Zdaj je tako, kot je; človeku je spodletelo zaradi njegovega nasprotnega obnašanja do zakona življenja. Tisočletja so izrodki človeške zlobe vpili v nebo. Zdaj začenjajo delovati učinki. Žetev jasno kaže znake setve.
Marsikdo meni: “Ni Boga. Če bi obstajal vsemogočni in modri nebeški Oče, potem ne bi dopustil vsega negativnega, ki se dogaja danes po svetu.” Mogoče so cerkveni dostojanstveniki skrivoma istega mnenja. Cerkev trdovratno zavrača iskalce resnice s preizkušenim cerkvenim izgovorom: “Bog ne dovoli, da bi gledali v Njegove skrivnosti”.
Kar se dogaja z živalmi in kraljestvi narave niso več skrivnosti. Očitno je, da je povzročitelj teh grozodejstev človek. In človek pravi: “Zakaj Bog ne ukrepa? Zakaj ne pomaga?”
Komu naj bi Bog pomagal? Naj da živalim in naravi več življenjske energije, da bi laže prenesle mučenje in bi jih lahko še bolj izkoriščali ter za dobiček iztrebljali in pobijali? S tem bi pomagal “knezu okrutnosti”, ki je iz Zemlje naredil dolino solz. - Ali naj Bog pomori človeštvo, podobno kot človek živali? Vsekakor bi potem imele živali pred človekom svoj mir! - Ali pa naj Bog okrepi človeški organizem, da bi brez škode prenesel še več nezakonite hrane in nasladil, povzročiteljev bolezni, strupov, gensko manipuliranih snovi in sevanja človeške zlobe? Naj bi torej podprl privržence kneza podzemlja v njihovem od Boga oddaljenem, brezbožnem početju? - Seveda se pri tem zastavlja vprašanje: Kdo mu ni privržen?
Kdor veruje v cerkev in njeno pridiganje o Božjih skrivnostih, je izbral. A ni izbral Boga, saj Bog govori ljudem odkar obstaja človeštvo.
Bog, Duh neskončnosti, je ljudem vedno znova govoril po glasnikih. Govoril je vsem generacijam. Razodeval se je po presvetljenih možeh in ženah ter po prerokih. Bog, Večni, je po Mojzesu dal ljudem Deset zapovedi. Pred dva tisoč leti je poslal na Zemljo Svojega Sina, Jezusa, Kristusa, ki nas je učil Govor na gori. Bog, Vsemogočni, nas ljudi ni pustil brez Svoje besede. V vseh časih človeške zgodovine je človek vedno znova slišal: “In Bog je rekel ...”
V preteklih dva tisoč letih se je razodeval in se razodeva tudi Jezus, Kristus, Odrešitelj vseh duš in ljudi. Toda v vseh časih ljudska množica ni prisluhnila neposredni besedi Boga. Mnogi ljudje, tudi tisti, ki se imenujejo kristjani, se še danes obnašajo podobno kot v poganstvu. Verovali so in verujejo, kar je oznanjala in oznanja duhovščina in kar znanost izdaja kot resnico. Kot v poganstvu so se ljudje vezali in se vežejo na rituale in kulte v veri, da je cerkvena tradicija življenje.
Jezus ljudi ni učil tradicije, ker le-ta pomeni togost in nazadovanje. Bog je evolucija, ki jo človek doseže z izpolnjevanjem Božjih zakonov. V priliki s talenti imamo dokaz, da je Bog evolucija in ne tradicija.
Tako je kot s človekom, ki je šel na popotovanje: Poklical je svoje sluge ter jim zaupal svoje imetje. Enemu je dal pet talentov srebrnega denarja, drugemu dva, spet naslednjemu enega, vsakemu po njegovih zmožnostih. Nato je odpotoval.
Sluga, ki je dobil pet talentov, je takoj začel gospodariti in prislužil je še drugih pet talentov. Prav tako je tisti, ki je prejel dva talenta, pridobil še dva. Tisti pa, ki je prejel enega, je odšel in v zemljo izkopal jamo ter skril gospodarjev denar.
Po dolgem času se je gospodar vrnil, ter od slug zahteval, da položijo račune. Tedaj je prišel tisti, ki je dobil pet talentov in prinesel še nadaljnjih pet in rekel: “Gospod, dal si mi pet talentov; poglej, pridobil sem jih še pet.” Njegov gospodar mu je rekel: “Zelo dobro, ti si pošten in zvest sluga. V malem si bil zvest upravitelj. Poveril ti bom veliko nalogo. Pridi, udeleži se radosti svojega Gospoda!”
Tedaj je prišel tudi tisti, ki je prejel dva talenta, in rekel: “Gospod, dal si mi dva talenta; poglej, pridobil sem še dva.” Gospod mu je rekel: “Zelo dobro, ti si pošten in zvest sluga. V malem si bil zvest upravitelj, poveril ti bom veliko nalogo. Pridi, udeleži se radosti tvojega Gospoda.”
Nazadnje je prišel tudi sluga, ki je prejel en talent in rekel: “Gospod, vedel sem, da si strog mož; žanješ tam, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi potrosil. Ker sem se bal, sem tvoj denar skril v zemljo. In spet ga imaš.”
Njegov gospod pa mu je odgovoril: “Ti si slab in len sluga. Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in da pobiram, kjer nisem potrosil. Da si denar vsaj odnesel na banko, potem bi ga jaz ob vrnitvi dobil nazaj z obrestmi vred.
Zato mu vzemite talent in ga dajte tistemu, ki ima deset talentov! Kajti tistemu, ki ima, bo dano, in imel bo v izobilju; kdor pa nima, temu bo še to vzeto, kar ima. Nekoristnega slugo vrzite ven v največjo temo! Tam bo jokal in škrtal z zobmi.”
Institucija cerkev in njeni verniki niso zakopali le enega talenta ampak vse talente, ki sta jih Bog, Večni in Njegov Sin Jezus, Kristus dala človeštvu. In vsi tisti, ki pripadajo instituciji cerkev in so plavali z njo v toku tradicije, so mislili in ravnali prav tako kot cerkveni dostojanstveniki, saj so jim sledili.
Spričo trenutne situacije lahko rečemo: Vsi so odpovedali - tako cerkvena struktura oblasti, ki je obtičala v svoji tradiciji, kakor tudi cerkveni verniki in država, ki se udinja cerkvenim dostojanstvenikom, ter znanost, ki manipulira z življenjem. Dva tisoč let po Kristusu je očitno, da to, kar so kot resnico razglašali ti trije mogočni, v svet ujeti in na tradicijo vezani “angeli oznanjevalci”, cerkev, znanost in država, ni prineslo ničesar.
Kakšna je bilanca? Med ljudmi vlada nemir, laž, prevara, nasilje, boj, strah in obup. Stiska in beda vseh vrst se širita. V zemlji, na njej in nad njo ni nič več tako, kot je Bog nekoč dal ljudem. Sebičnost, samovolja, pohlep in neusmiljenost so naravo oskrunili, umazali, uničili, zastrupili, izmučili in pobili.
Ljudje s svojim delovanjem motijo navigacijsko načelo ptic, rib in vseh živali morja, rek in jezer. Morja in drugi vodotoki so polni smeti, odpadkov, nesnage in različnih vrst kemikalij, onesnaženi z nafto in osiromašeni zaradi lova. Postali so kloake, v katerih gineva življenje. Živali v zemlji in na njej trpijo. Trpijo in bedno propadajo zaradi zverinskega oblastnega bahača človeka, ki se čisto polagoma duši v svoji lastni egoistični blaznosti.
Odreka jim dostojanstvo, ki je za njega samega nedotakljivo, da bi jih ponižal v okrutnih poskusih; odreka jim pravico do svobodnega razvoja, ki ga terja zase, tako da jih muči v tesnih kletkah in ogradah za množično vzrejo za industrijsko proizvodnjo mesa; odreka jim pravico do družine, tako da kravam odvzame teličke; predvsem pa jim odreka pravico do življenja, tako da jih brez pomislekov kolje, čeprav je že dokazano, da mesna hrana nikakor ni nujna za zdravo prehrano, ampak je prej škodljiva.
Čeprav se človek in njegova dela približujejo propadu, človek še vedno misli, da mora svoje hlepenje po oblasti izživljati nad vsem, za kar meni, da je pod njim.
Zadnjih 25 let Božji Duh človeštvo ponovno opominja po Svojem glasniku, ki ga On, Vseedini, imenuje Svojo prerokinjo in poslanko. Ljudi kliče naj se spametujejo in spreobrnejo. Jezus, Kristus, je ljudi po preroški besedi učil pot k Njemu, ki je življenje v Bogu, Večnem. Govoril je o očiščevanju čutov in čutnega ugodja, pri čemer je grajal tudi prehranjevanje z mesom in pozval ljudi, da postopoma opustijo uživanje mesa. “Postopoma” pomeni, čisto počasi očistiti čute z izpolnjevanjem Desetih Božjih zapovedi in Njegovega Govora na gori.
Kristus pa je tudi jasno govoril o apokalipsi, ki se bo zgrnila nad ljudi, če bodo zaničevali življenje, ki je On, in če bo človek nadaljeval z mučenjem, zlorabljanjem, pobijanjem in uživanjem živali, svojih malih bratov in sester, da bi zadovoljil svoje posurovele čute.
V zdajšnjem času je Božja beseda dostopna vsakomur na zemlji, kajti Božjega Duha je moč slišati po vsej zemlji. Njegova razodetja že veliko let tečejo v svet prek radijskih in televizijskih kanalov. Številne knjige in kasete, ki so prevedene v mnoge jezike, je mogoče dobiti v vseh deželah na zemlji. Tudi na internetu lahko beremo Njegovo sporočilo. Kot v vseh časih, ko je Bog govoril ljudem, veliko ljudi prepozna resnico, toda vztrajnost, da bi sledili Njemu, Jezusu, Kristusu, je pomanjkljiva.
Mnogi ljudje poznajo izrek: “Kdor noče poslušati, mora občutiti.” Nekako leto dni pred začetkom nesreče, pobijanjem stotisočih živali, ker so obolele za BSE pa tudi za slinavko in parkljevko, je Večni povedal, da je Zemljo z vsemi živalmi in rastlinami, ki jih je nekoč zaupal ljudem, le-tem odvzel in jo povzdignil k Sebi. To se je zgodilo zato, ker je človeštvo tisočletja mučilo naravo, rastline, živali in minerale, vodo in zrak, maltretiralo je torej celotno zemljo, jo onesnažilo in na različne načine obremenilo; ker živali - k njim spada tudi življenje v zemlji, torej najmanjša živa bitja - zverinsko muči in ubija in tako zaničuje naravne zakone ter ne opušča uživanja živalskih trupel. Njegove besede so bile med drugim naslednje: Dovolj je izrodkov človeške nizkotnosti, pregrešitev nad prehranjevalko človeštva, nad materjo Zemljo!
In Bog je rekel:
Uboga bitja, ki mislijo, da bodo lahko prekosila Stvaritelja, bodo kmalu morala spoznati, da jih mati Zemlja ne posluša več. Zemlja je zdaj Moja in bo delala, kar je Moja volja. To pomeni, da bodo vzroki, prestopki ljudi nad materjo Zemljo, vedno hitreje prihajali nadnje kot posledice.
Od takrat so se po vsem svetu stopnjevali alarmni dogodki. Je mar to naključje?
Naj v nadaljevanju spomnimo na nekaj najbolj očitnih primerov:
– Poplave velikih razsežnosti za več tednov prizadenejo Mozambik, Zimbabve in velika področja Južne Afrike. Neposredno prizadetih je pet milijonov ljudi, več kot 150 jih je umrlo, pol milijona jih je brez strehe. Širijo se kolera, malarija in druge kužne bolezni.
– Na severu in severovzhodu Indije blizu 1500 smrtnih žrtev zaradi hudih poplav.
– Mongolijo zadene najhujša zima v zadnjih 50. letih. Z govedom in konji umre tudi način življenja in kultura 2,4 milijona nomadov.
– Tornadi v Pacifiku in severnem Atlantiku. Tudi v naših zemljepisnih širinah pustošijo orkanske nevihte, posebno v rastlinskem in živalskem svetu.
– Sušne katastrofe na Kitajskem in v Indiji: žene morajo z vrči za vodo pogosto pešačiti do 20 km prek kot kamen trde, razpokane in vroče zemlje, da bi za silo preskrbele svoje družine. Niso prizadeti samo ljudje. Umira na tisoče govedi. Mali kmetje izgubljajo svojo eksistenčno osnovo.
