 |
|
|
»Prerok« št. 2
Prerok daje vsem ljudem po Božjih zakonih spodbude za mišljenje in odgovore na zaplete in nepravilnosti na tem svetu. Govori pa tudi o svoji nalogi in tako tudi o sebi. V tej izdaji postavlja Kristusov prijatelj Gabrieli, Božji prerokinji v Univerzalnem življenju, nekaj vprašanj, oblikovanih z začetno skepso:
Kristusov prijatelj:
Ko sem spoznal preroka - reci: Božjo prerokinjo današnjega časa - je bila zame največji izziv, bil sem namreč obarvan katoliško in vzhodno. Vedel sem za preroštvo, za glas srca, toda soočenje s prerokom, z jasnovidnostjo in suverenostjo, ki je doslej nisem srečal - tudi ne na vzhodu - me je spravila v zadrego. Do človeka, katerega pogled mojega ni križal, temveč mi je jasno gledal v oči, sem postal pridržan in skeptičen. Zaradi njegove jasnosti, suverenosti, modrosti in dobrote sem trenutno dojel: stojim pred starozaveznim prerokom, ki se mi je zdel skoraj skrivnosten.
V meni se je prebudila raziskovalna želja in namenil sem se, da preroštvo raziščem, ter pogledam v meni še nedojemljivo. Pri tem sem naletel na knjigo zueriškega evangeličanskega zgodovinarja, profesorja Walterja Nigga "Preroški misleci" (2. izdaja, Zuerich 1968).
Vedoželjno sem bral o fenomenu "Preroštvo - Duhovnik". Stran 124/125: "Vsi duhovniki niso pravi duhovniki. Med njimi so tudi značaji, ki jih demonsko poželenje po moči in oblasti izčrpava; duhovniki, ki v strahotni zaslepljenosti istovetijo svoj položaj z Božjimi pravicami in ne trpijo najmanjšega ugovora, ker v njem vidijo sramotenje svoje avtoritete. V sebe zaverovani duhovnik sluti v preroku tekmeca in nasprotnika, ki razkrinkava njegovo prilaščeno naravnanje. Z oblastjo zasvojen duhovnik nikakor ni izjema in višje ko pogledamo po hierarhični lestvi, toliko bolj ga vidimo. Kakorkoli naj že je z duhovnikom, na vsak način je zastopnik obstoječega.
Stran 125: "Prerok ima načelno drugačne namene kot duhovnik. Kot jasnovidec mora izreči to, kar ljudem govori Bog današnjo uro in ne to, kar so nekoč v prejšnjih stoletjih zahtevali od njih...
Prerok ima nalogo, da oznanja Božjo voljo, ki ustreza zahtevi trenutka... Različnost obeh funkcij je treba le za silo skicirati, da bi takoj razumeli, duhovniško m preroško načelo nimata drug poleg drugega mirnega prostora... Nasprotje z notranjo doslednostjo vodi med drugim do zagrizenih bojev, ki so se vse čase dogajali med duhovnikom in prerokom."
Na strani 126 sem bral:
"Starozavezni preroki so duhovnike večkrat obtožili, da so ljudstvo s svojim kultom vodili v zmoto."
Kristusov prijatelj je nadaljeval::
Vedno sem bil mnenja, da bi se duhovnik hotel učiti od preroka, ker pravi prerok posreduje Božjo voljo danes živečim ljudem, končno tudi duhovniku, ki so ga ljudje imenovali na njegov položaj in ni bil izvoljen od Boga kot prerok. Moje življenje je bilo že od nekdaj religiozno zaznamovano, zato sem se večkrat pogovarjal z duhovniki, pa tudi z vzhodnimi duhovnimi učitelji. Oba, duhovnik in mojster po vzhodnem nauku, sta težila k temu, da ju vodi Bog ali da sta celo inkarnirano Božje načelo. Najprej sem jim verjel, ko pa sem življenje nekaterih duhovnikov in vzhodnih mojstrov študiral, sem se prepričal, da niso mogli biti poklicani ob Boga ali inkarnirano Božje načelo, ker mi je bilo njihovo obnašanje in njihove navade vedno bolj sumljivo. Zaradi svoje katoliške vzgoje sem vedno znova prišel v stik s kulti, navadami in dogmami, ki sem jih poznal že v mladosti, in sem jih srečeval tudi v vzhodni tradiciji.
