Pred kratkim sem gledal na koledar in pri prvi adventni nedelji odkril majhen dostavek "Začetek cerkvenega leta". Tu me je prešinilo, kako zelo ritem leta, ki ga oblikujejo večji in manjši prazniki, pri nas pritegne več ali manj vse ljudi. Prazniki so višek v teku leta, pa naj si bo to božič ali veliki petek, velika noč, binkošti ali vsi sveti.

Krščanski prazniki - kako praznujejo kristjani "svoje" praznike? In kako poteka njihovo življenje od praznika do praznika?

Božič na primer. Tako pozunanjen kot je ta, je komajda še kak drug praznik. Kdo še misli na dejanski pomen božiča, in kdo se ga sploh zaveda?

Prerok:

Božič je postal vrvež, spektakel človeškega hlepenja po užitku in nečimrnosti, kateremu se lahko končno odpove šele tisti, ki se ukvarja z Jezusovim nasledstvom in razvije notranje vrednote. Naše božične slike - programski svet se spremenijo šele, ko si predočimo, da Kristus živi v našem srcu in svojo življenjsko vsebino spremenimo z aktivnim udejanjanjem Božjih zapovedi ter Jezusovega Govora na gori. Potem se bomo tudi spominjali Božjega sina, katerega človeško rojstvo je podlaga za božič.

Srce se mi odpre, ko slišim za Jezusovo rojstvo. Posebno v božičnem času se ponovno zavem, kako je Božji Sin zapustil nebesa, veličastvo, bit, mir in ne nazadnje večnega Očeta ter Svoj prestol, ki je ob Očetovi desnici, da bi se vrodil v človeško telo, v dojenčka. Sprejel je, kot vsi otroci te Zemlje, zemeljski, grob in mrzel svet, da bi živel na njem. Bogataši tega sveta imajo tople, z dragocenimi stvarmi opremljene stanovanjske prostore; njihovo življenje poteka v premožni družbi, v kateri sicer eden o drugem pogosto ne misli ali govori ravno prijazno, vendar bogastvo vedno znova prekrije mnoga nesoglasja v medčloveških odnosih, po svetnem načelu: "Ne stori mi ničesar, da tudi jaz tebi ne bom ničesar storil." V tej zavesti živi mnogo bogatašev in živijo prav dobro, če lahko govorimo o "dobrem". Na zunaj si lahko privoščijo vse, kar si je mogoče zamisliti - so "dobro situirani".

Kako pa je bilo s premožnim iz nebes, s Sinom Najvišjega, ki je prišel iz Notranjega Kraljestva, v katerem so bogata vsa bitja, ker so dediči neskončnosti, torej resnično premožni? Jezus je prišel v tesarsko družino k Mariji in Jožefu. Ni prišel v zemeljsko premožno družino, ampak k ljudem, ki so bili s svojim življenjem po božji zavednosti všeč Večnemu, ki jim je po Svojem angelu sporočil blagovest. Marija in Jožef sta bila Bogu naklonjena človeka, ki sta v svoji duši nosila naročilo, da v svojo sredo sprejmeta Sina Najvišjega kot človeka: in sta to tudi izpolnila. Prišel je v njuno sredo, obdano s pastirji, ovcami in drugimi živalmi, ki so bile navzoče na kraju rojstva, v hlevu, ki je dal zatočišče luči nebes.

Čeravno sem se v svojem zemeljskem življenju morala odreči marsičemu, sem hvaležna in vesela, da nisem materialno bogata. Posest, moč, milijonski ugled bi me tlačili spričo Boga, ki je pustil, da se je Njegov Sin vrodil v nizkotnost tega sveta, Ga zaupal ljudem, ki so imeli le malo hiško in za preživetje nič več, kot je Jožef zaslužil z delom svojih rok.

Kristusov prijatelj:

Če bi bil Bog za bogastvo bogatih, bi bil pustil Svojemu sinu, da se vrodi v bogato družino ali bi bil Mariji in Jožefu pomagal do blaginje. Prav božič mi simbolizira Božjo ljubezen. Ravno božič mi kaže, da sem s svojim majhnim imetjem na pravi poti. Ravno za božič občutim, da je pomembno narediti samo to, kar nas je učil sovladar nebes v Jezusu in nam živel kot vzgled. Prav za božič čutim, da smem jaz, mala lučka, slediti Njemu, veliki Luči, tako da se vedno znova vžigam na veliki Luči, Kristusu Boga, da bo postal moj plamenček ljubezni večji.

Zame božič ni več to, kar srečam na adventnih ali božičnih trgih, na mestnih prodajnih ulicah, v ponudbah razpošiljalnih trgovskih hiš; sami adventni tedni in božič so danes zame prav poseben čas.

Za božič se mi zdi, kot da bi se odprle moje notranje zapornice, sprostile sile, ki mi ne približajo otročička Jezusa, temveč Kristusa Boga, ki je kot Jezus prišel k nam, vstopil v temo tega sveta in nam prinesel nebeško luč, obljubo Božje ljubezni in odrešenje za vse duše in ljudi.

Odgovor preroka:

Kako prav imaš! Božič je poseben čas. Srca ljudi lahko omehča takrat, ko so med letom storili in uporabljali to, kar sprosti trdo skorjo sebičnosti in v dobiček usmerjenega mišljenja, kar naredi ljudi spravljivejše in miroljubnejše: Očiščevanje vse preveč človeškega da bi sledili Jezusu Kristusu. Potem je naša duša svetlejša, ker čutimo, da se nam je iztekajoče zemeljsko leto obrestovalo. Naše življenje poteka vse bolj zavestno, ker je Kristus postal sredina našega življenja. Storili smo korake, ki nas vodijo k bližnjemu, bili smo zanj. Pozitivna komunikacija s soljudmi, živalmi, rastlinami, kamenjem, zvezdami, z elementarnimi močmi, z vsem, kar živi, se povečuje. To daje hvaležen občutek izpolnjenosti, ki pomeni notranjo srečo in nas bogati, neodvisno od zunanje materialne blaginje. Kdor je odprl notranje bogastvo, se v življenju veseli tudi majhnih stvari; živi zavestno in je življenjski. V vsem potrjuje pozitivno, tudi takrat, ko vidi negativno. Nasprotnemu ne bo dal moči, temveč se bo povezal s pozitivnim, torej komuniciral.

Na Zemlji smo pač zato, da bi hodili v zemeljsko šolo, torej, dan za dnem delali učne korake, tako da vidike svojega grešnega, ki nam jih seva dan, spoznamo, obžalujemo in očistimo ter se s pomočjo Kristusa Boga in pod Njegovim vodstvom približamo Bogu, našemu Očetu. Na tej poti spoznanja in očiščevanja postanemo bolj občutljivi in odprti za naše soljudi, saj se naša duša vedno znova vnema z lučjo Kristusa Boga.

Če gledamo v ta svet, vidimo v vsem tem katastrofalnem, oblastiželjnem, izkoriščevalskem in grabežljivem početju vedno znova lučko, človeka, ki se je odvrnil od vampirskega bivanja in se obrnil h Kristusu, si premislil in meri svoje mišljenje in življenje po Desetih Božjih zapovedih ter Jezusovem nauku. Upanje na boljši, resnično kristjanski svet, v čigar sredini je Kristus, življenje v Bogu, so te lučke, katerih število se veča, ker se povezujejo v vesoljno svetlobno mrežo, ta pritegne druge, ki hočejo svojo srčno luč prižgati s pozitivnim, Bogu posvečenim življenjem. Takšni ljudje so blagi, torej mehkega srca, ker so se med letom spopadali s svojimi napakami in šibkostmi, z egoističnim mišljenjem in vedenjem, da bi se tega rešili s pomočjo našega Odrešitelja. To so ljudje, ki so se dostikrat odvrnili od cirkusa okoli zvočnih, voščenih in lesenih figuric, ki simbolizirajo otročička v Betlehemu, da bi se posvetili Vstalemu, čigar odrešilna moč živi v njih in v nas vseh. To so tisti, ki so se lotili svojega tempeljskega reda, kar pomeni, da Božji tempelj, dušo in telo, očistijo grehov, tako da lahko velika Luč - o kateri si pravkar govoril - vedno bolj vstaja v templju, človeški duši in telesu.

Z Bogom povezani ljudje so tisti, ki vedo za Božjo vsemogočnost, ki biva v vsakem človeku in v vseh življenjskih oblikah narave. Zanje velja: Dvigni kamen in občutiš Boga. Vživi se v vodno kapljico, potoček, v mogočni morski val in doživiš Njega. Opazuj živalco in zaznaš božansko življenje. Poglej cvetlico in gledaš nebeško luč. Glej v nebo, opazuj zvezde in naproti ti sveti Božja vsemogočnost. Svojega bližnjega sprejmi in izkusil boš, da v njem biva Božja ljubezen.

Božič je za takšne ljudi velik praznik zahvale za iztekajoče leto. Živijo z notranjim opazovanjem in vedo, da so tudi oni otroci Najvišjega, ki med svojim zemeljskim bivanjem spet zavestno dozorevajo v Božjega sina in hčer, da bi prišli v večnost, k Bogu, se torej vrnili k Njemu, ki je k nam ljudem poslal Svojega Sina, Jezusa, Kristusa.