– V Grčiji in Rusiji po cele tedne divjajo gozdni požari. Prav takšno je dolgo sušno obdobje na zahodu ZDA in v Novi Mehiki. V plamenih zgori več tisoč hektarjev gozdov. Na tisoče ljudi je treba evakuirati.
– Temperature se dvigujejo po vsem svetu. Na jugu in severu zemlje se talijo mogočne ledene gore, posebno ledeniki. Gladina morij se dviga. Nižje ležeča področja - tudi na zahodu in severu Nemčije - dolgoročno veljajo za ogrožena.
– Magnetno polje Zemlje vedno znova znatno niha in postaja šibkejše. Ptice selivke so brez orientacije in letijo v napačno smer.
– Magnetni severni pol se je od 19. stoletja premaknil za nekaj sto kilometrov. Znanstveniki govorijo o tem, da se Zemlja mogoče bliža preskoku tečajev.
Že v 80-ih letih smo od Božjega Duha slišali, da Zemljina os kaže pregib.
Spremembe pola ne bo doživel samo naš planet. Časovno obdobje duha se približuje z vso silo. V Božjem kraljestvu na tej Zemlji bodo prebivali samo še ljudje duha. Odložili so svoja napačna obnašanja - programe sebičnosti, hoteti biti in hoteti imeti. V vsem častijo Boga, živijo in delujejo v Njegovi volji. V svojih čustvih, občutkih, mislih, govoru in dejanjih izpolnjujejo Zakon, Boga.
Zemljine katastrofe so zrcalna slika katastrofe človeka. Tudi elementarne moči - ogenj, voda, zemlja in zrak - niso več poslušne človeku. S sebe stresajo, kar jim je človek naložil agresije, razdejanje, onesnaženje, materialno koristniško in izkoriščevalsko razmišljanje. Človeka zadenejo učinki njegovih vzrokov.
V zadnjih letih so bili aktivnejši tudi vulkanski izbruhi in potresi. Kaj je vzrok? Ta je spet v človeku.
Zemlja teži k prefinjanju. Iz vsega, kar razpade, poskuša ustvariti novo. Tako iz fosilnih pragozdov nastajata nafta in premog. Namesto da bi zemlji pomagali, npr. da očistimo gozdove in uporabimo les, zemljo izkoriščamo. Zemlji jemljemo nafto za naše namene, v korist tistih, ki jo drago prodajajo. Prav tako jemljemo materi Zemlji premog, minerale, kamenje in še marsikaj.
Kako bi se obnašalo človeško telo, iz katerega bi samovoljno vzeli oz. z operacijo odstranili organe? - Ni se nam torej treba čuditi, da Zemlja drhti in se trese v vročici.
Po svetu se širijo kužne bolezni. Tudi bolezni, ki so veljale za premagane, se spet pojavljajo - deloma zaradi povzročiteljev, ki so odporni proti razpoložljivim zdravilom.
– Samo v jugovzhodni Aziji letno zboli za malarijo na stotisoče ljudi. En odstotek jih umre. Zdaj prenašalca malarije, komarja, že najdemo v Evropi in Severni Ameriki.
– Mnoge kužne bolezni pridejo iz živalskega sveta, v katerega posega človek: BSE; virusi gripe od kokoši in prašičev iz Azije; aids od opic iz Afrike. Spet se vrača kuga. V Rusiji razsaja epidemija tuberkuloze.
– Nadaljuje se izumiranje vrst. Dnevno izumre do 130 živalskih in rastlinskih vrst.
V tem času je - zaradi sevanja Božje svetlobe, zaradi zaveze Boga z Zemljo in živalmi - vse v gibanju, vse se razodeva. Vidno bo vse, kar služi Božjemu Duhu na Zemlji; prav tako bo razkrinkano satansko. Svetloba resnice bo vse osvetlila, tako v velikem kot tudi v malem, v življenju posameznika. Nasprotno, protikristjansko bo prepoznano takšno kot je.
Človekova norost je prišla do izraza v norosti krav. Varstveniki živali opozarjajo, da živali vzrejajo s subvencijami. Davkoplačevalec je vključen v to, če hoče ali ne. Tega se moralno in etično ne da zastopati!
Zdaj tarnajo nad tem, da so zaradi BSE pobili veliko govedi. To je svetohlinsko. Zakaj redimo toliko živali? Da jih postopoma pojemo, da ne rečemo: požremo. Če redimo živali, da bi jih pojedli, je to nezdružljivo z dostojanstvom človeka kot Božjega otroka. Tu lahko govorimo le še o “žrtju”.
Sicer pa: Tudi če opazujemo živali pri jedi, se avtomatično postavi vprašanje: “Žro” živali, ali žro ljudje? Opazila sem, da živali jedo.
Nečlovek - požeruh trupel. In to v več ozirih, kajti kaj vse je bilo v živalski moki, hrani za živali, sploh ni mogoče opisati: odpadki iz klavnic, veterinarskih ordinacij in laboratorijev za poskuse na živalih; tudi človeško placento so že primešali; in celo laboratorijske podgane farmacevtske industrije, ki so jim vbrizgali kemikalije, ki povzročajo raka, so končale v koritu za živalsko hrano, kakor tudi nasedli kiti, ki so bili polni škodljivih snovi kot so DDT in PCB. V resnici bi jih morali odstraniti kot posebne odpadke. Toda posebne odpadke so zmleli, prekuhali in stisnili ter servirali kravam in prašičem. Tako je vse pristalo v nedeljski pečenki na človekovi mizi. Na začetku in na koncu prehrambene verige so strupena trupla. Človek - kanibal.
Mnogi ljudje zdaj odklanjajo meso. Kljub temu pa odpadke, ki smo jih ustvarili, z užitkom použijemo prek prehrambene verige. Naši iztrebki, naše balastne snovi in odpadni proizvodi pridejo na polja kot blato iz čistilnih naprav. Zadušili se bomo v lastni umazaniji. Potem naj bi pomagal gospod doktor, ki je inficiran z enakimi ali podobnimi krepčili.
Tudi polja bolj ali manj trpijo zaradi BSE, kajti tudi le-ta so prepolna nosilnih snovi, ki so pripeljale do BSE.
Uživanje naših sostvaritev postaja vse bolj nevarno.Uživalci mesa, ki so se odvrnili od govedine, so morali ugotoviti, da tudi svinjina ni več varna, ker so cele črede dopirali z antibiotiki. In kdor je hotel preiti na ribo, je iz Bruslja zvedel, da so ribe iz severnega in vzhodnega morja zastrupljene z dioksinom. Tudi na domače postrvi in krape se ne moremo več zanesti, saj jih hranijo z njihovimi mrtvimi vrstniki iz severnega in vzhodnega morja. Na koncu se je zaprlo tudi pribežališče k perutnini: Ministrstvo za zdravstvo celo pri goseh in racah ni moglo več izključiti možnost prenosa BSE. Celo pri nojih, na katerih meso so se nekateri preusmerili, so zdaj odkrili iste luknje v možganih kot pri BSE okuženem govedu. Vedno več živali se umika človekovem pohlepu.
Očitno pa se na slo po mesu z ničemer ne da vplivati: Ker mesojedci zdaj uživajo več perutnine kot govedine in svinjine, povsod nastajajo velike perutninske farme. Aktivisti za varstvo narave in živali dajejo znak za preplah. Kaj se dogaja na teh perutninskih farmah, kjer mora do 40.000 živali živeti skupaj na najožjem prostoru, se ne da opisati: Iz agresije in strahu živali druga drugo okljuvajo, zaradi česar jim požgejo kljune ali odrežejo kremplje. Ker jih mnogo zboli, uporabijo na tone antibiotikov. Varstvo živali teptamo z nogami - toda kaj je to mar potrošniku, ki z užitkom cmokaje je svojega piščanca!
Na posebno grozljiv način so z usodo živali od nekdaj povezani lovci:
Lovci svoje krvavo početje opravičujejo s tem, da morajo v naravi skrbeti za ravnotežje. Baje je preveč živali ali pa bi se neka živalska vrsta lahko pretirano razširila. Vendar pa opazovanja v pretežno nenaseljenih področjih Zemlje tega ne potrjujejo.
Novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili pri jelenih, losih, kozorogih in drugih velikih sesalcih. Tudi mnoge ptičje vrste se zadržijo pri valjenju odvisno od gostote populacije. Če pobijejo veliko sovrstnikov, gre v akcijo rezerva osebkov, ki ne vali in nato zraste več živali, kot jih je bilo pred pobojem ptičev.
Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Populacij se ne omejuje od zunaj z bojem in smrtjo, temveč z notranjo mero.
Lovstvo torej v ta namen ni samo neprimerno, temveč tudi popolnoma odveč. V brošuri Gabriele Stiftung. Das Saamlinische Werk der Nächstenliebe an Natur und Tieren beremo, kaj je o tem povedal Bog, vsemodri in vsemogočni Stvaritelj vesolja:
Živali gozdov in polj so brezdomci, ker na stvaritve prežijo zahrbtni plenilci, da bi jih uplenili.
Mnogi ljudje zmotno menijo, da morajo oni vzdrževati ravnovesje v naravi. Bog je rekel: Jaz Sem izravnava v vsej neskončnosti in tudi v kraljestvih narave ter zemlje. Ne potrebujem pomembnih ljudi, ki mislijo, da morajo vzdrževati ravnovesje.
Človeku zaradi tega ni treba postati umetni ropar, da bi nadomestil “naravne sovražnike”. Samo moti notranjo harmonijo narave, raztrga socialne vezi živali, uniči njihova ležišča in prehranjevalna področja in izzove obsežne selitve izven naravnega ritma.
Pri divjih svinjah vzamejo npr. lovci na muho najprej svinjo, ki ima v krdelu vodilno vlogo. Da socialna struktura s tem ni samo motena, temveč celo uničena, zelenojopiča ne zanima. Profesionalni lovec o tem pravi: Vodilna svinja vodi in organizira. Kdor jo ubije, uniči socialno strukturo celega krdela. Njen odstrel zapusti neurejeno krdelo, ki se začne brez orientacije klatiti naokrog, se nekontrolirano razmnoževati in končno delati škodo na pridelkih. (SZ, 16.12.2000)
Resnično dober primer, iz katerega lahko razberemo, kako lovec “v naravi vzdržuje ravnovesje”!
Ali veste, kako pride do lovske sreče in kaj pojeste za lovsko zahvalo?
Pri zajcih npr. lovec išče svojo “srečo” z nabojem šiber, ki žrtvam ne prerešeta le kože ampak tudi pod njo ležeči živčni sistem. Zajci se zvijajo od bolečin in pogosto kričijo kot majhni otroci. Nato se približa ponosni lovec in cvilečo žival do smrti pobije z gorjačo, z ročajem od noža, s puškinim kopitom ali z roko; seveda je potrebnih več udarcev, preden je lovec “uspešen”. To nikakor niso nedovoljeni izpadi, temveč tako priporočajo na tečajih za lovce. Lovska sreča!
In kot lovsko zahvalo nato lahko uživate zajčjo pečenko. Tu in tam lahko pri tem še ugriznete v šibro. Naslednjič mogoče pomislite na to, kako bi se počutili, če bi vam pognali pod kožo petinsedemdeset takih kroglic in vas nato pokončali s puškinim kopitom.
Morda si tudi za hip predstavljate zajca, kako je široko odprtih oči in dvignjenih uhljev skakljal po travniku ko ga je zadela smrtna salva. Se mar v bodoče le ne bi raje odpovedali temu obroku?
Na srne in divje svinje pogumni lovec ne strelja preprosto z naboji, temveč z izstrelki, ki se v notranjosti zadete živali povečajo oz. razdelijo (ekspanzijski izstrelki) ali ukrivijo (deformacijski izstrelki). Zakaj? Da bi iz zadete živali izvlekli čim več “lovskih znamenj” - kri, želodčno ali črevesno vsebino, dlako, kostne drobce itn. To naj bi olajšalo iskanje ranjene, a še ne mrtve divjadi. Da divjad pri tem “naknadnem iskanju” ne bi vedno znova zbežala, jo pustijo nekaj ur “bolehati”, kot pravijo lovci. Šele takrat jo poiščejo, da bi umirajočo žival dokončno ubili z rešilnim strelom. Namesto tega načina usmrtitve je lovsko primerno tudi, da žival zakoljejo. Večina parkljarjev, npr. srne, jeleni, rjavi jeleni, damjaki, gamsi, divje svinje, po večurnem mučenju umre na tak način. Ko je žival končno mrtva, jo takoj “razparajo”.