Moja želja je bila, da se približam Bogu. Sredi svojega življenja sem imel občutek, da me šege, kulti in rituali ne vodijo k Bogu. Iskal sem naprej in naletel sem na preroka - prerokinjo, ki ima enak starozavezni značaj kot preroki Stare zaveze. V današnjem času glas srca, Preroški duh prav tako govori proti navadam, kultom in ritualom in cerkvenemu naslavljanju, s katerimi se "ekselence" in "eminence" postavljajo nad ljudstvo. Zdaj razumem, kar piše Walter Nigg dalje - stran 126: "Bojna fronta med prerokom in duhovnikom sega tja do krščanskega časovnega štetja, ko so se cerkveni možje postavili proti prerokom in so v njihovem pojmovanju o kultih videli oskrunitev templja. Duhovnik je prerokov sovražnik; zahteva, da bi ju pomirili, je nemogoča.
Moja velika želja je bila, da bi govoril s prerokinjo, kije starozavezna, a živi v sedanjosti. Imel sem priložnost in sem v Gabrieli, Božji prerokinji, našel človeka, ki ne uveljavlja nobene absolutne pravice, temveč po njem govori glas srca, Preroški Duh, Absolutno, absolutni, neizpodbitni zakon. Na meni je bilo, da njene prijazne, trdne, vendar brez poudarka govorjene odgovore in opombe, sprejmem ali ne. Dozdevno je prerokinja bolj tankočutna kot preroški mož, kajti na vsa vprašanja mi je odgovorila brez obotavljanja, vendar jasno in nedvoumno.
Danes sem prakristjan in Gabrieli, Božji prerokinji postavljam naslednje vprašanje: Zakaj tudi v današnjem času duhovnik in cerkveni dostojanstveniki ne morejo prerokom podati roke? Kaj je med njima?
Odgovor prerokinje:
Bog je Duh ljubezni, modrosti in veličine, Bog je povsod navzoča Bit. Duh, Bog, je v velikem in malem in je vedno celota, Zakon, nedeljiv.
Že samo ta izjava odstopa od duhovniškega nauka. Tako katoliški kot tudi evangeličanski teologi, celo znanstveniki pogosto menijo, da so živali, rastline in kamenje neživi. Bog pa govori po preroku: Duh, Bog je v največjem in najmanjšem, vedno celota, nedeljiv, Zakon, Življenje.
Ljudje imenujemo Boga "naš večni Oče", vsi ljudje in bitja smo Njegovi otroci. Bog je ljubezen, ki ljubi brez izjeme vse in tudi nas ljudi. Svoje otroke, Svoje sinove in hčere, nosi v srcu. Kako se človeški otrok - sin ali hči - približa svojemu telesnemu očetu? Če je odnos med telesnim očetom in sinom oziroma hčerko dober, je medsebojno srečanje prisrčno, brez vsakršnega tradicionalnega izumetničenega obnašanja. Absurdno bi bilo, če bi Bog, ki ga imenujemo naš večni Oče, od nas, Svojih otrok, zahteval, da opravimo žgalno daritev in kulte, preden smemo priti k Njemu, namesto da se zaupljivo in z ljubečim srcem obrnemo k Njemu. Žgalna daritev in kulti so zloraba in niso nič drugega kot prevzeti poganski običaji, ki so Bogu bili že v stari zavezi skrajno zoprni. Ljudje svojim bogovom niso darovali samo živali, temveč pogosto tudi svoje soljudi, v veri, da lahko s tem bogove pomirijo in omehčajo. Danes v verstvih sicer ni več žgalnih daritev, vendar toliko več kultov, ki nam prinašajo vse drugo kot zavestno povezanost med Bogom in Njegovimi otroci. Jezus je vedno znova učil, da nam je Bog, Oče, blizu, da ga iščimo in najdimo v sebi. To so vedeli tudi preroki pred Jezusom in so poskušali ljudstvu to približati. Vera v mnogoboštvo je vsebovala distanco do malikov, strah pred njihovo nepreračunljivostjo in njihovo jezo. Starozavezni preroki niso zaman rohneli proti žrtvenikom in žrtvam, proti vsakemu pompu, proti duhovnikom in duhovniškim oblačilom, proti vsemu, kar grešno oko gleda z dopadenjem in prepričuje ljudi, da verjamejo, da duhovniki, navade, kulti, žrtve in podobno lahko pripravijo Boga, da jim postane naklonjen.
