 |
|
|
Usoda,
naša usoda,
čigav življenjski načrt?
Pravični ali nepravični Bog?
Vprašanje Kristusovega prijatelja:
Gabriele, danes imam nenavadno vprašanje. Ali verjameš v horoskop, torej v astrologijo? Vsakič, ko odprem kakšno revijo, najdem v njej horoskop. Kdaj pa kdaj prečitam, kaj neki mi zvezde napovedujejo za danes. Tu in tam mislim, da bi lahko to, kar je napisano, ustrezalo meni, toda večinoma je tako splošno, da je lahko določeno za vsakega drugega. Se ti ukvarjaš z astrologijo, verjameš v njo?
Odgovor preroka:
V najširšem smislu verjamem v klasično astrologijo, ne v horoskop, ki ga najdemo v mnogih revijah. Astrologija se ukvarja z osnovo človeškega življenja, z življenjsko potjo, s tistimi dogodki in usodami, ki naj sledijo iz minute rojstva in tako določene planetne konstelacije. Kolikor mi je znano, pa astrologija opazuje izključno planete našega sončnega sistema, h katerim spada naš zemeljski planet.
Glas srca o astrologiji ne govori ali samo v večji povezavi, torej med drugim - o planetih našega materialnega sončnega sistema. Nagovori vseobsegajoče čistega bitja in danosti zasenčene duše; govori o planetih čiste biti, o planetnih položajih ravni očiščevanja in celotnega materialnega vesolja in o prepletenosti teh vesoljstev z dušo in človekom. Govori tudi, da vsaka duša, ki se namerava utelesiti, prinese s seboj svoj življenjski načrt, da bi iz njega kot človek spoznala duhovne učne korake. To so njene življenjske naloge, ki jih kot človek izpolni v tem zemeljskem življenjskem ciklusu. Glas srca pravi tudi, da je vsak človek v zemeljski življenjski šoli in da naj jo stopnjo za stopnjo konča z duhovnim uspehom. Od Božjega Duha tudi izvemo, da ima vsak človek svobodno voljo, da se odloči za dobro, manj dobro ali za zlo in da naše čisto bitje, srce duše, pride iz večne biti, torej iz dobrega, ki je zakon večnega življenja. Zakon življenja je ljubezen do Boga in bližnjega, biti srečen, zdrav, svoboden, miroljuben, je skladnost, sožitje in končno, gledano kot celota, obče dobro - blaginja za vse. Iz tega sledi, da so vsi ljudje dediči neskončnosti, ker je v vseh božansko. Zasnova božanskega telesa v vsaki duši je božanski večni zakon ljubezni do Boga in bližnjega, svoboda in večno življenje v Božjem veličastvu. Biti svoboden vsebuje tudi odgovornost za naše vedenje, ki ga sestavljajo naši čuti, občutki, mišljenje, govorjenje in ravnanje.
Za svoje življenje smo torej odgovorni sami, kar pomeni: Če storimo dobro, manj dobro ali zlo, so to energije, ki jih odpošljemo; enako ali podobno bomo prejeli - po načelu, da se bo to, kar čutimo, občutimo, mislimo, govorimo in delamo, naše strasti in hrepenenja, tudi vrnilo, primerljivo odmevu: kar zakličemo v gozd, se spet vrne. To je zakon privlačnosti, tudi zakon vzroka in učinka ali imenovan zakon setve in žetve: kar človek seje, bo žel.
Svobodna volja, ki nam jo je Bog pustil tudi kot ljudem, izhaja iz lastne odgovornosti, ki smo jo prejeli od Boga, našega Očeta, kot samostojna in polnoletna bitja, kot dediči neskončnosti. Po zakonskem načelu Božjega kraljestva - vse pripada vsem čistim bitjem - je tudi vsako duhovno bitje samo odgovorno za neskončnost, za večno bit. Svoboda je neizpodbitna, ker smo nosilci večnega zakona svobode in s tem dediči čiste biti. Zato smo kot ljudje prav tako odgovorni za svoje vedenje, tudi za vedenje svojega jaza, ki izhaja iz našega sveta želja in strasti, ki izhajajo iz našega čutenja, občutenja, mišljenja, govorjenja in ravnanja.
Našo usodo gradi po zakonu setve in žetve povezovanje več ali mnogo istovrstnih kršitev zakona proti naši božanski dediščini svobode, katere najvišje načelo je ljubezen do Boga in bližnjega. Kar pride nad nas, nam ne nakloni naš bližnji, on ni tisti, ki prenese na nas nekaj, kar nam ne pritiče, temveč je to, kar se nam zgodi, direkten izliv naših vnosov v našo dušo, v materialno vesolje, pa tudi v ozvezdje ravni očiščevanja - kjer bo naša duša bivala po telesni smrti. Vsak človek je torej povezan s svojimi osebnimi vnosi, z določenimi planetnimi konstelacijami, ki ustrezajo njegovemu frekvenčnemu volumnu. Če gre duša v inkarnacijo iz svojega vzročnega sestava ravni očiščevanj, ki je trenutno njeno mesto, oziroma področje bivanja, potem so v različnih planetih, povezanih v posebne, goste planetne konstelacije, ki stremijo k najvišji točki - aktivni vnosi njenega nekdanjega človeškega, ki so pot duše v inkarnacijo. V duši, ki ponovno vstopi v zemeljsko življenje, začnejo vnosi, ki so energije, postopno delovati. To je potem vzročna veriga duše in v nadaljnjem poteku človeka, v katerega se je inkarnirala. V celotnem vesoljnem svetu ni naključij. Ko je postala življenjska pot, ki je vzročna veriga duše dejavna, se tudi na Zemlji najdeta dva človeka, ženska in moški, ki sta povezana z vzročno verigo duše, ki je pripravljena na utelešenje; tudi v njiju postanejo aktivni podobni vidiki njunih vnosov. Takrat moški spočne otroka in ženska ga donosi. Tako se lahko reče: Že ko se oplojeno jajčece vgnezdi v žensko maternico, začne delovati življenjski načrt duše, ki je pripravljena na utelešenje, da energetsko sproži in zaznamuje življenjsko obliko, ki nastaja. Življenjski načrt prihajajoče duše vsebuje tudi načrt zgradbe njenega zemeljskega telesa.
Kristusov prijatelj:
Vmesno vprašanje: Če je torej spočetje in ugnezdenje jajčeca v žensko maternico povezano z dušo, ki se pripravlja na utelešenje, če sta torej oba človeka vezana na vzročno verigo te duše in duša, ki je pripravljena na utelešenje spet na svoje bodoče starše, ti pa zdaj zarodek odpravijo, kaj se zgodi?
Odgovor preroka:
Oba človeka tako ne posežeta samo v svoj lastni življenjski načrt, iz česar lahko potem zanju nastane nova karmična življenjska veja za eno ali več utelešenj, temveč duši, ki je povezana z njuno komunikacijsko verigo, tudi preprečita, da ne more kot človek izpolniti svojega življenjskega načrta. Iz tega nastane - predvsem za predvidene starše, ki odpravijo plod - nadaljnja vzročna veriga, ki ju mogoče vodi v nadaljnje utelešenje, v katerem se ti vnosi povežejo po lastni krivdi v najvišji točki v snop kompleksa krivde, ki lahko kot usoda pride na oba. Usoda obeh je kot posledica to, kar sta zagrešila v prejšnjih utelešenjih. Preden pa ju vnosi doletijo kot usoda, daje Božja milost znake, ki seveda spet ustrezajo življenjskemu načrtu, ki sta ga prinesla s seboj, so torej vidiki usode. Kaj posameznik naredi iz tega, spet sam določa po zakonu svobodne volje.
