestavin. Tako imenovane "krščanske" državne vere in njihovi podložniki mislijo, živijo in ravnajo tako, kot da Kristus nikoli ni živel na Zemlji.

Od degradacije notranje vere, svobode v verovanje in življenje Kristusa Boga naprej, je državna vera neprestano večala svojo veljavo in svoje bogastvo, dokler se ni celo ponosno dvignila nad kralje in cesarje in neredko tudi še danes poskuša narediti iz države svojega biriča.

Prerok:
Tako imenovani krščanski družbi, ki vse do današnjih dni uporablja ime Jezusa, Kristusa, in preroke samo v svoje namene, ki zagovarja vojne, družbi, ki v nasprotju z Jezusovimi besedami, da Bog ne biva v nobeni cerkvi iz kamenja, še naprej gradi stolnice, katedrale, torej cerkve iz kamenja, ki še naprej ohranja duhovno suženjstvo - v obliki poslušnosti in odvisnosti vernikov, vodni krst dojenčkov - in še danes dopušča verske vojne, bi morali odvzeti oznako "kristjanska".

Od konca prvih prakristjanov, po dvigu kristjanstva v državno vero, je duhovniški sloj resnično divjal, kot da bi Jezus, Kristus, nikoli ne obstajal.

Kako dolgo se bo cerkveno ljudstvo še dalo slepiti v imenu Jezusa, Kristusa? Kako dolgo še lahko nastopajo v imenu Jezusa, Kristusa dostojanstveniki, danes imenovani kardinali, škofje, duhovniki in župniki? ...

[...]

Strokovnjak
katoliške teologije:
Današnji duhovnik ali župnik mora dokončati študij teologije, da bi postal župnik ali duhovnik. Pride torej do poklica, da preživi, a ne more reči, da je poklican od Boga. Če povem odkrito, moram žal priznati, da so preroki poklicani od Boga, da so notranje povezani z Bogom in imajo Božjo izkušnjo, ne pa teolog, ki si pridobi "pozicijo" s študijem teologije, da bi ljudem govoril o Bogu.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Za teološki študij sem se odločil, ker sem se kot mladostnik navdušil za Jezusa in Njegovo sporočilo. Pri pogovoru o izbiri poklica so me vprašali, ali v tem primeru zame ne bi bil primeren študij teologije in poklic župnika.

Pri tem sem imel dvome, toda mnogi moji sogovorniki, med njimi tudi službojoči župnik, so na to gledali drugače. Zatorej naj bi bil župniški poklic poziv za ljudi, ki z vsem srcem in v vsem svojem življenju hočejo slediti Jezusu.

Med študijem so vedno znova prihajali začetni pomisleki. Kajti Jezus nikjer ni govoril o tem, da naj Njegovi nasledniki študirajo teologijo in postanejo župniki ali duhovniki. Jezus si je sredstva za preživljanje služil kot tesar in tudi nihče od Njegovih učencev ni delal kot teolog ali duhovnik.

Toda navadil sem se na težnjo cerkvenih ustanov in njenih župnikov ter duhovnikov, da smo skupnost Jezusovih naslednikov in odločil sem se, da bom, kolikor mi bo to mogoče v tej skupnosti, marsikaj izboljšal. Tako je zagon iz mladostniškega Jezusovega nasledstva vodil v prizadevanje, da želim v cerkvi nekaj izboljšati.

Toda moja začetna moč in navdušenje sta sčasoma v glavnem izginili in v cerkvi je večinoma ostalo vse po starem.

O marsičem običajnem sem komaj še dvomil in sam sem postal tisti, ki kot župnik že otroke navaja na cerkvena bogoslužna opravila. Kot župnik in veroučni učitelj, sem se uvrstil med redno učno osebje državnih šol in sem bil v svoji funkciji na razpolago kot "strokovnjak" za verska vprašanja. Toda ali sem bil dejansko primeren za to, da svojim bližnjim pomagam pri vprašanjih o krščanskem verovanju? Imel sem sicer veliko teoretičnega znanja, toda to strokovno znanje ni bilo Božje izkustvo.

Seveda sem kot samoumevno ob priliki oblekel črno oblačilo, delil hostije, podajal zlat kelih z vinom in s temi opravili povezoval Kristusovo navzočnost med nami ljudmi. To je bil zdaj moj poklic in zdelo se mi je, da sem za to očitno "poklican". Kljub temu na stoletja "zanesljivim" cerkvenim opravilom pa nisem našel miru. Zakaj čutil sem, da nimajo ničesar opraviti z Jezusom iz Nazareta.

Prerok:
Teolog torej služi zaradi poklica in plačali naj bi ga tisti, za katere opravlja službo. Žal pa je drugače. Sedanji teolog, župnik ali duhovnik, ni odvisen od tega, da je plačan za posamezno storitev, ki jo opravi. Plačo, podobno uradniški, dobi iz cerkvene blagajne, v katero se steka med drugim tudi državna pomoč.

Nasprotno pa prerok služi svojemu bližnjemu za Božje plačilo, ker je poklican. Sočasno opravlja neko dejavnost, da se lahko preživlja. Ali ni Jezus smiselno rekel, da tisti, ki pustijo, da jih ljudje za Božjo besedo plačujejo, že imajo svoje plačilo: "Zastonj ste dobili, zastonj dajajte" in "Pazite na svojo pobožnost, da se ne delate pobožne pred ljudmi, da bi vas videli; sicer nimate plačila pri vašem Očetu v nebesih."

Strokovnjak
katoliške teologije:
S teološkim študijem postanemo župniki in duhovniki, da bi ob zaključku lahko prevzeli naloge kot so pridige, dušno pastirstvo, obredi, vodilne naloge v društvih itd. Ker je župnik zdaj pač ves čas župnik, je za to tudi plačan, pa če naredi veliko, malo ali komaj kaj. Reči moramo, da je kot pri nastavljenem pravniku ali učitelju; je poklic, da se z njim zasluži denar.

Nagibi, zakaj človek čuti simpatijo do študija teologije, so tako različni, kot so različni ljudje. Če je razlog za teologa plača, potem bo tudi mamon ta bog, ki bo hranil njegovo podzavest in se kazal pri njegovem delu v gospodovalnosti, moči, pompu, vplivu.

Mistiki ali celo preroški ljudje veljajo pri cerkvenem ljudstvu, ki so ga izmaličili teologi, župniki in duhovniki, prav tako malo kot je veljal Jezus, Kristus pri ljudstvu, ki so ga izmaličili farizeji in pismouki takratnega časa.

Pri dvajsetih letih sem pri sebi pogledal svojo "poklicanost" v smislu: ali me veseli, da grem s tem, kar je rekel Jezus, v tretji svet, da pomagam zapostavljenim ljudem? - Vedno bolj jasno mi je bilo, da sem se moral iz notranjosti odločiti za misijonsko skupnost. Vedel sem, da v tem primeru ne bi imel plače v lastni upravi, da bi tudi desetletja živel v oddaljenosti, daleč proč od svojih znancev in sorodnikov. Iz tega se je razvil moj korak: Gospod, sledim Tvojemu klicu.

Šele danes, mnogo let pozneje, sem spoznal pri tebi, Gabriele, kaj dejansko pomeni slediti pozivu, ki ga Gospod izreče budni duši. Tvoje življenje mi kaže brezkompromisnost pravega nasledstva, ki je pripravljeno odpovedati se vsemu, kar nas veže na ta svet in ločuje od Boga - ne samo na zunaj, temveč tudi v naših čustvih, občutkih, željah in predvsem v odnosu do bližnjega.

Bog nagovori preroka na izreden način, ker mora tudi izpolniti izredno nalogo, na katero ga vedno znova spominja Bog. To poznam tudi pri prerokih Stare zaveze, toda nazorno se mi zdi šele zdaj, ko sem srečal tebe kot živega preroka. Meni torej pomaga tvoj zgled, tvoja zaupnost z Bogom, da se oddaljim od običajnega biti - teolog.

Prerok:
V vseh časih se je prerok postavljal po robu vsakemu oblastnežu, in sicer s primerno silovitostjo. Tu bi vendar morali povedati, da Bog, Večni, ni vzel in ne jemlje poklicnih teologov, da bi ljudem posredovali Njegovo besedo.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Značilnost preroka je, da ukrepa proti oblastnosti, določenosti, proti nujnosti, ki ljudem ne pusti svobode, ki jo Bog uči s "ti naj bi". Prerok ve, kdo je vreden avtoritete: samo Bog. Prerok razločuje - ker je proti vsaki hierarhiji - med avtoritarnim in avtoriteto. To je prva zapoved - "Poleg Mene ne imej drugih bogov" - za katero so preroki vedno jamčili z vsem poudarkom.

Jezus, Kristus Boga ni postavil nobenih poklicnih "teologov", da bi ljudstvu posredovali Njegovo besedo. Abraham, Mojzes, Elija, Eliša, Amos, Hosea, Izaija, Jeremija itd. so več ali manj prišli iz ljudstva. V nasprotju s prerokom teolog ne ve, komu pripada avtoriteta, kajti vse prepogosto je avtoriteto dosodil sebi in se s tem postavil proti Bogu, ki je edina resnična avtoriteta - natančno tako kot takrat, ko so pismouki preganjali Jezusa iz Nazareta in Ga dali križati. Če je potrebno, se teologi pri tem poslužujejo svetne "avtoritete", ki je končno oblastna družba.

Iz zgodovine poznam nekaj ljudi, ki so študirali teologijo in nato s polno močjo, s srcem in ljubeznijo storili vse za našega Gospoda Jezusa, Kristusa; spomnim se mož kot npr. Amij, Montan, Origen in mnogi, ki jih je cerkev ožigosala kot krivoverce, tako tudi Savonarolo in druge.