Črevesje in ostalo drobovino še toplo iztrgajo iz telesa. Ravnanje lovca se pri tem komajda razlikuje od krvoločne zveri, ki jo označujemo za “bestialno”.
Vse to velja kot “lovsko primerno”. Ko boste naslednjič naročili srnino pečenko, lahko razmislite o tem, kako dolgo je vaša žrtvovana hrana obstreljena in zaradi bolečin skoraj brez zavesti šepala skozi gozd, da bi od sebe dajala “lovska znamenja”. Trpljenje, ki ga je pri tem doživela žival, je povzročilo izliv hormonov in še vedno tiči v vaši pečenki. Muko pojeste zraven. Ali to zares hočete?
V Nemčiji letno prek 300.000 lovcev prinese v gozdove in livade nemir, strah, stres, nered, trpljenje in smrt. Dnevno ubijejo 13.000 do 15.000 živali. Ustrelijo jih z udobnih visokih prež ali pa smrt na grozljiv način dočakajo v pasteh. Obstreljene in ranjene ležijo naokrog v neizmernih mukah ali cepetajo v pasteh, dokler ne poginejo. Živali sploh nimajo možnosti, da bi tekle za svoje življenje.
Besedo “lov”, ki je že tako in tako slaba, še vedno prikazujejo olepševalno. V resnici gre za slo po ubijanju. “Lov je vedno neke vrste vojna,” je rekel Goethe. “Lovstvo je stranska oblika človekove duševne bolezni,” je ugotovil Theodor Heuss, prvi predsednik Zvezne republike Nemčije, ki je moral kot nelovec z diplomati hoditi na lov. “Od umora živali do umora človeka je samo majhen korak,” je rekel ruski pisatelj Lev Tolstoj.
To sluti vedno več ljudi. Ankete dokumentirajo rastoče odklanjanje lova. Precej nad polovico prebivalstva - dve tretjini vseh žena -odklanja množično pobijanje v gozdovih.
V letu 2000 je bilo prek medijev mogoče slišati o nenavadno velikem številu lovskih nesreč. Nekaj primerov: Lovec ustrelil lovca. Rim - tragična lovska nesreča pri Cuneo (severna Italija): Pri lovu na divje svinje je 39-letni lovec pomotoma ustrelil svojega prijatelja. Od žalosti je tudi sebi pognal kroglo v glavo. Oba moža so našli šele po dveh dneh.
Naslednji dogodek: Lovec ustreli drugega lovca. Krogla se je odbila od kamna: Izredno tragične so okoliščine lovske nesreče na Madžarskem, pri kateri je bil ubit 54-letni lekarnar iz Bad Neustadta. Družinski oče je s prijatelji lovil divje svinje. Kot poroča nek madžarski časopis, sta 54 letni lekarnar in lovski kolega streljala na divjad s sosednje visoke preže. Pri poskusu, da bi ponovno zadel že obstreljenega merjasca, se je krogla iz puške nekega lovca odbila od kamna v smeri druge visoke preže, kjer je lekarnarja zadela naravnost v srce. (Das Weisse Pferd, št. 8, april 2000)
Časopis Das Weisse Pferd (Beli konj, op. prev) povzema nekatere dogodke podobne vrste:
Serija nezgod. Tudi lovci živijo nevarno.
Letošnja otvoritev lova na jelene v Združenih državah je doživela polom. Kajti tokrat je bilo - poleg tisočev jelenov - med mrtvimi tudi devet lovcev.
V zvezni državi New York so dva lovca imeli za živali ter ju ubili. Zaradi razburjenja je eden doživel srčni infarkt, četrti pa je padel z visoke preže in si zlomil tilnik. V Winsconsinu je bil prav tako ubit lovec, štirje pa so doživeli srčni infarkt.
V državi New York so oblasti zaradi naraščajočega števila jelenov naročile lovcem, da odstrelijo čim več živali.
Tudi v Novi Zelandiji je neki lovec doživel nezgodo - s svojim psom. V trenutku, ko je hotel zaklati obstreljeno divjo svinjo, je pes skočil na puško, ki je ležala na tleh. Bila je nabita in aktivirana. Krogla je zadela lovca v nogo. Privlekel se je do ceste ter moral tam čakati šest ur, preden so ga našli. Kaj se je zgodilo z obstreljeno divjo svinjo, iz časopisa ni bilo razvidno.
Komentar redakcije: Kar človek stori živali, pade nazaj nanj. To je že dolgo znano. Novo je mogoče, da lahko tako hitro pride do posledice.
Ali je mogoče, da imamo tu opravka z zakonitostjo oddajanja in sprejemanja, s kavzalnim zakonom? Zakon setve in žetve ima puško, ki zadene bolje kot lovec!
Že nekaj let je spet vse bolj v modi “udoben lov”. Ustvarjajo gojišča, tako imenovane lovske ograde, v katerih npr. gojijo divje svinje, jih negujejo in pustijo razmnoževati se. Celo pitajo jih z dobro hrano.
Cloppenburgovo gojišče meri 280 hektarjev, površina, ki bi lahko prehranila kvečjemu 15 divjih svinj, na kateri pa je redil najmanj 300 živali. Kdor se je tam sprehajal, je imel dobre možnosti, da naleti na krotke ščetinarje. V bližnjem Niersbachu so nekatere svinje poznali poimensko, recimo svinjo Rito, o kateri so domorodci znali povedati, da je “pri družinah z otroki rada beračila kruh in jabolka”. Neki merjasec, tako pripovedujejo v vasi, naj bi celo poskušal prositi svoje lovce za hrano ...
Do tistega lanskega 31. oktobra so životarile svoje prijetno bivanje za tako imenovano lovsko mrežo poslovneža Ulfa Cloppenburga iz Düsseldorfa - ne da bi slutile, s kakšnim namenom so jih izpostavljali in pitali ... (DIE ZEIT, 22.4.1999)
Najvišji nemški lovec, Constantin Freiherr von Heeremann, ima za moralno neoporečno, da se za zabavo strelja na krotke divje svinje. “Tu se je lovilo kot se spodobi. Tu se je lovilo lovstvu primerno”, je zagotavljal. - Lovstvu primeren, tako je razložil na Zveznem dnevu lovcev je lov, “ki spoštovanje in obzirnost do življenja povzdigne v lastno potrebo”.
Ob tem se čudimo! Nekaj vendar ni v redu, si pravi naivni, z zdravim človeškim razumom obdarjeni sodobnik ...
O “spoštovanju in obzirnosti do življenja”, lahko pojasni naslednji citat iz že omenjenega časopisa DIE ZEIT:
Prvotno so bile lovske ograde fevdalna pridobitev, ki so bile zelo v modi predvsem v 16. stoletju. Prvič naj bi dvignile število zadetkov skupnosti plemiških lovcev, drugič pa naj bi kmečke njive ščitile pred divjadjo in divjim lovom. Danes take ograde omogočajo, da premožni lovci med dvema poslovnima terminoma, brez muke ali dolgega sedenja pridejo do strela. V lovskih glasilih mrgoli oglasov s približno takšno vsebino: 100 % lovski uspeh! Originalna bavarska ograda v Bavarskem gozdu oddaja v odstrel sike, damjake, jelenjad in muflone”. Odmaknjenost v ograjenem okolju je vsekakor dober argument za prodajo: Tako lahko “skrivoma, zavarovani pred pogledi javnosti” doživite “ najbolj razburljive lovske ure leta pri lovu na jelenjad vseh jakostnih razredov, kakor tudi na originalne merjasce” vabi za svojo ogrado nekdo iz Allgäua.
Sicer pa: Te obore niti približno niso tako fevdalne in velike kot tiste, ki jih je imel Ulf Cloppenburg, o katerem smo že pisali. Najmanjše merijo komaj 75 hektarjev, piše DIE ZEIT.
Z vso pravico lahko rečemo: Fevdalne pridobitve, obore, imajo za to, da živali zahrbtno umorijo. Nasvet vsem vegetarijancem in tistim, ki so na poti, da to postanejo in se ne štejejo med fevdalne gospode, ki morajo svojo “lovsko srečo” in “lovsko zahvalo” med drugim videti in doživeti v živalskem kanibalizmu. Prepustite jim njihovo lovsko zahvalo v živalskem kanibalizmu! Po zakonu “vsaki akciji sledi reakcija” ali “vsakemu vzroku sledi ustrezna posledica” doživijo ljudje, ki zahrbtno ubijajo živali, svojo moralno-etično smrt. Pomor živali je smrt ljudi.
Na ta način lahko človekovo fevdalistično vladanje tudi izumre, tako da na zemlji postopoma nastaneta svoboda in bratstvo, tudi za živali, ki so človekovi mali bratje in sestre.
Obnašanje mnogih lovcev, ki pred svojimi visokimi prežami zbirajo živali pri jaslih, spominja na sceno iz nagrajenega filma “Schindlers Liste” (Šindlerjev seznam op. prev.) V tem filmu je za komandanta koncentracijskega taborišča šport, da že zgodaj zjutraj stopi na balkon svoje hiše, ki se nad koncentracijskim taboriščem dviga kot visoka preža. Skozi daljnogled svoje lovske puške nato povsem mirno med jetniki izbere eno ali več žrtev, ki nato po enem samem strelu obleži.
Človeških žrtev v koncentracijskem taborišču ne moremo primerjati z živalskimi žrtvami v gozdovih in paznika koncentracijskih taborišč ne z lovci - toda način morjenja in zadovoljstvo pri tem je grozljivo podobno. V imenovanem filmu so žrtve izpostavljene na milost in nemilost, morilec se poigrava kot gospodar nad življenjem in smrtjo. Strumni ostrostrelec si je vzel pravico do morjenja, ki mu je ni nihče spodbijal; za njim je stala državna oblast, dokler kasneje ni končno tudi sam končal na vislicah.
Nihče naj ne misli, da je to preteklost. Ta scenarij proti živalim še vedno traja in ima svoje učinke. Kdaj bodo le-ti zadeli danes živeče Nemce? Kajti kar smo sejali, bomo tudi želi. Z živalskimi epidemijami se je že začelo.
Potencial agresije, ki je bil - kakor kaže zadnjih 100 let nemške zgodovine - vedno latentno prisoten, se lahko, domnevno brez lastnega rizika in nekaznovano izbesni samo še na nedolžnih in nemočnih živalih.
Gotovo ni naključje, da v nekaterih delih Nemčije, npr. v Unterfrankenu, za izvajanje agresivnega potenciala, postavljajo ogromne strelne stolpe, ki so videti kot zveste kopije stražnih stolpov koncentracijskih taborišč. Take strelne stolpe posebno radi postavljajo ob mejah lovišč, da nobena žival ne bi živa prestopila meje. Kakor hitro ubogo bitje prek meje lovišča stegne samo glavo, ga s ciljnim daljnogledom neusmiljeno ustrelijo.
Veliko ljudi neprizadeto opazuje to človekovo zverinsko početje tako, kot je storila tudi večina ljudi v filmu Schindlerjev seznam, ko so soljudi zasledovali in ubijali. Stranke, ki se v svojem imenu prsijo z besedo “krščanske”, danes podpirajo zahrbtni ubijalski potencial, tako da uspešno zatirajo prizadevanje, da bi se varstvo živali zasidralo v ustavi in bi se omejilo legalno morjenje iz zadovoljstva.
Toda tako kot je v omenjenem filmu tovarnar Schindler, v nasprotju z močjo vladajočih, z osebnim posredovanjem in z velikim tveganjem rešil veliko ljudi, katerih imena je napisal na seznam, tudi danes obstaja upanje za naravo in živali. Gabriele-Stiftung. Das Saamlinische werk der Nächstenliebe an Natur und Tieren (Gabrielin sklad. Saamlinsko delo ljubezni do bližnjega za naravo in živali, op. prev.), ustanova za pomoč, ki se vedno bolj širi, si je zadala za cilj živalim ustvariti prostor za preživetje in jih rešiti pred zasledovanjem posurovelih in brezčutnih ljudi. Ta ustanova razpolaga že z nekaj sto hektarji zemlje, kjer merilo delovanja ni človekova brutalnost, temveč spoštovanje do vseh Božjih bitij.