Vsak dan prejemamo znake, namige iz našega življenjskega načrta. Slučajev ni, vse, kar nas sreča, kamor npr. pade naš pogled, je povezano z našim življenjskim načrtom, sicer se nam nebi moglo približati. Vse, vsako dogajanje, vsaka situacija, ki nas razburi, nam osebno nekaj sporoča. Tudi trenutek, ki nas spodbudi k razmišljanju, nam omogoča prisluhniti temu ali onemu, da lahko tako iz tega spoznamo vidike svojega življenjskega načrta. Ta spodbuda iz naše dnevne energije, lahko prav tako deluje prek drugih zaznavnih funkcij voha, okusa in otipa, da bi iz tega, kar nas spodbudi, iz tega, kar nato mislimo, govorimo in kako ravnamo, spoznali, kaj je danes na vrsti da očistimo, da bi naredili učne korake, preden nas udari usoda.
Ker je vse to, kar naša zemeljska pot prinese s seboj, spodbuda iz našega življenjskega načrta, je za nas zapoved, da vsako uro, vsako minuto živimo zavestno, da dojamemo vzpodbude iz našega življenjskega načrta - energije, ki nam pokažejo, kaj je treba spremeniti. Če se iz tega učimo in se poslej vedemo tako, kot nam je Bog zapovedal v Desetih zapovedih in Jezus v Govoru na gori, potem postopno opustimo naše s seboj prinešeno napačno obnašanje. Z močjo Kristusa Boga v nas se to spremeni v duhovno življenje, svobodo in ljubezen do Boga in bližnjega. Takrat smo svojo življenjsko pot obvladali in izpolnili življenjski načrt. Približa se nam samo to, kar je dejavno v našem življenjskem načrtu. Če so to situacije, problemi, usoda ali prijetni in neprijetni ljudje - vse smo si že vnaprej določili sami in ne kdo drug in nikakor ne Bog. Vse to ni nič drugega kot učne naloge, ki smo si jih sami postavili, da bi jih razrešili, da bi se spet približali svojemu izvoru, ki je božanski, kar pa pomeni biti svoboden, torej svobodo.
Večina ljudi gre skozi svoje zemeljsko življenje nepremišljeno in brezskrbno, čeravno vsi vedo, da je zemeljsko življenje "hoja - skozi - življenje", kajti za vsakega pride nekega dne smrtna ura. Redki razmišljajo, kaj neki bo po njihovem zemeljskem življenju, takrat, ko ga bodo prehodili in stopili skozi vrata smrti. Nesporno je, da vsak doživi svojo smrt in ne smrt nekoga drugega. Prav tako vsak živi svoje lastno življenje. V tem zemeljskem bivanju zvemo del tega, kar smo shranili v prejšnjih življenjih, kar pomeni posejali in česar nismo očistili. Naš osebni življenjski načrt, ki je sestavljen iz delov vsega, kar govori za in proti, je zapisan v nebesnih telesih iz ravni očiščevanja materialnega in finosnovnega vesoljstva; torej se ne nanaša samo na planete našega sončnega sistema.
Redko se vprašamo: Zakaj bo moj konec življenja potekal čisto drugače kot pri vseh drugih ljudeh? Marsikdo bo rekel: "Smrt je smrt!" Toda zakaj ima smrt pri vsakem človeku druge znake? Kdo lahko reče, da je smrt pač smrt, konec? Nihče od nas ne more dokazati, da je smrt konec življenja, kakor tudi nihče ne more dokazati, da ima vsak od mnogih milijard ljudi pred umiranjem drugačne misli. Vsak pa lahko ugotovi, da zemeljsko življenje vsakega človeka poteka drugače, da na Zemlji ni dveh ljudi, katerih čustva, občutki, misli, besede in dejanja se popolnoma ujemajo. Površen odgovor bi mogel biti: smo pač osebnosti, ki so jih oblikovale njihove zasnove in vzgoja. Posamezniki imajo pač svoje lastne in svojevrstne življenjske navade in procese. Razen tega ima vsak svoje dedne zasnove, ki so v genih in učinkujejo v naprej nerazpoznavnem trenutku - ki ga človek tudi ne more določiti.
Kristusov prijatelj:
Vse to lahko drži. Toda kdo nam je prenesel dedne zasnove? Praviš, da smo vsi prišli iz čiste biti od Boga in smo se obremenili. So vsaj deli teh dednih zasnov obremenitve? Kako so prišle v naše gene?
Odgovor preroka:
Seveda lahko špekuliramo naprej, intelektualno dokazujemo in rečemo: Saj imamo ljudje dolgo vrsto prednikov. - Naj je še tako dolga, nekako je morala priti v človeka, po nekom, ki je soodločal pri naši življenjski smeri, dedni substanci. Ljudje vedno iščemo krivca. Redko posameznik reče: "To je moja krivda". Tako bi lahko npr. v tem primeru krivili Adama in Evo. Če pa opazujemo današnje človeštvo, potem bi morali zaščititi Adama in Evo; kajti vsi ti najnižji izrodki človeštva, kot so zloraba soljudi, zloraba otrok, splavi, nasilje, prekupčevanje z mamili in vsa revščina narkomanije, vsepovsod ena sama laž, razveze zakonov, izmaličenje rastlin in vzreja živali s križanjem, genska manipulacija, seciranje živih organizmov, zastrupljanje voda in uničevanje zemeljske atmosfere in mnogo, mnogo drugega - ali lahko vse to pripišemo Adamu in Evi? - Zločinci smo mi.
Pravimo, da izviramo iz opice. Ali ne bi bilo treba tudi tukaj zaščitili te visoke življenjske oblike? Če bi preverili njihov genetski material, gotovo v njemu ne bi našli vseprečloveškega, jaza, torej sebičnosti in uničevanja življenja.
Ko gre za uničevanje zemeljske atmosfere, za zastrupljanje voda, ne bo nihče rekel, da so tega krivi "nezemljani". Tu spoznamo zakon vzroka in učinka. Če bi trdili, da pri nasilju nad otrokom ni kriv storilec, temveč nekdo drug, ki ni bil zraven, bi se prijeli za glavo in rekli: Ne smemo kriviti nedolžnega, saj smo vendar našli storilca." Ko pa gre za našo osebno verigo bremen, ki jo sestavljajo naša samoljubna, neprijazna čustva, občutki, misli, govorjenje, dejanja kot tudi naše sprijene želje in hrepenenja, iz česar izhajajo naši inkarnacijski načrti, takrat mnogi zakričijo in pravijo: "To ni mogoče!" Ko gre za nas osebno, smo torej nedosledni. Zakaj neki? Ker si nočemo priznati, da smo dejansko takšni, kot smo. Vedno se hočemo kazati drugačne, kot ustreza našemu tokratnemu značaju.
Zaradi zakona svobodne volje je vsak skoval svojo lastno verigo bremen, iz katere izhaja njegov življenjski načrt za njegovo zemeljsko življenje. Kdor ve za to vzročno prepletenost, po pravici reče: včeraj smo bili to, kar smo danes.
Vsakega človeka oblikuje to, kar pride nadenj, tako v pozitivnem kot tudi v negativnem pomenu. Kar danes je in kar je danes na njegovi življenjski poti, je povzročil "včeraj". Z "včeraj" so mišljena prejšnja življenja. Vsak od nas je v življenjski šoli, da bi se učil iz tega, kar mu kaže njegovo življenje. Zdaj torej spet živimo na Zemlji, da bi se učili iz preteklih napak, iz tega, kar še nismo očistili, iz česar še nismo vzeli nobenega nauka za svoje življenje. Ne moremo si dovolj pogosto predočiti: Približa se nam lahko samo to, kar je v našem življenjskem načrtu. Vedno znova so to stvari, ki se jih nismo naučili v prejšnjih življenjih ali kot duše v ravneh očiščevanja.