Prerok:
Preroki, možje in žene, so bili v imenu Božje pravičnosti proti duhovniškemu sloju, proti templjem iz kamenja in proti tradiciji. Za mnoge preroke je bilo upiranje proti templarjem in tradiciji konec njihovega preroštva, kajti mnogi so prišli pred rablja, ki je nato po naročilu državne oblasti izvršil, kar je hotel duhovniški sloj. Kako pa je danes?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Dolgo časa je bilo tako, kot je rekel Jezus farizejem in pismoukom: "Glejte, k vam pošiljam preroke ter modre in pismouke: nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta..." (Mt. 23,24). Današnji pismouki sicer ne smejo nikogar fizično ubiti - zato pa poskušajo z blatenjem utišati drugoverce. Izrek ostaja vendarle pomemben: razen vprašanja, kdo je v to besedilo vstavil "pismouke", je vsekakor jasno, da bo Jezus deloval naprej kot vstali Kristus, in sicer po prerokih. Božji Duh nima nobene druge izbire, kot da po svojih instrumentih nagovori in razkrinka tiste, ki vodijo ljudstvo stran od pravih pastirjev. Samo tako se domnevnim pastirjem lahko odrečejo posamezne ovce. Če bi duhovniki sebe ponudili za "daritveno jagnje", potem bi morda opazili, kako nizkotno je njihovo početje, ko dnevno milijonkrat razpolagajo z "daritvenim jagnjetom Jezusom". Iz najtežje ure našega Odrešitelja naredijo dnevno ceremonijo in jo tako rekoč ovekovečajo.

Prerok:
Kdo je uvedel oltarne daritve v tako imenovanih krščanskih uradnih cerkvah? Jezus, Kristus, gotovo ne, kajti Njegova žrtev je bila in je moč nebes, odrešilna luč, ki duši kaže pot k večni resnici. Jezusa so žrtvovali, pobili, ker je duhovniški sloj videl, da ga je Jezus razkrinkal ter so Ga hoteli odstraniti. Pri tem je duhovniškemu sloju pomagalo nespametno ljudstvo. Najprej je klicalo "Hozana!", nato, ob hujskanju duhovniškega sloja, pa "Križajte Ga!".

V današnjem času je to nekoliko bolj premeteno. Ljudi, ki neposredno sledijo Jezusu, Kristusu, in učijo pot k Božjemu srcu na podlagi lastnih duhovnih izkušenj in udejanjanja, privrženci današnjega duhovniškega sloja žrtvujejo ljudstvu z obrekovanjem in zapostavljanjem, zato da bi jim ljudstvo storilo enako.

Hvalevredno in gotovo zgledno bi bilo, če bi duhovniški sloj - ne glede na naziv - župniki, duhovniki, škofi ali kardinali - žrtvoval svoj vnanji videz, torej svoje tako imenovano dostojanstvo, in storil to, kar hoče Jezus. Takrat bi morebiti bili nasledniki Jezusa, Kristusa; in prav gotovo bi bil marsikdo pripravljen opustiti poganske obrede, da bi spet prišel na dan enostavni nauk Jezusa, Kristusa.

Bog je govoril in govori po preroku v materinščini preroškega človeka. Božja beseda po preroku pogosto ne ustreza Svetemu pismu. Zakaj, je bilo že obširno pojasnjeno; duhovniški sloj si je prisvojil Božjo besedo ter jo pogosto obrnil in predelal v svojo korist. Tako lahko rečemo: Sveto pismo je kot prenekatero bojišče v času križarskih vojn, v katerih so ljudi pobili v imenu križa, če so se upirali prisilnemu pokristjanjevanju. Pri mnogih pobitih se je v besedi in dejanju svetlikalo resnično življenje, kajti zaradi resnicoljubnosti se je marsikdo pustil ubiti. Tudi Božja beseda po prerokih in po največjem preroku Jezusu, Kristusu, našem Odrešitelju je bila, simbolično rečeno, umorjena, spremenjena resnica; pa vendar se tu in tam še svetlika luč, resnica.

Sloj duhovnikov in župnikov za to nima daru razločevanja, saj zastopa bolj cerkvene dogme. Dokaz je na dlani, saj to, kar v Svetem pismu očitno piše, Jezusov Govor na gori, smatrajo za utopijo.

Če si predočim, kako lahkomiselno ravnajo teologi z jasnimi Jezusovimi navodili v Govoru na gori, se moram vrniti k vprašanju, kako je to združljivo z izjavo teologov, da moramo Božjo besedo vzeti dobesedno in ne sme biti dodana ali odvzeta niti pikica. Kako je potem mogoče, da je toliko različnih razlag evangelijev?

Strokovnjak
katoliške teologije:
Cerkveno učiteljstvo bi seveda rado imelo enotno razlago. Zato je učiteljstvo pridržano najprej samo za papeža in v drugi vrsti za kardinale in škofe, skupno v sklepih cerkvenega zbora. Kar dajo nato naprej posamezni škofi, duhovniki in teologi, ki so sami vezani na cerkveno učiteljstvo, so pogosto njihova lastna različna tolmačenja. Cerkveno učiteljstvo se drži tega, da odloča o razlagi Svetega pisma. Za cerkveno razlago Svetega pisma je važno tudi izročilo, torej tisto, kar so cerkveni očetje pojasnjevali od drugega do petega stoletja.

Ti spisi pa so prav tako ponarejeni, torej jih je cerkev sestavila v svoje namene, tako da je zelo težko imeti pregled nad vso zmešnjavo. Pri vsem pa je odločilna še izdaja Svetega pisma ("Vulgata"), ki ga je sestavil Hieronim. Kot je znano, je Hieronim sam precej dvomil v izvirnost svojih prevodov oziroma v izvirnost tekstov, ki so bili podlaga prevodu. Pa tudi ta prevod je bil nato spet neštetokrat preveden. Toda katoliška ustanova se drži tega: "Cerkev je pojasnjevalka Svetega pisma." (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, 12. Auf., Nr. 93) Kaj cerkveni dostojanstveniki s tem storijo, je močno povezano z njihovo vsakokratno motivacijo.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Če teologi trdijo, da moramo Sveto pismo vzeti dobesedno, potem sledi vprašanje: Kaj točno vsakokrat mislijo z "dobesedno"? Nadaljnje vprašanje bi bilo: Ali velja "dobesedno" brez izjeme?

[...]

Nadaljnji problem pri "dobesednem" je besedilo. Več sto teologov se je v preteklih stoletjih ukvarjalo s tem, da bi dosegli sporazum glede enotnega besedila svetopisemskega "prabesedila". Kajti obstaja tisoče besednih različic. V teku stoletij so se večinoma sporazumeli za tako imenovano "prabesedilo", ki pa ničesar ne pove o tem, ali so bile besede ponarejene ali ne že v stoletjih pred sestavljanjem tega besedila in kako. Veliko nesoglasij je tudi glede vprašanja: "Kaj je bilo prej?" Tako izvira "prabesedilo" z Jezusovimi besedami v glavnem iz četrtega stoletja, iz časa dolgo po zemeljskem življenju Jezusa iz Nazareta.

Herbert Braun, eden najbolj znanih evangeličanskih teologov dvajsetega stoletja, izhaja na primer iz tega, da je le približno 20% Jezusovih besed pristnih, torej resnično izvirajo od Jezusa iz Nazareta. Drugi teologi seveda računajo z mnogo višjim odstotkom. Načelno vprašanje se tukaj glasi: Je Jezus dejansko rekel tako, ali so po desetih, stotih ali več letih zavestno ali po pomoti povedali drugače. Drugi teologi se sploh ne spuščajo v takšna razmišljanja in se omejujejo na trditev, da so Jezusove besede ohranjene samo iz spomina ali zavesti drugih, morda poznejših generacij. Kljub temu Sveto pismo v ohranjeni obliki velja kot Božja beseda oziroma kot verska podlaga, ker ni nobenega trdnejšega in bolj zanesljivega pričevanja.

Če vzamemo torej ta besedila za podlago, so naslednji problemi pri "dobesednem" prevodu. Kako problematični in spretno sleparski so lahko, utegne ponazoriti primer iz Luthrovega prevoda: Iz svetopisemskega mesta "Kdor vzame meč, bo z mečem pokončan" je v prevodu naredil stavek: ..."ta naj bo z mečem pokončan." In s tem prevodom je pozval oblast k izvrševanju smrtne kazni.

Teologi se pogosto niso mogli sporazumeti za enoten prevod. Če pa so se vendarle sporazumeli, je morda naslednje vprašanje, ali se besedilo "prabesedila" sploh ujema s tem, kar je kdo govoril v svoji materinščini. Tako so izrečene Jezusove besede v grščini. Jezus pa sploh ni govoril grško, temveč aramejsko, govorico iz drugega kulturnega kroga. Ali morda besede tistega, ki je govoril v materinščini, pomenijo nekaj drugega kot v tako imenovanem prabesedilu, ki je podano samo v prevodu?

Končno ostane vprašanje tudi za tistega, ki bi rad sprejel Sveto pismo "dobesedno": Kako neki je mišljeno? Ali ne položi morda nekdo, ki čita besedo danes, vanjo nekaj drugega kot tisti, ki jo je pisal takrat? In nadaljnje vprašanje je: Ali se napisano sploh ujema s tem, kar je napisano na drugem mestu?

Tako ostane za tistega, ki hoče sprejeti Sveto pismo "dobesedno", veliko možnosti za razlago besedila.

Dejansko pa so v manjšini teologi, ki učijo, da moramo Sveto pismo vzeti "dobesedno". Večina teologov si je že zdavnaj ustvarila mnogo večji maneverski prostor za razlago in v ta "prostor" vložila svoje nazore. Pri tem navajajo razloge:

Če evangeličanska cerkev npr. uči, da je Sveto pismo Božja beseda, potem se sklicuje na tako imenovano "skupno pričevanje spisov". Učijo, da se mesta potemtakem medsebojno razlagajo. Bistveno merilo je, da presojamo posamezna svetopisemska mesta iz njihove sredine, s strani Kristusa po tem "kaj Kristus počne," kot je rekel Luther.