Ker veliko ljudi ni razvilo notranje svetlobe, se v božičnem času porabi neznanske vsote za umetno razsvetljavo na mestnih ulicah, v hišah in delno tudi v vrtovih. V globini naše duše neizbrisno leži iskra božje luči, Božja in odrešilna iskra, ki se posebno v božičnem času dotakne marsikoga. Toda kjer se srčni led ni začel med letom topiti, se iz koprnečih občutkov globine duše - srca ne bo moglo razcveteti nič drugega kot nedoločljiva otožnost, solzavost - sentimentalnost. Sentimentalnost kot taka, se spozna po tem, da ostane brezplodna, torej brez posledice za mišljenje in življenje posameznika. Solzavost pomeni mešanje v loncu nejasnih otožnih občutkov in nepriznane krivde, pomešane s samousmiljenjem, z obžalovanjem, da je marsikaj zamujeno. Kdor se vda otožnosti, bo od tega komajda srečen, nasprotno, pričel bo kriviti bližnjega, in začeli se bodo očitki, obtožbe in neredko agresije. Ob tako imenovani "sveti noči" je od časa do časa veliko sporov; morda se s prepirom čaka, da gredo mali spat. Mnogi utapljajo svoja masivna in agresivna razburjenja v vinu in šampanjcu. "Sveta noč, blažena noč." Naslednjega dne pa gre po starem.

Če bi kdo pogledal v svoja božična sentimentalna pričakovanja, in pustil, da pridejo občutki, bi iz tega spoznal svoje zgrešeno ali po lastni krivdi zamujeno, dobil bi moč za obžalovanje in bi tako lahko veliko popravil ter svoje življenje spremenil z močjo svojega, našega Odrešitelja.

Kot sonce ne more velike ledene gore spremeniti v živo tekočo vodo samo v enem dnevu, tako se tudi za božič ne omehča srce prenekaterega "kristjana", ki je svoje dnevne energije uporabil za to, da je omehčal svoje soljudi, da bi iz njih iztisnil to, kar mu je v korist. Mnogi so že zdavnaj utišali svojo vest, tako da se le še malo zavedajo, da se vse leto niso menili za bližnje, da so jih zlorabljali za svoje namene, jih izkoriščali, uveljavljali lastništvo, pritiskali nanje, da so delali zanje, česar sami niso hoteli narediti, in da so se na lestvi uspeha s komolci vzpenjali navzgor. Z obrekovanjem, zapostavljanjem, širjenjem neresnic in še marsičem so obdelovali in obdelujejo ljudi. Veliko ljudi je na eksistenčnem minimumu, milijoni so brezposelni. Na tisoče pa je milijonarjev, ki kar naprej večajo svoje bančne račune, zato da bi jim na Zemlji šlo dobro. Vsi ti, bogati in revni, izkoriščevalci, hujskači, posiljevalci, vsi, ki grdo ravnajo z otroci, lastniki bordelov, mučitelji živali, izsiljevalci in podobni se imenujejo "kristjani"; mnogi od njih so katoliške ali luteranske vere. V družinskem krogu sedijo kot ljubljeni družinski očetje in matere ob sveže posekani jelki, ki dišeče oddaja svojo življenjsko energijo, "olikano" pojedo škampa, ki ga živega vržejo v vrelo vodo ali z maščobo pitane, zdaj pečene gosi, pojejo "Sveta noč, blažena noč", morebiti požrejo otožno solzo, ker jih božično vzdušje spominja na njihovo otroštvo, ko sta jim oče in mati v dnevni sobi vsaj za božične ure naklonila malo "zdravega sveta".

Božič, "največji praznik leta", je postal kronanje smešenja Jezusa, Kristusa. V nadaljevanju nekoliko osvetlimo slepilo sveta, ki se izvaja v imenu kristjanstva. Ob božičnem času se leto nagiba h koncu. Poglejmo na leto nazaj. Nekaj dni po Božiču se začne novoletni vrvež. Za rakete kot veliko presenečenje za začeto leto poženejo "kristjani" v zrak nekaj sto milijonov. Kolikim ljudem bi s temi milijoni lahko pomagali - otrokom, ki bedno životarijo v sirotišnicah, ljudem, ki domujejo pod mostovi, v nerazvitih deželah otrokom z debelimi trebuhi, ki jih napihuje mučen glad. Otroci umirajo na prsih svojih mater, ker nimajo hrane in zaradi tega telo ne razvija mleka, da bi se malček hranil. Ljudje, ki na deset tisoče umirajo zaradi lakote, ljudje, ki životarijo v revnih četrtih ali begunskih taboriščih, katerih telesa so posejana z boleznimi in morajo čakati na smrt, ker jim kristjan, ki naj bi prakticiral ljubezen do bližnjega, ne daje nujnih zdravil, pogosto niti prgišča riža, prgišča zrnja, kosa kruha. "Kristjan" požene to v zrak.

Srečno Novo leto! Alkohol teče, marsikateri "kristjan" je pijan. Spet drugi razkazujejo svoje dobro hranjeno telo in pogosto zaradi preobilja ne vedo več, katere kulinarične dragocenosti naj še spravijo vase.

Nadaljuje se: Srečnemu novemu letu sledi karneval. Divja, opita praznovanja v nočnih klubih, diskotekah, v prijetno okrašenih plesnih lokalih dajejo priložnost, da možu vzamejo ženo in ženi moža. Naravnost ponuja se. Kaj je že zvestoba, če se želja po nasladi stopnjuje?

Po vsem svetu se zberejo premožni in bogati h gala svečanostim in gala večerom. Kdo stoji pred vrati? Reven, razcapan mladenič, ki simbolizira lakoto mnogih ljudi, mlada žena, ki suha in zelo potrta na svojih prsih nosi mrtvega otroka. Utelešata bedo ceste.

Reven deček in suha mlada žena z mrtvim otrokom simbolizirata Jezusove besede: "Bil sem lačen in Mi niste dali jesti. Bil sem žejen in Mi niste dali piti. Bil sem gost, a Me niste prenočili. Bil sem nag in Me niste oblekli. Bil sem bolan in ujet, pa Me niste obiskali." Tedaj Mu bodo odgovorili: "Gospod, kdaj smo Te videli lačnega ali žejnega ali kot gosta ali nagega ali bolnega ali ujetega in Ti nismo postregli? Nato jim bo odgovoril in rekel: "Resnično, povem vam: Kar niste storili kateremu teh majhnih, tega tudi Meni niste storili."

Vsi ti, ki stojijo pred vrati gala lokalov in klubov, pred elegantnimi hoteli ponazarjajo tudi Marijino in Jožefovo iskanje strehe nad glavo. Marija, ki je bila visoko noseča, in Jožef sta hodila od hiše do hiše in trkala na vrata ljudi, ker se je Mariji bližal porod. Vrata so ostala zaklenjena. Človek, ki je sam komaj imel dom, hrano komaj zase, je dal Mariji in Jožefu prenočišče; imenujemo ga betlehemski hlev. Tam je Marija rodila, tam je otrok ležal v jaslih s slamo. Danes stoji otrok v cunjah, mlada žena s svojim mrtvim otročičem, umrlim od lakote pred gala lokalom. Kje? V Londonu? Delhiju? Riu? New Yorku? - Med nami, tu in danes. Med temi, ki se imenujejo "kristjani".

Poslušajte vi "kristjani", pred nekaj tedni je iz iste banketne dvorane zvenelo: "Vesel božič povsod!" In: "Otročički, pridite, o pridite vsi..." Skozi svetlo razsvetljeno vhodno vežo zapuščajo zdaj praznovanje sentimentalno navdahnjeni s polnimi želodci vina in dragocenih jedi z ribo, puranom, pretaknjenim srninim stegnom, dobro pripravljenim zajčjim hrbtom, torej divjačino za "kristjane"; manjkati ne sme tudi fina goveja pečenka, tudi kos svinjine naj bo, lepo puranje, račje ali gosje stegno, seveda praznično pripravljeno v pravi omaki. Visoki gostje vržejo v ročice suhega, razcapanega dečka nekaj grošev. Zgroženi se ustavijo pred suho ženo s široko odprtimi očmi, kajti pogled na mrtvega otroka jih do dna duše prestraši. Majejo s svojo negovano glavo in menijo: Kakšna neupravičena zahteva! In nekaj takega pred našim klubom! Ogorčeni gredo naprej. Njihova sentimentalnost kopni v blagem zibanju luksuzne limuzine, ki jih spravi v njihovo ogreto hišo, v njihovo toplo stanovanje, v njihov zdrav, lep svet.

Karneval gre h koncu, bliža se pepelnična sreda - pepel na cenjeno glavo. Torej: Človek spominjaj se, da si prah in se v prah spet povrneš. Toda kdo še razmišlja o prahu, kar naj bi bil človek? Za marsikoga leži ta samo na cesti ali pa so prah zanj ljudje, ki revni in bedni ležijo na cestah tega sveta in beračijo pred plemenitimi lokali. Dokler se lahko "prah" oblači v dragocena oblačila, so prah "drugi".

Zdaj je postni čas! O ne, za marsikoga na Bavarskem je zdaj čas močnega piva! Zdaj bolj teče močno pivo, manj vino; "kristjan" mora biti od nečesa pijan. Zunaj pred šotorom z močnim pivom stoji otrok, stara žena s prezebajočim otrokom. V roki nosi košaro in ponuja rože tudi za pivskega moža. V detetu in stari ženi stoji Jezus pred vrati.

Kako se vedeš, o kristjan,

ki si posveten in premožen?

Ali še občutiš Kristusa,

tam pred pivskim šotorom,

pred vrati gala dvorane?

V bližnjem stoji Gospod na pragu.

Mojster kliče: "Človek, posluh,

dete prosi za kruh,

obraz stare žene je suh!"