Vsak učni korak, ki nas vodi iz vzročne prepletenosti, nas za korak približa svobodi. Bolj ko se osvobajamo svojih dušnih obremenjenosti, tako da s pomočjo Kristusa Boga, našega Odrešitelja spremenimo grešno, torej negativne programe in jih ne ponavljamo več, toliko bolj postajamo svobodni. Takrat tudi pride k nam vedno manj lekcij, saj smo se približali svoji božanski dediščini, ljubezni do Boga in bližnjega, čistosti, ki je svoboda in pravičnost.
Vprašanje Kristusovovega prijatelja:
Če obstaja za naše zemeljsko bivanje življenjski načrt, ki ga lahko imenujemo tudi gradbeni načrt, potem gotovo tudi ni naključij, ker naključje pomeni: Meni se nekaj primeri. Pogosto mislimo, da prihaja od zunaj, od drugih, ki nam hočejo slabo, celo zlo. Zdaj slišimo, da to, kar pride nad nas in nas zadene, ni nič drugega kot naši lastni pozitivni in negativni vnosi, ki so enaki našemu življenjskemu načrtu. Moje vprašanje: Kako se nam približajo naši pozitivni in negativni vnosi? Kdo napravi ta življenjski načrt?
Odgovor preroka:
Nekaj se nam pripeti, vendar ne pride od zunaj, povzročitelji niso drugi ljudje, temveč se nam pripeti samo to, kar smo v prejšnjih življenjih vnesli v vesoljni računalnik. V tem zemeljskem življenju naj bi spoznali in očistili tisti del, ki je življenjski načrt za naše zdajšnje zemeljsko bivanje. To pomeni, da nas v utelešenje vodi sevanje tistih planetov, ki nosijo določen del naših vzrokov, ki je postal ali se pripravlja, da postane aktiven. Kot duša vzamemo s seboj v zemeljsko bivanje aktivni življenjski načrt, v katerem je tudi gradbeni načrt našega telesa.
Sprašuješ kako se nam približajo naši pozitivni in negativni vnosi in kdo izdela naš življenjski načrt. Po kozmičnih zakonih so vesolja čistega bivanja, vesolje ravni očiščevanja in materialno vesolje neprenehoma v gibanju. Ravni očiščevanja in materialno vesolje, duše in ljudje so stalno povezani med seboj, torej v komunikaciji. Vsaka duša komunicira s svojimi vnosi. V usmerjenem teku zvezd postanejo v različnih planetih ravni očiščevanja aktivni vnosi, torej vzpodbude, ki delujejo kot oddajniki. Te se tako povežejo z enako nihajočimi vnosi v ustreznem sprejemniku. Aktivna energija, specifično sevanje, ki izhaja v tem trenutku iz onstranskih planetov, natančno najde svoj prejemnik - in ne drugega, ki niha e n a k o ali podobno, najde torej natančno tistega, ki je naredil vnose v zvezde, ker je le-ta povezan z vsemi svojimi vnosi. Tako nastanejo dejavni sevalni viri, energijski dajalci vzpodbud določene informativne frekvence, ki deluje tako dolgo, dokler se planeti ne povežejo v določen položaj, da bi pripravili poti za znanilce usode ali za usodo. Te dejavne energije so tudi življenjski načrt za dušo, ki se po teh sevalnih tirnicah napoti v utelešenje. Življenjski tir, energijski tok, ki dušo spremlja v utelešenje, je po svojem sevalnem obsegu istoveten z življenjskim načrtom duše v človeku.
Življenjski načrt torej sestavljajo ritmični teki zvezd in končno tudi duša v ravneh očiščevanja, ki se ji približajo določene slikovne situacije - kajti življenje duše se dogaja v slikah, ki jih je kot človek naredila s prestopki. Iz tega duša spozna ciklus poravnavanja, ki jo tudi vodi v inkarnacijo, če to želi ali pa če naj na Zemlji veliko popravi, tudi skupaj s soljudmi. Podobno velja tudi za svetlo dušo, ki ima naročilo Božanskega. Tudi ta duša ima svoj načrt nalog za to Zemljo, ki postane dejaven, brž ko začne predvideno delovati. Takrat se utelesi tudi ta duša. Njena življenjska pot je načrt nalog za Boga na tej Zemlji.
Za svoje zemeljsko življenje smo torej sami odgovorni. Kar sejemo, bomo tudi želi. Če se obnašamo nezrelo, tako da se prekršimo proti božanski dediščini, proti zakonu ljubezni do Boga in bližnjega in zakonu svobode, moramo to, kar nato sledi, tudi sami prenašati. Usoda posameznika je torej n j e g o v a usoda. Sestavljajo jo njegovo osebno čutenje, občutenje, mišljenje, govorjenje, hotenje in ravnanje. Ne shrani se samo misel ali olepšana beseda, temveč vsebina. To, kar položimo v svoja čustva, občutke, misli, besede in izvajanja, torej dejanja, so zidaki naše usode. Kot že rečeno, shranimo vse v svojo dušo in v določena ozvezdja.
Če se naša duša spet inkarnira, potem se bo primerno svojemu življenjskemu načrtu priključila verigi prednikov, kjer se nato prične njen življenjski ciklus s situacijami, problemi, predznanilci, usodo in srečanji z ljudmi.
Svoje življenje smo od oploditve, od ugnezdenja jajčeca naprej, določili sami in ne kdo drug. Bili smo ljudje v naši verigi prednikov, ki lahko sega tudi v druge življenjske verige, v druge verige prednikov, če vplivamo na ljudi in jih tako povežemo s svojo verigo usode - če smo jih prisilili delati to, kar hočemo mi.
Trenutka prvega dejanja našega življenjskega načrta ne moremo spoznati. Zato astrologija izhaja iz minute rojstva, ki je soodločilna za razčlenitev našega življenjskega načrta. Pri prvem otrokovem kriku duša intenzivno stopi v stik s svojim fizičnim telesom. V tem trenutku se je priključila na dihalni sistem svoje nove zemeljske obleke, ki je tako rekoč življenjski ritem do telesne smrti. S prvim otroškim krikom se nov Zemljan loči od materinega telesa in ima tako samostojno življenje, ki pa je z očetom in materjo povezano z verigo prednikov.
Kristusov prijatelj:
Vse smo torej vnaprej sami določili. Zato v svoj načrt ne moremo več poseči, da bi ga spremenili, da bi odpravili in zbrisali to, kar nas krmari.
Odgovor preroka:
To ni tako. Krmari nas naše napačno vedenje, ki se nazadnje uperi proti nam samim, ker smo po Bogu, že od našega samega začetka drugače zasnovani, namreč za enost in svobodo, za ljubezen do Boga in bližnjega. Te zakonitosti smo kot čista bitja sprejeli prostovoljno. Pri tem ostane, ker smo in ostanemo Božji otroci. Mi, vsak posameznik, smo bolj ali manj v nasprotju s svojo božansko dediščino, z neizpodbitnim potekom večnih zakonov, če delujemo proti njim. Proti sebi delujemo z vsem, kar je proti večnemu zakonu, proti naši božanski dediščini. Vsak dan stojimo v vsaki situaciji, v vsem, kar se nam približa, pred nami samimi - pred vidiki našega dejavnega zemeljskega načrta, pred grehi, ki smo jih nekoč vstavili ali pred pozitivnimi vidiki, v katerih čutimo svobodo in Božjo bližino. Kot je že pojasnjeno: Če se iz svojega negativnega učimo in delamo učne korake v svobodo, potem bomo tudi svobodni in razrešimo svojo vzročno verigo. Ali pa ustvarjamo v vsaki situaciji, s katero se soočimo in je ne očistimo, vnose, zidake za nov načrt za eno ali nekaj nadaljnjih inkarnacij ali za astralno verigo, ki pomeni poravnavanje v ravneh očiščevanja, v območjih duš, v katera gremo, ko smo odložili fizično telo. Kako se obnašamo danes, takšni bomo spet jutri.