Toda Luther je rekel "Kristus" in pri tem v resnici mislil na "Pavla". Kajti "kaj Kristus" domnevno "počne", piše po Luthru predvsem v Pavlovem pismu, v katerem se glasi: "Ljudje bodo nezasluženo pravični po Njegovi (Božji) milosti z odrešitvijo, ki se je zgodila po Jezusu, Kristusu." (3,24)

Kristus sam pa je pojasnil, da gre za dejanja, ne samo za vero v milost. "Kdor sliši te Moje besede in jih izpolnjuje, tega primerjam s pametnim možem, ki je zgradil svojo hišo trdno na skali," se glasi pri Jezusu.

Ali: "Ne bodo prišli v nebeško kraljestvo vsi, ki mi pravijo: Gospod, Gospod! temveč tisti, ki izpolnjujejo voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 7,21)

In mnogo drugega v tej smeri.

V evangeličanski cerkvi ta mesta lahko tolmačijo drugače, primerno njihovemu nauku, tako da "izpolnjevati Očetovo voljo" pomeni predvsem verovati na pravi način. Ali da je izpolnjevanje po smislu že važno in potrebno, ni pa nujno za zveličanje.

Nekdo bi lahko vprašal, kje je razlika med "potrebno" in "ni nujno". Na tem mestu se morda začne nadaljnje "natančno delo" teologov.

V tej učni knjigi, ki sem jo že omenil, je pisec, znani luteranski profesor teologije, po izčrpnem pretresanju svetopisemske vsebine prišel do naslednje skupne ocene:

"Kljub njeni pluriformiteti ima Sveto pismo v svoji osnovni kerygmi (=svoji osnovni dogmi) od Božjega dela odrešitve po Kristusu stvarno sredino, ki jo združuje... Od tega njenega kanona gledano v kanonu (ima) Sveto pismo večstopenjsko, nobene ploskovne avtoritete. Sveto pismo potemtakem ni samo norma normans (=normirana norma) nasproti norma normata (=od spisa normirana norma) evangeličanskih izpovedi, temveč je tudi znotraj Svetega pisma po eni strani NT v odnosu do ST in po drugi strani karygma novega testamenta od Božjega dela odrešenja po Kristusu do NT kot norma normens do norma normata. Svetopisemska kritika je končno možna samo kot samokritika Svetega pisma od tega njegovega kanona v kanonu. Kriteriji kanonizacije (=ustrezno smernici) so Kristocentrika (=naravnan na Kristusa v središču), apostolociteta (pisano ali zagotovljeno po apostolih) in avtopistija." (=teološka blodna sodba, nakar spoznanje, da je Sveto pismo Božja beseda, samo darilo prav te Božje besede) (Pöhlmann, Abriss der Dogmatik, S.75)

Prerok:
Hvaležno in z velikim spoštovanjem se v zavesti priklonim velikemu, mogočnemu, vseedinemu Bogu in Kristusu, našemu Odrešitelju: Pri Tebi, ljubljeni, večni Edini, sem varna, v zavetju in doma. Vsi ljudje, vse duše, vsa bitja, vsa bit smo varni v Tebi, ker je Tvoja ljubezen beseda ljubezni, ki utripa v nas - jasna, enostavna in preprosta, z nekaj besedami, ki se glasijo: Moj otrok, ljubim te.

Ti, o veliki Bog, nisi frazer, ne izkrivljaš resnice, temveč si veliki, vsemogočni, večni Bog, ki je govoril in govori enostavne in preproste besede po Svojih prerokih, predvsem po Svojem Sinu, Jezusu, Kristusu, ki je govoril tako, da Ga je lahko razumelo in ga zmore razumeti ljudstvo.

Veliki, dobrotljivi, Edini Bog: Naj Te po Kristusu še mnogo ljudi najde v svojih srcih, da se bo končala ta bogato namaziljena spletkarska igra v Tvojem imenu.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Tu lahko dejansko samo še molimo in prosimo Gospoda za odpuščanje.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Jezus je govoril v povsem preprostih prilikah in slikah o živalih, drevju, soli in droži, o gorčičnem zrnu, setvi in žetvi. Vsak otrok Ga je lahko razumel in našel v srcu. Pozneje pa so se "učenjaki" polastili Njegovega sporočila in ga preoblikovali v katoliško, pravoslavno in evangeličansko teologijo.

Ne poznam niti ene same verske teme, ki ne bi vodila v neštete problematizacije, prefinjenosti in prepletenosti, k vedno novim "če" in "toda" ter neskončnemu "tako-kot tudi".

Teologi se v pogovorih z neteologi sklicujejo pogosto na to, da je treba gledati vsebino bolj "razčlenjeno", da je ne smemo poenostavljati in da moramo upoštevati tudi še to in ono.

Sam sem to doživel tako: Čim bolj sem med študijem vstopal v ta svet, da bi končno lahko uspešno zaključil študij, tem bolj sem izgubljal tla pod nogami.

Tudi kdor nima razumevanja za tak način gledanja, naj se zaveda, da gre za državo, ki z milijardami davčnega denarja financira te študije in kariere in na ta način omogoči teologom varen nastop. Kaj bi se zgodilo, če bi država dala ta denar za druge namene? Marsikdo bi hitreje zapustil teološko pot, svoj študij in raziskave, če bi jih moral plačati sam ali dodatno delati za svoje preživljanje.

Prerok:
Za strokovnjaka luteranske teologije imam naslednje vprašanje:

Če bi bil Jezus vzel vse grehe ljudi Nase, potem bi moralo biti na tem svetu vendar mirneje, ker bi bili ljudje tako luč iz Božje luči, torej brez grehov. Po tej cerkveni izjavi, da je Jezus vzel vse grehe Nase, je odveč tudi spoved. Zakaj duhovniki in župniki odpuščajo grehe, ko pa v veri uradnih cerkva velja, da je Jezus vzel vse grehe Nase? Zelo dobro vem, da teologi s svojimi besednimi veščinami marsikaj obrnejo tako, da tisti, ki ne premisli, temveč samo vzame, verjame, da v tem ni najti protislovij. Božjo besedo so začeli obračati že pri Mojzesu in to se je razširilo na vse preroke. Obračanje Božje besede po duhovniškem sloju je cvetelo skozi vse čase. To velja do današnjega časa.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:

[...]

Prerok:
Kaj je Jezus s tem mislil, sledi iz Kristusovega razodetja "To je Moja Beseda - Alfa in Omega - Jezusov evangelij." Tam piše: "Nobena vezanost - bodisi na ljudi ali stvari - nima prostora v nebesih. Zemeljska beseda "vezanost" pomeni: Človek se veže na to, kar mu je bilo ljubo in drago na tem svetu, na to, kar postavlja nad Božje darove. Vezanost je nasprotje svobode, nasprotje od biti rešen. Kdor se reši zemeljskega, tako da ga nima za svojo last in posest, bo šel kot duhovno bitje v nebesa in bo živel v Božji polnini."

Kako pride katoliška cerkev do tega, da Jezusove besede, ki spominjajo na zakon setve in žetve, izdaja kot polnomočje svojim dostojanstvenikom? Jezus ni govoril o župnikih ali duhovnikih ali ustanovah, ki nastopajo kot posredniki med Bogom in ljudmi.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
To je upravičeno vprašanje. V cerkvah sicer pravijo, da je "posrednik" Kristus, in ne župnik ali duhovnik. Toda kako je to združljivo s tem, da cerkvene uradne osebe delijo določena uradna dejanja, npr. krst ter izgovarjajo besede odpuščanja kot Božja dejanja?

Strokovnjak
katoliške teologije:
V katoliškem katekizmu piše:

"V cerkvenem služenju posvečenega služabnika je navzoč Kristus sam ... Cerkev to izraža, ko pravi, da duhovnik z močjo zakramenta posvečenja deluje 'in persona Christi Capiti'". (Nr. 1548)

Ali: "Službeno duhovništvo lahko predstavlja cerkev zato, ker predstavlja Kristusa." (Nr. 1553)

Škofovskemu posvečenju je poleg tega priznana "polnost zakramenta posvečenja," zavoljo tega je vsak škof označen kot "Kristusov namestnik." (Nr. 1560)

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Tudi v evangeličanskem katekizmu piše:

"Medtem ko dostojanstvenik upravlja besedo in zakrament, deluje po njem Kristus. Apologija, luteranski verski spis iz leta 1531 pravi, da župniki zavoljo poklicanosti Cerkvi 'ponazarjajo osebo Kristusa, ne svojih lastnih oseb, kot potrjuje Kristus: 'Kdor posluša vas, posluša mene.'. Če dajejo Kristusovo besedo, če dajejo zakramente, jih dajejo v Kristusovem imenu.'" (Ev. Erwachsenenkatechismus, Hannover 1975, 4. Auflage, S.1164)

Tudi pri navajanju teh svetopisemskih besed je nauk Jezusa iz Nazareta ponarejen, kajti Jezus nikoli ni govoril o župnikih in duhovnikih, temveč je imel v mislih vse Svoje naslednike.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Armada teologov je na stoletja združevala svoje sile, da ji ne bi bilo treba delati tega, kar je v nekaj čisto kratkih stavkih povedal Jezus, in zasnovala je zakrament, katerega vse več ljudi ne jemlje več resno. Kdor se hoče kolikor toliko resno ukvarjati s stališčem katoliške cerkve, se mora pregristi skozi veliko strani cerkvenih dokumentov in če bi rad razumel še razlage k temu, še skozi več knjig.

