Ti, prerok, ker sva se že ravno srečala - vas prakristjane opazujem že dolgo. Kadar človek govori z vami, ste prijetni in tudi zelo odprti, le tako zelo verni. Zdaj mislim, da trditve nekaterih cerkvenih predstojnikov ne držijo, kajti čestokrat imam opraviti z vami. Sem in tja tudi nakupujem v nakupovalnem centru in včasih obiščem vašo cerkev, ki jo imenujete "Notranja cerkev Kristusovega Duha", in vedeti želim, kaj je drugače pri vas, kot pri nas evangeličanih ali katolikih. Marsičesa o čemer se je govorilo nisem mogel razumeti, toda marsikaj mi je jasno. V vaši cerkvi mi je všeč, da je vse tako ležerno in kako shajate drug z drugim. Da se sme pri vas v vaši "Notranji cerkvi-Kristusovega Duha" tudi smejati, da človek lahko vpraša čisto vse, to mi še posebej ugaja. Ni mi vedno jasen vaš način izražanja, toda vsak ima pač svoj "dialekt". Mislim si, morda je le dialekt to, kar je drugače pri vas prakristjanih?

Prerok, že dolgo te želim nekaj vprašati: Ste pri vas že vsi tako sveti, da ne greste v nobeno gostilno? Kaj pri vas ne smete spiti kozarca piva ali vina? Zakaj ne jeste klobas in mesa?

Prerok:

Vesela sem, da si me nagovoril in da si tako odprt, neprisiljen in brez pridržkov. Mi prakristjani - h katerim se štejem tudi jaz, kajti prerok, tako kot me tudi ti imenuješ, ni nič posebnega - mi se trudimo, da resno izpolnjujemo Božje zapovedi in Jezusov Govor na gori in ga vsak dan postopoma uresničujemo. Kajti nekomu se posreči več, drugemu manj, toda trudijo se mnogi, in to je pomemben faktor v našem življenju - v življenju nas vseh. Kdor si vsak dan prizadeva, da primerja svoje misli in obnašanje z Božjimi zapovedmi in Govorom na gori, ta bo obvladal svoje vse preveč človeško, torej najhujše grehe in tako postal bolj "povšeči Bogu", saj nato vedno bolj izpolnjuje to kar želi Bog.

Dobro bi bilo, če bi nekateri, ki nas opazujejo tako preprosto kot ti, neprisiljeno govorili s tistimi, ki jih opazujejo. Potem bi kmalu spoznali, da je veliko, kakor ti praviš "lagodnih ljudi", ki jemljejo svojo vero resno.

Ali ni vse zemeljsko življenje samo trud, da dosežemo to ali ono, kar se nam zdi vredno truda? Mnogi izmed nas prakristjanov želijo najti bližino Boga - in kar tako to seveda ne gre, človek mora biti do samega sebe dosleden. Toda, če hočemo in se temu primerno trudimo, lahko naredimo veliko korakov do Njega, ki je Oče vseh nas. Ker pa se trudimo, da stopamo k Bogu, se tebi zdi, da smo - kakor praviš - tako "zelo verni".

Ne vem ali si protestant ali katolik; to je pravzaprav nepomembno. Mi prakristjani imamo vse soljudi za svoje brate in sestre, kajti vsi imamo e n e g a Boga, enega Očeta, vsi smo njegovi otroci. Prakristjani verujemo v resnico, ki jo delno lahko najdemo tudi v Bibliji. Človek lahko najde resnico v Bibliji le takrat, kadar se dnevno trudi, da se približa Bogu s postopnim izpolnjevanjem Božjih zapovedi. Tako se tudi širi duhovni horizont in človek postane senzitivnejši za resnico in neresnico.

Kadar govoriš o "dialektu", ki si ga opazil, kot temu praviš, ravno v "Notranji cerkvi Kristusovega Duha", pri Srečanju vseh iskalcev Boga, seveda ne misliš na različne odtenke v izgovorjavi, ki so slišni zato, smo se prakristjani zbrali iz mest s celotnega nemško govorečega področja in iz mnogih dežel te Zemlje.

Kar nas morda ločuje od mnogih - toda ne od vseh - institucionalnih kristjanov je, da verujemo, da vse, kar v mislih, besedah in v dejanjih odpošljemo, pride tudi nazaj na nas in da tako svoje veselje in svoje trpljenje ustvarjamo sami. Tako reagiramo popolnoma drugače na vse kar nas doleti in tudi govorimo drugače kot nekateri protestanti ali katoliki - toda ne zato, ker smo mi drugačni.

Ali si protestant ali katolik, tudi v vaši Bibliji piše: Bog ne bo dovolil, da se iz Njegovih kdo norčuje. Kajti to kar človek seje bo tudi žel. Morda imamo zato drugačen način izražanja, ker verujemo v ta stari nauk prakristjanov.

Veseli me, da razmišljaš - česar mnogi ne počno - o tako imenovanih cerkvenih predstavnikih in njihovemu govorjenju ne verjameš brez preverjanj. Še vedno je bilo tako, da so uradne cerkve označevale vse in vsakogar za sekto in to počno še danes. Če se nekdo ne ravna po ljudeh, po človeškem delu in pravilih, temveč stremi za tem, da hodi po Jezusovih stopinjah, da torej izpolnjuje Božji zakon. Pri tem človek seveda ne potrebuje nobene zunanje cerkve, nobenih ritualov, ceremonij in dogem; kajti tega Jezus ni učil. Tako imenovanim pooblaščenim za sekte se še naprej pridružujejo enostransko institucionalno usmerjeni in marsikateri župnik, ki ga je strah, da bodo njegove ovce prestopile k prakristjanom, s čimer bosta on in njegova služba odvečna.