Kaj boš storil, pijani kristjan?

Tvoja vest ve kdo si,

toda tvoje sočutje se

s par groši pogasi.

Ko gre h koncu postni čas in čas močnega piva, se napoveduje velikonočni teden. Mnogi kristjani razmišljajo tedne pred temi prazniki, kje in kako jih bodo preživeli. Marsikdo doda eden, dva ali več dopustnih dni, da se odpelje v hribe ali toplejše kraje, na morje. Kaj se veliki petek tiče mnogih "kristjanov"? Marsikdo si reče: Župnikova pridiga na veliki petek in veliko noč je tako ali tako že desetletja enaka.

Veliki petek pomeni za mnoge kristjane: Spominjamo se Jezusove smrti na križu. Velika noč pomeni: Spominjamo se Jezusovega vstajenja. Torej se spominjamo. Je kristjan v vseh dva tisoč letih že razmislil o tem, zakaj kljub Jezusovemu vstajenju še vedno visi na križu mrtev mož - včeraj, danes in jutri? Obletnice, veliki petek in velikonočni dnevi so za mnoge kristjane samo v spomin vtisnjena dogajanja pred 2000 leti, kar pridigarji vedno znova osvežujejo.

Vstajenje pomeni: Kristus je premagal smrt.

Zakaj - poudarjam: Zakaj, torej iz katerega razloga in s kakšnim namenom - se tako rekoč leto za letom razveljavlja Njegovo vstajenje? Recimo slikovito: Zakaj Ga ponovno ubijajo? Tako dražijo vernega, ki z "dopolnjeno je" nosi odrešenje Jezusa, Kristusa in bi rad šel po poti sprostitve svojih grehov, tako da sledi Kristusu, Vstalemu. To je posmehovanje in zasmehovanje Kristusa in vseh tistih, ki sprejmemo svoj križ, da bi se s Kristusovo pomočjo in po zaslugi Njegovega vstajenja rešili bremena svojih grehov, se dvignili in priselili v kraljestvo miru in ljubezni.

Spričo mrtvega moža, ki še vedno visi na križu, se mnogi sprašujejo: Kaj nam je prinesel umrli, Nazarenčan? Svet se ni izboljšal. Mnoge dobronamerne besede župnikov in duhovnikov niso iz tega sveta naredile raja. Kaj naj bi torej z velikim petkom in veliko nočjo? Mogoče marsikdo misli, da je vse samo še za stare ljudi in za tiste, ki še potrebujejo nekaj sentimentalnosti. Mogoče na način, kot je filozof Nietzsche kritično pisal o Bogu, "ki nas ob pravem času ozdravi nahoda ali nam pusti vstopiti v kočijo, ravno ko začne močno deževati," prav tako, kot si pač po svojem občutku želi človek. Drugi so se povsem poslovili od vere in skrivoma ravnajo kot sam Nietzsche, za katerega cerkve niso nič drugega kot "božje grobnice in nagrobniki". Kot znamenje tega, da ima filozof morda prav, v cerkvah negibno visi na križu mrtev mož, medtem ko tam - po Nietzscheju - "prižnični krokar" opravlja svojo službo.

Marsikateri kristjan v svoji distanci ne gre tako daleč kot filozof, vendar župnikovim besedam prav tako ne pripisuje velikega pomena. Ohraniti pa hoče vsaj videz. Velikega petka in velikonočnih navad se udeležuje ravno še na robu, da se ne bi izkazal za popolnoma brezvestnega. Na veliki petek, na postni dan, se je‚ riba. Seveda naj bo svež krap, sveže ubita postrv ali polenovka. Včeraj smo se še sprehajali vzdolž potoka in uživali ob veselih skokih postrvi in gracioznem gibanju njenih sovrstnikov. Morebiti te že jutri ležijo kot truplo, okusno pripravljene za kosilo. Brezskrbno se obeduje ne oziraje se na zdaj srep postrvin pogled. Ne misli se več, da so bile včeraj še ribe, ki so živahno in veseleč se življenja, plavale v vodi in se veselile svojega obstoja. Živalskemu kanibalu človeku ni pomembno ali je‚ postrv ali ščuko. Zanj je važno uživanje, verjetno tudi takrat, ko mu človek kot jaz trka na njegovo vest.

Mnogi menijo, da je človek postal žival. Prosim ne žaliti živali! Pogosto je dosti bolj plemenita in bolj občutljiva kot surov, kanibalski človek.

Kar si privoščijo zgornji desettisoči, vključno s cerkvenimi dostojanstveniki, to hoče tudi plačevalec državnega in cerkvenega davka. Posnemovalec sledi vsakemu običaju, če je poganski ali kanibalski, ker misli, da bi to morali vedeti prav cerkveni oblastniki. Saj on, navaden kristjan, ne ubija in ne kolje sam. Pusti, da krvavo delo opravijo drugi.

Včeraj je krščanski sprehajalec videl na pašniku divjati jagnje, na travniku poskakovati zajca, srnico hitro smukniti v grmovje. Veselil se je življenja živali, njihove lepote, ljubkosti in veselja do življenja. Jutri, na velikonočni dan, pa cerkveni kristjan poje jagnjetovo stegno, mariniranega zajca ali pretaknjen srnin hrbet. Kmet, tudi kristjan je ubil malo jagnje. Lovec, spet kristjan - je lovil veselega zajca, ljubko srno in ju uplenil. Kaj naj bi? Z nečim se je treba hraniti! Jagnje, zajec in srna gredo razkosani, dobro začinjeni, mojstrsko pretaknjeni v ponvo za pečenje in nato na mizo cerkvenih dostojanstvenikov in posnemajočih cerkvenih kristjanov.

Naslednjim bližnjim, ki jih imenujemo svinje, ne gre bolje. Včeraj je bil pujsek še živahen in razigran, danes je zaklan in razkosan. Kose njegovega mrtvega telesa mesar prekadi, torej pripravi za uživanje in ponudi v prodajo. Marsikateri cerkveni kristjan, ki ve, kaj se spodobi, zavije prekajeno šunko v fino in čisto krpo, da bi jo nato v košari nesel v cerkev k duhovniku. Ta blagoslovi "darove narave". Zdaj je šunka blagoslovljena in pripravljena za uživanje; z blagoslovljeno šunko je blagoslovljeno živalsko-kanibalsko telo. Na koncu smo bili vendar še "kristjan".

Krščanska vest, ki se po vzoru teologov, manj ravna po Desetih zapovedih in Jezusovem nauku, je prilagodljiva. Na veliki petek je končno riba, za veliko noč - po čisto tradicionalnem velikonočnem načinu se ponudi na velikonočno jutro kos blagoslovljene šunke, opoldan pretaknjen srnin ali zajčji hrbet, ali kos pečene govedine ali jagnjetovo stegno kajti, "končno je tudi Jezus jedel jagnjetino."

Kdor še hodi v cerkev, bo pri velikonočni božji službi z močnim in prepričanim glasom pel znano pesem vstajenja: "Jezus živi, z Njim tudi jaz. Smrt, kje so sedaj tvoje grozote?" Kristus Boga je resnično vstal. Njegov Duh biva v nas - toda živimo mi v Njem in z Njim? Dela kristjan to, kar je Jezus učil in za kar nam je bil zgled? Ali so mnogi ljudje postali tako rekoč zli duhovi za živali gozda, polja, zraka, voda in hlevov? Niso mnogi postali zli duhovi za vso naravo? Kristjan podira drevje, ne glede, če je pomlad, poletje, jesen ali zima, podobno kot muči, tepe in ubija živali. Kristjani so postali ubijalci in klavci kraljestev narave. Živali pobegnejo pred nebrzdanim živalskim kanibalom človekom.

Mnogi kristjani vzamejo to kot samoumevno - saj se počutijo kot gospodarji Zemlje in družbe. Katere družbe? Družbe ubijalcev, tatov, morilcev, izkoriščevalcev, roparjev, goljufov, nasilnežev, lažnivcev, obrekovalcev, zapostavljalcev, zakonolomcev, oskruniteljev otrok, nasilnežev narave, mučiteljev živali, nasilnežev nad rastlinami in minerali in še in še - torej uničevalcev celotnega planeta Zemlja.

Zdaj bo marsikdo ogorčen ugovarjal: "Toda ne jaz!" Sprejeti mora ugovor: "Dokaži!" Kako se vedeš s svojimi besedami in dejanji do soljudi, in kaj misliš? Kako govoriš o soljudeh? Kaj so tvoja dejanja in dela? Kako velika je tvoja ljubezen do Boga in bližnjega? Blagor temu, ki iz vsega srca čuti dobro, hoče dobro, dobro misli in tako tudi ravna. Imel bo dobro in mirno vest, torej mirno srce.

Kristusov prijatelj:

Nehaj, zdaj mi je dovolj! Še vedno sem imel lepo sliko o praznikih. Sem bil nor, da sem kot cerkveni kristjan sodeloval pri čem takem! Sramujem se, da sem sploh kristjan, kajti zaradi tega, kar si razložila, bi se moral večkrat trkati na lastne prsi. Toda tudi Jezus je za velikonočni praznik pojedel kos jagnjetine. Razen tega je pomnožil tudi ribe. Ali nam ni s tem pokazal, da lahko - vsaj tu in tam - jemo meso?