V glavni molitvi Kristusovih naslednikov - v molitvi, ki nas jo je učil sam Gospod - molimo besede "Odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom" (Mt. 6,12); in v Govoru na gori nam Jezus kaže naslednjo enostavno pot: "Če daruješ svoj dar na oltarju in se spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar pred oltarjem in pojdi tja in se spravi s svojim bratom, nato pridi in daruj svoj dar. (Mt. 5,23-24). "Brez omahovanja skleni mir s svojim nasprotnikom, dokler si še z njim na poti k sodišču." (Mt 5,23-25)

To so povsem enostavna navodila, ki jih razume vsakdo. Jezus razlaga naprej: "Tako kot odpuščate ljudem njihove prestopke tako vam bo odpustil tudi vaš nebeški Oče. Če pa ljudem ne odpustite, vam tudi vaš Oče v nebesih ne bo odpustil vaših prestopkov." (Mt. 6,14-15)

Te besede ničesar ne povedo o sodniški oprostitvi po nekem za to pooblaščenem duhovniku, ki izreče "odvezo". Če cerkev pravi, da je delovanje zakramenta pokore sprava z Bogom, to pomeni dopuščanje grehov in večnih kazni za grehe, potem je tako rekoč odvisno od Boga, če še ostanem grešnik. Čemu potem Jezusovo navodilo v Govoru na gori: "Če pa ljudem ne odpustite njihovih prestopkov, vam tudi vaš Oče v nebesih ne bo odpustil vaših prestopkov." (Mt. 6,15). Odvisno je torej od nas.

Če cerkev pravi, da je delovanje zakramenta pokore tudi ponovna sprava grešnika s cerkvijo, potem najbrž le zato, ker grešnik s svojim priznanjem pred za to pooblaščenim duhovnikom, izpolni cerkveno zapoved.

Zmotno dokazovanje se začne pač tam, kjer domnevajo, da zloraba Božjega daru milosti nima posledic. Bog sam je tisti, ki tiste, ki so zašli, pelje nazaj; Jezus sam je prišel, da pripelje nazaj izgubljene; On je vendar tisti, ki pusti na gori devetindevetdeset ovac in gre iskat eno izgubljeno (Mt. 18,12). Veseli se, ko jo ponovno najde. Izgubljena ovca je smela čutiti vso pastirjevo ljubezen; smela je občutiti, da jo je rešil iz nasprotnikovega žrela. Kako je, če se ovca iz vsega ni ničesar naučila - primerljivo človeku, ki po spovedi naprej na debelo greši - in se spet poda v nevarnost in je nič ne skrbi, ali jo bo Bog spet odpeljal iz nasprotnikovega žrela. Vse bolj se odgovornost podtika Bogu, ali nas bo rešil iz zmede tega sveta. Če nam v drugih situacijah ne pomaga tako, kot si predstavljamo, Bog v naši predstavi pogosto postane Bog, ki se ne briga za nas.

Prerok:
Čemu sploh potrebujemo župnike za dušno pastirstvo, če po cerkvenem nauku duša nastane šele pri spočetju, in če je po Luthrovem nauku že vse naprej določeno - večno prekletstvo ali življenje v nebesih? Po Luthrovem mnenju človek nima svobodne volje, temveč je v določeni meri orodje v Božjih rokah - tudi v svojem sovraštvu in zavisti, okrutnosti in ubijanju.

Čemu naj bi se potem dušni pastir brigal še za dušo; domnevno je vendar že vse določeno vnaprej. Čemu potem še spoved vernikov za odpuščanje grehov, če je baje od Boga že vse vnaprej določeno? Tudi spovedovanje grehov pri tem ne more ničesar več rešiti, če so eni duši vnaprej določena nebesa in drugi večno pogubljenje, kot učita Luther in Calvin. Je Bog Bog samovolje? Ali je vnaprej določena usoda duše veljala samo do Jezusa, kajti cerkev uči, da naj bi Jezus vse človeške grehe vzel nase. V tem je vendar hudo protislovje.

Če bi bil Bog vnaprej določil usodo duše - kot učijo Luther in reformisti, čemu potem krst otroka, da bi bil rešen, če duša že v sebi nosi svojo določitev? Cerkev uči, da če je otrok krščen in umre, potem naj bi bila duša rešena. V tem primeru bi torej imel župnik oziroma duhovnik več moči kot Bog, ki neke duše npr. ni ustvaril za večno zveličanje. Mar cerkveni dostojanstvenik lahko reši dušo, če v sebi ne bi nosila Božje določitve za večno zveličanje?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:

[...]

Prerok:
Kaj vse bi morali pri Luthru še omiliti in spremeniti? Kaj bi potem še ostalo od Luthrovega nauka? Mogoče celo evangeličanski teologi ne več.

Kaj se bo zgodilo z mnogimi dušami in ljudmi, ki so do omilitve teološkega nauka verovali, da je Bog vnaprej določil usodo ljudi? Morda je prenekateri postal kriminalec, ker je mislil: "Saj je vendar za vse že prepozno, ker sem že večno preklet." Morda je marsikdo zanetil vojne v zavesti, da je za vse prepozno - da je že preklet za vso večnost.

Kdo je kriv za takšna dejanja, Bog ali Luther? Kaj naj človeštvo misli o takem ustanovitelju vere, čigar temeljni nauk o predestinaciji morajo njegovi nasledniki že po nekaj letih spremeniti, ker je bil zmoten? Vsak, ki razmišlja, se ob tem vpraša: Kaj vse je v Luthrovi veri še narobe?

Naslednje vprašanje bi bilo: Za kaj plačujem cerkveni davek - za cerkev, katere nauk se stalno spreminja ter katere ustanovitelj je ljudi učil okrutne predstave o Bogu? Luthrov nauk gotovo ni prišel od Boga, saj nazorno nasprotuje nauku Jezusa, Kristusa.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
To celotno temo v cerkvah pretežno prištevajo k sklopu "Božje skrivnosti", kajti: Božja ponudba rešenja sicer velja za vse; ker pa človek ne ve, kdo je izbran, da rešenje, ki je ponujeno vsem, tudi prejme in kdo ne, ni potrebno, da ga to še naprej zaposluje.

V luteranski veroizpovedi je rečeno: "O tem ne smemo soditi po naši pameti", tudi si "ne smemo drzniti, da bi raziskovali skrivno, tajno brezno Božje previdnosti, pazili naj bi na razodeto Božjo voljo." (Konkordienformel, SD XI). Tako utegne nekdo pri tem verjeti in se držati tega, da sam sodi k izbranim. V tej zvezi se lahko drži tudi svojega dojenčkovega krsta, tako kot je to storil Luther, ki si je v duševni stiski pogosto zaklical: "Krščen sem!"

Prerok:
Zdaj postaja vse bolj nejasno in "...quia absurdum". Zdaj moramo preprosto verovati in upati ter ne razmišljati o tem, ali smo izbrani za nebesa ali ne. Ampak za to plačevati cerkveni davek. Dostojanstvenikom je lahko, kajti če ne pridejo naprej s svojim "credo quia absurdum", potem vse uvrstijo pod "Božjo skrivnost" in vernike slepijo, da je Bog v Svoji stvaritvi in Svojem delovanju nedojemljiv.

Človek nikoli ne more povsem dojeti Boga. Nekaj pa nas je Jezus naučil: Bog, naš Oče, nas ljubi in v Kristusu pusti devetindevetdeset ovac na gori, da bi sledil eni izgubljeni. - To je dejstvo, in to je logično in ni le zato, da verujemo "quia absurdum."

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Ker je v cerkvenih naukih mnogo nelogičnega, govorijo o tem tudi v novih razlagah o "skrivnostih". V Leuenberškem soglasju, leta 1973 v Leuenbergu v Švici doseženem sporazumnem besedilu med evangeličansko-luteransko in evangeličansko-refomističnimi cerkvami (ki se nanašajo na Švicarska "reformatorja" Zwinglija in Calvina) so zavrnili večni "Božji sklep za dokončno zavrženost določenih oseb ali naroda" in rečeno je: "V evangeliju je obljubljeno po Bogu brezpogojno sprejetje grešnega človeka. Kdor v to zaupa, sme biti prepričan v rešenje in sme hvaliti izvoljenost po Bogu. Zaradi tega lahko govorimo o izvoljenosti samo v pogledu sklicevanja na rešenje po Kristusu. Vera sicer ugotavlja, da vsi ne bodo sprejeli sporočila rešenja, vendar spoštuje skrivnost Božjega delovanja..."

Torej: Izvoljenost samo še "v pogledu sklicevanja na rešenje"! Logično vprašanje bi bilo: Kaj pa je s tistimi, ki niso izvoljeni? O prekletstvu, ki po evangeličanskem nauku zateče tiste, ki niso izvoljeni, da prejmejo sporočilo o rešenju, v konsenzu ni govora, le o "Božji skrivnosti".

Strokovnjak
katoliške teologije:
Katoliški nauk poudarja, da za življenja noben človek ni nezmotljivo gotov niti glede večnega rešenja niti glede večnega pogubljenja, razen po "posebnem razodetju" (Neuer-Roos, Der Glaube der Kirche, 12. Aufl., 1986, Nr. 809).

Tako evangeličanski kot tudi katoliški nauk je o tej temi tuhtal naprej, v zadnjem času pa jo je raje omilil, kot da bi ji dajal poseben poudarek. Tako se v Katoliškem katekizmu glasi: Bog nikogar ne določi vnaprej, da bo prišel v pekel." (Nr. 1037). V učni knjigi, ki izvira iz tridesetih let, pa piše nasprotno: "V Bogu je večna reprobacija (= vnaprejšnja določenost za večno pogubljenje) določenih ljudi. Ta stavek sledi iz dejanskega pogubljenja mnogih angelov in ljudi. To mora temeljiti na večnem Božjem načrtu zaradi nespremenljivosti Božjega spoznanja in hotenja. Primerjaj 3 Synode von Valence, S. 241." (Diekamp, Katholische Dogmatik, 1. Band, 6. Aufl., 1930, S. 249) Do tega pa pride "post in propter praevisa peccata" - "po predvidenih grehih in zaradi predvidenih grehov", torej bolj v smislu predvidevanja in ne v smislu vnaprejšnjega določanja. Temu ustreza današnji katekizem.