Pomor živali marsikomu še ni dovolj. Ravno fevdalna gospoda med drugim jemlje življenjski prostor živalim. Stlačijo jih, kot je opisano, v tesne loge in glasno razglašajo, da je živali preveč in da je škoda v gozdovih in na poljih ogromna. Zaradi tega - tako menijo - je treba živali pobiti, o streljanju tukaj ni več moč govoriti.
Dajte živalim življenjski prostor, ki jim pripada, in postopoma bi se lahko prenehalo morjenje živali, in v gozdovih ter v naravi bi bilo komajda še kaj škode.
Na tesnem življenjskem prostoru ni dovolj hrane. Fevdalna gospoda seveda ne ve, da lakota vodi v obup in ne dovoli izbirčnosti. Tako je tudi pri živalih; lačne so in zato jedo vse, kar lahko dosežejo.
V ogradah za živali so živali zaprte na še tesnejšem življenjskem prostoru, vendar le toliko časa, dokler jih fevdalni gospodje ne pokončajo.
Kdor hoče fevdalni gosposki prepustiti, da se sama uniči, postane ali ostane vegetarijanec. Cenjeni soljudje: Ne uživajte več mesa, prepustite to fevdalnim gospodom, če to hočejo! Ko bo nato postopoma izbruhnila Kreutzfeld-Jakobova bolezen, bodo lahko, če bo mogoče, negovali drug drugega in bodo morda poklicali duhovščino, da moli, v kolikor ta že sama ne bo trpela za puranjo boleznijo.
Lovci naj bi bili čuvaji divjačine, čuvarji narave in živali, toda postali so lovci, ki živali gonijo, preganjajo, pritisnejo na petelina in streljajo, kjer jih srečajo.
Kristusove besede iz Njegovega razodetja To je Moja Beseda:
Gorje lovcem in gorje tistim, ki hlepijo po mesu! Tako lovci kakor tudi tisti, ki kot kanibali poželjivo jedo meso živali, bodo trpeli in preganjalo jih bo trpljenje in bolečine živali. Isto velja za tiste, ki skrunijo rastlinski svet in svet mineralov. Tudi ti bodo trpeli zaradi svojih hudodelstev. Kar človek seje, to bo žel. (str. 133)
Če so lovci že posebna vrsta s prav nenavadno oz. sprevrženo mentaliteto, bomo videli, pokazalo se bo, ko se bodo s tematiko lova ukvarjali duhovniki, župniki ali drugi dostojanstveniki cerkev, ki se imenujejo krščanske.
Na internetu smo brali:
Pastor želi prek interneta “horido in lovsko srečo”. Evangeličansko-luteranski pastor iz Lüchowa, teolog in dolgoletni lovec, daje predloge za Hubertusove maše.
Samo nekaj izjav:
Pri Hubertusovih mašah gre za zahtevno razmišljanje o položaju človeka pri soustvarjanju ... Spoprijema se s tem, kako se da ubijanje živali pri lovu uskladiti s kristjansko etiko ... Za divjad je treba skrbeti. Opustiti lov ni odgovornost, temveč zanemarjanje ...” (epd Niedersachsen-Bremen / b2073/ 18.8.2000)
Ugotovitev Daga Frommholda: Lovci med sabo priznavajo, da jim je lov in plenjenje v veselje; javno pa to priznava veliko manj lovcev - že vedo zakaj.
(www.tierbefreier.de)
Pri maši v čast zaščitnika lovcev sv. Hubertusa v Dieburgu, je bilo rečeno: Tudi lovci naj bi ravnali v skladu z redom stvarstva. K temu seveda spada tudi ubijanje živali ... Zadoneli so lovski rogovi v “čast Boga”. Po maši je v župnijskem centru sledil vesel lovski večer. (Darmstädter Echo, 17.11.2000)
Bog noče časti, ki je le človeško samočaščenje. Bog je po Jeremiji govoril povsem drugače: ... Ko sem vaše očete peljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah.
V okrožju Germesheim je dekan Hirsch razložil naslednje: Z odgovornostjo in spoštovanjem zaznamovana uporaba živali je legitimna pravica človeka in seveda tudi lovca, ki za ohranjenje narave z osebno zavzetostjo stori to, kar je v njegovih močeh. (Die RHEIN-PFALZ, 17.10.2000) “Kar je v njegovih močeh” pomeni: samovoljno streljati živali.
Ta kratek vpogled zadošča. Spoznamo, zakaj je Bog rekel: Dovolj je! Mera je polna.
Vidimo, kako fleksibilno se cerkveni možje prilagajajo raznim potrebam javnega življenja. V tem so se vendar lahko vadili približno 1700 let - ali še veliko dlje, če upoštevamo dejanja iz Stare zaveze. Vsak biblijski znanstvenik ve: Velik del Stare in Nove zaveze je ponaredba - ni Božja beseda. V Staro zavezo so svoje predstave skozi stoletja zapisovali predvsem duhovniki in dvorni uslužbenci. Nove zaveze, “evangelijev”niso napisali sodobniki Jezusa iz Nazareta, za imeni “evangelistov” se skrivajo nepoznani avtorji, ki so bili o Nazarečanu poučeni samo iz pripovedovanja in so tako pri pisanju spet vpletali lastne “teološke” predstave.
Lov je še vedno v glavnem moška zadeva. Tudi v katoliški cerkvi so višje posvetitve dostopne samo moškim teologom. Misel o tem iz danega povoda:
Če duhovniki in podobni “dostojanstveni Božji služabniki” ne bi bili že od nekdaj želeli narediti cerkve, verskega upravljanja, za moško zadevo, če ne bi bili vodili patriarhata, oblasti v moških rokah, če ne bi bili hoteli brezpogojno izključiti žensk, bi njihovo nagonsko življenje ostalo kolikor toliko uravnovešeno in ne tako ekstremno izrojeno, kot je to znova prišlo na dan.
V Stari zavezi so svoje živalske nagonskosti izživljali na nedolžnih bitjih in tudi danes ne povzdignejo glasu proti mučenju in morjenju živali. V srednjem veku se je marsikateri klerikalni pohotnež zabaval pri mučenju in sežiganju heretičark in domnevnih čarovnic, danes se izživlja kot pederast - se spozablja nad dečki, samostanskimi učenci in še nad kom - ter posiljuje nune.
Človek, ki muči in ubija živali, pogosto ne občuti nikakršnega kesanja več.
Njegova vest, torej stopnja etično-moralne kontrole, je otopela. Mogoče se bo šele z zakonom vzroka in učinka spet zavedel, kaj pomeni doživeti stisko in bolečino.
Grozljivo je videti, kako zverinsko se ljudje obnašajo. Ali je še kakšen žarek upanja? Mogoče so še kje pametni ljudje, ki vidijo, kaj prihaja, ki pustijo, da deluje razum in pomagajo rešiti še številne ljudi, ki so dobre volje. Rešiti pred čim? Pred pošastjo, ki se izdaja za človeka, in ki bo, ne da bi uporabila razum, kaj šele pamet, izzvala svetovni kaos, ki ga svet še ni videl.
Veliko ljudi ve za zakonitost: “Pred vsako reakcijo je dejanje” ali “vsak učinek temelji na vzroku”. Božji Duh je govoril in govori o setvi in žetvi. Žetev vedno zraste iz ustrezne setve. Obrnjeno se glasi: Po setvi lahko sklepamo, kakšna žetev nas čaka. - Na osnovi te preproste in logične povezave lahko že danes ugotovimo prihajajočo katastrofo. Kdor noče verjeti tega, kar se glede setev in žetev vali proti človeštvu, ta bo doživel, kajti čas je zrel. Žetev je v teku.
Na začetku človekovega nastanka je Božji Duh dal ljudem Zemljo. Smiselno jim je rekel: “Podredite si zemljo,” kar pa ne pomeni zemljo izkoriščati in mučiti vse, kar živi v njej, na njej in nad njo, samovoljno ubijati, osemenjevati živali proti zakonu narave, živali jesti in še marsikaj.
V brošuri Prerok št.15, Živali tožijo - prerok obtožuje! beremo, da naj bi Bog Mojzesu in tedanji duhovščini dovolil ubijanje, žrtvovanje in uživanje živali. Vendar pa ti rituali, ki so jih izvajali z živalmi, ne izvirajo iz besed Boga po Njegovih resničnih prerokih. Tedanja duhovščina si je to izmislila in ljudstvu hlinila, da so bile to zapovedi ali celo ukazi edinega in resničnega večnega Boga. Ta laž je šla v izročilo in je zapisana, tako da npr. v 3. Mojzesovi knjigi, Levitiku, še danes beremo:
Nato je zapovedal (baje Mojzes), da pripeljejo ovna za žgalno daritev. Aron in njegovi sinovi so položili ovnu roke na glavo in Mojzes ga je zaklal. S krvjo je poškropil oltar krog in krog. Ovna je nato razsekal ter glavo, dele in tolščo sežgal. Drob in noge je opral z vodo in nato sežgal vsega ovna na oltarju. To je bila žgalna daritev za pomirjevalni vonj, ognjena daritev za Gospoda, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu ...
V brošuri Prerok št. 15, Živali tožijo - prerok obtožuje! lahko, če želite, preberete še nadaljnje zgodnje klerikalne pesnitve.
Nizkotni način, kako so v vseh časih ravnali in ravnajo z živalmi, izvira iz mnogoboštva, ko so ljudje živali žrtvovali, da bi si pridobili in ohranili naklonjenost bogov. Po prerokih v stari zavezi je Bog govoril zoper žrtvovanje živali vsakršne vrste. Po Jeremiji je npr. rekel: Vaše žgalne daritve mi ne ugajajo (6,20) po Izaiji: Ovnov, ki jih sežigate kot žgalno daritev, in tolšče vaše govedi sem sit; kri bikov, jagnjedi in kozlov mi je zoprna (Is 1, 11), in po Ozeju: Ljubezni hočem, ne žgalnih daritev, Božjega spoznanja namesto ognjenih daritev. (6, 6) Nadaljnje izjave podobne vsebine so med drugim v: Is 1, 13; Sam 15, 22; Oz 8, 11-13; 3 Mojzes 5, 21-27; Jer 7, 22-28; Mih 6, 6-8; Ps 50, 9-21. Ta poročila je duhovniška kasta pri svojih ponaredbah očitno spregledala.
Tudi klanje živali, da bi jih pojedli, je tako rekoč žrtvovanje živali.
Jezus je grajal vsakršno nasilje nad živalmi, tudi uživanje živali. Marsikdo bo ugovarjal, češ da je Jezus jedel meso, prav tako ribe, ki so tudi meso. Ribe je celo pomnožil. O tem pravi Kristus Boga v Svojem velikem razodetju To je Moja Beseda, Alfa in Omega, kot sledi:
Niti apostoli niti učenci niso naročili, da naj zakoljejo jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali. Blagoslovil sem dar in pričel jesti meso. Moji apostoli in učenci so storili enako kot Jaz. Takoj nato so Mi postavili vprašanje v tem smislu: Mi naj bi vendar prenehali jesti meso. Tako si nam zapovedal. Zdaj si sam zaužil meso.
Svoje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene živali in tudi ne jé mesa živali, zaklanih za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedni, pripravili meso za hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem naj gost ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to jé iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za njegov trud.
Vendar naj bi vedni človek, če ima možnost in če dopuščajo zunanje okoliščine in čas, dal gostitelju splošna navodila, a naj ga ne poskuša prepričati o nasprotnem. Ko bo prišel čas, bo tudi gostitelj razumel ta splošna navodila. (str. 747/748)
Moji učenci so Mi prinesli kruh in grozdje, da bi oboje pomnožil. Tistega dne pa so Mi dali pomnožiti tudi mrtve ribe. Ko sem vzel to mrtvo substanco v Svoje roke, sem ljudem pojasnil, da se je iz njih v glavnem umaknil potencial Očetove moči, visoka življenjska moč, in da ne bom ustvaril živih rib, da bi jih spet ubili.
Ljudem sem razložil, da je življenje v vseh življenjskih oblikah in da naj jih človek ne ubija iz objestnosti. Ljudje, zlasti otroci, so me gledali žalostno. Niso Me mogli razumeti, kajti v glavnem so se prehranjevali z ribami, kruhom in le z maločim drugim. In smiselno sem jim rekel: Zaradi zemljine energije so ribe še cele. Zato vam iz Očetovega Duha ne bom podaril živih rib, temveč vam bom iz energije zemlje ustvaril ribe, ki so mrtve, z malo nihanj torej. Nikoli ne bodo živele in ne dá se jih ubiti. Rad bi vam pokazal, kakšen okus ima živa hrana - kruh in sadje - v primerjavi z mrtvo.