Prerok:

V knjigi "To je Moja Beseda. Alfa in Omega. Jezusov evangelij. Kristusovo razodetje, ki ga svet ne pozna" Kristus o tem pojasnjuje takole:

"Niti apostoli niti učenci niso naročili, da naj se zakolje jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali. Blagoslovil sem dar in pričel jesti meso. Moji apostoli in učenci so storili enako kot Jaz. Takoj nato so Mi postavili smiselno vprašanje: Mi naj bi vendar prenehali uživati meso. Tako si nam zapovedal. Zdaj si sam zaužil meso.

Moje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene živali in tudi ne uživa mesa živali, zaklane za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedni, pripravili meso kot hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem gost naj ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to je‚ iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za njegov trud.

Vendar naj bi vedni človek, če ima možnost in če dopuščajo zunanje okoliščine in čas, dal gostitelju splošna navodila, vendar ga naj ne poskuša poučiti o nečem boljšem. Ko bo prišel čas, bo tudi gostitelj razumel ta splošna navodila.

K nesebični ljubezni spadata na tem svetu tudi razumevanje in strpnost. Pustite vsakemu človeku svobodno voljo, pa če želi razumeti in sprejeti vaša splošna navodila ali ne. Če ves čas nesebično mislite, govorite in ravnate, potem ostanete v ljubezni, in ljubezen vas bo blagoslovila. Kar vam bodo potem ponudili kot dar ljubezni, je blagoslovljeno.

S pomnožitvijo kruha, sadja in rib sem pokazal, da nobenemu človeku ni treba stradati in trpeti pomanjkanja, če izpolnjuje Božji zakon.

S tako imenovanim čudežem pomnožitve sem razodel, da bi človek lahko živel v polnini, če bi izpolnjeval Božjo voljo; kajti univerzalni zakon je neizčrpen za duhovna bitja in tiste duše in ljudi, ki izpolnjujejo voljo Mojega Očeta, ki je tudi njihov Oče.

Moji učenci so mi prinesli kruh in grozdje, da bi oboje pomnožil. Tistega dne pa so mi dali pomnožiti tudi mrtve ribe. Ko sem vzel to mrtvo substanco v svoje roke, sem pojasnil ljudem, da se je iz njih umaknil potencial Očetove moči, visoka življenjska moč, in da ne bom ustvaril živih rib, da bi jih spet ubijali.

Ljudem sem razložil, da je v vseh življenjskih oblikah življenje in da jih človek naj ne ubija iz objestnosti. Ljudje, zlasti otroci, so me gledali žalostno. Niso Me mogli razumeti, kajti v glavnem so se prehranjevali z ribami, kruhom in le malo z drugim. In smiselno sem jim rekel: Zaradi zemljine energije so ribe še cele. Zato vam iz Očetovega Duha ne bom podaril žive ribe, temveč vam bom ustvaril iz energije zemlje ribe, ki so mrtve, z malo nihanji torej. Nikoli ne bodo živele in ne da se jih ubiti. Rad bi vam pokazal, kakšen okus ima živa hrana - kruh in sadje - v primerjavi z mrtvo. Ustvaril sem jim ribe iz energije zemlje, ki so imele le malo duhovnih snovi. Dal sem jim mrtve ribe in jim zaukazal, da naj obenem jejo tudi kruh in sadje, da bodo spoznali razliko med živo in mrtvo hrano, med visokonihajočimi in nizkonihajočimi živili."

Številni soljudje bodo spričo mojega drastičnega prikaza mnogih kristjanov ogorčeni, toda ali ni tako, kot sem v tem sestavku prikazala. Od očitka tako rekoč živalsko-kanibalskega vedenja mnogih kristjanov se nočem izključevati, kajti tudi jaz sem bila katoličanka in sem doma doživela podobno. Vsa družina, vključno s sorodstvom, je bila katoliška. Vsak je storil to, kar so pridigali in živeli cerkveni dostojanstveniki, brez da razmišlja o tem, kaj hoče Jezus. Vedeli smo za Božje zapovedi, v katerih se glasi: Ne ubijaj. Toda cerkveni kristjan je verjel, da velja to izključno za ljudi in ne tudi za živali in druge oblike življenja v naravi.

Šele, ko se mi je posvetilo, kaj se je z Jezusovim naukom naredilo, kako je bil prikrit in zakaj je Jezus moral in mora vzeti nase odgovornost za to, kar so cerkveni dostojanstveniki imeli in imajo za prijetno in nasladno, sem se obrnila in pustila za seboj to, kar sem imela doslej za normalno. Vsi, tudi jaz, bi si morali očitati: Zakaj ne razmišljamo o kanibalizmu do živali? Zakaj ne občutimo, da je tudi v naravi Božje življenje, ker je ta Božje stvarstvo? Ko slišimo, naredite si Zemljo podložno," ne pomeni "izkoriščajte jo", temveč: služite Zemlji, da vam bo lahko služila še bolj raznoliko.

Toda kaj vse se dogaja na Zemlji in v njej? Mnogi kristjani so brezobzirni do Stvarnikovih darov in tako proti Stvarniku. Jezus je o Svojem nasledstvu dal popolnoma drugačno sliko. Njegove besede: Sledite Mi - torej Jezusu, Kristusu - pomenijo: Postanite blagi in ponižni iz srca, ljubite drug drugega, tako kot sem vas Jaz, kot Jezus ljubil in ljubim kot Kristus. K temu spada tudi mati Zemlja in vse kar živi v njej in na njej, v morjih in na njih in v zraku.

Potem ko so pred nekaj leti cerkveni dostojanstveniki iz zapovedi "ne ubijaj" naredili "ne mori", je ubijanje v tako imenovani samoobrambi in v "pravični vojni" domnevno dovoljeno. Toda Bog nam je dal razum, da bi ga uporabljali. Je to pravična vojna, če na Irskem katoliški ostrostrelec ubije evangeličanskega vojaka, ki patruljira? Na eni strani katoliška cerkev prepoveduje splav embrija - pozor, tudi mi prakristjani smo proti splavu -, po drugi strani pa je dovoljeno ubijanje v samoobrambi in v "pravični vojni", to spominja na shizofrenijo. Razmislimo enkrat o konkretnem primeru: Najprej varujemo embrio, rodi se otrok in je morebiti katoliško krščen. Pozneje, ko odraste, postane evangeličan in je zdaj evangeličanski vojak, ki patruljira. Katoliški ostrostrelec ga ubije, ker ta - kot tudi evangeličanski nasprotnik - misli, da je v "pravični" vojni.

Sicer pa: Kdo sploh odloča, kaj je "pravična" vojna, ko pa je Jezus govoril o ljubezni do sovražnika? Tako kot so ljudje kruti med seboj, tako ravnajo tudi z živalmi, rastlinami in minerali.

Potem pa naj za binkošti pride na "kristjane" Sveti Duh...

Kristusov prijatelj:

Toda ta naj samo še indirektno in posredno govori po pridigarjih kot so škofi, župniki in duhovniki. Kajti Zanj, za velikega Duha, ti niso predvideli svobodno govorjenje Kristusa Boga. Po II. vatikanskem koncilu (1965) se glasi: "Razodetje in Božje odrešenjsko delo se je izpolnilo in dokončalo z Jezusom Kristusom. Z njim je v tem času razodetje zaključeno." "Zato je krščanski odrešilni red, namreč nova in dokončna zaveza, neprehitevajoča, in se pred pojavom našega Gospoda Jezusa Kristusa v veličastju nobeno novo javno razodetje ne pričakuje več."

Prerok:

Saj vendar ne verjameš, da se Bog ravna po cerkvenih dostojanstvenikih in da je to razglasil šele 1965 let po Jezusu? On spoštuje svobodno voljo - tako rekoč samovoljo cerkvenih dostojanstvenikov. Zato ne govori več v njihovih cerkvah, čeprav so oltarji še tako zelo okrašeni z zlatom in se takoimenovani božji zastopniki blestijo v škrlatu. Jezus ni ležal v zlati zibki, niti nosil škrlata. To nam nekaj sporoča - toda samo temu, ki misli.

Sveti Duh, Duh Kristusa Boga, je v vsakem od nas. V pravzroku naše duše trka veliko življenje in nas kliče, da postanimo spet sinovi in hčerke nebes, torej bitja svetlobe iz Njegove svetlobe. Sveti Duh trka in nas kliče, da izpolnjujemo Njegove zapovedi in sledimo Jezusu, Kristusu, ki Očetove ljubezni ni samo oznanjal, temveč je bil sam razodetje Božje ljubezni. Jezus je ljudi ljubil in je vedno znova govoril o ljubezni do Boga in bližnjega. Jezus je ljubil živali, rastline, celo vsak kamen. Narava je bila Zanj velik Božji vrt, v katerem je živel, ga cenil, ki ga je negoval s Svojimi občutki in mislimi in je za živali skrbel, kolikor Mu je bilo mogoče.

V "To je Moja Beseda. Alfa in Omega. Jezusov evangelij. Kristusovo razodetje, ki ga svet ne pozna" piše:

Zgodilo se je, da je Gospod odšel iz mesta in je z učenci šel čez gorovje. Prišli so na breg z zelo strmimi potmi. Tam so srečali moža s tovorno živaljo.

Konj pa se je zrušil, ker je bil preobremenjen. Mož ga je tepel, da je krvavel. In Jezus je stopil k njemu in rekel: 'Ti sin krutosti, zakaj pretepaš svojo žival? Mar ne vidiš, da je veliko prešibka za svoje breme, in ne veš, da trpi?'