Ločevanja so tanka kot las. Toda ali starejši dokumenti ne govorijo jasnejše govorice, kateri duh je osnova tega cerkvenega nauka. Od časa do časa se glasi, predestinacija bi naj obstajala samo kot vnaprejšnja določitev za večno odrešitev. Kaj pa je s temi, ki ne spadajo k tem privilegirancem?

Če obstaja vnaprejšnja določitev za rešitev samo za eno skupino človeštva, kaj to ni potem dlakocepstvo, če Bog pri nevnaprejšnji določitvi usode druge skupine to stori "aktivno" ali samo "pasivno" dopusti ali sprejme, kot je rečeno? Ali ni tukaj očitna vsa ošabnost človeškega mišljenja, ki poskuša vključiti Boga v lastne teološke predstave?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Večina cerkvenih članov, katoliških ali evangeličanskih, takšne teme raje prepušča teologom in se ne briga za nauk o vnaprejšnji določitvi usode. Ker je Bog tako ali tako onstran človeškega časa, utegne kdo reči: Laže je, da to ostane "Božja skrivnost."

Tudi ko sem bil še "evangeličanski", si s tem nisem razbijal glave in se nisem veliko ukvarjal s to temo.

Vsekakor bi rad navedel še Luthrov nauk iz enega njegovih najbolj znanih spisov "O hlapčevski volji".

Spis "O hlapčevski volji" velja v evangeličanski cerkvi do danes za glavni spis reformacije in pojasnjuje do danes veljavni jedrni stavek evangeličanskega nauka, da se nihče ne more po svobodni volji odločiti za pravo vero, kar je vendar tesno povezano z vprašanjem izvoljenosti oziroma vnaprejšnjo določenostjo.

Ali Bog doseže v nas, tako Luther, pravo vero za odrešenje ali satan povzroči zlo v nas.

Hans Joachim Iwand, eden najbolj znanih luteranskih teologov dvajsetega stoletja, je o tem rekel: "Kdor tega pisanja ne odloži iz rok s spoznanjem, da evangeličanska teologija s tem naukom o nesvobodni volji stoji in pade, ta je bral zaman." (Münchner Ausgabe der Lutherschriften, S.253)

V tem spisu Luther uči:

"Da bi dali torej prostor veri, je potrebno, da je vse prikrito, kar verjamemo. Ne more pa biti skrito globlje kot je v nasprotju do predmetnega objekta, do občutenja in izkušnje. Kadar Bog oživlja, stori to, medtem ko ubija; ko opravičuje, stori to, medtem ko krivi; ko vodi v nebesa, stori to, medtem ko vodi v pekel, kot je rečeno v spisu: 'Bog ubija in oživlja, vodi v pekel in spet iz njega', 1. Sam 2. Tukaj ni prostora, da bi o tem govorili obširneje; kdor je bral naše spise, mu je to povsem znano. Tako Bog svojo večno dobroto in usmiljenje skriva pod večno jezo, pravičnost pod nepravičnostjo. Najvišja stopnja vere je verovati, da je tisti (Bog) dobrotljiv, ki jih tako malo reši in tako veliko obsodi; verovati, da je on pravičen, ki nas po svoji volji nespremenljivo naredi vsega obsojanja vredne, tako da se on, Erazem Roterdamski veseli muk nesrečnih in je videti bolj vreden sovraštva kot ljubezni. Če bi lahko na kakršenkoli način dojel, kako neki je ta bog, ki kaže takšno jezo in nepravičnost usmiljen in pravičen, ne bi bilo treba verovati. Ker si tega zdaj ni mogoče predstavljati, je dan prostor za urjenje v veri, tako da pridigamo in javno razširjamo, in sicer tako, da medtem ko bog ubija, vadimo vero v življenje v smrti." (Martin Luther, Vom geknechteten Willen, 1525, in: Weimarer Ausgabe der Lutherschriften, Ban 18, S.632f.)

Prerok:
Kako enostaven in preprost je vendar nauk Jezusa, Kristusa in prerokov! Kar razum naredi iz Boga, je morda najvišja umska akrobatika, z Inteligenco, z Bogom, pa nima ničesar skupnega. Na koncu Janezovega razodetja ne piše zaman: "Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne doletijo njene nadloge."

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Evangeličanski učbenik Hansa Georga Pöhlmanna (Abriss der Dogmatik, 3. Aufl., 1980) sprejme Luthrove misli in nadaljuje z umsko akrobatiko. Na mnogih mestih pojasnjuje, da se Bog skriva v svetu "sub specie contraria" (= pod videzom nasprotja) (npr. S.128)

"Kot nekdo, ki ostaja victima (= žrtev), tudi kot victor (= zmagovalec), se on (Bog) poistoveti s to pogosto tako neprijetno na zunaj vidno cerkvijo, in si ni predober, da bi bil z njo solidaren kljub njenim grešnikom, hinavcem in pobožnjakarjem... Kot mesto, kjer se On (Bog) pojavi sub specie contraria (= pod videzom nasprotja)." (a.a.O.,S.292)

Na ta način se evangeličanska cerkev pokaže "ponižno" in s svojo samokritiko dela "simpatično reklamo".

Prerok:
Jezus ni govoril o vsem tem nesmislu. O čemer poročaš, je morda luteransko, ne pa kristjansko, ker nas Jezus tega ni učil. Za ta nesmisel toliko ljudi plačuje cerkveni davek.

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
In žrtve marsikaterih tako imenovanih cerkvenih "grešnikov, hinavcev, pobožnjakarjev" so pogosto plačale s svojim življenjem. Luther je zahteval smrtno kazen za prostitutke, trgovce s previsokimi cenami, pridigarje brez naročila uradne cerkve ali enostavno za drugoverce, ki so se izrekli na primer proti krstu novorojenčkov. Pozival je tudi k preganjanju Judov in požigu njihovih shodnic. Vojaški poklic je Luther na primer opravičeval z besedami: "Bog obeša, usmrti na kolesu, obglavi, ubija in vodi vojno. Vse to so njegova dela in njegova sodba." (K vprašanju ali vojak živi v stanju, ki ga Bog odobrava, 1526; WA 19, 623 ff.)

Svoj poziv, da v "kmečki vojni" ubijajo kmete, ki so se bojevali za svoje pravice (okoli 70.000 mrtvih), je Luther pripisal Bogu: "... ta mi je ukazal, da tako govorim." (WA, Tischreden 3,75).

Prerok:
Jezus pa nas je učil: "Ljubite svoje sovražnike; delajte dobro tistim, ki vas sovražijo." Vsak bralec se zdaj lahko sam odloči: Jezus ali Luther?

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Jezus nam je približal neskončno Božjo ljubezen.

Nasprotno temu izhaja Luther iz tega, da si je Bog pridržal svobodno razpolaganje z ljudmi, ki presega in zajema vse - tudi sovraštvo, ubijanja in prekletstvo. V svoji cerkveni ureditvi se luteranska cerkev sicer opredeljuje za "služenje evangeliju Jezusa Kristusa" (člen 1). Evangeličanskemu nauku primerno, v smislu zgoraj navedenega učbenika, pa se zdi tudi to "sub specie contraria", mogoče navidezno nasprotno.

Prerok:
Po luteranskem nauku naj bi bil Bog svetloba in senca. Na enega človeka sije Njegova luč, na drugega pada Njegova senca. Tako naj bi tudi Bog imel v sebi zlo, senco. Jezus je rekel: Bog je svetloba. O senci ni govoril. Sveto pismo je torej sestavljeno iz pesništva in resnice, iz svetlobe in sence. Bog, svetloba, je resnica, senca je pesnitev, to, kar je duhovniški sloj pripesnil Edinemu Večnemu in prerokom.

Višek nauka Jezusa Kristusa je Njegov Govor na gori, v katerem je poglobil Božje zapovedi, ki so bile dane po Mojzesu. Cerkveni dostojanstveniki imajo Govor na gori za utopijo, ki jo stvarno ni mogoče udejanjati. Kdor pobliže motri ta "...quia absurdum", ki so si ga izmislili teologi, spozna: Njihov "quia absurdum" nima ničesar skupnega s preprostim, jasnim in podrobno razloženim naukom Jezusa, Kristusa. Nemalo jih še verjame tistim, ki učijo vero, katero imajo sami za "absurd" in se zato izgovarjajo s tem, da ima Bog skrivnosti. Če pa morajo le-ti jamčiti za svoj "quia absurdum", potem se lahko človek za svojo rešitev zanese samo še na Jezusa, Kristusa, ki ga bo gotovo rešil. Kdor pa se danes prebudi in spozna razklanost, naj ravna, kot piše na koncu Janezovega razodetja.

Govor na gori je resnica, ker je od Jezusa, Kristusa. Če bi posamezniki postopno živeli po njem, bi se lahko razvil boljši svet. Za to niso potrebni teologi, temveč sledenje Jezusu, Kristusu. Že dvatisoč let na koncu Govora na gori piše: "Kdor sliši te Moje besede in jih izpolnjuje, ga primerjam s pametnim možem, ki je zgradil svojo hišo trdno na skali." Duhovniški sloj pravi, da je Govor na gori zasnovan za nek drug svet, da pa zdaj po njem ni mogoče živeti.

Minilo je dva tisoč let. Duhovniški sloj ni storil, kar je hotel Jezus, in tudi ni učil svojih podložnikov, da to storijo, da torej živijo v zavesti Njegovega nauka, ki ga je Jezus približal človeštvu: Sledite mi. Govor na gori v 2000 letih ni mogel izboljšati sveta, ker se niso spremenili službojoči teologi, "pastirji" svojih ovc, in tako tudi ne njihovo verno ljudstvo. Teologi so ostali nosilci poganskega bogočastja, ne pa nosilci, uresničevalci nauka Jezusa, Kristusa.