Stara zaveza je prepredena s poganskimi običaji. Napačna razlaga v Svetem pismu in tudi v Novi zavezi je "večno prekletstvo", ki izvira iz praznoverja v Boga, ki kaznuje. Kdo je imel in ima interes, da oživlja vidike poganstva v Stari kot tudi v Novi zavezi? Samo dostojanstveniki svojih religij, da bi ljudi s tem naredili in jih držali odvisne od njihove navidezne religiozne pristojnosti.
Bog je Oče vseh otrok. Najlepša žrtev, ki Mu jo lahko prinesemo Njegovi otroci je, da svoje sovraštvo, sebičnost, samoljubje, megalomanijo, nazive in pretirana sredstva žrtvujemo in se v duhovnem smislu vidimo solidarne z vsemi ljudmi kot z brati in sestrami. Če bi se bila z udejanjanjem nauka Jezusa Kristusa spremenila starozavezna predstava o svetu z Bogom, ki kaznuje z in "večnim prekletstvom", v današnjem času ne bi bilo Božjega starozaveznega inštrumenta, po katerem Bog spet govori in ljudem postavlja enake zahteve kot po prerokih Stare zaveze. Novi testament naj bi v svet prišel po Jezusu, Kristusu, kajti On nas je učil stvarnosti, Očeta ljubezni. Zapovedal je ljubezen do sovražnika in bratstvo, sestrinstvo v Njegovem Duhu, Duhu ljubezni. Jezus je slavil Svojega in našega Očeta in je razkril, da smo vsi otroci enega, večnega, nebeškega Očeta.
Jezus nas je učil spravo z našimi soljudmi, enakost, enost in svobodo, bratstvo in pravičnost. V Govoru na Gori nas je ljudi učil nebeške zakonitosti za to Zemljo, ki so po vsebini življenje v Kristusu in z Njim. Kaj pa se je zgodilo kmalu po Jezusu? Na dan so spet prišli prizori poganskih šeg, kultov, verskih obredov, ceremonij in žrtveniki. Kot v poganstvu so bili za te poteke potrebni duhovniki in župniki in dodatno ekselence in emninence, vse do "Svetega Očeta na Zemlji".
Kaj je bil pravzaprav Jezus? Bil je tesar, rokodelec, ki je kot največji prerok vseh časov, dal zastran duhovnikov in običajev ista starozavezna navodila kot preroki Stare zaveze. Obtožil je farizeje in pismouke. Ukrepal je proti barantanju v templju. Zakaj? Spoznal je svetohlinstvo, ki ne služi Svetemu. Kaj nas je Jezus učil? "Sledite Meni, Jezusu", kar pomeni: Držite se zapovedi in izpolnjujte zakonitosti Desetih zapovedi in Govora na gori. Ni govoril o visokih cerkvenih dostojanstvenikih kot duhovnikih, župnikih, škofih, kardinalih z nazivi ekselenca, eminenca in "Svetem Očetu na Zemlji". Kdo ali kaj je kmalu po Jezusovi smrti oblikoval podobo prakrščanskega sveta, v čigar sredini je deloval preroški Duh? Intelektualni Savel, ki je zagotovo nekoč postal Pavel. Čeprav je govoril za prakrščanstvo, ga je spodkopal z naslednjo izjavo: "Vsak naj bo podložen oblasti, ki ima moč nad njim. Kajti nobene oblasti ni razen Božje oblasti; kjer pa je oblast, jo je Bog odredil." Je s tem mislil svetno oblast ali cerkveno ali obe? V prakrščansko podobo Kristusa-Boga je vstopil - duh napihovanja, ego posameznika, spodrinil je preroškega Duha in postavil cerkveno oblast.