Mož pa je odvrnil: 'Kaj imaš ti opraviti s tem? Svojo žival lahko pretepam, kolikor hočem; moja je namreč. Kupil sem jo za lepo vsoto denarja. Vprašaj te, ki so s Tabo, iz moje soseščine so in vedo.' In nekateri učenci so odgovorili, rekoč: 'Da, Gospod, tako je, kot pravi, zraven smo bili, ko je konja kupil.' Gospod pa je odvrnil: 'Kaj ne vidite kako krvavi, in ne slišite, kako stoka in tarna?' Oni pa so odgovorili in rekli: 'Ne, Gospod, ne slišimo, da stoka in tarna!'..."

"Čeprav je človek kupil žival, kljub temu ni njegova last. Tako kot spada duhovno telo, duša v človeku, k večni biti, ker je Večni ustvaril duhovno telo in duhovno bitje živi po Večnem v večni biti, tako je tudi žival ustvaril stvariteljski Duh in spada k življenju, ki je in biva večno v Bogu.

Vsa neskončnost je ljubezen, ki služi, življenje, ki služi: Tudi človeka sem poklical, Jaz, Kristus, da naj služi svojemu bližnjemu nesebično. To vključuje tudi naslednjega bližnjega, žival. Kajti tudi žival je obdarjena z darovi nesebičnega služenja in rada s pripravljenostjo služi človeku, ki jo ljubi.

Če človek ne ljubi svojih bližnjih, torej svojih soljudi, nesebično, jim tudi ne bo nesebično služil. Svoje samoljubje potem prenese tudi na svet živali, rastlin in kamenin.

Žival ne more govoriti. Tiho trpi in prenaša in komajda zna izraziti svojo bolečino in trpljenje. Samo tisti, ki nesebično ljubi ljudi, živali, rastline in kamenje, zazna, kolikšne bolečine in muke prenaša žival.

Samoljuben, oblasten človek pričakuje, da mu soljudje služijo. Tudi od živali zahteva, da mu služi čez svoje zmožnosti in moči. On sam določa - a ne služi. Zato povzroča ljudem in živalim nepopisne muke. Če človek naredi iz ljudi odvisneže - podobne sužnjem, potem bo podjarmil tudi živali. Kdor ne posluša več svoje vesti, postane do ljudi in živali trdosrčen. Gleda samo na svoje potrebe, na svojo sebičnost. Ima se za zelo pomembnega, pri tem pa pozablja, da njegovi bližnji in naslednji bližnji, živali, trpijo zaradi njegove samoljubne gospodovalnosti. Tedaj tudi ne občuti več, kaj njegov bližnji in žival potrebujeta. Če so postali človekovi čuti surovi, je celoten človek brezčuten. Če je nagovorjen njegov jaz in so njegova dejanja vprašljiva, pa reagira toliko bolj občutljivo.

Spoznajte: Kdor je samo s tem svetom, ta tudi gleda samo na svoj mali, omejeni svet jaza. Tako otopi za zakon življenja in je torej duhovni mrlič. Duhovni mrliči so nemi in gluhi za resnično življenje. Kolikor to še dopušča zakon utelešenja, tako dolgo se bodo še rojevali v materiji, da v menjavanju svoje usode izkusijo in doživijo, da njihov bližnji, ki je ob njih, občuti in trpi, prav tako pa tudi žival - ker imajo vsi življenje iz Boga."

Kristus nam je s tem razodel zavest velike enosti v Bogu, po kateri smo Njegovi sinovi in hčere. Kajti vsako bitje je kozmična bit, ki komunicira z vsemi čistimi močmi neskončnosti.

Če si prizadevamo za to, potem s pomočjo Kristusa Boga postopoma spreminjamo svoje grehe v svetlobo, kar pomeni, da spoznane grehe obžalujemo, s pomočjo Kristusa Boga našega Odrešenika očistimo in jih ne storimo več. Potem se polagoma potapljamo v pravzrok svojega bitja, ki je božje in komuniciramo s Svetim Duhom. Duhom Očeta-Matere-Boga, ki je vstajenje in življenje v Kristusu.

Če zrastemo - torej vstanemo - v Kristusu, nas preseva moč Duha, in mislili, govorili in delali bomo, kar hoče Bog. Takrat nam ni treba več čakati, kdaj bodo spet prišle binkošti. Binkošti so bile pred 2000 leti. Binkošti so bile včeraj. Binkošti so lahko danes in jutri, tedaj, ko smo pripravljeni, da sprejmemo Svetega Duha.

Dragi brat, draga sestra, vstanimo v Kristusu, da bomo spet zavestni Božji sinovi in hčere, ki med seboj živimo v miru, cenimo Zemljo in vse kar je na njej in v njej in tako od nje prejmemo, kar potrebujemo za svoje zemeljsko življenje.

Kristusov prijatelj:

Do tja je gotovo še dolga pot. Ravno ko si govorila visoke besede o naši resnični biti, sem se spomnil grozne slike. Če se še prav spominjam, se v binkoštnem času rojevajo mlade živali. Že nekaj let se večkrat vozim skozi vas, kjer je na majhnem področju v zgodnjem poletju živela čreda mladih gosi in je za silo životarila. Bile so vesele, bile so zadovoljne z utesnjenostjo, v kateri so morale živeti. Opazoval sem, kako so odraščale in se spraševal, zakaj ljudje gojijo toliko gosi, ko pa je bil prostor zanje tako majhen. Ko sem enega svojih prijateljev vprašal, mi je rekel: "Kako si ti naiven. Nisi v preteklih letih doživel, da jih je bilo vedno manj od začetka adventnega časa, in po 24. decembru, torej po prazniku Kristusovega rojstva, ni bilo nobene več?" Odprle so se mi oči: Vsako leto isto! Uboge živali - niti eno leto niso smele živeti, požrli so jih živalski kanibali. Od takrat tudi nočem več pernice. Kdo ve, koliko božičnih gosi je moralo tudi za to pustiti perje.

Moj prijatelj je nadaljeval: Ali ne veš, koliko tjulnjevih mladičev letno odrejo, da bi lahko dame visoke družbe pokazale izredno lep krznen plašč? Z nadaljnjimi primeri mi je moj prijatelj pokvaril ves dan. Dalje je poročal, da božične gosi niso bile samo ubite, temveč jim predtem s silo odpro kljune in jim v požiralnik tlačijo specialno hrano, z držajem kuhalnice celo še "potlačijo", da mora uboga žival požirati, požirati, požirati, da lahko živalski kanibal, človek, za praznik "Kristusovega rojstva" uživa fino gosjo jetrno pašteto. Piščanci morajo živeti na najtesnejšem prostoru, tako rekoč v kletkah za nesnice in ko so piščanci prave velikosti in so ustrezno težki, jih obglavijo, da bi šli v lonec ali ponev za pečenje ali pa se morajo nabodeni razkazovati v izložbah, da bi kanibali lahko sami izbrali svojega piščanca. Pripovedoval mi je tudi kaj se dogaja v klavnicah, da živali iz strahu pred smrtnim strelom mukajo, ker čutijo, da jim bo življenje vzeto na nasilen način. Ko živali zapuščajo kmečki hlev, že opazijo, da jih peljejo v klavnico.

Moj spremljevalec mi je razložil, kaj vse se v živali spravi z zdravili in hormoni, ki pospešujejo rast, tja do kemično ali genetično iznakaženih krav, ki svoje preparirano vime komaj še nosijo med nogami. Kronski zaključek njegovih besed je bil: "Vse, ampak prav vse se molze. Veliki tega sveta molzejo male, in veliki in mali molzejo celotno mater Zemljo, dokler je pošast, ki se imenuje človek, ne izmozga, tako rekoč izčrpa.

Od vsega tega, kar mi je opisal, si, hvala Bogu, nisem več opomogel. Postal sem drugačen, takšen, da vse bolj cenim, kar nam dnevno daje Bog; se vse bolj zavedam kaj pomeni ljubezen do Boga in bližnjega; se mi vse bolj svita, kdo so cerkvene institucije.

Prerok:

Kako lepo, da jih nekaj spremeni način mišljenja in počasi dajejo čast Njemu, ki Mu pripada vsa čast. Kdor Bogu daje čast, počasi vidi, kaj usodnega so povzročile cerkvene institucije. Svoje posnemovalce, svoje vernike, ki so odvisni od njihovega kozmetično obdelanega nauka, so oddaljevali in jih še oddaljujejo od Boga. Marsikateri vernik sprejme njemu posredovano takole:

"Kar spoznaš za pravilno in resnično, to le veruj. Toda to nato še storiti, je pretežko, ker smo ljudje pač samo grešniki."

Kako prav je imel Jezus, ki je o takratnih farizejih in pismoukih rekel: "Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja."

Njihove besede so gladke in maziljene, toda kako zgleda za njimi, s čim so napolnjene? Ime "Kristus" so si prisvojili, pa je prepričanje, oziroma njihova vera kristjanska, da ne govorimo o njihovem početju?

Minilo je dva tisoč let. Malo ljudi se je naučilo iz tega, kar jim cerkvene institucije leto za letom servirajo: mešanico poganskega kulta in popačenega nauka. Oba dela - poganski kult in kozmetično obdelan nauk - sta bila združena v eno "delo", eno se imenuje protestantsko in drugo katoliško. Če bi učili, kar je hotel Jezus, potem bi ljudje poznali zakon setve in žetve, in marsikdo, ki bi se hotel pregrešiti nad drugim - nad sočlovekom in materjo Zemljo - bi si bil pravočasno premislil, zavedajoč se Jezusovih besed: "Kar storite najmanjšemu Mojih bratov" - s tem je mislil tudi svoje sestre -, "to storite Meni"; hkrati stori vsak sebi, kajti v vsakem je Kristus Boga. To velja tudi za svetove narave, kajti v vseh oblikah življenja je mogočni Duh večnega Stvarnika.