In iz energij zemlje sem jim ustvaril ribe, ki so imele malo duhovne substance. Dal sem jim mrtve ribe in jim zaukazal, da naj obenem jedo tudi kruh in sadje, da bodo spoznali razliko med živo in mrtvo hrano, med visoko in nizkonihajočo hrano.
Sicer pa: Kdor se pomotoma opira na izjavo, da je tudi Jezus jedel meso, zato naj bi bilo to dovoljeno tudi ljudem, ta bi moral - prav tako dosledno - tudi živeti po Božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori, ki jih je učil in ljudem za zgled živel Jezus.
Kdor se torej legitimno sklicuje na uživanje mesa, ker je baje tudi Jezus jedel meso, bi moral tudi sicer svoje življenje usmeriti na Božje zapovedi in Jezusov Govor na gori. Izjeme dela samo tisti, ki je shizofren.
Je za nas postalo normalno, da živali bežijo pred ljudmi?
Smo se že kdaj vprašali, zakaj ptice, miške, srne, zajci in konec koncev vse živali bežijo pred nami? Pa naj bo to v pragozdu, v puščavi ali pa v naših gozdovih in na poljih? Je to za nas “povsem normalno”? Vidimo to kot naravno, oz. po naravi dano obnašanje? Kakšen izgovor imamo?
Življenjske oblike narave, torej tudi živali, tvorijo enost in so povezane v medsebojni komunikaciji. Na stotine, tisoče kilometrov oddaljena žival ve za drugo žival; občuti, ali ji gre dobro ali mora trpeti. To nevidno komunikacijo so eksperimentalno že dokazali.
Kako reagira npr. življenje tal, drobne živalce, kadar jih mučimo in ubijamo s herbicidi, fungicidi, pesticidi, z gnojem in gnojnico? Oddaja signale oziroma informacije; to je komunikativna zveza. Povsod na zemlji živa bitja iste vrste zaznavajo, kako gre njihovim sobitjem.
Strah pred povzročitelji se izraža tako, da se živali prestrašeno umaknejo, ko srečajo povzročitelja, človeka.
Gabrielin sklad zdaj analizira tudi s terenskimi poskusi, koliko trpijo narava in živali zaradi človekovega agresivnega obnašanja:
Že dolgo vemo, da sobne rastline reagirajo na občutke in misli svojih lastnikov. Da se cvetlice bojijo, če se jim približamo agresivno - npr. da bi jih odrezali - so celo dokazali z merilnimi aparati. Pred nekaj leti je neki japonski znanstvenik odkril, da tudi voda shrani naše misli in besede ter jih zrcali. Njihovi pozitivni ali negativni učinki se pokažejo v različnih kristalizacijskih oblikah.
Drugače ne more biti niti takrat, ko zemljo in s tem najmanjša živa bitja zasujemo s herbicidi in pesticidi ali z gnojem in gnojnico. Tudi lov ima poleg škode, ki jo lahko merimo, nevidno negativno učinkovanje na harmonijo in enost narave. Streli ne prestrašijo samo živali, temveč okrnijo tudi življenje rastlin in tal. Prve meritve so že narejene. Znanstvena študija je v pripravi.
Če živali hranimo, občutijo to kot pozitivno komunikacijo. Lovci to izkoriščajo. Saj živali gozdov in polj hranijo samo zato, da bi jih zredili ali privabili z nastavljanjem živih vab, da bi tako z lahkoto postale njihov plen.
Nedaleč od strelišč lovci položijo npr. poslastice za divje svinje. Živali so lačne, pridejo na ta krmišča, nato jih lovci z lahkoto ustrelijo, umorijo. Na tisoče in tisoče kilometrov se spet razširijo komunikacijski signali strahu, bolečin, trpljenja, obupa, še posebno pa takrat, ko mladiči izgubijo svojo mater. Druge živali od blizu in daleč sprejmejo signale in tako z njimi informacije. Posledica je strah. Umaknejo se in se izognejo povzročitelju, človeku.
Slišali smo že o lovskih oborih, kjer živali gojijo in hranijo, dokler ne ocenijo, da so zrele za uboj. Do tega trenutka so živali krotke in pritečejo lovcu prav pred njegovo morilsko orožje, puško. Spet gre izkušnja na tisoče in tisoče kilometrov okrog Zemlje: strah, trpljenje, bolečina - in informacija: ognite se morilcu živali, človeku!
Temu se pridruži še trpljenje množične reje in transportiranja živali: govedo, prašiče, ovce, koze in še mnoge druge živali stlačijo v transporterje za živali. Tako natlačene morajo preživeti ure ali celo dneve.
Popolnoma nemočne in izročene na milost in nemilost, izpostavljene nenaravnemu gibanju vozila, stojijo ali ležijo v lastnem blatu, trpijo lakoto in žejo, mraz in vročino. Čeprav so dodobra preskrbljene z zdravili, živali zbolijo; številne prispejo na cilj mrtve. Preživele tam brutalno izženejo oz. privlečejo iz njihove ječe, jih nasilno priženejo in strpajo v klavnico, kjer morajo sprejeti smrtonosni strel z mesarsko pištolo - ali druge načine usmrtitve. Še toplo telo obesijo, ga iztrebijo, razžagajo in narežejo na kose. “Zdaj ni več žival, temveč meso”, je bilo rečeno na nekih kolinah.
V mesnici nato lahko tisti, ki živilska trupla jedo ali - žro - naj temu vsak reče, kakor hoče - izberejo porcijo, ki jo doma primerno okusno pripravijo in servirajo kot pečenko živalskega trupla.
Vonj po pečenki zajame prostore. Pri človeku vzbudi čut okusa. Kakšne signale in sporočila še naprej oddaja truplo umorjenega bitja, kakšne informacije sprejema tisti, ki za obed jé oz. žre truplo, na to le malokdo pomisli. Prav tako ne na to, kaj morda te informacije sprožijo v njegovem organizmu.
Podobno se godi našim pernatim živalskim bratom in sestram: gosem, racam, kokošim, puranom, golobom, nojem, vse do lastovk. Vse te obglavi, iztrebi, razkosa, speče na žaru ali v ponvi, ocvre ali skuha in poje - ali če hočete - požre pošast človek.
Majhen piščanček, ki se je komaj izlegel iz jajca, s svojim nežnim puhkom in finim glaskom gane marsikoga. Toda kako se godi takemu živalskemu otroku, npr. piščancu?
Če naj bi se moderna tovarna jajc oskrbela z bodočimi nesnicami, je njegova usoda že zapečatena. Izkušeni strokovnjaki takoj spretno izločijo vse moške piščančke, ki jim nato kolikor se da poceni vzamejo življenje in jih potem izkoristijo kot trupla. Prav tako je možno, da naš piščanec konča v zoološkem vrtu kot živa hrana. Ali pa ga z mnogimi v stroju živega zmeljejo v “kašo”, kot pravimo, da bi v zmleti obliki valilnicam prinesel dobiček.
Morda pa je piščanec določen, da ga prodajo kot piščanca za peko, da ga pojedo. Piščanec za peko životari brezupno, temačno bivanje, ki se mu ne more reči “življenje”. Natančno premišljena živinoreja, reja, s katero zavestno dosežejo spremembo obnašanja živali, ki služi temu, da pridejo do čim večjih dobičkov. Visoki odmerki zdravil in upoštevanje izsledkov o vedenju živali omogočajo, da naš piščanec, enako kot njegovi sotrpini, že po 6 tednih doseže klavno težo. Obglavljen in iztrebljen ter pripravljen za peko pride v trgovino, kjer je dobrodošla poslastica za tega ali onega človeka.
Kaj občuti, kaj čuti to mlado bitje, preden - v vsakem primeru okrutno in protinaravno - umre? Njegov strah, njegovo bolečino, njegovo žalost spoznajo vse živali na zemlji. Informacije te žalosti in trpljenja preidejo tudi v njegovo telesno substanco. Človek jih zaužije. Ta piščanec v svojem kratkem bivanju ni živel, je samo trpel.
Tudi rastline se ne smejo razvijati tako, kot je zanje predvidel Stvaritelj. Vsaka rastlina, naj bo majhna ali velika, je oblika življenja. Občuti. Kaj občuti, ko jo utrgamo, odvržemo in zavestno mučimo? Drevesa sekamo v polnem soku; gomolje iztrgamo iz zemlje, rastlinske življenjske oblike poškropimo s strupom. Tudi tu gredo signali na tisoče in tisoče kilometrov okrog cele zemlje.
Zemlja je postala mesto groze.
Če boste vse to brali z razumom in s srcem in boste kljub temu še naprej uživali meso, potem se nikar ne čudite, če boste nekega dne trpeli zaradi tega, kar ste sopovzročili. Ker zakon vzroka in učinka vsakemu povzročitelju natančno dodeli njegov delež, se vam bo godilo podobno, kot ste prispevali, da zaradi zveri človeka trpijo živali. Kajti: kar seješ, boš tudi žel. In: Nobena energija se ne izgubi.
Gabrielin sklad se je namenil, da živalim ponudi domovino, kjer lahko živijo brez strahu in polagoma ponovno najdejo zaupanje do ljudi.
V preteklih 25 letih je Božji Duh govoril po Svojem glasniku podobno kot je govoril že Jezus Svojim učencem: Človeštvo je prvič poučil o posurovelih človeških čutih: Poslastice delujejo na čute, stopnjujejo čutno poželenje in spodbujajo uživanje mesa. Drugič je razložil v tem smislu: Mnoge duše so v svojih številnih inkarnacijah, v katerih so kot človek lovile živali in uživali njihovo meso, mnoga tisočletja shranjevale program uživanja mesa. Zato ga ne morejo opustiti od danes na jutri.
Ko je Božji Duh ljudem zaupal Zemljo z minerali, rastlinami in živalmi, ko jih je torej predal v varstvo ljudem, je ljudem približal zakone življenja, v katerih so tudi zakoni narave. Bog je svaril, da naj z živalmi, rastlinami in minerali ravnamo po Njegovih zakonitostih ljubezni in enosti in da naj nobene živali ne ubijemo ali zaužijemo samovoljno. Kristus Boga je v Svojem Govoru na gori in tudi v zadnjih 25 letih učil pot k prefinjenju čutov, da človek polagoma opusti uživanje mesa in da se hrani s tem kar mu zemlja voljno daje. Plodovi njiv, žito, zelenjava, sadje in zelišča poklanjajo to, kar človek potrebuje, da bi svoje telo, ki je naravno telo, ohranil zdravo in v skladu z naravo.
Bog, Večni, je več tisoč let gledal, kako je človek zlorabljal Njegovo zaupanje. Z neskončno potrpežljivostjo in dobroto je vedno znova svaril po presvetljenih možeh in ženah, po prerokih in po Svojem Sinu Jezusu, Kristusu. Zadnjih 25 let je Bog ponovno svaril in kazal pot, ki vodi nazaj v enost.
Kot že rečeno, gredo Njegova sporočila in Njegova svarila prek radia in televizije po vsem svetu. Skoraj 20 let vsako nedeljo dopoldan prenašajo Božjo besedo in Njegovo voljo v številna zbirališča prakristjanov in je dostopno vsem ljudem, ki hočejo spoznati Božjo voljo. Približno 20 let poteka šolanje Notranje poti, ki jo je razodel Božji svet, in katere osrednja miselna dediščina je očiščevanje duše in očiščevanje čutov.
Le maloštevilni so se poslužili velike svetovne ponudbe Večnega Svojim človeškim otrokom - ki jo je, kot že rečeno, moč slišati v številnih mestih sveta, torej po vsem svetu. Poslušali so in poslušajo Božja sporočila in svarila. Marsikdo pa je preveč lagoden, da bi se potrudil doseči višje etično-moralne vrednote. Mnogi so se zadovoljili s poslušanjem Božje besede. To pomeni, da so obdržali svoje stare navade, torej so talente zakopali.
Velikemu delu človeštva je vseeno, če ropajo zemljo, če živali na okruten način mučijo in jih držijo v hlevih, ki niso vredni živali; če morajo služiti mučiteljem ali morilcem živali za najrazličnejše namene, tudi za poskuse na živalih; če morajo svoje pobite vrstnike zaužiti kot živalsko moko; če živali v klavnicah bridko kričijo zaradi paničnega strahu ker jih bodo ubili; če življenje tal, najmanjša živa bitja, uničujejo ali ubijajo z gnojem in gnojnico in še marsikaj. Mnogi vedo, da to ni po volji Boga. Kljub temu molčijo in ostanejo nedejavni.