Pavel je glede oblasti nadaljeval:
"Kdor pa se oblasti upira, ta se upira Božji razporeditvi; tisti pa, ki se ji upirajo, si sami nakopljejo sodbo." K temu vprašanje: Je Pavel to rekel samo za takratni čas, ali velja to za vse čase? Če je tako rekel samo Pavel, potem je nepomembno za takratni čas, in za današnji čas. Če pa je po Pavlu govoril Bog, potem je veljavno za takratni čas in za vse čase, dokler so ljudje na Zemlji. Ali ohranjena pisma sploh niso Pavlova, temveč izmišljena drugje?
Če vzamemo vse kot Božjo izjavo po Pavlu, potem bi morali biti vsi podložniki poslušni oblasti, če gre za vestno ali za morilsko oblast. Je lahko to Božji zakon?
Kristusov prijatelj:
Poglejmo v preteklost. Bile so nekatere oblasti npr. papež Inocenc III., ki je uvedel inkvizicijo, katere žrtve so bili približno v teku 600 let stotisoči "krivovercev" in "čarovnic", ali pa tisti papeži, ki so odgovorni za ubijanje milijonov Indijancev, pa tudi Martin Luther, ki je pozival sodobnike: Ubijajte kmete! Zažigajte hiše Judov! Pomislimo tudi na svetne oblastnike kot Stalin, Hitler in, in, m ... Naj si bralec ustvari svoje mnenje!
Prerok:
V čem so se spremenile navade iz časa Stare zaveze? Da se na žrtveniku ne žrtvuje več goveda, ovc in jagnjeti. Bolj kot kdaj prej jih danes vzrejajo, koljejo in jedo. To je kanibalski daritveni obed, ki si ga kanibali sami poklanjajo.
Preroški Duh, glas srca, je isti včeraj, danes in jutri. Govori proti svetohlinskim duhovnikom, ne glede na to, kakšne nazive si dajejo in kolikšna sredstva spravijo v svoje žepe. Čeprav se cerkvene institucionalne oblasti poslužujejo države, da bi se tako uvrstile v državno strukturo, je to za preroškega Duha nepomembno. Govori proti vsemu, kar se postavlja nad Božje otroštvo.
Današnja cerkvena svetna slika je prežeta z duhovniki, župniki, škofi, kardinali, torej dostojanstveniki, ekselencami in eminencami tja do "Svetega Očeta na Zemlji". Koliko časti in hvale še ostane, da počastimo Boga, našega večnega Očeta, ko vsa čast pripada nazivom "cerkvenih dostojanstvenikov"? Cerkveni tituliranec ima praviloma sredstva in moč in višje ko se "dostojanstvenik" vzpenja po hierarhični lestvi, bolj se povečujeta njegova kompetenca in oblast. Kaj ga brigajo Jezusove besede: "Ne zbirajte zakladov na zemlji, kjer jih uničujejo molji in rja, in kjer tatovi vlamljajo in kradejo. Zbirajte pa jih v nebesih, kjer jih ne uničujejo molji in rja in ne vlamljajo in kradejo tatovi. Kjer je tvoj zaklad, je tudi tvoje srce."
Dokler bo ostal duhovnik duhovnik, se bo sprl s prerokom, ker je glas srca zakon Božje ljubezni, v katerem ni duhovnikov, župnikov, ekselenc, eminenc in nobenega "Svetega Očeta na Zemlji". Glas srca govori za brate in sestre v cerkvenem imetniku naslova, vendar odklanja njegov naziv v Božjem imenu, kajti naziv vedno zahteva sredstva, zaklade, katere žrejo molji in rja, in kateri vpijejo v nebo, posebno spričo stisk, lakote in pomanjkanja mnogih na tej zemlji.
Od Pavla naprej je cerkvena gosposka Pavlov naslednik, ne pa Nazarenčev, kajti le-ti ne delajo tako, kot je hotel Jezus.
Kristusov prijatelj:
V knjigi Walterja Nigga "Preroški misleci" piše med drugim na strani 126: "Stik med božanstvom in človeštvom za preroka ne temelji na verskem obredu, temveč na besedi." Kaj to pomeni?
Odgovor preroka:
Bog je Beseda, in Beseda je pri Bogu in Bog je Beseda. Božja beseda je resnica in resnica ne pozna razlike med revnim in bogatim. Božja beseda je govorica ljubezni, sprave, miru, enosti, Božje ljubezni in ljubezen do bližnjega. Kdor ima Božjo besedo, ima glas srca, in noče biti nič drugega več kot človek, ki služi, ki daje Bogu čast in se ne pusti imenovati častitljivega.