Moja želja v tej brošuri "Prerok" je, da veliko ljudi pogleda v moje besede in zasliši v njih krik - poziv Božjega instrumenta, ki se glasi:

Ne sledite nobenemu človeku! Sledite Jezusu, Kristusu in mislite tudi na Njegovo izjavo: Kar hočeš, da ti storijo drugi, to stori ti najprej njim. Ali: Kar nočeš, da storijo tebi, tega tudi ti nikomur ne stori. To velja tudi za živali in vse oblike življenja na Zemlji.

Pravkar smo slišali: Kar naredimo bližnjemu, to naredimo samim sebi po zakonu setve in žetve. Kdor se tega zavede, ta tudi razume, zakaj je ta svet takšen, kot je. Veliki se medsebojno ščitijo in nastopajo "navzdol". Pri tem so dostikrat združeni cerkev in državni mogočniki - mojstri, da bi iz ljudstvo naredili vajenca. Toda mi, ki smo ljudstvo, naj ne bi stopali naprej, tako da soljudi pohodimo in se tako od Jezusa Kristusa odvrnemo, Njega v bližnjem tako rekoč pohodimo. Kdor se postopoma drži Božjih zapovedi, ta se notranje opogumi in gleda Nanj, ki nas je poklical v Svoje nasledstvo.

Iz vsega srca si želim, da bi se vedno več ljudi prebudilo, da bi marsikdo premislil svoje nemoralno življenje in opustil to, kar je v svojih občutkih in mislih, izsiljevalec, hujskač, mučitelj živali, živalski kanibal, tat, maščevalec in še in še. Vsa moja želja je, da vedno več ljudi najde v sebi Kristusa in zavestno živi v Njem, da bi dnevno spoznali svoj napihnjeni ego in s pomočjo Kristusa Boga grešno obžalovali ter očistili. Kdor teh svojih grehov ne stori več, živi vse bolj v Njegovem Duhu in je Njegov naslednik, človek z značajem, torej z dobrim mišljenjem, ki zmore živeti s soljudmi, ki naravo spoštuje in ceni ter se ponovno najde kot Božji sin ali hči.

Kristusov prijatelj:

Binkoštni praznik za mnoge spet ni usmerjanje na Božjega Duha, Svetega Duha. Številni gredo za nekaj dni na dopust, da bi se nastavljali sončnim žarkom. Nastopilo je poletje, rjava koža je postala prestiž. Vidi se, da še lahko "držimo korak".

Prerok:

Da, dopust si ravno še lahko privoščimo. Človek današnjega časa si že dolgo ne more več privoščiti, da še naprej greši proti Bogu, kajti ne bližajo se nam vedno bolj samo zemeljske katastrofe, temveč katastrofe, ki jih moramo doživeti na svoji koži npr.: brezposelnost, pomanjkanje denarja, bolezni in mnoge posledice onesnaževanja okolja. Boleznine so vedno bolj skopo odmerjene, čeravno jih bo moral kmalu vsak drugi terjati, ker se alergije širijo in se spet pojavljajo določene vrste bolezni, o katerih smo doslej mislili, da so pod kontrolo zaradi ekoloških ukrepov in cepiv. Toda, kaj se more? - misli marsikdo in spraska in nastrga skupaj zadnji denar za letni dopust, vdan v usodo razmišlja, da si morda naslednje leto še dopusta ne bo mogel več privoščiti. Misli, misli, vdanost v usodo - omejitve bodo občutnejše, izgube bolj boleče. Vendar jih malo razmišlja, zakaj je tako. "Danes je danes", tako misli marsikateri "kristjan" in svoj "podaljšani" letni dopust doživi kot nekristjan.

Leto napreduje; začenja se druga polovica. Kako hitro mineva čas! Pred vrati je že spet poletje. Pred seboj že vidim avtomobilske kolone, ki se pomikajo proti jugu, med hitrimi vozili so vozila s prikolico in čolni. Kdor vozi s svojim avtom 10-20 km/h hitreje, trobi drugemu, naj se umakne. Če ta ni takoj pripravljen, mu že pokaže "osle". Vsako leto je na avtocestah zastoj, toda vsako leto znova se je treba peljati na jug v karavanah.

Sovoznik, žena ali mož je pogosto dobrodošel objekt, da se v ure dolgem zastoju znebimo tega, kar je nekoga peklilo že tedne ali mesece. Začenja se prepir; morebiti se vmešajo tudi otroci, ki jim je na zadnjih sedežih dolgčas. Zdaj se v malem vozilcu kuha in vre. Dodatno se sliši hupanje spredaj in zadaj. Gre naprej. Kam? Seveda na dopust; saj si hočemo spočiti od stresa in enoličnosti. V mnogih primerih je počitek to, da se žena nasmehne drugemu možu in mož drugi ženi. Zvečer se potem nadaljuje prepir, ki se je začel že v vozilu. Mož si misli: "Moja 'počitniška senca', novo poznanstvo, mi je kot na kožo ulito. Dosti bolj prijetna in razumevajoča je kot moja zakonska žena. Pri poroki sem se vendar zmotil. Če bi takrat lahko izbiral, potem bi bila nova znanka. Ta žena je ravno prava. Všeč mi je." Že začne razmišljati, koliko neki bi stala ločitev. Ali naj bo samo priležnica? Si jo lahko privoščim? Kako neki bi sprejela, če ji to namignem? In kako bi reagirala moja žena, ki ima tudi začasno svojega stalnega spremljevalca, da bi se enostavno enkrat sprostila izven zakona.

Po dopustih pri mnogih velja: Sprostili smo se, kar pomeni, zakonskega voza ne vlečemo več družno. Ločimo se, ali se sporazumemo, da ima vsak od nas stranskega partnerja. Za marsikoga je bil dopust konec skupnosti, konec zakona. Družinske vezi razpadajo. Če so v zakonu otroci, pogosto ne vedo, komu pripadajo, očetu ali materi. Eden ali drugi sliši npr. ugovor tašče, da po cerkvenem nauku ločitev ni dovoljena. Toda kdo se v tej točki še briga za taščo in za cerkveno šego? Župnik pač govori o zakonu po božji volji. Tu je kot na drugih življenjskih področjih: Običajne navade, pravila in zapovedi ne veljajo več. Človek dela kar hoče, in potem tudi prej ko slej doživi, kdo in kaj je, kar mu pritiče. Kajti po zakonu setve in žetve prejme in žanje, kar je sejal.

Kristusov prijatelj:

Če gledam v celotno dopustniško dogajanje, v zabave, nočne klube, nudistično kopanje na prednostnih plažah, v seksualni turizem in podobno, potem se res postavi vprašanje, ali naj se ne sproži pobuda, da naj "kristjan" svoje svetohlinsko kristjanstvo opusti, sebe označi kot nekristjana, ali se spomni nečesa drugega, boljšega. Kaos človek se vleče od božiča do božiča. To je zasmehovanje Kristusa Boga brez primere! To je življenje z izmeničnimi prhami in kopelmi, ki nima nobenega opravka z biti kristjan.

Prerok:

Kako modro si govoril. Toda kdo sam prizna, da je nekristjan, ko pa je vedno drugi kriv za njegovo situacijo? Kdo se trka na svoje prsi in reče: "Moja krivda, moja prevelika krivda?" Če bi človek to storil, bi moral priznati, da je tudi sam sokriv za polom svojega zakona in za svetovni kaos. Svojo vest mnogi pomirijo s tem, da uporabijo nekatere cerkvene izjave, kot npr. "Smo pač grešniki." To je preprost cerkveni nauk, izgovor, da se pač grešniku oprosti kot grešniku.

Kristusov prijatelj:

Razen tega lahko katoliški duhovnik odvzame grehe grešniku, ki gre k spovedi. Tri "Zdrave Marije" - in to je vse. Jutri se z grešnostjo nadaljuje. "Smo pač grešniki." Še enostavnejše je v evangeličanski cerkvi pri tako imenovani "skupni spovedi", ko ni treba niti enega greha povedati po imenu. Vsi vstanejo, in župnik splošno vpraša po grehih in želji po odpuščanju. Nato župnik vpraša, ali obiskovalci cerkve verujejo, da je župnikovo odpuščanje identično Božjemu odpuščanju in vsi v zboru odgovorijo z "da". Nato jim župnik odpusti grehe in da odvezo, in ob določenih dneh bogoslužja, predvsem na veliki petek, se ceremonija ponovi, kajti tudi za evangeličanskega vernika velja: "Še naprej smo grešniki."

Prerok:

Jezus ne priznava takih opravičil, kajti že pred 2000 leti je ON rekel: Bodite popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih. Jezus ni govoril o pogumno grešiti naprej, temveč izključno Luther, ki je menil: "Pogumno greši, ampak še pogumneje veruj."

Kristusov prijatelj:

Tako gre leto za letom in kakor se letni časi in praznovanja ponavljajo, tako se ponavlja tudi grešnost. Tvoje izjave o poteku leta, so me pretresle. To nima nič opraviti s kristjanstvom. Vse je samo zasmehovanje Boga.

Prerok:

Pa to še ni vse! Zasmehovanje Jezusa Kristusa se počasi stopnjuje do božiča, ko doseže višek.