Tako imenovani pastirji njihove črede pasejo sami sebe. Njihova čreda je razpršena, ker teologi kot krmo širijo razumsko in pogansko zmes. Če bi duhovniški sloj obstajal še nadaljnjih dva tisoč let in bi njihova čreda tudi v prihodnje verjela njihovi zmesi, potem v naslednjih dva tisoč letih tudi ne bi bilo boljšega sveta in tako tudi ne nauka Jezusa iz Nazareta, ki ga je mogoče živeti.

Cerkveni dostojanstveniki so gradili na pesku in ne na skali, Kristusu. Katoliška cerkev je na skali gradila Rim, ki gotovo ne bo preživel Gospodovega prihoda. Luteranska cerkev gradi na krutem Martinu Luthru. Zato velja nasvet: Zaprite Sveto pismo, kajti mnogo duhovnikov in župnikov ne živi niti po Stari zavezi niti po tem, kar je učil Jezus.

Že samo to, kar sta tukaj o cerkvenem nauku povedala oba teologa, me spodbuja, da vedno znova ponavljam: "Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne doletijo njene nadloge!" (Raz. 18,4)

Strokovnjak
katoliške teologije:
Ker so cerkveni dostojanstveniki tako odmaknjeni od Kristusa - česar se večina od njih sploh ne zaveda in česar ne bi priznali, tudi če bi jim povedali - tudi ne opazijo več, kako stvarno Kristus govori v našem življenju. Njihov teološki možganski pomnilnik ne more ničesar več sprejeti, razen če ga temeljito izpraznijo.

Ves teološki študij je shranjevanje izročil in bogočastnih obredov. Pri tem se pozablja na preprostega tesarja Jezusa, inkarniranega Božjega Sina, čigar visoki nauk bi dal svetu drugačno obleko, če bi živeli po njem.

Zaradi zaslepljenosti s strani teologije slepec ne more odpreti oči za preroško sporočilo o Jezusu, ki pravi: "Jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga ne vidi in ne pozna." (Jan. 14,16) ali: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Moj Oče poslal v Mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal." (Jan. 14,26) Tudi pri meni je trajalo veliko časa, da si je Kristus lahko utrl v meni pot, ki me je katapultirala iz teološke tirnice. Tudi jaz sem bil dolgo ujet v cerkveni mreži, ne da bi vedel, da nisem živel v Kristusovi svobodi. Zdaj se počutim izven teološkega ujetništva in doživljam pomoč Kristusa Boga.

Sveto pismo je razdeljeno po svetu za milijone in milijone, prevedeno v čez tisoč jezikov; tako mnogi ljudje poznajo tudi Govor na gori. Resnica, ki se tu in tam še svetlika skozi Sveto pismo, je komaj še razpoznavna, ker so možganski pomnilniki cerkvenih vernikov napolnjeni z bogočastnimi običaji, pa tudi z ravnodušnostjo do resnice. Mnogi se preprosto pustijo gnati in se ravnodušno predajo izvajanju župnikov in duhovnikov. Redki razmišljajo, ali je to, kar daje od sebe teologija, pravi kristjanski nauk.

Sveto pismo je vključilo Božjo besedo in jo utrdilo na napačen način; zato ne more biti več knjiga živega BOGA.

Prerok:
Izpolnjevanje Jezusovega nauka bi oblikovalo resnično kristjansko civilizacijo. Kdo je še danes pripravljen govoriti o kristjanski civilizaciji? V državnih cerkvah, ki imajo še vedno državo pod svojim okriljem, se da prej govoriti o dobi srednjega veka in poganstva.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Ali lahko temu, kar danes je, rečemo "civilizacija", je povezano s težnjami ljudi, ki pojem "civilizacija" opredeljujejo. Če pomislim na surovost med ljudmi, okrutnost ljudi do živali in divjaštvo nasproti celotnemu stvarstvu, potem to zame ni "civilizacija" - še celo ne kristjanska.

Prerok:
Zame je katoliška ustanova podobna kultni ladji na odprtem morju, ki stalno išče kopno in ljudi, ki se dajo vkrcati, toda obojega ne najde več. Išče kopno - pa naj bo to samo privid - da bi si indoktriniranci, ki so na krovu, lahko predstavljali vsaj ladijsko vrv, ki bi jih morda še lahko potegnila na kopno. Po "Fokusu" št. 52/97 naj bi Jezusova mati, ki jo je "mati cerkev" že visoko stilizirala z "Božjo porodnico", postala še boginja, "boginja Marija". Po pisno izraženi volji dvainštiridesetih kardinalov, petstotih škofov in skoraj petih milijonov katolikov v 157 deželah naj bi v katoliški cerkvi uvedli to dogmo. Po "Fokusu" bi iz trojice, troedinosti Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, nastala četverica z Marijo, materjo Božjega Sina. Marija bi se povzpela, torej povišala od posrednice k samostojnemu božanstvu. Po "Focusu" bi najstarejši začetki ženskega božanstva (mati Zemlja) prek stranskih vrat Marijine pobožnosti prešli v kristjanska nebesa.

Ein Fachmann
der katholischen Theologie:

[...]

Prerok:
Zanimivo je, kako utegnejo nastati dogme ali so mogoče celo že nastale? Kardinali, škofi in cerkveni člani si izmislijo novo dogmo, jo predložijo papežu in pričakujejo, da jo blagoslovi in prenese v tako imenovana "krščanska" nebesa.

Seveda so tako imenovana "krščanska" nebesa samo vatikanska fata morgana, toda nikoli zgradba in notranji ustroj nebeškega kraljestva. Gotovo je, da se Večni ne da vplivati obredni ladji z vsem, kar nosi na krovu, kot so dogme, ceremonije, svetniki, zakramenti, podložniki.

Bog se tudi ne pusti vplivati tako imenovani formuli trojstva cerkvenih ustanov. Po cerkvenem nauku naj bi v nebesih gospodarili moški, podobno kot v moško-hierarhičnih "nebesih" katoliške cerkve. Po katoliškem nazoru je trojstvo sestavljeno iz treh oseb "Bog-Oče", Bog-Sin" in "Sveti Duh". Zdaj naj se jim pridruži še žena "boginja Marija", iz česar bi potem nastala četverica. Bili bi trije možje in žena.

Če naj bi bila "boginja Marija" povzdignjena v dogmo, potem bi se morala spremeniti prva zapoved "JAZ SEM Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz sužnosti. Poleg mene ne imej drugih bogov!" Kardinalom in škofom to gotovo ne bo težko, saj ima cerkev stoletno vajo s spreminjanjem svetih besedil. Pred nedavnim je bila npr. spremenjena peta zapoved "Ne ubijaj" v "Ne mori". Spremenjena bi morala biti tudi "Zdrava Marija" in gotovo še marsikaj drugega.

Treba bo počakati, kako se bo odločil poglavar katoliške cerkve. Če pa bi dogmo - ki jo želijo ljudje - "boginjo Marijo", naslikali v katoliška "krščanska nebesa", potem bi morali spremeniti tudi Očenaš. Ali se bo potem glasil "Očenaš, boginja Marija, ki sta v nebesih posvečeno naj bo Vajino ime. Vajino kraljestvo pridi" itd. Ali pa bodo, ko bo razkosanost nove dogme dosegla svoj vrhunec, molili: "Oče naš, ki si v Rimu, čaščeno je tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, kot na zemlji, tako tudi v nebesih" itd.

Večna bit, Božje kraljestvo, obstaja iz izvora, Duha, BOGA, ki je svet. Katoliška ustanova označuje večnega Duha kot osebo. Sveti Duh, Bog, pa je večno tekoča bit, ôd, življenje. Bog-Oče je manifestiran, torej Duh, ki je postal oblika. Bog-Oče je torej božje bitje; s človeškimi besedami povedano, bi Ga lahko označili kot "osebo", ker se je manifestiral iz večno tekočega življenja, Duha. Božji Sin je prav tako manifestirano bitje, Sovladar nebes, spet povedano s človeškimi besedami "oseba". Pred Božjim prestolom je sedem kerubov in sedem serafov ter dvanajst in štiriindvajset starešin.

Vse nebeško kraljestvo je sestavljeno iz dajajočih in prejemajočih načel, iz bitij, torej "oseb" - mi ljudje bi rekli - da so moški in ženske. Ker tako "moška" kot "ženska" načela niso spolna, se imenujejo duali, dajajoče in prejemajoče načelo. Vsa čista bitja so manifestiran večni zakon, Bog, ki je Duh, življenje, in ga uteleša vsako čisto bitje. Božja bitja, gledano kot celota, so velika družina, in bivajo v sedmih osnovnih nebesih. Vsako Božje bitje ima primerno svoji mentaliteti nekaj duhovnih nalog, ki jih opravlja v popolni povezanosti z vsemi Božjimi bitji.

Marija, Jezusova mati, je v večni biti seraf usmiljenja pred Božjim prestolom in tako vključena v večno tekoči Božji zakon ljubezni, dobrote, krotkosti, reda, volje, modrosti in resnosti. Povedano z nekaj besedami, to je Božje kraljestvo. Vse drugo je prevara.

Nezaslišano je, da ne rečemo bogokletno, da s pomočjo človeških možgan hočejo s takimi neumnostmi umazati nebeški red.

Katoliška cerkev se vedno bolj razkrinkava - še močneje takrat, ko bi iz Marije, Jezusove matere, naredila "boginjo"; tako kot se tudi evangeličanska cerkev vedno bolj razkrinkava s svojim Martinom Luthrom.

Jedro katoliške cerkve je Rim. Jezusa so križali zaradi rimskega namestnika in tudi Petra, ki naj bi bil skala rimske cerkve. Na križ so ga obesili z glavo navzdol. Iz Rima naj bi zdaj izšla "boginja Marija", kar bi bilo gotovo enkratno v zgodovini rimske cerkve, kajti tako bi se povsem razkrinkala in pokazala, kdo dejansko je.