Iz teh povezav sledi lastna odgovornost vsakega posameznika za njegovo življenje, odgovornost za njegovo čutenje, občutenje, mišljenje, govorjenje in ravnanje. To pomeni: Svoj način vedenja naj bi obvladovali in se tudi naučili spoznati, kaj nam hočejo reči dnevne situacije. Vse, kar nas sili, da mislimo, govorimo in nekaj storimo, nam hoče nekaj reči. Pritisk, priganjanje v nas, izhaja iz negativnih programov, iz aktivnih vnosov, ki nas hočejo usmeriti v smer naše usode. Če čutimo pritisk in priganjanje, nam to lahko napoveduje, daje slutiti, česa naj se naučimo, da svojo usodo pravočasno zmanjšamo ali odpravimo. Prva znamenja lahko pridejo v obliki majhnih pripetljajev ali dogodkov, ki so povezani z nami, ali s tem kar počnemo; pozneje spoznamo, da bi bilo bolje, da tega ne bi storili. Tudi večji ali manjši neuspehi v našem življenju kažejo, da se moramo nekaj naučiti, nekaj spremeniti.
Če znanilcev ne vzamemo resno, če se damo celo zapeljati k temu ali onemu, popustimo v sebi pritisku in priganjanju, ki prihaja iz našega življenjskega načrta in bi nam rad namignil, si tako damo vsiliti svojo usodo ali ustrezne življenjske dogodke ali situacije. Pravočasno spoznanje, uvidenje in očiščenje bi to preprečilo ali omililo usodo. Tako pa se iz tega nismo ničesar naučili. Zato doživimo to, kar je ravno aktivno v našem življenjskem načrtu, v naši verigi usode in se je zdaj zgrnilo nad nas. V našem življenju ni treba, da neuspehi neposredno sledijo priganjanju in pritisku od znotraj. Mogoče je tudi, da se nam vdori in usode približajo v naslednjem zemeljskem bivanju ali v mestih ravni očiščevanja, čeprav so nas znanilci posvarili že v tem zemeljskem življenju.
Znanilci napovejo to, kar je dobesedno aktivno v zvezdah in v naši duši, pa tudi v verigi prednikov, kateri pripadamo in nas veže na ljudi. Usode, ki se najavljajo že v tem zemeljskem življenju, bodo mogoče delovale v naslednjem utelešenju že v človekovih mladih letih. Življenjska šola, v kateri se nahajajo vsi ljudje, je oblikovana v tem smislu, da se s pomočjo Jezusa Kristusa, našega Odrešitelja, Duha ljubezni in svobode, naučimo spoznati to kar nas veže, ločuje in boli, da grehe obžalujemo, očistimo in jih ne storimo več.
Kristusov prijatelj:
Pogosto rečemo: Da sem upošteval prva znamenja, ki so nakazovala to usodo, bi bil ravnal drugače. Ali: Slutil sem, a nisem upošteval.
Odgovor preroka:
Da, pogosto je tako, ker svojega zemeljskega življenja ne vzamemo v roke, ker ne živimo samoodgovorno. Če sami utrpimo udarec usode ali ga doživimo pri našem neposrednem bližnjem, takrat se nam po doživetju ali med njim od časa do časa posveti. Nenadoma se zavemo, da se je to, kar je zadelo nas ali našega bližnjega, že pogosto nakazalo z različnimi opozorili. Vendar nismo ničesar spremenili pravočasno - tako je šla usoda svojo pot.
Kristusov prijatelj:
Vprašanje k temu: Če zdaj pretrpim to, kar sem izzval z neupoštevanjem znanilcev, namigov iz dnevne energije, svojo usodo - je potem s tem poravnan ta del mojega grešnega potenciala, ta vidik mojega življenjskega načrta? So takrat izbrisani ti negativni vnosi? Ali pride vse še enkrat nadme, v tem ali nadaljnjem zemeljskem življenju?
Odgovor preroka:
To se gotovo sprašujejo mnogi ljudje, kajti kdo bi še bil rad usodno obremenjen. Ali je usoda, torej grešni potencial, ki ga moramo pretrpeti ali ga pretrpimo, poravnan, je v celoti odvisno od našega vedenja. Poravnano je takrat, če smo v naši usodi spoznali nalogo, ki smo si jo konec koncev zadali z našimi grešnimi, od Boga oddaljenimi vnosi. Če smo v usodi naredili učne korake, potem je ta vidik tako rekoč izbrisan iz življenjskega načrta, spremenjen v pozitivno energijo, ki se nato čisto počasi poveže z večno bitjo, z našim pravim življenjem.
Če pa za svojo usodo krivimo bližnje, obtožujemo zaradi nje soljudi in naša čustva, občutki, misli, besede in dejanja ostanejo enaki, če se iz usode torej nismo ničesar naučili in tako tudi nismo naredili učnih korakov, smo morda poravnali neznatne zidake svoje usode, jih torej izbrisali, s svojim nadaljevanim in nadaljnjim napačnim vedenjem pa smo dodali veliko več obremenitev. V svoji nesreči se nismo spoznali, učnih korakov, ki so bili v njej, nismo dojeli; svojemu življenju nismo dali nobene nove usmeritve. Takrat gradimo življenjski načrt za nadaljnje inkarnacije ali izdelamo verigo poravnavanj, ki jih nato kot duša pretrpimo v ravneh očiščevanja.
Vprašanje Kristusovovega prijatelja:
Ali lahko razen tega, kar moj življenjski načrt predvideva za to zemeljsko življenje, že danes spoznam in razrešim nadaljnje vidike obremenitev svojega jaza, ki so v zvezdah zaznamovani, pa zdaj še niso aktivni? Se lahko torej že v naprej rešim usodnih obremenitev iz nadaljnjih življenjskih načrtov?