Po poletnem dopustu pridejo spet prvi delovni dnevi. Ponosno se kaže rjava barva sodelavcem in sorodnikom. Biti na dopustu, je vprašanje prestiža. Sčasoma se razkrije ves obseg "dopusta", takrat, ko je zakon, ki je pred dopustom še obstajal, zatem samo še izvesek ali pa je postal ločitveni objekt. Govori se o dopustu, baha se, poroča, kakšni ljudje akcije smo in kaj vse smo si privoščili. Marsikdo si je zelo veliko "privoščil", tudi neslavno, tega je bil seveda kriv drugi. Vedno eno in isto pripovedovanje počasi postane dolgočasno. Vsi znanci in sorodniki so že občudovali diapozitive in poznajo komentarje, vice in poante. Postaja spet nezanimivo, postanemo nepomembni. Tako nastane v vsakdanjiku spet običajno pomanjkanje energije, dolgočasje; možnosti za postavljanje postanejo redke kot nekdaj. Pogled na koledar - kako padejo dnevi za vse svete. Mogoče je za vse svete ugodno planirati nekaj dni dopusta.

Kaj vse se še dogodi do vse svetih, raje nočemo osvetliti, kajti morali bi vedno znova citirati Jezusa, Kristusa, in Ga nazadnje tudi prositi, naj telesno vstane, da bi vzel bič in izgnal nekristjane ali barantače in oderuhe iz templja - danes: tako imenovane božje hiše -, kjer nekristjan svetohlinsko poje "Svete pesmi" in se vede svetohlinsko marsikateri duhovnik, ki končno v to kar pridiga niti sam ne verjame.

Dokler človek ne posvečuje svojega templja iz mesa in kosti v zavesti, da Eden Sveti, Sveti Duh, biva v njem, bo vedno znova obiskoval kamnite cerkve, da bi se tam vedel tako, kot mu ni lastno. Nekoč bodo marsikomu z obraza sneta očala "kristjan". Takrat bo samo videl in spoznal, kdo je sam, temveč bo gledal, enako spregledal tistega, ki mu je dolga leta podajal svetohlinske pridige. Kristusa seveda ne bo videl, ker njegovi grehi stojijo pred soncem, kot mesec pri sončnem mrku.

Vsi sveti so praznik svetnikov. To je katoliški praznik. Zakaj naj se častijo svetniki, ko pa naj se časti samo Bog? Dan vernih duš, ki se navezuje na dan vseh svetih, seveda ni praznik, temveč navaden delavnik. Časti se samo "svetnike", "duše" ostanejo revne duše. Zakaj neki praznik tudi za duše, ki pa so imele kot ljudje svoje praznike, z namenom, da so jih dovolj uživale: konec tedna, cerkvene praznike tako kot nadaljnje osebne proste dni, npr. dopust. Mnogi, ki so nekoč praznovali, so danes duše. Kaj vse neki bodo videle? Vsak vidi samega sebe po zakonu: Kar seješ, boš gledal in tudi žel. Tudi mnogi svetniki bodo svojo "svetost" gledali in morali spoznati, da so bili sicer za "svojo svetost" razglašeni, vendar pa morajo, kot vse duše, prav tako trpeti, torej poravnati. Če na Zemlji proslavljamo vse svete ali se spominjamo duš, bo dejanskost o tem postala vidna. Kar človek seje, bo žel in kot duša gledal ter pogosto poravnaval.

Za vse svete se znova proti jugu peljejo ljudje, ki iščejo počitek. Na dopustu se je treba odpočiti, kajti minilo je spet nekaj delovnih mesecev. Še delo! Morda bodo mnogi imeli že jutri v rokah odpoved svojega delovnega mesta. Marsikdo na to misli, vendar takoj odrine, ali celo misli, njemu se ne more nič pripetiti: "Sem dober kristjan. Plačujem cerkveni davek, tu in tam grem v cerkev in darujem nekaj grošev. Če se pobira za lačne v Afriki ali prenovo cerkve, sem prav tako poleg. "Ne tako, dragi kristjan"! Tako Jezus ni mislil. Prenekateri bo odvrnil: "Ne Jezus, ampak cerkvena institucija, ki ji pripadam, me tako uči - ta mora končno vedeti."

Štiri tedne po vseh svetih se spektakel in vrvenje bližata svojemu višku.

Z adventom se prične največji praznik leta. "Vsako leto pride otrok Kristus dol na Zemljo, kjer smo mi ljudje. S Svojim blagoslovom zavije v vsako hišo, stalno je z nami na vseh poteh. Tiho in nepoznano je tudi na moji strani, da me zvesto vodi ob svoji ljubi roki."

Kateri "otrok Kristus" naj pride dol na Zemljo - Kristus, Božji Sin, z bičem, da bi zavil v vsako hišo? Ali nam zadostuje zaprašena lesena ali voščena figura "otročiček Kristus" in zaprašene jasli z Marijo in Jožefom, volom in osličkom, ki jih ob koncu adventnih dni prinesemo s podstrešja in odprašimo, da bi jih spet kot vsa leta postavili pod okrašeno jelko? Nihče ne sme manjkati, niti vol, niti ovca, niti koza. Seveda bo "Svetemu paru" Mariji in Jožefu ter pastirjem v jaslicah namenjen za Sveto noč poseben prostor. Krpa za prah je že počrnela, jaslice bleščijo, človek srčno poje: "Vsako leto pride otrok Kristus dol na Zemljo, kjer smo mi ljudje, s Svojim blagoslovom zavije v vsako hišo, stalno z nami je na vseh poteh. Tudi na moji strani je, tiho in nepoznano, da me zvesto vodi ob svoji ljubi roki."

Postavlja se vprašanje, če odprašene mini-jaslice z odprašenim "otročičem" Jezusom, z Marijo in Jožefom, s pastirji in živalmi res prinesejo blagoslov ljudem. Kdo misli na to, da naj bi končno že enkrat odprašil svoje zlobne občutke, misli, besede, dejanja in nizkotna nagnjenja? Za to ni časa, niti za božič niti za novo leto, veliko noč, binkošti in vse svete in sploh ne v božičnem času. O vsem mogočem razmišljamo, npr. kdo bo komu kaj podaril; redke pa vznemirja, kaj so med letom podarili Kristusu Boga, svojemu Odrešitelju. On, Duh Kristus Boga, Sveti Duh, ki dnevno trka na naša srčna vrata in je resnično z nami na vseh poteh - je za večino nezaželjen, kajti On, ki je pred približno 2000 leti prišel k nam na zemljo kot otročiček, in nam je kot Jezus, Kristus, največji prerok vseh časov, oznanjal Božjo ljubezen in nam pokazal pot k Očetu, je za mnoge postavljal in postavlja previsoke zahteve.

Jezus nas je učil ljubezni do Boga in bližnjega. Učil nas je ljubiti sovražnika in nam je bil zgled. Učil nas je enakosti in bratstva. Dal nam je priliko o brunu in trski. Bil nam je zgled za Deset zapovedi, ki jih je Bog dal po Mojzesu, in nas učil Govor na gori, ki je bil tudi Njegovo življenje. Rekel je: Sledite Meni - torej Jezusu -, to pomeni: Izpolnite in živite to, kar sem vam zapovedal Jaz, Kristus.

Jezus nas ni učil, da leto za letom postavljamo jaslice.

Jezus nas ni učil, da naj svete pesmi bučijo v trgovinah in na trgih, da bi podžigale nakupovalno razpoloženje.

Jezus nas ni učil, da podarjamo draga darila, celo krznene plašče iz kože mladih tjulnjev.

Jezus nas ni učil, da naj živali lovimo in uplenimo, jih ubijemo, da bi jih nato pojedli kot truplo.

Jezus nas ni učil ropati naravo, skruniti zemljo, uničiti atmosfero.

Ni nas učil, da naj v spomin na Njegov rojstni dan podiramo drevesa, jih okrašene postavljamo v tople prostore, da bi jih nato čez deset dni vrgli na cesto tega sveta, takorekoč kot odsluženo naravno truplo.

Jezus nas ni učil, da naj poslušamo cerkvene dostojanstvenike.

Jezus nas ni učil, da plačujmo cerkveni davek, da bi cerkveni dostojanstveniki postali bogati in bili uglednejši in močnejši.

Jezus nas ni učil, da naj obiskujemo tako imenovane "svete maše." Učil nas je, da se obrnimo vase, in to v tiho kamrico, torej proč od cerkvenega luksuza in sijaja.

Ni nas učil, da naj še 2000 let po Njegovem vstajenju visi na križu truplo, lepo izrezljano iz lesa ali izdelano iz gline in porcelana, ki simbolizira Njegovo smrt.

Ni nas učil, da naj vse, kar obstaja na zemlji, na vodi in v njej ter v zraku, mučimo in ubijamo, in pomorimo vse, kar je primerno za uživanje, da bi kot truplo spravili vase.

Ni nas učil postati živalski kanibali, oskrunitelji otrok, izsiljevalci, posiljevalci, zakonolomci, obrekovalci, zapostavljevalci, tatovi, lažnivci in podobno.

Učil nas je visoko etiko, ne pa razpadanje vseh nravi in vrednot.

Učil nas je moralo, ne nemoralo.

Splošno rečeno, učil nas je, da naj živimo v zavesti Božjega otroštva.

Toda kaj je nastalo iz človeštva? Mnogi menijo, da živijo. Dejansko pa so duhovno mrtvi, kajti njihova srca so tako rekoč iz kamna, tako, kot so njihove duše zasenčene. V našem zemeljskem obstoju so se izkristalizirali revni in bogati. Bogati so oblastniki, revnim je odvzeta moč. Ker v filmskih scenah revni vidijo, kako lahko živijo bogati, si revni prizadeva, da bi dobil nekaj od bogatega kolača.