Padec je nastal zaradi ženskega bitja nebes, ki je bilo na strani Boga-Očeta in je hotelo biti kot Bog ter ustvariti in zgraditi svoje osebno kraljestvo. Duhovno posvečeni ljudje to bitje, ki je povzročilo padec in ločitev od Boga, imenujejo Satana, ki si je pozneje nadela moško ime Lucifer. Duhovno posvečeni ljudje tudi vedo, da se je ta ženski angel, imenovan Satana, pred Kristusovim križem vdal in je zdaj na poti domov k večnemu Očetu. Ta ženski angel je bil na čelu demonske države, ki je imel svoj sedež v območju ravni očiščevanja in je zdaj že dva tisoč let brez prvotne voditeljice, brez "boginje". Hoče le-ta zdaj žaliti visoko ženo Marijo, ki je rodila sovladarja nebes in ji dodeliti vlogo žene Boga-Očeta ali "osebi" Sveti Duh?

Ali naj bo ob dvatisoči obletnici velikega in mogočnega rojstva Božjega Sina v časovno, Marija, seraf usmiljenja, ki je kot človek v veri, zaupanju in vdanosti Bogu z rojstvom Jezusa, Kristusa, v hlevu v Betlehemu opravila enkratno dejanje, zdaj izvoljena za "boginjo" - in od koga? Kdor ima ušesa, naj posluša; kdor ima oči, da gleda, glej; in čigar srce bije za Boga, našega Očeta, in za Kristusa, našega Odrešitelja, naj izpolni, kar je zapisano v Janezovem razodetju: "Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne doletijo njene nadloge."

Strokovnjak
evangeličanske teologije:
Kdor išče izhod in misli, da se lahko posveti luteranski cerkvi, naj bere knjige o Luthru, ki jih je luteranska cerkev zamolčala svojim vernikom in ki naštevajo, kako je Luther razsajal v imenu Božjega Duha, npr. knjigo Hans-a Jürgen-a Böhma, "Nauk M. Luthra - mit se razbije" (nem. orig. naslov Die Lehre M. Luthers - ein Mythos zerbricht" brezplačno jo lahko dobite pri piscu: Badstr. 28a, D-91287 Plech).

Prerok:
Luther, Calvin in drugi v tistem času niso bili reformatorji notranjega kristjanstva, temveč oblikovalci svojih predstav. Reformatorji notranje vere, resnice in življenja so ljudje, ki so nosili in nosijo v svet nepopačeno in neposredno Božjo besedo, ki so jo sami doživeli in izkusili ter jo izkusili po besedi resnice, ki govori večno. To so bili preroki Stare zaveze, to je bil največji prerok Jezus, naš Odrešitelj, to so preroki in prerokinje Nove zaveze ter možje in žene, ki so očistili svojo dušo in telo, da so lahko prejeli in prejemajo rešitev, besedo resnice.

Ljudstvo je bilo in je še danes zaslepljeno. Držijo se duhovno slepih voditeljev, ki jih vedno znova vodijo v prepad in jih bodo tja peljali tudi v našem času, namreč spet v odvisnost, revščino in suženjstvo.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Pravi prerok nosi v sebi zakon - Boga - v taki meri, da ne more zagovarjati človeških dejanj. Če so se torej med ljudmi pojavili "reformatorji", jih lahko merimo z Desetimi zapovedmi in Govorom na gori; potem vemo, s kom imamo opraviti.

Pravi reformatorji bi bili tisti, ki bi vodili ljudi iz "podložnosti", odvisnosti od duhovnikov in župnikov. Da so se lahko uveljavili zunanji reformatorji, je pač kriva potreba ljudi po opori, ker ne poznajo svojega pravega bistva in zato tudi ne živijo po njem. Ker človek torej ne najde opore v samem sebi, se poda v odvisnost od ljudi. Zato tudi ne spozna, kam ga le-ti vodijo. Šele ko se mreža okoli njega zoži, opazi, da je vezan in odvisen. Takrat pridejo misli na svobodo in prizadeva si, da prebije okove. Takrat besede prerokov postanejo resničnost.

Mnogi preroki kažejo v to smer, predvsem Jezus.

V shodnici v Nazaratu je Jezus dobesedno navajal besede Izaija:

"Duh Gospodov počiva na meni;

ker me je mazilil Gospod.

Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim;

da bi jetnikom oznanil prostost

in slepim vid;

da preutrujene spustim na prostost,

da oznanim leto Gospodove milosti."

In nato je polnomočno dodal: "... Danes se je izpolnilo to pismo, ki ste ga pravkar slišali." (Lk. 4,18-21)

Mnogi preroki so neprestano svarili ljudstvo pred duhovniki in vladajočimi:

"Poglavarji tega mesta sodijo in zato sprejemajo darila, njegovi duhovniki uče za plačilo." (Mi. 3,11)

"Čuvaji ljudstva so slepi, vsi skupaj ne opazijo ničesar. Vsi so samo nemi psi, ki ne morejo lajati. Sanjavo ležijo tu in imajo radi svoj mir. Požrešni pa so ti psi, so nenasitni. Takšni so pastirji: Ne znajo biti pozorni. Vsak gre svojo lastno pot in misli izključno na lastno korist..." (Jer. 56,10-11)

"Bog je neprizanesljiv do starešin in knezov svojega ljudstva: Vi, vi ste izropali vinograd; vaše hiše so polne tega, kar ste uplenili ubogim." (Jer. 3,14)

"Gorje pastirjem, ki uničujejo in razganjajo ovce Moje paše, govori Gospod. Zato - tako govori Gospod, Izraelov Bog, o pastirjih, ki pasejo Moje ljudstvo: Vi ste razgnali Moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje. Zdaj vas kličem na odgovornost zaradi vaših hudobnih dejanj - govori Gospod. Sam pa zbiram ostanek svojih ovc iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil. Pripeljem jih nazaj na njihov pašnik, naj bodo plodne in naj se množijo. Postavil jim bom pastirje, ki jih bodo pasli in ne bodo se več bale in ne plašile ne več izgubile - govori Gospod." (Jer. 23,1-4)

Te preroške besede cerkev prenagljeno razlaga v svojo korist. Ona naj bi bila po Božjem naročilu ta "novi pastir", ki zbira ovce za Kristusa. Sadovi njihove tisočsedemstoletne zgodovine pa kažejo, da je peljala ovce proč od pravega pastirja, Kristusa. Velik del človeštva sedi v ladji propada in pogubljenja.

Prerok:
Poučno bi bilo razmisliti o položaju podložnikov, da bi si pojasnili, kako daleč je podložnost posmeh evangeliju.

Strokovnjak
katoliške teologije:
Najbrž je najtežja naloga preroka, da prikaže to odvisnost in podložništvo. Če nihče od podložnikov ne ve in ne opazi, da je zasvojen - kako naj potem začne?

"Zasvojen" - odvisen, nesamostojen, nesvoboden, top in otopel - to je vse drugo kot Božje. Dokler se duhovniki in župniki oprijemajo tega, da so teologi, se odmikajo od Božjega. Kako se ravnajo potem ljudje, ki jim sledijo? Storijo enako. Torej slepci vodijo slepe.

Vzajemno naj bi si pomagali, da bi v zgledu Jezusa iz Nazareta našli moč. Takrat ne bo potrebna nobena teologija in noben teolog.

--------------------------------------------------------------------------------

Dodatek - 1. del

Nekaj dejstev o cerkvenem bogastvu v Nemčiji in še o čem

1. Premoženje

Katoliška cerkev razpolaga po ocenah tednika Der Spiegel s premoženjem zemljiške posesti in nepremičnin okoli 400 milijard nemških mark. Poleg tega še z okoli 80-100 milijard kapitala in naložb, torej akcije, vrednostni papirji (Focus, 30.12.1996).

O premoženju zemljiške posesti in nepremičnin evangeličanske cerkve ne obstaja skupna ocena. Kapitalsko in naložbeno premoženje se verjetno giblje v podobnem obsegu kot katoliško, ker evangeličanska cerkev letno razpolaga s skoraj prav takšnimi "dohodki iz premoženja" - z obrestmi - kot katoliška: 2,3 milijarde mark (evangeličanska) nasproti 2,8 milijardam mark (katoliška) (Der Spiegel, 6.3.1995).

Podatki iz posameznih škofij in deželnih cerkva to oceno potrjujejo: finančni prihranki škofije Rottenburg so ocenjeni na milijardo, v nadškofiji Köln znašajo 1,5 milijarde. Evangeličanska deželna cerkev Rheinland razpolaga s preko 1,1 milijarde prihrankov (Publik-Forum, 17.1.1995).

V Nemčiji je največji nedržavni zemljiški posestnik katoliška cerkev, drugi največji pa evangeličanska cerkev. Skupaj razpolagata s površino enako skupni velikosti Posarja, Bremna, Hamburga in Berlina.

Pripominjamo pa, da so posestna in premoženjska razmerja obeh cerkva skrajno nejasna. Mnogo se skriva v samostanih in ustanovah, ki so vselej lastni gospodarji. Samo naložbeno in posestniško premoženje katoliške Caritas je ocenjeno na 65 milijard (Suddeutsche Zeitung, 24.12.1994).

Obe cerkvi, kljub ogromnemu premoženju, ne plačujeta niti davka na darila, dediščino in premoženje niti davka na dohodke pravnih oseb.

Tudi na področju množičnih občil obe cerkvi kopičita občutno moč. Po poročilu tednika Focus (1/98) imata skupaj 3 tiskovne agencije, 55 časopisov, 279 revij, 48 radijskih redakcij, 2 radijska oddajnika in 17 TV produkcijskih firm. Za to področje izdajajo letno 300 milijonov mark.

2. Tekoči prejemki

Obe cerkvi skupaj letno prejemata približno 17 milijard DEM cerkvenega davka, ki ga izterja država. Od tega dajeta cerkvi samo približno 5-8 odstotkov za javno socialne namene.