Odgovor preroka:
Da, to je mogoče, kajti Božja ljubezen in milost sta vedno navzoči, da pomagata vsakemu od nas. Bog nam ni zastonj dal po Mojzesu Deset zapovedi; Jezus Kristus Boga, nas v zemeljski obleki ni zaman učil glavne zapovedi ljubezni do Boga in bližjega; ni zaman govoril o brunu in iveri, da, podaril nam je Govor na gori, ki vsebuje življenjska pravila za naše celotno zemeljsko življenje - za učenca, za zaposlenega, družino, za ljudi na delovnih mestih, za vse življenjske situacije in probleme. Kdor se ravna po Božjih zapovedih in Jezusovem nauku, se bo kmalu vedno znova vprašal: Lahko tako mislim, govorim in ravnam? Ustreza to, kar čutim, mislim in želim storiti ali storim, Božjim zapovedim in Jezusovemu nauku? Če bi si ta vprašanja vsak dan večkrat zastavil, bi se v človekovem življenju zelo hitro veliko spremenilo na dobro: svoje vedenje bi primerjal z zapovedmi in Jezusovim naukom, doumel bi kaj je Božja in kaj človeška volja; nato bi dal prednost Božji volji in svoje nasprotno - to, kar je v nasprotju z zapovedmi in Jezusovim naukom - obžaloval, svojega bližnjega bi prosil za odpuščanje, odpustil bi tistemu, ki ga je prizadel, grešna dejanja popravil, kolikor je to mogoče in kar pa je bistveno, teh obžalovanih in očiščenih grehov ne bi več storil. Marsikdo lahko s pomočjo Kristusa Boga očisti na ta način v kratkosti let ne samo bistvene vidike svojega življenjskega načrta - z dnevnim očiščevanjem lahko nato stopi v stik tudi z nadaljnjimi informacijami, ki jih je vstavil v zvezde in so na tem, da se postopoma združijo v nadaljnjo pot inkarnacij ali poravnavanja za njegovo dušo. Človek, ki v smislu Jezusovega nauka dejavno koristi svoje zemeljske dneve in na svoji zemeljski poti odstranjuje kamenje, ki torej s pomočjo Kristusove moči spreminja obremenilne programe v pozitivno energijo, postopa vedno bolj svobodno. Svetloba njegove duše se poveča, njegova zavest se razširi. Sposoben je nagovoriti dele svojih shranjenih informacij, ki se povezujejo v pot za nadaljnje utelešenje ali poravnavanje, in jih predčasno odpoklicati. Tako učinkujejo v njegovem življenju na čustva, občutke in misli, opazni pa so tudi v petih čutih. Prav tako se mu približajo situacije in danosti, ki ga hočejo opozoriti na dogodke, o katerih lahko morebiti z gotovostjo reče: "Tako ali podobno v tem zemeljskem življenju nisem nikoli mislil in tudi nikoli hotel." Če ima ta človek težke problematične življenjske situacije ali se nenadoma pojavijo intenzivne misli, želje vse tja do strasti, lahko le-te izvirajo iz življenjskega načrta iz tega zemeljskega življenja ali pa tudi iz programskega in informativnega potenciala nadaljnjih inkarnacijskih ali poravnalnih poti, ki so v nastajanju. Ali posamezna dnevna spodbuda izvira iz tega s seboj prinešenega življenjskega načrta ali ne, dotični komaj razloči. Ali je bistveno za našo duševno rast, da to vemo? Važno je, da smo za naše življenje dejavno odgovorni in dnevno delamo učne korake.
Naše življenje je v naših rokah. Mi določamo, kaj iz njega naredimo. Mislimo na to, da v nas biva Božji Duh, ki ve za vse stvari in bi nam rad pomagal in stal ob strani, tako da spet dosežemo pravo življenje, ki je svoboda.
Kristusov prijatelj:
V tem, kar si rekla, se mi zdi bistveno, da postanemo dejavni. To je aktivna vera, ki nam jo Kristus Boga priporoča v svojih razodetjih. Pravzaprav je čisto preprosto. Čudim se le, da kot cerkveni kristjan v mnogih letih življenja nisem deloval tako, saj v Svetem pismu smiselno piše, posebno v Govoru na gori, kako se naj v vsakdanjem življenju vedemo, da bi se približali Bogu in kako dosežemo mir v sebi in z našimi soljudmi. Sam na sebi sem pogosto doživel, kako učinkuje to, če sledim Nazarečanu in dejavno koristim spodbude iz svojega življenjskega načrta: Srce je lažje, na zunaj se najdejo poti in rešitve; zaupanje v Boga, v Kristusa raste, in tudi vera. Ali nisem mogel v svojem življenju že prej tako ravnati? Kako to, da tega nisem storil? Zakaj večina kristjanov ne ravna tako? Kaj je vzrok za to nedejavno temeljno obnašanje? Nekje mora biti vzrok za to napačno programiranost. Morebiti je odgovor že v naslednjem razmišljanju?
Gabriele, ko si govorila o svobodi, sem mislil na katoliško in evangeličansko ustanovo. Tam se že stoletja razpravlja o teološkem nauku, da je Bog vnaprej določil usodo ljudi (predestinacija). Ta nauk pomeni v svoji najbolj dosledni (= "dvojni") obliki: Bog je po Svojem večnem sklepu izbral določene ljudi za večno blaženost, druge zaradi vnaprej predvidljivih grehov vnaprej določil za večno zavrženost. Nauk pomeni v svoji milejši (="enostavni") obliki: Bog je določene ljudi izbral za večno blaženost, pri drugih sicer ni vnaprej določil, temveč predvidel, da bodo prekleti zaradi svojih grehov.
Komaj kak današnji kristjan je poučen, da ta nauk v svoji najdoslednejši obliki ni samo miselno dognanje švicarskega reformatorja Johana Calvina (1509-1564), temveč da je tudi Martin Luther (1483-1546) mislil tako in da se o tej temi vedno znova razmišlja tudi v katoliški cerkvi. Luther in Calvin se sklicujeta na Pavla in cerkvenega očeta Avguština (354-430), ki je v velikih cerkvenih ustanovah kot pravoveren visoko cenjen, ki pa se je prav tako skliceval na Pavla. Pavel je spet razlagal mesta iz tako imenovanega "Starega testamenta" in mislil je, da lahko iz tega sklepa: "Torej ni odvisno od človekovega hotenja in stremljenja, temveč od Božjega usmiljenja... Usmili se torej, kogar hoče in naredi zakrknjenega, kogar hoče." (Pismo Rimljanom, 9,16.18)
Kristusov prijatelj:
Če te pravilno razumem, je kljub prizadevanju, da se neravno včasih zravna, ostalo do danes v nekaterih ozirih pri tem, da se mora Božji sklep domnevno glasiti: Nekateri so izbrani za večno blaženost, drugi so vnaprej določeni ali vsekakor predvideni za večno zavržene in preklete.
Žalostni, žalostni so takšni sklepi, ki zagotovo ne prihajajo od Boga, našega večnega Očeta in Kristusa, našega Odrešitelja. Marsikdo bo rekel, da so takšni sklepi vzeti iz Svetega pisma. Kdor iz Svetega pisma to razbere, ta ni preveril svoje osebne volje, svoje egoistične volje. Katoliška kot tudi evangeličanska ustanova se bolj sklicujeta na Pavla kot na Jezusa. Kjer je Pavel tako razlagal stvari, se je motil. Jezus - kolikor vem, o tem ni govoril.
Čudi me, kaj so ljudje, ki se imajo za kristjane in trdijo, da ohranjajo nauk Jezusa iz Nazareta in ga posredujejo v Njegovem smislu, torej dobesedno v Njegovem Duhu, naredili in kaj delajo iz Njegovega preprostega in enostavnega nauka. Iz besed Svetega pisma - gotovo še bolje iz prvotnih evangelijev, bi se dala razbrati marsikatera resnica, če bi besede sprejeli s srcem. Toda besede Svetega pisma je teološki razum raztegnil in jih razvlekel kot elastiko, čisto po svojem človeškem mnenju. Cerkveni oblastniki obeh ustanov so besede Svetega pisma, ki jih je že Hieronymus priredil, še enkrat predelali, da jih uskladijo s svojo voljo, da ljudstvo vežejo na ustanovo.
"Ljudstvo" je forum za tiste, ki hočejo izvajati oblast. Kaj bi bila oblast brez objektov izvajanja oblasti - brez nezrelega, poslušnega ljudstva, brez obvladljive mase. Ali ne gleda na mnoge tako in se jih tudi poslužuje tista organizacija, ki se imenuje krščanska?