Kljub temu naj bi postale porcije živalske hrane vedno večje in predvsem cenejše in priprava vedno bolj gosposka. Podžigalo naj bi se hlepenje po mesu in mesnem - sladostrastnost, ki se med drugim izraža v nenormalni in perverzni seksualnosti, ne pozna več nobenih meja.
Ker je tako, so živali postale serijsko blago. V naravni potek spočetja in rojevanja živali je knez podzemlja posegel z dekretom od spodaj. To služi njegovemu cilju, da bi na tej Zemlji izključil Boga in Njegove zakone, tudi Njegove naravne zakone za to Zemljo. Človek se je s tem postavil nad Boga, Stvaritelja življenja.
V brošuri Gabriele-Stiftung. Das Saamlinische Werk der Nächstenliebe an Natur und Tieren so med drugim podane besede vesoljnega Duha, Boga. Rekel je (1999):
Človeštvo polagoma prihaja do vrhunca svojega negativnega početja. Nasprotnik je mnenja, da bo po degeneriranih ljudeh, ki posegajo v življenje in nastopajo kot Stvaritelj, slavil zmago nad Menoj. Še vedno se je motil. Tudi tokrat se moti, kajti zdaj je Zemlja Moja.
Časopis Das Friedensreich - Dein Reich kommt - Dein Wille geschiet. Bete und arbeite, ki je izreden znanilec življenja, daje vpogled v delovanje Gabrielinega sklada Das Saamlinische Werk der Nächstenliebe an Natur und Tieren. Tam beremo naslednje:
Najprej umre žival ...
Živalske epidemije na pohodu! - ZAKAJ?
Bog je ljudem podaril naravo in živaIi, da lahko živijo na zemlji. Vendar pa nam ni dal neomejene energije za to, da z Njegovim stvarstvom počnemo, kar hočemo.
Najprej je ponorelo govedo, ker so zboleli njegovi možgani. Dezorientirano in z motenim ravnotežjem se je sesedlo na zadnjih nogah. Zdaj so ranjeni gobčki in parklji ovac in prašičev. Tudi oni se lahko le drsaje premikajo in imajo visoko vročino: to je slinavka in parkljevka. Videti je, kot da se živali ljudem izmikajo z boleznijo in se raje pustijo sežgati kot da bi jih še naprej mučili in jedli. Dnevno nas spremljajo pošastne slike: goreče grmade, na katerih zgorijo cele črede ovac, ker je nekaj živali zbolelo; peči za sežiganje, v katerih naj bi kot odpadke sežgali na milijone govedi, da cena govedine ne bi še naprej padala. Grozljive scene civilizacije, ki je očitno na krivih poteh in jo je zdaj doletela veriga živalskih epidemij. Govorijo tudi že o tuberkulozi in že nekaj let vedno znova o svinjski kugi.
Zdaj “raziskujejo” in razmišljajo, od kod vse to prihaja - od trupel predelanih v hrano ali od strupov za insekte, od antibiotikov ali splošnega stresa v hlevih za množično rejo. Morda bi morali raziskovati še korak globlje in se vprašati, kako živali danes sploh nastajajo, npr. 5 milijonov telet, ki se jih je v letu 2000 povrglo samo v Nemčiji. Že dolgo ni več vaški bik tisti, ki oplodi krave, da bi vsako leto povrgle teleta, ki jim ga takoj spet odvzamejo, da bi jih koristili kot stroje za mleko. Nekdaj je bik letno zaplodil samo 50 do 100 naslednikov. Za agrarno industrijo, ki dela s polno paro, je to že zdavnaj premalo. Čarobna beseda se glasi “umetno osemenjevanje”. Prek 90% živinorejcev naroča za krave spermo po katalogu, z ozirom na živalsko vrsto in cilj dejavnosti. Bik, ki ga večkrat tedensko animirajo za proizvodnjo sperme, na ta način ne zaplodi 50 ali 100, temveč 5000 telet. Spermo vstavijo v kravo s pipeto. Po naravi bi lahko letno donosila samo eno tele. Toda tudi njo prelisičijo. Za njo velja čarobna beseda “transfer embria”: 10. dan po pojatvi jajčnik spodbudijo s hormoni, da sprosti ne samo eno, ampak do 40 jajčec. Te spet umetno osemenijo in tako nastale zarodke po dveh dneh izplaknejo iz maternice. Praviloma jih je 5 do 7 sposobnih za življenje in nato doraščajo v tako imenovanih “rejnicah”. Na tak način od dedne zasnove “dobre krave” pridobijo letno ne samo enega teleta, temveč šest ali sedem. Življenje umetno množijo.
Nobenih duš za
“mesne izdelke”
Ali pa to sploh ni več pravo življenje, s katerim tu manipulirajo in katerega tehnično proizvajajo kot na tekočem traku? Ali lahko z živimi bitji, ki imajo dušo, ravnamo kot s kopico celic in jih prisilno kličemo v življenje, tako da izigravamo zakon naravnega nagonskega življenja, ne da bi uničili enost duše in telesa živali? Kdor se zaveda, da vse življenje izhaja iz kozmične enosti v Bogu, iz vesoljnega Duha, ki v svobodi vse prežema in oživlja s Svojo stvariteljsko močjo, si lahko predstavlja, kaj pomeni, če človek s takšnimi metodami reje poskuša izključiti Stvaritelja in sam zavladati nad naravo in živalmi.
Zahvaljujoč Gabrielinemu sporočilu vemo, da človek s tem zapusti Božji življenjski tok in njegove “stvaritve” ne spadajo več k Božjemu energijskemu kontingentu za to zemljo, s katero poživlja materijo. Živali so bitja z dušo. Odvisno od razvojne stopnje: nižje razvite živali dihajo po kolektivni duši, ali pa imajo kot sesalci posamezne duše, ki so v tesni povezavi z vsakokratno živalsko vrsto. Milijoni govedi, ki jih silimo v umetno “življenje” kot “mesne proizvode”, da bi jih kolikor se da hitro zredili in ubili, ne razpolagajo več s takšnimi dušami, temveč se držijo energijskih polj svojih producentov, veterinarjev, živinorejcev in drugih, ter nenazadnje tudi “potrošnikov” živalskega življenja. Karmični zaplet med človekom in živaljo.
Smrtni obtok
se poruši
Nastal je tako rekoč lastni energetski obtok, ki se je ločil od Božje življenjske moči in zdaj živi samo še od konzumne energije človeške civilizacije, ki je zlorabila ali porabila kontingent energije, ki ji ga je dal Bog. Šibkost njene življenjske energije se kaže kot “imunska šibkost” pri človeku in živali. To so tla, na katerih rastejo kužne bolezni. Sprememba prionov ali prenašanje virusov sta torej samo posledica splošne šibkosti. Zdaj se polagoma ruši smrtni obtok človeške samovolje. Kajti vesoljni Duh, vir moči vsega življenja, ni več na razpolago, dokler človek ne bo pripravljen skupaj z naravo in živalmi živeti življenja po Božjih zakonih.
Prvi koraki
v novi čas
Človeku je zato odvzeta oblast nad živalmi, kot smo poročali že v predhodni brošuri. Zgodilo se je, kar je bilo že dolgo napovedano: Bog je sklenil zavezo z živalmi, iz katere bo v sodelovanju z duhovnimi bitji in bitji narave nastala nova Zemlja - Kraljestvo miru, v katerem bodo ljudje med seboj in z živalmi živeli v miru. Prvi korak v novi čas lahko stori vsakdo, ki živi po načelu: Česar ne bi rad, da storijo tebi, tudi ti nikomur ne povzroči, niti bližnjemu, niti naslednjim bližnjim, živalim. Poglejmo jim v oči in se vprašajmo, kako jim gre v hlevih za množično rejo in v klavnicah, preden se kot zrezek znajdejo na naših krožnikih.
Leonrado da Vinci je nekoč rekel: “Prišel bo čas, ko bodo ljudje umor živali prav tako imeli za zločin, kot umor ljudi.” In Duh Kristusa Boga danes razodeva: “ Svita se Novi čas v katerem bodo odpravljena krvava žrtvovanja in poskusi na živalih pa tudi klanje in zauživanje živali, ki so ljudem naslednji bližnji”. (To je Moja Beseda, str. 343)
Prav ste prebrali: Živali, ki so nastale s človeškim poseganjem v naravni potek prirode - in to ni samo govedo, temveč tudi prašiči in druge živalske vrste - nimajo delnih duš. Živijo od energije vseh tistih, ki nekaj takega iznajdejo, izvedejo, in se s tem okoristijo, in od energije tistih, ki to potrjujejo, vključno s potrošniki, torej ljudmi, ki podpirajo to grozljivo človeško iznajdbo, živali proizvajati kot serijski izdelek, da bi jih nato ubili za mesni užitek.
Zakaj je tako? Zavedajmo se, prvič: Bog ljudem ne daje življenjske energije za tako samovoljno, sprevrženo človekovo početje. Drugič: človek ne more ustvariti življenjske moči. On vzame, tako rekoč ukrade življenjsko substanco in iz tega naredi svoj scenarij.
Zavedajmo se torej: Ljudje iz sebe, iz človeka, ne morejo ustvariti nikakršne življenjske moči, temveč lahko samo - s spočetjem pripravijo telo za življenje. V tem naravno spočetem otroku je duša, ki v sebi nosi življenjsko jedro Boga. Bog je potem nosilec življenja v duši in tudi nosilec življenja fizičnega telesa.
Enako velja pri naravni osemenitvi in oploditvi živali ali pri naravni oprašitvi rastlin. Bog je in ostane Stvaritelj in potemtakem življenje.
Ker človek ne more ustvariti življenjske moči, je postal tat. Hoče se poslužiti z od Boga dano energijo, da bi iz nje po svoji lastni presoji in za svoje namene produciral zemeljska telesa.
Posledica tega drznega početja je bila, da je Bog zdaj Zemljo z vsemi življenjskimi oblikami in vsemi življenjskimi močmi vzel k Sebi.
Ponavljam: Človek je dobil od Boga svobodno voljo, ker globoko v svoji duši nosi Božji-duhovni zakon svobode. Ker je tako, je Bog ljudem zaupal Zemljo. Ni pa jim dal pravice, da se dvignejo Nadenj, da ukradejo tekočo življenjsko moč, ki je Bog sam, in z njo naredijo, kar se človeku zljubi.
Zdaj doživljamo, kaj pomeni polastiti se življenjske snovi, ki je Bog in jo hoteti izkoristiti zase. Umetno osemenjene živali, ki naj bi bile zaklane za industrijsko proizvodnjo mesa, odklanjajo človeka. Raje umrejo in se pustijo sežgati, kot da bi bile žrtve tatu oz. njegov plen.
Zavejmo se še enkrat: Vsi ljudje, ki prispevajo k temu nezaslišanemu prestopku - če to hočejo ali ne - darujejo oz. dobavljajo svoje osebne življenjske moči. Od njih odteka življenjska energija k živalim, ki so ustvarjene proti zakonu narave. Enako velja za ljudi, ki manipulirajo z dedno zasnovo živali, da bi jih klonirali. Kdor stremi za tem, da bi kloniral človeka, in kdor to na kakršen koli način odobrava, mora vedeti, da tudi klonirani ljudje nimajo duše in da visijo na življenjski energiji, na življenjski niti svojega človeškega ustvarjalca in darovalca genov.
Med govedom, ki ga npr. na stotisoče “odstranjujejo” kot veterinarsko-medicinski ukrep ali za “subvencioniranje cene mesa” in ga sežigajo, so mnoga, ki so spočeta na naravni način. Imajo delne duše, ki pri tem dogajanju neizmerno trpijo in se tudi poškodujejo. Poleg tega telesno trpi na milijone umetno proizvedenih živali.
To vse je delo človeka in ne Božja volja!
Ko je Bog ljudem zaupal Zemljo z vsem, kar je v njej, na njej in nad njo, ni bilo med Bogom in ljudmi nobenega dogovora, ki bi dovoljeval kakršno koli brezvestno poseganje v življenje.
Človek ne spoštuje ničesar več niti svojega bližnjega, sočloveka niti svojih naslednjih bližnjih, narave in živali niti samega sebe. Njegovo nagonsko življenje je - pri enem bolj, pri drugem manj - usmerjeno na uničenje.