Kdor v sebi nosi brutalnost kot vsepreveč človeško dediščino, ki si jo je pridobil morda v prejšnjih življenjih in je še ni odložil, postane pogosto takšen, kar sem v zbirki "Prerok" že večkrat prikazala. Postane hinavec, tat, posiljevalec in mnogo drugega. Spet drugi, katerih zasnova brutalnosti ni oblikovana kot značajska poteza, životarijo, živijo pod mostovi tega sveta, ležijo v jaških za ogrevanje, da bi od tam dobili nekaj toplote. Drugi spet prosjačijo leže ali stoje na cesti, ali podobno kot Marija in Jožef potujejo od hiše do hiše, da bi v strupeno mrzli noči, imeli streho nad glavo.

Sveti večer je. Mož in visoko noseča žena trkata na ta ali ona vrata in prosita za prenočišče. Vedno znova sta zavrnjena. Danes, skoraj 2000 let po prvotnem božičnem dogodku, mislita dva človeka: Mogoče naju lahko sprejme cerkveni dostojanstvenik, škof, v svojo palačo z mnogimi prostori, kajti on v svoji cerkvi zastopa krščanske vrednote, vrednote ljubezni do Boga in bližnjega.

Pozno zvečer je že. Mož in žena stojita pred palačo in pogledujeta navzgor k oknom. Svetloba prodira samo skozi nekaj oken; večina je temnih. Mož misli: "Žena, tukaj gotovo dobiva zavetje. Palača skriva mnogo prostorov, eden od teh nama bo gotovo na razpolago."

Plaho in s tesnobnim srcem potrkata na visoka vrata gospoda škofa, vsa ponižna pred velikim krščanskim možem, ki gotovo hodi po Jezusovih stopinjah. Njunega trkanja niso slišali.

Kljub njuni tesnobi sta še enkrat tvegala in na vrata potrkala nekoliko močneje. Znotraj tople, velikopotezne hiše so se zaslišali glasovi. Oba človeka, ki sta zmrzujoč skupaj stisnjena stala pred veliko škofovsko hišo, sta morala iz notranjosti hiše slišati naslednje besede: "Na sveti večer je nevzgojeno tako pozno trkati na škofova vrata in moteče vdirati v "sveti" večer. Vsi povabljeni gostje sedijo za mizo in okoli plapolajočega ognja v kaminu. Kdo neki bi mogel to biti?"

Gospodinja gre previdno pred vrata in pogleda skozi kukalo v vratih. Zunaj stojita dva človeka. Ne ve kdo sta in pokliče nazaj v hišo: "Še pričakujemo goste?"

Škof se bliža vratom in pravi: "Zelo pozno je že. Gostov ne pričakujemo več. Vendar ta, ki zunaj stojita, sta videti nenevarna. Poslušajmo, kaj hočeta."

Veriga na vratih je zapeta in vrata se odpro tako daleč kot sega veriga. Skozi špranjo pri vratih vpraša škof: "Kaj hočeta?"

Mož odvrne: "Moja žena je visoko noseča. Prosim za prenočišče, kajti noč bo zelo mrzla in midva nimava prenočišča."

Škof se vzravna, na njegovem obrazu je potlačeno ogorčenje. Misli: "Dva človeka v nenegovani, razpeti obleki naj prenočim? Dovolj gostiln je, kjer bosta lahko vstopila." - "Draga moja", tako je govoril blago in s ponižnim videzom, "v svoji hiši vas ne morem namestiti, toda v okoliških gostilnah je gotovo še prostor za vaju."

Mož odgovori: "Nimava denarja in sva zelo lačna." Opogumil se je in govoril dalje: "Prosim, gospod, spusti naju noter, daj nama prenočišče v svoji veliki hiši. Daj nama hrano za mater in prihajajočega otroka."

Urno je škof potegnil svojo denarnico, da bi jima dal denar za prenočišče in hrano v gostilni. Nenadoma se ustavi in misli. Ali ni pod mojo častjo, dati denar? Škof daje blagoslov in ne ta zavrženi mamon. Sicer pa gre tukaj za socialno varstvo. Ali ni za to pristojna država ali kvečjemu škofovski komornik, ki letno od države dobi veliko denarja za dobrodelna izplačila? Škofova denarnica je spet izginila v gubi njegove vinsko rdeče sutane. Toda kje je za miloščino pristojni zakladnik? Prelata ni v hiši.

Tedaj si škof domisli nekaj drugega. Včeraj je prišlo nekaj prispevkov za restavriranje božje hiše. Od tega bom obema dal majhno vsoto. Že spet se je obotavljal in mislil: Nekaj hiš naprej je kmetija. Kmet ju lahko prenoči v hlevu. Tam bo žena povzročila manj neprilik, če bo morebiti dobila popadke, da rodi svojega otroka.

Visok in širokogruden mož, škof, jima enkrat ponuja kmetijo, drugič denar za gostilno.

Dobro oblečenega, lepo rejenega gospoda v topli škofovski palači sta oba človeka žalostno gledala. Malce sočutja se je zrcalilo na obrazu ekselence. "No", tako je sodil, "tu imata nekaj tolarjev od prispevkov" in jima pokazal pot do kmetije.

Tako se znova začne iskanje prenočišča. Tokrat oba, mož in visokonoseča žena nista brez upanja, lahko se sklicujeta na ekselenco, škofa. Spet sta potrkala na vrata. Tokrat je prišel kmet in vprašal: "Kdo trka tako pozno?" Zunaj so se odprla usta: "Ponižno prosim za prenočišče. Ekselenca, škof, naju je poslal k vam." Odprla so se vrata in kmet reče: "V moji hiši ni prosta nobena soba. Mogoče v hlevu tu poleg - tam lahko najdeta prenočišče. V hlevu je seveda samo slama. Živali, vola, kravo in ovce, sem prodal mesarju, da bi prejel ustrezno ceno. Saj moramo preživeti."

Oba sta hvaležno sprejela. Vstopila sta v mrzel hlev in legla na slamo. Nobene živali jima niso nudile toplote.

Pred 2000 leti se je podobno godilo Mariji in Jožefu. Danes 2000 let pozneje je padec morale napredoval. V božičnem času je zaklanih nešteto živali, tako rekoč so hlevi izpraznjeni, razen tistih živali, katere imajo pripravljene za novo leto in za plesne noči ob karnevalu. Saj je tudi takrat treba postaviti na mizo dobro pečenko.

V obeh ljudeh nas srečata Marija in Jožef in še nerojeni otrok Jezus. Kdo jih je prepoznal? Kdo razumel simboliko? Niti škofova gospodinja, niti ekselenca, niti kmet.

Samo ena, kmetova žena, je prišla v hlev in prinesla obema ogrete odeje in jed. Edina je, ki pri sebi misli: "Čudno, čudno! Moram misliti na to, kar se je zgodilo pred 2000 leti! Podobnosti so očitne. Mi hoče Bog po teh ljudeh nekaj pokazati?" Žena je nekaj trenutkov čisto tiho. Nato si reče: "Je mogoče? Je vstopil v mojo hišo, v moj hlev, On, veliki Gospod, ki je Odrešitelj vseh ljudi in duš? Ali je samo občutek, ki me je obšel, ker je danes božič? Je resnica? Kaj mi hoče to reči?" Njeno srce vedno glasneje bije. Topel občutek je obšel kmetovo ženo, in misli: "Otrok Kristus ne pride samo vsako leto k nam ljudem na Zemljo. Vsak dan, vsako uro, vsak trenutek, da, vse moje zemeljsko življenje je Kristus Boga pri meni in je moj stalen gost na vseh poteh. Tih in nespoznan mi stoji ob strani, da me zvesto vodi ob ljubi roki."

Človek se je prebudil in zdaj razume tiho, sveto noč. Svoje življenje naj bi dan za dnem posvečali v zavesti, da Kristus Boga, veliki Duh, biva v vsakem od nas. Tempelj Svetega Duha smo, in medseboj naj bi se ljubili ter drug drugemu pomagali, tako, kot nas je ljubil in nas ljubi Jezus, Kristus, in nam vsak dan, vsako uro in minuto stoji ob strani. V kmetovi ženi se dogaja sprememba. Gre k obema človekoma in jima nudi svojo pomoč. Rodi se otrok, otrok kot ti in jaz. In tudi v njem je Sveti Duh, Duh Kristusa, našega Odrešitelja, kot v tebi, meni in v nas vseh.

Človek je noč naredil za dan. Božični dan je drugačen, in prihajajoče leto je drugačno leto. Ta človek, kmetova žena, se vsak dan vpraša: Kaj hoče Jezus, da zdaj storim? In ta človek, žena, smiselno prejema besedo Svetega Duha: Stori, kar sem ti zapovedal kot Jezus. Svoja čustva, občutke, misli, govorjenje in dejanja meri po Desetih Božjih zapovedih in po nauku Govora na gori, da postaneš notranje bogata, da bi v svoji notranjosti odprla Božje kraljestvo, postala Božja hči, ki je bogata v srcu in živi v miru z vsemi ljudmi in kraljestvi narave. Šele takrat bo mir.

Naslednja brošura "Prerok" / Kazalo brošur "Prerok"

gor	Verzija za tiskanje

Začetna stran • Kontakt • Brezplačne informacije