Toda kako je Svoje soljudi videl Nazarečan in kako nas vidi večni Oče? Vsi smo rojeni iz Njegove večne ljubezni in smo - vsak posameznik Njegov otrok. Vsak človek, vsaka duša ostane v notranjosti božansko bitje, čeprav smo se zasenčili in obremenili z grehi. Kot božansko bitje se bo vrnil v večno bit, ker smo otroci večne ljubezni - otroci Boga, ki je ljubezen in nikoli ne zavrže in ne obsodi. Jezus nas je poučil o vračanju vseh duš, kajti rekel je smiselno: devetindevedeset pravičnih pustim, da sledim enemu izgubljenemu. Govori o polnem številu, torej o vseh dušah.
Vprašanje Kristusovega prijatelja:
Kolikor mi je znano, katoliška in evangeličanska ustanova pravita, da Bog ustvari človeka oziroma dušo pri človekovem spočetju.
Odgovor preroka:
Bog, Večni, Čisti, ki je večna bit in popolna ljubezen, duše nikoli ne ustvari niti pred spočetjem niti med njim. Beseda "duša" je vedno izraz za obremenitev, vseeno katere stopnje. Bog, velika ljubezen, je ustvaril čista, božanska bitja, nekatera od teh so se obremenila s padcem, z odvrnitvijo od Boga. V duhovnem izrazju se tisti, ki so se odvrnili od Boga, imenujejo "duše". Dušam ali duhovnim bitjem, ki so se na Zemlji vrodila v telo, pravimo "ljudje". Bog nikoli ni ustvaril duš niti za nebesa niti za pekel.
Ponavljam: Bog je ustvarjal in ustvarja božanska bitja, čista duhovna telesa v večni biti, bitja ljubezni in miru, ki so z njim v popolni enosti in popolnem soglasju. Da si nekatera duša prizadeva v nebesa, druga pa se naprej obremenjuje in mora pretrpeti svojo usodo imenovano peklenske muke, ni Božja volja, temveč samovolja sebičnega človeka, čigar notranjost je vendarle čista, večni zakon ljubezni in svobode; je dediščina čistega bitja, ki jo vsak človek nosi v duši in jo vsak lahko spet sprejme.
Kristusov prijatelj:
Po cerkvenem nauku pa človek nosi v sebi drugačno dediščino, namreč tako imenovani "izvirni greh". Danes naj bi ta dediščina prišla k nam ljudem po padlih angelih in prvih ljudeh "z razmnoževanjem". Zaradi tako razumljene "enosti človeškega rodu" (Tomaž Akvinski), je ta izvirni greh tudi kot "osebna krivda" pripisana vsakemu človeku, pri čemer ostane to dogajanje "skrivnost", ki je ne moremo popolnoma razumeti (Katekizem katoliške cerkve, str. 404, S.134).
Po cerkvenem nauku bo že pri krstu, tudi pri dojenčkovem, ta krivda izbrisana (npr. Ev. Bekenntnisschriften, Ap. II). Istočasno je s tem "zapečateno" (EP.XI.) tako rekoč dokumentirano, da krščenec pripada vnaprej določenim za rešitev - in seveda je treba dodati: če pozneje ne izstopi iz cerkve. Tu spoznamo, kako je pri uradnih cerkvah vse povezano: krst in večno zveličanje ali obremenitev z izvirnim grehom in večno prekletstvo.
Odgovor preroka:
In kako naj vse to razume človek, ki išče Boga? Tega se ne da razumeti ne z razumom in še manj s srcem. Ali cerkvenemu verniku tako preostaja še kaj drugega, kot da se "tiho" in "ponižno" zateče k preostanku svoje "vere"? Marsikdo bo svojo vero pač pripisal pridigarju, duhovniku ali župniku, ki mu jo je posredoval, v upanju, da jo vsaj on razume in ve za kaj gre. Ker pa cerkveni ovčki ne razvozla klobčiča in ne odstrani tančice, ki prekriva skrivnost - postane tako varuh skrivnosti, tako rekoč zaklada, ali ne daje takšen sij dodatne moči?
Vsakemu zdravo mislečemu človeku se porajajo vprašanja - razen če se je človek sprijaznil s tem, da ne vpraša več, ali celo ne misli več. Zakaj naj bi Bog duši, ki jo je domnevno na novo ustvaril, ob enem vsadil izvirni greh? In kakšen naj bi bil ta Bog, ki razen slabih startnih pogojev obljublja še večno prekletstvo? Čeprav Bog tega ne določi za posameznika vnaprej, temveč samo predvidi - takoj ob stvarjenju Svojega novorojenega bitja - ostane to neprijetno za ogroženega s preteklostjo.
Kristusov prijatelj:
Zato je tudi Martin Luther svaril, da naj se ne bi preveč ukvarjali s temi vprašanji. Raje naj bi, rečeno smiselno, verovali, da smo izvoljeni za zveličanje in se tega trdno oprijeli.
Prerok:
Čemu potem vse drugo? Čemu neki krst novorojenčka na primer za izbris izvirnega greha, ko pa je Luther učil, da so eni že predvideni da bodo večno zavrženi in drugi za nebesa? Čemu naj bi ti, ki so že zdaj večno zavrženi, plačevali cerkveni davek, če so tako in tako že zavrženi oziroma prekleti? Vsi tisti, ki naj bi jih Bog predvidel za nebesa pa ne potrebujejo cerkvene ustanove, Bog jim je tako in tako vnaprej določil nebesa. Zakaj naj bi verovali v Boga, če je vse že določil vnaprej? Zakaj naj bi molili k takšnemu Bogu, ki deli v dve skupini? Zakaj naj bi razvijali nravne in moralne vrednote, če je usoda ene skupine duš že tako in tako večno zavrženje/prekletstvo, druga skupina pa tako in tako pride v nebesa? Zakaj prejemati zakramente, če sta po "sklepu" Večnega, usoda in nebesa določeni vnaprej? Če je Bog pri domnevnem stvarjenju duše za vsakega od nas izrekel sodni sklep ali ga vsaj predvidel, čemu naj ljudje potem verjamejo v milost?
Če nam je vse to vnaprej določeno ne da bi posameznik lahko kaj spremenil pri tem, potem bi bilo najbolje, da vsak živi nebrzdano, nezmerno in poskuša drugega prevarati, da bi v tem zemeljskem bivanju imel dobiček, korist in udobje, kajti za zavrženega je na koncu njegove zemeljske poti tako vse prijetno mimo.
Kristusov prijatelj:
Evangeličanski verski spisi mi pojasnjujejo, da tukaj ne morem hoditi niti po svoji "pameti" niti po "Božjem zakonu", temveč da se hoče Bog usmiliti nas vseh. Končno pa se lahko držim Pavla, ki je najprej klical k "pokori" in "božji poslušnosti", preden je govoril o "večni izbiri" Boga, po kateri torej niso vsi izbrani za zveličanje (Ep. XI).
Odgovor preroka:
Tako je zmeda popolna. Po moji presoji je vse to nelogično. Bog pa je sam po sebi logičen, kajti On je logos in tako modrost. Bog tudi ni nobenemu človeku v zibko položil izvirnega greha ali dopustil, da se Njegovemu otroku že od prazačetka vsadi takšno breme, za katerega naj bi bil celo kriv.
Ponavljam: Vsak človek nosi v sebi božansko dediščino. V najširšem smislu lahko gledamo izvirni greh kot prikritje božanske svetlobe, kot določeno delno krivdo padca, takrat ko se utelesi čisto bitje, ali bitje padca, ki se je odvrnilo od Boga.
Bog je Svojemu otroku pustil svobodo, da ali greši proti Njegovi božanski dediščini ali si zanjo spet prizadeva, tako da človek korak za korakom opusti grešno in se posveti Božjim zakonitostim. To je zakon svobodne volje.