Razen tega dobita približno enak prispevek še kot državno podporo iz splošnih davčnih sredstev (glej razpredelnico). Država financira cerkveni verski pouk na državnih šolah, šolanje katoliških in evangeličanskih teologov in vojaško dušno pastirstvo (samo za zadnje 54 milijonov mark na leto).

Približno 17 milijard DEM letno -
državne subvencije za uradne cerkve

- Cerkveni verouk v javnih šolah 4,1 mrd. DM
- Izobraževanje duhovnikov in teologov, cerkvene visoke šole 1,1 mrd. DM
- Državni dodatki na osnovi pogodb (npr. dotacije) 1,4 mrd. DM
- Dušno pastirstvo v javnih ustanovah 130 mio. DM
- Javni radio za povsem cerkvene oddaje 300 mio. DM
- Davčne izgube zaradi neomejene olajšave cerkvenega davka 4,2 mrd. DM
- Spomeniško varstvo 270 mio. DM
- Subvencije od občin (ocenjeno) 5,5 mrd. DM
Skupaj 17 mrd. DM

Država, v tem primeru zvezne pokrajine, financirajo tudi plače skoraj vseh škofov in deželnih škofov pa tudi drugih duhovnikov incerkvenih nadsvetnikov. Škof zasluži med 13.000 in 20.000 markami na mesec, pri prostem službenem stanovanju, službenem vozilu, šoferju in mnogih drugih ugodnostih. Samo svobodna država Bavarska plača vsako leto zgolj za cerkvene plače sedmih nadškofov in škofov, dvanajstih posvečenih škofov, 14. dostojanstvenikov, 60. kanonikov, 49. stolnih in generalnih vikarjev, vseh škofovskih sekretarjev in direktorjev ter vzgojiteljev v škofovskih duhovniških in mladeniških seminarjih - skupaj okoli 100 milijonov mark (Die Woche, 25.8.1995). Ustrezna plačila prejema tudi luteranska cerkev.

Obe cerkvi od vsake nemške zvezne pokrajine letno prejmeta milijonske zneske za cerkveno zemljiško posest, ki je bila odvzeta pred dvesto leti(!). Za ta plačila so se dogovorili v sporazumu s Hitlerjem 1933. leta in jih niso spremenili. Kako je nastalo to bogastvo, se ob tem nihče ne vpraša (glej 5.)

Vsak župnik zasluži mesečno povprečno 8000 mark (primerjava Gerhard Rampp: Cerkev in denar - neločljiva siamska dvojčka, v: Tisti, ki vlečejo Božje niti). Tudi ta ima službeno stanovanje.

3. Položaj v Avstriji in Švici

V večini švicarskih kantonov vse do Ženeve in Neuenburga cerkev in država nista ločeni. V Zürichu na primer kanton plača vse prejemke reformiranih župnikov (okoli 30 milijonov frankov letno) in pobira davke za cerkev. Celo gospodarska podjetja morajo plačevati cerkveni davek.

V Avstriji država daje cerkvi podatke državljanov, da lahko sama izterja davku ustrezne prispevke, 4,5 milijarde šilingov za katoliško cerkev. Razen tega sama avstrijska država plača okoli 3,5 milijarde šilingov letno za učne moči katoliškim šolam.

Tudi avstrijska cerkev je neizmerno bogata. Samo škofija Graz-Seckau je po izjavi časopisa Der neue Grazer "super bogat koncern" z letnim prometom ocenjenim na pičlih 2,5 milijard šilingov. Škofija ima lasten tiskovni koncern "Styria" v vrednosti približno 5 milijard šilingov ter približno 60.000 hektarjev zemljiške in gozdne posesti. Cerkvena gozdna površina je glede na vso Avstrijo ocenjena na 100.000 hektarjev (Profil, 27.2.1995). Najstarejša dunajska privatna banka Schelhammer & Schattera (bilančna vsota 1994: 4,4 milijarde šilingov) je skoraj popolnoma v cerkveni posesti.

4. Vatikansko premoženje

Vatikan je leta 1929 po pogodbi z Mussolinijem od italijanske države prejel 91,7 milijonov USD kot odškodnino za razpustitev cerkvene države v letu 1870. (Papeži so pridobili cerkveno posest v zgodnjem srednjem veku na podlagi velikanske poneverbe listin). Teh 91,7 milijonov dolarjev se je od tedaj močno povečalo z obrestmi in obrestnimi obrestmi.

Revija Oggi je l. 1952 ocenila prihranke cerkvene države na vrednost 11,5 milijarde dolarjev - takrat drugo največje državno bogastvo - za tistim v ZDA. Velik del tega je, tako takrat Oggi, bil v zlatih palicah, ki so jih hranili v ZDA.

V osemdesetih letih je Vatikan vzbujal pozornost v časopisju, ker je bil s svojo lastno banko "Instituto delle Opere di Religione" (Inštitut za religiozna dela) očitno vpleten v internacionalne posle pranja denarja in imel dobre zveze z mafijo.

Vatikan po Karlheinzu Deschnerju ("Abermals krähte der Hahn, 1979" - Ponovno je zapel petelin) v Italiji razpolaga s preko pol milijona hektarjev zemlje "in sicer v najrodovitnejših območjih. ... Samo v Angliji znaša katoliška klerikalna zemljiška posest skoraj 100.000 ha, ... v Franciji pol milijona, v Združenih državah nekaj nad 1.100.000 ha."

Vatikan razpolaga, prav tako po Deschnerju, s posestjo delnic "v francoski naftni družbi, argentinskih plinarnah in elektrarnah, bolivijskih rudnikih kositra, brazilskih tovarnah gumija, severnoameriških jeklarskih podjetjih..."

V Italiji naj bi bil Vatikan udeležen pri številnih električnih in telefonskih družbah ter lastnik dveh železniških linij in sedmih bank. Letalska družba Alitalia in avtomobilska firma Fiat sta "v dokajšnjem delu" v klerikalnih rokah.

V ZDA ima Vatikan "močan vpliv" na štiri velike jeklarske koncerne, na General Motors in številne druge firme. In njemu "z 51% udeležbe kapitala dejansko pripada največja svetovna privatna banka, Bank of America." (Karl-Heinz Deschner, OPUS DIABOLI, 1990)

V Nemčiji je vatikanski kapital in kapital katoliške hierarhije v naslednjih podjetjih: BASF, BMW, DEAG, Bayer, Linde, Siemens, Mannesmann in številnih drugih.

5. Kako je nastalo cerkveno bogastvo

V tretjem stoletju so škofi, ki so se v cerkvi polastili krmila, začeli zelo čudno razdeljevati cerkvene dohodke: četrtino so obdržali zase, četrtino je dobila duhovščina, četrtina je služila za vzdrževanje cerkvenih zgradb, četrtino pa so prejeli reveži. Mnogi škofi in duhovniki so se ukvarjali z živahnimi obrestnimi in oderuškimi posli ali pa so poneverjali denar. Patriarh Aleksandrije v Egiptu je trgoval z lastnim ladjevjem.

Konstantin je cerkev oprostil večine dajatev. Cerkvena drhal (ki so jo vodili mnogi "svetniki", na primer Sv. Martin) je v naslednjih stoletjih razdejala in izropala poganske templje in nekatoliške cerkve ter prevzela njihovo premoženje in zemljiško posest.

Številna duhovščina je imela tudi sužnje - tako je ostalo tudi v vsem srednjem veku.

Cerkve in samostani so dobivali cerkveno desetino, ki so jo po potrebi izterjali tudi z orožjem. Samostani so si pridobivali neskončno bogastvo z desetino, darili in dejavnim izposojanjem denarja. Mnogi menihi so tudi ponarejali posestne liste, da bi povečali samostansko posest. Cerkev je načrtno podpirala nepošten lov na dediščino. Papež Aleksander III. je npr. leta 1170 odredil, da naj ne bi bil veljaven noben testament, ki ne bi bil napisan v prisotnosti duhovnika. Za dediče postaviti lastne otroke je cerkev že v antiki označila kot moralno nizkotno.

Najboljše pridobitvene možnosti so imeli seveda papeži: proti pristojbinam so prodajali cerkvene položaje najboljšim ponudnikom, znižali križarski davek, prodajali odpustke in v renesansi je obstajala celo papeška javna hiša. Tudi škofi in duhovniki so ob vsaki priložnosti za katero koli obredno dejanje prejemali plačilo. V 19. stoletju so se morale v Mehiki zadolžiti cele družine, da so lahko plačale pogreb.

Vsa lastnina krivovercev in čarovnic, ki so jim "dokazali krivdo", je bila zasežena in razdeljena med cerkvijo in državo. Družina je praviloma pristala na cesti, ker je zaradi terorja komaj kdo tvegal, da ji pomaga. Tudi potomce krivovercev s kasneje "dokazano krivdo" so na tak način lahko spravili na beraško palico. Bogati španski Judje ali potomci Judov (tudi ti so bili preganjani - sicer kot katoliški prehitek nacistične rasistične blodnje) so se lahko odkupili z visokimi denarnimi zneski, vendar pogosto samo za kratek čas. Premoženje preganjanih je bilo pravo "gorivo" za vedno nova preganjanja.

Mnogo zlata, ki so ga na okruten način odvzeli ameriškim Indijancem, je pristalo v z zlatom zasipanih španskih cerkvah.

Evangeličanska cerkev je sebe od vsega začetka naredila za državno cerkev in državni denar preusmerjala v svoje namene. Danes luteranska cerkev v Nemčiji po bogastvu in moči komajda zaostaja za katoliško.

Naslednja brošura »Prerok« / Kazalo brošur »Prerok«

k naslenji brošuri "Prerok" / nazaj na Kazalo

gor	Verzija za tiskanje

Začetna stran • Kontakt • Brezplačne informacije

Zaprite Sveto pismo! Izdajstvo Jezusa Kristusa in prerokov

IZVLEČKI:

Zaprite Sveto pismo!
Izdajstvo Jezusa Kristusa
in prerokov