Človekova grabežljivost in zloba se ne ustavljata niti pred živalmi gozdov in polj. Odvzema jim njihov življenjski prostor. Človek - pošast povzroča, da živali gozdov in polj doživljajo podobno usodo kot hlevske živali. Na vsej zemlji živali za človeka niso nič drugega kot blago. Na vseh delih sveta ravnajo z njimi na najbolj okruten in brutalen način, prisiljujejo jih v nesvobodo, odvisnost in ujetništvo, lovijo jih in pobijajo - za blagor človeka.
Kaj se dogaja na poljih? Življenje tal pomorijo z umetnim gnojilom ter gnojem in gnojnico. Tla izlužijo, da bi dvignili dobiček.
Industrializirano poljedelstvo s svojimi “umetnijami” ni več sposobno odpraviti uničujočega hiranja ornice. Tla ne sodelujejo več.
Gnoj in gnojnica porušita ravnovesje talnega življenja.V tla dospejo tudi bolezenske substance kot so BSE-prioni, odpadni produkti živalskega metabolizma pa tudi izločeni deli psihofarmakov, antibiotikov, anabolikov, hormonov in drugih zdravil, ki so jih dajali živalim. Zemlja prenese informacije teh tujih snovi naprej na rastline. Če jih živali pojedo, so nato informacije v njihovem mesu. Te informacije nato prispejo ali prek rastlin ali živalskega mesa končno v človeka in lahko marsikaj povzročijo v njegovem organizmu.
Prašičja farma mora dokazati, da razpolaga z ustrezno površino polj in travnikov, kamor odvaža odpadno gnojnico. Za npr. 700 prašičev je potrebno pribl. 50 ha zemlje, ki se jo na tak način sistematsko zastruplja.
V reviji Kraljestvo miru beremo:
Glede gnoja in gnojnice: Šok pri nenadni zastrupitvi z nitrati je za rastline in živali (talna bitja, zajce, srne, ptice ...) še vedno precej velik. Ali bi mi hoteli, da nam nekdo strese na glavo gnoj in gnojnico?
Tudi gozdovi, ki so domovina mnogih živali, postajajo žrtev človekovega egoizma in ignorance. Človek neprizanesljivo podira drevje, ki je v soku. Zavestno podtika ogenj, da bi z ogromnimi gozdnimi požari vse požgal. Ne vpraša koliko živali pri tem izgubi življenje - hlepenje po dobičku postavlja nad življenje.
Človek uničuje svojo življenjsko osnovo, naravo. Tako uničuje samega sebe.
Brezobzirno podira ali požiga ogromne tropske gozdove, da bi jih nato spremenil v plantaže. Tanka plast humusa, revna z minerali, že po nekaj letih ne rodi več. Postane neplodna puščava.
Zaradi prepogoste paše, napačnega namakanja, insekticidov in kemičnih gnojil, zaradi monokultur in pretežkih strojev človek ustvarja vedno več neplodne zemlje. Puščave se širijo.
172 držav podpisnic pogodbe se medtem pod vodstvom sekretariata za puščave pri ZN posvetuje o možnostih za pomoč prizadetim deželam. Dogovor, kako naj postopek poteka, je začel veljati že leta 1996. Vendar je njegova izvedba vprašljiva.
Uresničuje se ... po polžje. Prizadete revne dežele se pritožujejo zaradi nezadostne podpore industrijsko razvitih dežel. Zadnja konferenca v Recifeu (Brazilija) novembra 1999, se je končala z bornimi rezultati in s prepiri o financiranju. (Volksblatt, 20.12.2000)
“Nezadostna podpora” - človek je sam sebi najbližji. Lahko bi pomagal, pa tega ne stori. Saj sam ni prizadet. Še ne!
Aroganco, egoizem in ignoranco bogatejših evropskih industrijskih narodov z ugodnejšo klimo je BSE malo pretresel. V revnejših in manj privilegiranih področjih pa gre za golo preživetje. Kraljestvo miru v članku “Posledice BSE norosti” piše:
Zaradi pretiranega uživanja mesa v industrijskih deželah, v “manj razvitih deželah” že leta umirajo gozdovi in stradajo mali kmetje.
Na svetu polovico žetve porabijo za prehrano živali, ki nato služijo ljudem za mesno hrano. Če bi to žito zaužil človek sam, bi lakota na svetu v trenutku izginila.
Kraljestvo miru nato še zaključi: Edina prava rešitev za problem BSE je, da postanemo vegetarijanci. (Izdaja 2/2001)
Postati vegetarijanec potemtakem ni več le privatna in izključno osebna zadeva ...
Bog je življenje v Njegovih življenjskih oblikah. Daje nam Svojo moč v naši hrani, v žitu, plodovih, zelenjavi, sadju in zeliščih najrazličnejših vrst. Če človek z njo ravna nespoštljivo, če jo pusti namerno propasti, mora za to odgovarjati. Zakon setve in žetve ga bo nekega dne jasno in otipljivo poučil o tem, kako dragoceno je to, kar nam Stvaritelj podarja prek zemlje.
Koliko bolj usodne so npr. odločitve, da del hrane, ki je na razpolago, uničijo, da bi obdržali ceno. Druge ljudi pustimo umirati od lakote - nato pa prosimo za prostovoljne prispevke za tretji svet!
Ker je Bog, Stvaritelj, ki je življenje, Zemljo vzel k sebi, živali in rastline nimajo več razloga, podrejati se človekovemu diktatu in samovolji, prenašati njegove okrutnosti in mrzlo srce. Zemlja se osvobaja iz hlapčevstva številnih tisočletij.
Zdaj se bo zgodilo, kar je Gospod, Bog, Večni, položil v To je Moja Beseda:
Zemlja je na tem, da se očisti, in sicer tako, da se najprej otrese vsega, kar jo ovira, da bi zanihala višje. S tem nudi ljudem možnost, da na njej živijo tako, kot ustreza Moji volji, Mojim zakonom. Ta mogočna časovna sprememba se je začela. Jaz, Duh resnice, delam vse novo. (str. 985)
Zdaj se bo torej zgodila Božja volja. Zemlja, živali, rastline in kamni ne bodo več služili človeku.
To pomeni, da bodo bolezni ljudi naraščale po zakonu: Kar človek seje, to bo žel. Kakor je poškodovan imunski sistem živali, tako bo tudi imunski sistem človeka postajal vse šibkejši. Zakonitost “akcija je enaka reakciji” povzročitelju prinaša bolezni, ki jih zdravniki ne poznajo. In mnogih bolezni zaradi imunske šibkosti ne bodo mogli več ozdraviti. To pomeni hiranje ali zgodnjo smrt. To pomeni: zgodnja smrt zaradi vzrokov, ki jih je človek sam ustvaril.
V srednjem veku so plamtele grmade, na katerih so sežigali trupla ljudi, ki jih je pobrala epidemija kuge, ali pa so smrti na grmadi izročili ljudi, ki so od duhovščine prejeli blagoslov za sežig, ker so baje imeli zvezo s hudičem. V današnjem času se sprašujemo: Kako je ime hudiču, ki danes jaha človeštvo? Zdaj uvaja satan sežiganje živali - jutri bo prižgal samega sebe, kajti današnje grmade za živali bodo jutri grmade za ljudi.
Ustvarjeni vzroki, prestopki nad Zemljo, vse bolj učinkujejo. BSE, slinavka in parkljevka, zemeljske katastrofe in še marsikaj, so šele začetki. Kužna bolezen človek je razplamtel ogenj, ki se ga ne da več pogasiti, vse dotlej ko satan ne bo več imel služabnikov in bo nato sam sebe ugasnil.
Vedno so bili na svetu posamezniki, ki so svarili. Tako je znani raziskovalec okolja Dennis Meadows že pred 30. leti objavil pomembno poročilo o temi “Meje rasti”. Konec 1999 leta, ko o zdajšnjem BSE-škandalu še ni bilo govora, je prišel do zaključka, da se veliko tistega, kar je človek storil zemlji, ne bo več dalo popraviti. Nasprotno, človek, tako Meadows, Zemljo neogibno krmari v kolaps.
Zanimivo je, kako raziskovalec zaključuje: Če je z njegovega vidika kolaps neizogiben - je za prihodnost Zemlje in za človeka tako in tako potrebna temeljita sprememba razmišljanja. Zahteva “novo etiko” in predlaga, da bi morali izdelati “nov vzorec alternativne dolgoročne vizije, ki bo na tem planetu lahko zedinila in vodila našo vrsto.”
Mnogi ljudje so še podložni cerkvi in znanosti. V zadnjih stoletjih sta, kot že rečeno, tako cerkev kot znanost dokazali, da nič ne vesta. Kar je bilo še včeraj veljavno, danes ne velja več. Kar se danes zdi prav, je že jutri narobe. Tako je tudi z BSE, s slinavko in parkljevko in s tem, kar so preizkusili na živalih in česar rezultati so vidni. Tudi onesnažena atmosfera in uničenje zemljinega ščita so vzroki ljudi, ki bodo spet prišli nadnje.
Vse v vsem: Znanost raziskuje v kalnih vodah. Kar najde, je že zdavnaj strohnela slamica, za katero se oprijemlje in iz nje dela sklepe, ki jih nato razglaša kot svojo modrost. Toda iznajdbe niso višek modrosti.
Znanost in cerkev gresta po stopinjah tistega, ki se je hotel povzpeti in bi bil Bog sam. Zato se poslužujeta energije iz Boga, med drugim prek ljudi, ki so jima podložni.
Cerkev, ki se krasi z imenom Kristusa Boga, naj bi imela nalogo storiti kar je Božja volja in prispevati, da se godi Njegova volja. Namesto tega je izkrivila in izmaličila Jezusov nauk ter ga pogosto sprevrgla v njegovo nasprotje, pritiskala je na vernike z napačnimi nauki, naredila iz njih poslušno orodje in - neposredno in posredno - povzročila propad etično-moralnih vrednot.
Cerkev je Notranjo vero enosti, ki jo je prinesel Jezus, pozunanjila in pustila da okameni v dogmah, ritualih in ceremonijah. Vedno ji je šlo za izgradnjo in zaščito svojega monopola oblasti namesto za kraljestvo miru. Z drugače mislečimi je postopala brezobzirno, okrutno in brutalno in se ni ustavila niti pred umorom. S svojim dejanjem in nehanjem - tudi glede Zemlje - je ravnala neusmiljeno in proti življenju. Ker je cerkev - tako katoliška kot evangeličanska - izdala Kristusa, se polastila nauka Dobrega pastirja, ga ponaredila in Njegove ovčke odvedla na krivo pot, nosi glavno krivdo za propad tega sveta, katerega zadnjo fazo doživljamo danes.
Sokrivda pa zadene tudi ljudi. Bog je človeku dal razum, da bi ga uporabljal.
Že videc s Patma je spoznal: Pojdi iz nje, ljudstvo Moje, da ne boš soudeleženi pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene šibe. Takrat še ni bilo cerkvenega davka; zato pa se danes glasi: Izstopite iz nje, ljudstvo Moje, da ne boste soudeleženi pri njenih grehih in ne prejmete njenih muk.
Propad človeštva se nadaljuje. Le-tega ni več moč zadržati, ker ljudska množica svarilnih besed Boga ni samo pohodila temveč jih hoče poteptati v zemljo.
Boga ne bo uspelo izključiti niti cerkvi niti znanosti pa tudi ne državi. Bog je in Zemlja je zdaj Njegova.
Dragi soljudje, ne varajte se. Epidemija BSE se ne nanaša samo na Kreutzfeld-Jakobovo bolezen. Bolezen BSE, ki jo je izzval človek, sedi v vseh telesnih celicah ljudi, ki so pogosto kljub boljšemu vedenju, z užitkom in vnemo uživali in uživajo meso svojih živalskih bratov in sester. Bog je svaril, naj polagoma opustimo uživanje mesa svojih živalskih bratov in sester in sočasno prefinimo svoje čute. Ko se čuti prefinijo, poželenje po živalski hrani popolnoma izgine.
BSE ima veliko bolezenskih posledic. Kdor pa je še naprej podložen znanosti, misli, da Kreuzfeld-Jakobova bolezen lahko izbruhne šele po mnogih letih, če se to sploh zgodi. To pa je ena od mnogih tolažb, ki jim marsikdo verjame in še naprej z užitkom uživa meso svojih živalskih bratov in sester. Če se zavemo, da človekov imunski sistem postaja vse šibkejši, potem vemo, kakšne so posledice: raznovrstne, pogosto neozdravljive bolezni.