Kristusov prijatelj:
Praviš, da je Bog dal Svojim otrokom zakon svobodne volje. V evangeličanskem nauku pa to berem spet drugače. Evangeličanska cerkev uči, da imam svobodno voljo samo pri stvareh, "ki jih doumem z razumom" (Auburger Konfession XVIII.). Pri vprašanju vere in zveličanja pa nimam svobodne volje. Ali Sveti Duh vpliva name s pravo vero ali pa ne. Evangeličanska vera navaja na tem mestu spet Pavla, ki piše: "Naravni človek ničesar ne začuti od Božjega Duha" (1. Korintherbrief 2,14).
Kot rečeno, se tudi Martin Luther sklicuje na Pavla in človeka primerja z "jezdno živaljo", ki jo jezdi Bog ali satan. V tej povezavi potem tudi uči za eno skupino vnaprejšnjo Božjo določenost za večno blaženost, za drugo pa za večno prekletstvo. Nima svobodne volje, da se odloči za enega od obeh jezdecev. Luhter dobesedno piše: "In on nima svobode odločanja, da teče k enemu od jezdecev ali ga poišče, temveč se jezdeca sama prepirata za to, da ga držita in posedujeta." (De servo arbitrio, Weimarer Ausgabe, S. 635)
Evangeličanska-luteranska cerkev posnemaje Luthra do danes uči nesvobodno voljo v verskih stvareh. Cerkveni verski spisi so nauk svojega ustanovitelja omilili samo pri vnaprejšnji določenosti posameznih ljudi za večno prekletstvo in učijo samo še "božjo previdnost". Cerkev utemeljuje to tako, da Bog nikogar ne določi vnaprej za večno prekletstvo, ampak vidi vse vnaprej, kaj se bo zgodilo - torej tudi, kdo bo končno večno pogubljen.
Odgovor preroka:
Slišim, Luther je učil - njegovi cerkveni nasledniki pa so omilili njegov nauk. Kaj to pomeni? Se je Luther motil ? Potem je vendar vprašljiva resničnost tega, kar je Luther še učil. Kateri deli njegovega nauka bi lahko bili še popačeni? Kako je z verodostojnostjo cerkvenega nauka?
Božji Duh se nikoli ne moti. Kar je učil On in po Svojem Sinu, ki je kot Jezus učil iz Božjega zakona, je isto včeraj in danes - ker je resnica. Bog je Večni, Absolutni, in Njegov zakon je večen in absoluten, nespremenljiv. To je gotovost, na to se lahko zanesemo.
Naj so na tem svetu zmote in prevare še tako velike - Eden se nikoli ne moti in se nikoli ne pusti prevarati. On tudi nikoli ne bo razočaral tega, ki pride k Njemu kot otrok, ki Ga pokliče in dela korake, ki nam jih kaže po Jezusu - npr. v Govoru na gori.
Če drži to, kar si tu podal o evangeličanskem nauku, potem je to močno oddaljeno od resnice, od prave realnosti. Dan za dnem doživljam glas srca. Je ljubezen, dobrota, naklonjenost, pomoč in pravi: Vsak, ampak vsak se po Kristusu, našem Odrešitelju, vrne nazaj k Bogu, našemu večnemu Očetu. Vsak pa je sam odgovoren za to, kar misli, govori in dela. Nekoč bo vsaka duša spoznala svoj pravi izvor, ki je svoboda in vodi k Bogu po večni Božji ljubezni in po odrešilni iskri, ki je v vsaki duši. Za to svobodo si bo nekoč prizadevala, tudi takrat, če ima za seboj veliko usod in inkarnacij.
Vsak človek, ki veruje v Boga in ne v boga cerkvenega nauka, bo nekoč spoznal, da so pot v nebeško kraljestvo vsebine Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori. Kdor si prizadeva Božje zapovedi in Govor na gori izpolnjevati, ta doživi, da je on Božji tempelj in da Bog, velika ljubezen, biva v njem. Za to ne potrebuje cirkusa uradnih cerkva.
Ni čudno, da je vedno več ateistov, kajti kdor uporablja svoj razum, da razmisli kaj uradne cerkve med drugim učijo, zgubi vero v Boga. Na teološki nauk, da je Bog vnaprej določil usodo ljudi sem postala pozorna šele pri tvojem vprašanju. Zdaj tudi vedno bolj razumem, zakaj je Kristus Boga Svoje svetovno delo ustanovil izven uradnih cerkva. On, veliki Duh neskončnosti, bi rad s Svojim preprostim in enostavnim naukom ljubezni do Boga in bližnjega ter duhovno-moralnimi vrednotami dosegel mnogo ljudi, da bi jim odvzel strah pred večno zavrženostjo, pred večnim peklom pa tudi pred Božjim kaznovanjem.
Dragi bratje, drage sestre, če to, kar je podal Kristusov prijatelj, ustreza resnici, če se torej da preveriti, potem naj vsak ravna po svoji vesti in ne po starodavnem izročilu. Zgrožena sem, da je o Bogu, Očetu ljubezni, izmišljeno nekaj takega in se uradno oznanjuje. Zdaj tudi razumem zakaj uradni cerkvi označujeta prakristjane kot nekristjane. Resnično, s tem uradnim krščanstvom nimajo prakristjani nič skupnega. Kristus uradnih cerkva ni Kristus, ki ga je večni Oče poslal k nam ljudem.
Kristusov prijatelj:
Poleg evangeličansko - luteranskih cerkva so še nauki evangeličansko-reformiranih cerkev. Te cerkve se sklicujejo na Calvina, ki je celo še močneje kot Luther poudarjal, da je Bog vnaprej določil usodo ljudi. Ta cerkev je razširjena predvsem v Švici, na Nizozemskem in Škotskem pa tudi v nekaterih nemških deželah. V njih se je dolgo časa gojila vera, da se lahko usoda za zveličanje ali prekletstvo odčita tudi iz življenjskega uspeha.
Če so se ljudje v izročilu te vere trudili izpolnjevati Božje zapovedi, potem so si tudi svoje početje često razlagali kot znamenje predestinacije za svoje zveličanje in si pri tem zagotovili, da ne bodo med prekletimi.
Šele 1973, torej čez 400 let po Calvinovi smrti so evangeličanske reformirane cerkve v Evropi omilile Calvinovo vero in priznale, da ni več "večnega Božjega sklepa za dokončno zavrženost določenih ljudi." Pomagali pa so si s spoštovanjem "skrivnosti Božjega delovanja" (Leuenberger konkordie Art. 24f.).
Prerok:
Verski ustanovitelj izdela nauk, oblikuje verska načela - pozneje se to pregleda; kar je veljalo za pravo in obvezujoče, zdaj ne velja več - je zastarelo.
Iz tega lahko sklepamo: kar danes, 1996 še velja in se zastopa - kaj bo vredno jutri?
V tej zvezi mislim na mnoge, ki so spoznali, da so od Boga zavrženi zaradi trdo oblikovanega nauka o svobodi. Ali se niso morali počutiti kot najbednejši med bednimi? Kako so lahko še verovali v Očeta, ki je bil pravičen, kaj šele v usmiljenega Boga? Od kod naj bi vzeli zaupanje Vanj in vero v Njegovo ljubezen? Kaj niso bili izpostavljeni brezupnosti, otopelemu ravnodušju? Niso morali ti zapeljanci, vredni obžalovanja, zapasti v ravnodušnost, brez vsake spodbude, da bi se trudili za življenje z izpolnjevanjem božanskih zapovedi, saj je bilo vse zaman in nesmiselno?
Bi mogel biti v tem morda eden od vzrokov za nedejavnost, brezvoljno versko obnašanje mnogih kristjanov, za podložnost in slepo pokorščino, pa tudi za obup, hladno srce in neprijaznost?