Pred Bogom ni noben človek dostojanstven. Dostojanstvo nosi v srcu tisti, ki se izkaže kot brat in sestra, ki živi brez večjih sredstev, ki v svojem življenju priznava sredino Temu, ki mu pripada vsa čast. Božja beseda je glas srca. Kdor svoje srce odpre Bogu, bo s pomočjo Kristusa Boga v sebi premagal vse spoznane nizkosti, ki se dostikrat odigravajo v toku čustev, občutkov in misli, da se približa glasu srca in tako njegova beseda postane resnica. Takrat je Bog beseda v njem, človeku, in človekova duša je v Bogu in je spet Božja beseda, ker sta oba postala eno, Bog in duša. Za to niso potrebni nobeni verski obredi, ne nazivi in sredstva, temveč samo izpolnjevanje Božje volje. Kdor žrtvuje svoj jaz, dobi v svoji duši Jaz Sem, ki je Beseda in resnica, glas srca.
Vprašanje Kristusovega prijatelja:
Je tudi "prerok" naziv, ki je povezan s sredstvi?
Odgovor preroka:
Če bi se pozavna, instrument, titulira z besedo "prerok", bi upravičeno rekli: ta človek ima naziv. Vendar to ne bi bil Božji prerok. Božji prerok se ne krasi z oznako "prerok", za to je ta naloga veliko pretežka. Pozavna, Božji instrument, si ne bi lastil pravice, da poudarja človeka. Če bi me nekdo od bližnjih nagovoril kot prerokinja, bi mu rekla ali "sem tvoja sestra" ali "sem samo služeči instrument Večnega". Sama sebe ne imenujem prerokinja. Bog me imenuje za Svojo pozavno. Breme in trpljenje, ki ga mora nositi tisti, ki ga pokliče Bog, je veliko pretežko, da bi se krasil z njim.
Za "sredstva" je treba reči: Živim tako kot mnogi moji bratje in sestre. Imam kar potrebujem za življenje, ne pa več. Palače, v katerih bivajo "dostojanstveniki", poznam samo od zunaj. Moj dom sta dve sobi, ki mi zadostujeta. Kaj človek potrebuje še več? Ptiči imajo pod nebom svoja gnezda in se tega veselijo. Kaj je imel Božji Sin, ko je kot Jezus hodil po Zemlji? Niti blazine ne vedno pod svojo glavo. Kdor hoče drugače, že ima svoje plačilo in od Boga ga ne more več prejeti, tudi ne glasu srca, ker je tudi to darilo. Ker "častiti" in "prečastiti" ne slišijo glasa srca, se krasijo z dostojanstvom in hočejo, da jih drugi vidijo dostojanstvene. Kdor tako ravna, je zaslepljen od častihlepja in utvar.
Kristusov prijatelj:
Zdaj vedno bolj razumem besede Walterja Nigga duhovnikom in prerokom na strani 128: "V zgodovini prerokov kar mrgolijo napačne presoje in zasledovanja. Skoraj vsi vidci so bili zasmehovani. Vprašanje prvega krščanskega mučenca Štefana: 'Katerih prerokov vaši očetje niso preganjali?' velja za vsak čas, tudi za današnjega. Umor preroka je greh vseh stoletij. To je vzrok, zakaj moramo ob krščanski zgodovini čutiti predvsem žalost. Neuvidevno bi bilo, če bi se ob umorih prerokov preveč razburjali. Ali nismo sami med tistimi, ki so jih morili? "
Tebe, Gabriela, sicer niso umorili kot preroka, toda tvoje ime je bilo razmrcvarjeno z načrtnim institucionalnim blatenjem po navodilih cerkvenih "dostojanstvenikov".
Walter Nigg nadaljuje na strani 128:
"Vse večne čase se človeku postavlja novozavezno vprašanje, ki zadeva njegovo notranjost in ga hkrati potegne navzgor k Najvišjemu:
"Verjameš prerokom?" - in jaz, Kristusov prijatelj bi dodal: Ali cerkvenim dostojanstvenikom?
Naslednja brošura »Prerok« / Kazalo brošur »Prerok«
|
|