Danes (2001) sežigajo na sto tisoče živali - kmalu bo umiralo na tisoče ljudi, saj naprej gradijo na svojih učinkih, kar povzroči ustrezne posledice, ki jih bodo prav tako morali nositi.
Najprej producirajo proti zakonu življenja živalska telesa. Pri tej skupinski krivdi jih je veliko soudeleženih, med njimi tudi potrošniki mesa. Tudi zakonodajalcu, ki izdaja uredbe, ali določa subvencije, pa tudi tistim, ki so zapoved “Ne ubijaj” preoblikovali v “Ne mori”, vsakomur, pa četudi ima samo od daleč opraviti s tem dejanjem, bo kavzalni zakon dodelil njegov delež.
Kot drugo se pridružuje zdaj še smrt goveda in način njegovega grozljivega umiranja. Spet je to karma kmeta, ki živali redi kot dobavitelje mesa, tistega, ki se ukvarja s pitanjem živine, sodobnika, ki žre meso in ... in ... in.
Karma odgovornih v državi, znanosti in cerkvi se komajda še da presoditi. Narod pomirjajo z ustreznimi neresničnimi izjavami. Pri tem pa noben minister uživalcem živalskih trupel ne more zagotoviti, da je ponujeno meso brez BSE.
Marsikdo, ki državljanom javno zagotavlja, da je meso za njihovo zdravje neoporečno, je mogoče v svojem osebnem življenju že zdavnaj sklenil drugače in se odločil za vegetarijansko hrano. Podložnik bo njegovim besedam kljub temu verjel, ker je tako udobno in ni navajen, da bi se čutil odgovornega za svoje življenje.
Zakon setve in žetve pravi: Vsak posameznik je odgovoren za svoje dejanje in nehanje.
Ne bi bilo čudno, če bi to stališče prevzelo tudi zdravstveno zavarovanje. Lahko bi protestirali proti taktiki zamegljevanja in poneumljanja s strani uradnih oseb, ki omalovažujejo uživanje mesa in zvišali prispevek za uživalce trupel. Saj njihovi strokovnjaki iz izkušnje že dolgo vedo: Brez mesa živimo bolj zdravo.
Vse to se še kar nadaljuje. Svetovna apokalipsa je v polnem teku. Okužbo morij s težkimi kovinami in nenormalno umiranje rib zakon setve in žetve pripisuje ljudem. Ribe lovijo brez pomislekov, jih pomorijo in človek jih brez pomislekov poje. Gotovo je marsikateri znanstvenik mnenja, da malo težkih kovin ne more biti tako škodljivih za telo, saj jih lahko najdemo na celi zemlji ...
Povzročitelj slinavke in parkljevke pri različnih živalskih vrstah je prav tako “širokoustnež” človek, ki je mislil, da lahko Bogu ukrade Zemljo. “Širokoustnež” in podložniki znanosti so mnenja, da pomaga, če človek odstrani vse živali, ki kažejo samo videz slinavke in parkljevke in da bo kos bolezni tako, da vse dezinficira. Vendar pa se človek, ki je sam kuga, ne dezinficira - naprej dela tako kot doslej.
Kdaj bo prišlo tako daleč, da bo kuga, ki so jo povzročili ljudje, napadla njih same in bodo sežgali tudi na tisoče človeških trupel, da bi iztrebili človeško kugo?
Znanost pomirja razjarjeno in preplašeno množico tako, da oznanja: Slinavka in parkljevka nista nalezljivi. Številni ukrepi so potrebni samo zato, da se bo v kratkem spet pričelo s proizvodnjo mesa in se bo lahko nadaljevalo z uživanjem živalskih trupel. - Toda brez težav jo povzročitelj zagotovo ne bo odnesel. Bolezni živali, slinavka in parkljevka ter BSE so že zdavnaj v krvi širokoustnežev in tistih, ki verjamejo znanosti. Prenašajo se po številnih poteh, tudi prek živalskih žrtev, ki jih na grmadah žrtvujejo “bogu” podzemlja in njegovim pomagačem.
Pomor živali je smrt ljudi.
Znanost še naprej ribari v kalnih vodah namesto v krvi tistih, ki v okviru hlepenja po dobičku prostovoljno prenašajo del svojega energijskega volumna, svojega življenjskega soka, torej življenjske moči, na živali, ki jih z umetnim osemenjevanjem ustvarjajo za svoje namene.
Človeštvo je oplelo. Račun se ne izide več. Satan se vse bolj zapleta v svojih lastnih vrveh, kajti kar človek seje, to bo žel.
Marsikdo bi zdaj lahko vprašal, kje sta ostali Božja ljubezen in ljubezen do bližnjega. Božja ljubezen in ljubezen do bližnjega sta bili najprej v zaupanju Boga do ljudi, po drugi strani pa ostaja življenjsko jedro v vseh močeh narave, v vseh dušah ljudi in delnih dušah živali.
Kljub temu, da je Vsemodri vedel za izrodke človeškega egoizma in za človeške “splave”, je ljudem zaupal Zemljo. Toda če zaupanje ne le zlorabljajo, temveč celo napadajo življenje, ki je Bog, se Bog z napadalci ne bo ukvarjal. On se ne poda na raven samovoljne ignorance, da bi se pravdal s tistimi, ki sami hočejo biti Večni in večnost.
Do kakšnega mešanca se je povzpela znanost v marsičem, kar se je slavilo in se slavi kot napredek, dosežek in podvig! Od cepljenja atomskega jedra in osvajanja vesolja prek transplantacije organov, genske manipulacije na rastlinah pa vse do klonirane živali, kloniranega človeka in do možnosti uporabe najmodernejše genske tehnologije na človeku - gre za to, da človek poseže v Božje stvarjenje in ga po možnosti vse bolj jemlje Bogu iz rok.
Katere moči so na delu, da bi na svetu, v državi, cerkvi in znanosti pospešili razvoj v določeno ekstremno smer, je bilo videti tudi ob neprikritem zmagoslavnem vpitju, ko so poleti leta 2000 mediji objavili poročilo, da so “dekodirali človeški genom“. Javno so se prsili, da so Bogu iztrgali Njegovo skrivnost, da so dešifrirali gradbeni načrt človeškega življenja ter ta korak slavili kot odločujoči dogodek za novi čas, v katerem naj bi človek postal gospodar stvarjenja. - To pove vse.
Spomnimo se, kaj je Bog povedal, ko je leta 1999 človeštvu tako rekoč vzel iz rok Zemljo in sklenil zavezo z Zemljo, naravo in živalmi ter jih dal v varstvo duhovnim bitjem in Božjim bitjem narave:
Človeštvo polagoma prihaja do vrhunca svojega nizkotnega početja. Nasprotnik je mnenja, da bo z degeneriranimi ljudmi, ki posegajo v življenje in se gredo Stvaritelja, lahko triumfiral nad Menoj. Še vedno se je motil. Tudi tokrat se moti, kajti zdaj je Mati Zemlja Moja. (str. 12 v brošuri Gabriele-Stiftung. Das Saamlinische Werk der Nächstenliebe an Natur und Tieren)
Zdaj je dosežen vrhunec, morda se celo že nagiba navzdol. Pokazalo se bo:
Je tako, kot je. Nič več se ne bo spremenilo pa če to verjamemo ali ne.
Stvaritelj je povedal:
“27. februarja 2001 je Bog, Večni, človeštvu dal naslednje resno in tehtno sporočilo, ki so ga v mnogih jezikih oddajale in ga oddajajo številne radijske postaje po vsem svetu:
SEM Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba. Sem Bog vseh pravičnih prerokov.
Jaz, BOG, Vsemogočni, se oglašam po Svoji prerokinji in poslanki ter se obračam na človeštvo.
Prenehajte uživati svoje sostvaritve, ki so vaši živalski bratje in sestre!
Prenehajte jih mučiti s poskusi na živalih in z jemanjem svobode, tako da jih zapirate v hleve, ki niso vredni živali. Živali ljubijo svobodo, prav tako kot vi, ljudje.
Prenehajte ubijati najmanjše živali, življenje v zemlji z umetnimi gnojili, pa tudi z izločki in podobnim!
Prenehajte krčiti gozdove, jih požigati in živalim v gozdovih in na poljih odvzemati življenjski prostor. Vrnite jim njihov življenjski prostor, gozdove, polja in travnike; sicer vam bo vaša usoda, ki ste si jo sami naložili, odvzela hišo in kmetijo ter vire prehranjevanja, v svetovnih naravnih nesrečah, ki ste si jih sami ustvarili s svojim obnašanjem proti življenju, proti kraljestvom narave in prav tako proti živalim.
Če se ljudje tudi tokrat ne bodo zmenili za Moje besede, če spet govorim vetru, se bo zanje začel vihar, svetovna usoda, in pomorila bo stotisoče - umirali bodo zaradi svetovnih naravnih nesreč ter zaradi bolezni, ki se bodo zgrnile nadnje podobno kot kužne bolezni, ki so jih zaradi svoje odvrnitve od vsakršne duhovne etike in morale naložili živalim, ki jih trenutno na tisoče sežigajo. Kdor se ne bo spreobrnil, se mu bo godilo podobno.
Izgovoril sem Svojo besedo. Svetovna apokalipsa je v teku. Kdor noče slišati, bo v vedno krajših presledkih svoje ustvarjene vzroke občutil kot posledice. Jaz sem Zemljo z rastlinami, živalmi in minerali povzdignil k Sebi. Kdor se bo kljub temu še spozabil nad materjo Zemljo z vsemi njenimi življenjskimi oblikami, bo občutil posledice. Prenehajte mučiti, ubijati in moriti.
Prenehajte, ljudje, z zverinskim obnašanjem, ki bo prizadelo samo vas in ne drugih bitij; kajti, kar storite najmanjšim vaših sostvaritev, to storite Meni in samim sebi.
Dovolj je! Spreobrnite se, sicer se bo nadaljevala žetev, ki je vaša setev.
JAZ SEM, ki SEM, vedno isti, včeraj, danes in jutri, vso večnost
Naj ponovim: Bog je svaril po pravičnih možeh in ženah. Bog, Večni, je poslal celo Svojega Sina, sovladarja nebes. V tem času je k ljudem spet poslal preroka, tokrat ženo, po kateri je oznanjal in oznanja Svoja sporočila človeštvu po vsem svetu. Toda ljudska množica, na čelu z duhovščino, ki je bila v vseh časih proti Božjim prerokom, ni prisluhnila Božji besedi. Ljubezen ljudi do Boga se je ohladila, v ospredje so stopile in stopajo perverznosti in zloraba, tudi pri seksualnosti. Karkoli človek misli in kakorkoli se obnaša, Božja ljubezen ostaja, zakaj življenje je neuničljivo.
Kdor bi rad prišel do Božje ljubezni, ne sme poslušati širokoustnežev v cerkvi in znanosti, temveč naj si ozavesti nauk Jezusa, Kristusa, ki je za vzor živel Božje zapovedi po Mojzesu in nam, ljudem, oznanjal Svoj Govor na gori. Notranja pot, ki vodi iz kavzalnih zapletov, se je učila in se še uči. Kdor bi se rad spremenil, lahko sprejme to ponudbo.
Bog čisti planet Zemljo. Polagoma jemlje nazaj življenje živali, rastlin in mineralov, da bi jih spet vrnil na očiščeno Zemljo. Po vseh grozotah, ki jih je človek storil Zemlji z njenimi živalmi, rastlinami in minerali, je zdaj na vrsti sam.
Ta posurovela in pokvarjena družba bo izumrla, kajti človeško telo je proizvod zemlje in bo spet postalo zemlja, da ga bo Bog, Življenje, spremenilo v svetlejšo zemeljsko snov.
Apokaliptični čas se je pričel. Zgodilo se bo tako, kot je Bog razodel. Nastajata novo nebo in nova Zemlja. Na novi Zemlji bodo živeli miroljubni ljudje, ki so eno z vsemi živalmi, rastlinskimi vrstami in minerali, in nič več hudega ne bo na Njegovi Zemlji. Takrat bo smrt odvzeta, saj se bo prenehalo ubijanje ljudi, živali in narave.
Ko bodo umrli miroljubni ljudje v Njegovi sveti deželi, bodo njihova duhovna telesa šla v večno bivanje, ker so kot ljudje živeli kakor hoče Bog. Tudi v kraljestvih narave ne bo več ubijanja, temveč umiranje, enako minevanju, da bi vstopili v finosnovno življenje, ki traja večno.
To je duhovna evolucija, prehod iz grobosnovnega v finosnovno, v pravo bivanje.
|