Kristusov prijatelj:
Podobno je v rimsko-katoliški cerkvi. V konkretnih sklepih je sicer pojasnila, da nihče ni vnaprej določen za večno prekletstvo; možnost večnega prekletstva pa uči naprej: vnaprej je določeno tistemu, ki umre v stanju "težkih grehov" (Lex. f. Theologie und Kirche, 8. Bd 1963, 669), ki ga sama definira: Kdor ji ne sledi, je preklet. In to Bog že vnaprej vidi pri stvarjenju novorojenega otroka - in ga ustvari kljub temu.
Prerok:
Ne morem verjeti, da je tako, kot si razložil. Moj smisel za pravičnost pravi, katoliki in protestantje, ki hočejo preizkusiti ta nauk, ga lahko v ustreznih knjigah svoje cerkve berejo in ne sprašujejo cerkvenega dostojanstvenika, ki s svojimi izgovori, z lastnimi predstavami, opisi in okraski pogosto pove drugače, kot je v izvirniku. Do tega nočem zavzeti nobenega stališča. Preprosto mi je nezaslišano, da se takšen nauk razširja pod plaščem Jezusa, Kristusa. Moja edina želja bi bila: ti si se motil. V katoliški, luteranski in kalvinistični nauk o prekletstvu in vnaprej določeni usodi ne verujem, ker smem Boga doživljati v svojem srcu. Noben človek ne more Boga doumeti, vendar ga lahko vsak doživi, če korak za korakom izpolnjuje Deset zapovedi in Govor na gori. Takrat izkusi, da Bog ljubi nas vse in nam je veliko podaril: Zakon ljubezni in svobode, s čimer smo postali dediči čiste biti. Vsi dediči Božjega kraljestva bodo spet nastopili božansko dediščino: to je neobhodno. Po Kristusu, našem Odrešitelju se bomo spet vrnili nazaj, od koder izhajamo, k Bogu, našemu Očetu.
Kristusov prijatelj:
Kar razlagaš, se v cerkvenem nauku prišteva k "vsespravnemu nauku" in je zavrnjen, čeravno vedno več ljudi, tudi katoličanov in protestantov sluti, ve in doživlja, da je tako, kot praviš. Uradne cerkve tudi ne povedo vernikom, da se proces čiščenja in poboljšanja vsake duše nadaljuje v onstranskih svetovih in morebitnih nadaljnjih utelešenjih. Človeku celo "prepovedujejo" da od vsega začetka računa na spravo z vsemi in za vse, kar storimo ali opustimo (Katholischer Synodenbeschluss, "Unsere Hoffnung" od 1975; cit. iz Weltbild 20/96). Potem se sklicujejo na človeški občutek pravičnosti in pravijo v tem smislu, "dobri" in "slabi" ljudje na koncu "pred Bogom ne morejo stati brez razlike drug poleg drugega" (Weltbild 20/96, S. 24). Istočasno pa se bojijo javno priznati in pridigati o večnem prekletstvu, ki ga lasten nauk predvideva za določene primere in ga je Bog že vnaprej predvidel. Hočejo morda s tem preprečiti nadaljnje izstope iz cerkve? Župniki in cerkveni novinarji se tako površinsko ukvarjajo s tem, da najprej opravijo kozmetiko cerkvenega nauka; za kulisami pa teološki znanstveniki brez olepšav širijo ta zastrašujoč cerkveni nauk z državnimi sredstvi iz stoletja v stoletje. In ker je ta nauk zelo zapleten, so si lahko mnogi teologi po dolgoletnem študiju pridobili doktorski naslov. Zaupanja v Boga s tem pač ne bodo mogli zbuditi. Kako pa naj zaupam Bogu, čigar "skrivnost" je, da morajo mnogi ljudje in duše za večno in vse čase trpeti strašne muke; četudi lahko to "skrivnost" podcenjevalno prikazujemo z olepšanimi besedami. Lahko pri tej temi sploh govorimo o neki "Božji skrivnosti"' Ali je Jezus tukaj učil Božjo "skrivnost"?
Odgovor preroka:
Takšen nauk ne drži, to vem, ker je moje srce napolnjeno z Njim, ki ljubi vse ljudi in duše, z Bogom, našim večnim Očetom. Nauk Jezusa, Kristusa, je bil in je enostaven in preprost, ker je resnica. Ta nauk je bil in je središče vseh nekonfesionalnih kristjanov.
Kristusov prijatelj:
Kaj verujejo ti nekonfesionalni kristjani in kaj so verovali prvi kristjani?
Odgovor preroka:
Prvi kristjani so vedeli za pot ponovnega utelešanja, torej ponovno utelešenje duše v zemeljsko telo. Vedeli so, da je s ponovnim prihodom mogoče v časovnem, v kratkosti utelešenja grešno, torej napačno vedenje hitreje spoznati, ga obžalovati, očistiti in ne storiti več. Tudi v naslednjih stoletjih so prakristjani vedeli za ponovno utelešenje, ki je zapisano tudi v apokrifnih spisih, ki jih je Hieronim po temeljitem premisleku izključil, po naročilu njegove cerkve. Tudi veliko število katoliških in protestantskih kristjanov veruje danes v ponovno utelešenje in v Božjo milost, da naredijo v zemeljski šoli učne korake, da spet pridejo v Božjo kraljestvo, odkoder izhaja vsako bitje. Pri Bogu smo bili, v Bogu smo varni in k Bogu, našemu Očetu pridemo spet nazaj - takrat, ko smo naredili učne korake. To so kristjani verovali na začetku in to verujejo prakristjani današnjega časa.
Če pogledamo natanko, je torej tako, da sta vsak človek in vsaka duša vnaprej določena za Božansko, pa naj bo sedaj grešno breme težko ali lahko. Da smo dediči neskončnosti, je določeno vnaprej, ker bo vsak prej ali slej spet nastopil svojo večno božansko dediščino - po Kristusu, ki je nam in vsemu, kar je videti izgubljeno, omogočil spreobrnitev in vrnitev domov.
Kristus, Božji Sin, je prišel v zemeljsko obleko, da bi nam pokazal pot v večno domovino, da bi nam ponovno predočil, da se Bog, naš Oče, nikoli ne odvrne od nobene duše, nikoli tudi ne zavrže nobenega Svojih otrok, kajti sicer bi zavrgel samega sebe.
Zdaj je čas, da se mnogi prebudijo iz odvisnosti, toposti, žalosti in obupa, v kar je zapadel marsikdo, ki npr. ni mogel izjav nauka o vnaprej določeni usodi in zato tudi ne svoje lastne usode razumeti in prenašati ter je izgubil srčno vero in prisrčno zaupanje v svojega nebeškega Očeta. Marsikdo je izgubil notranjo oporo, ki se najde le v Bogu in je bil poslušen tem, ki oznanjajo, da je zveličanje, dostop do Očeta, v večno domovino, v njihovih rokah. Marsikdo je izgubil pogum in vzpodbudo, da postane sam aktiven, se v manjših in večjih vzpodbudah iz dnevne energije spozna, očisti in poslej dela, kar je zapovedal Bog, da bi se tako na pravi način soočil s svojo usodo.
Jezus se je zavzemal za šibke, revne, bolne in grešnike. S Svojim življenjem nam je vzor in hkrati porok za neomajno Božjo ljubezen. Kot človeški Sin nam je dokazal, da je pot k Bogu s postopnim izpolnjevanjem Desetih zapovedi in Njegovega nauka sprejemljiva in vodi k cilju - v večno bit.
Naslednja brošura "Prerok" / Kazalo brošur "Prerok"
|
|