Vsak misli in kdor preverja svoje lastne misli, ta postopoma začuti, kaj bližnji skrivajo v svojih besedah. Tako pride do spoznanja, da vsi ki so orientirani enostransko, institucionalno in so s te strani tudi plačani, morajo druge razvrednotiti, da se svojim predstojnikom prilizujejo.

Tudi malenkostneži, ki se napihujejo in postavljajo v javnosti, stopajo po sledi tako imenovanih pooblaščenih za sekte oziroma župnikov. Napredovanje v "višjega" je nato njihovo "plačilo". Na to pot blatenja drugih stopi marsikdo pogosto tudi zato, da se ne pokaže njegova lastna nizkotnost. Tudi institucije cerkve morajo odvračati pozornost od sebe, da nebi postale vidne njihove lastne spletke. Zato svetijo s svojim sijem - svojim svetohlinstvom, ki je že občutno izgubilo svoj "sij", na druge.

Praviš, da tu in tam obiščeš "Notranjo cerkev - Kristusovega Duha" in da se tam tudi od srca smejimo. Zakaj se ne bi? Bog je tudi Bog veselja. Bog ni Bog teologije, katera Ga hoče shematizirati v kalup, ki se imenuje zakrament, ritual in dogma, katerega vsebina je mešanica človeško - intelektualnih predstav, samovoljno izmišljenih, da bi si z njim podvrgli iskalce Boga, jih vezali in jih obdržali vezane - in ne Božji zakon, Njegova sveta volja, iz katere izvira voda življenja.

Ljudje so opisovali Boga, Večnega, kot mračnega, grozečega, kaznujočega, neusmiljenega Boga, vendar to ni nič drugega kot le projekcija lastne neprijaznosti. Do zatemnitve Božje podobe je prišlo, ko je bilo človeku vzeto vedenje o Zakonu vzroka in učinka, ki ga je Jezus še učil. Človek nato ni bil več v stanju prepoznati, da je vse kar se dogodi le posledica lastnih misli in dejanj. To zanj nerazložljivo usodo je seveda pripisoval nepreračunljivemu, neusmiljenemu Bogu in iskal svojo odrešitev pri tistih, ki zagotavljajo da vse obvladajo. O Božji ljubezni se je že in se še govori - toda ali lahko tisti, ki je brez upanja v bedi in stiski, resnično veruje?

Odrešenje Jezusa, Kristusa, Veselo sporočilo je prav tako ostalo zamegljeno, ker nihče ne ve prav, zakaj naj se veseli, kajti nedeljo za nedeljo ima pred očmi na križ pribitega Jezusa, ki je visel in še visi tam najbedneje mučen. Slika obupa in nemoči. Sicer se poje "Jezus živi in z Njim tudi jaz" toda na kakšen način je in ostaja v megli. Zahvaliti se je treba božanskemu jedru našega bitja, Kristusovi odrešilni moči v naših srcih, da iskra upanja v naših srcih ni mogla ugasniti.

Domačin:

Prerok, ali se prakristjani spominjajo na Veliki petek trpljenja in smrti Jezusa in slavijo za Veliko noč Njegovo vstajenje?

Prerok:

Imaš poseben talent, da načenjaš kočljive teme. Zdaj, dragi brat, imam jaz zate uganko: Vsako leto zopet gor in dol, dol in gor - gor in dol, gor in dol, kaj je to?

Domačin:

Ne vem kaj misliš s tem. Ali morda misliš na katoliško cerkev, kjer se vedno znova pokleka in vstaja med mašo? Ali pa morda na vstajanje in sedenje med božjo službo pri evangeličanih? Če misliš na to potem ti moram reči, da je to enostavno del naše tradicije.

Prerok:

Nisem mislila na to, temveč na potek tako imenovanega cerkvenega leta: vsako leto znova. S tradicijo mislim na Božično praznovanje in pa na Veliko noč. Za Božič gredo iskat voščene ali lesene figurice na podstrešje, očisti in se jih za nekaj dni položi v jaslice, ki se jih nato dolžnostno - skesano opeva s sentimentalnimi in pobožnimi pesmimi, in nato po Božiču spet odnese na podstrešje. Torej najprej dol, in nato spet gor. Po Božiču je čar mimo, začne se karneval, pustni čas. Za Veliko noč je podobno kot za Božič. Vsako leto se ponovi podobno: Pred Veliko nočjo se zagrne križ z vijoličastim blagom in Križani tako izgine. V tem času naj bi si, in jaz zavestno poudarjam: naj bi si - ne glede na to ali katoliški kristjani tako delajo ali ne - poduhovili trpljenje in smrt Jezusa. Na Veliki petek se truplo na križu spet razgrne. Na Velikonočno soboto praznujejo cerkveni kristjani vstajenje Gospoda. Takrat se često kaže križ brez korpusa. Dan zatem visi Jezus po tradicionalni navadi spet na križu. Torej tudi na Veliki petek in za Veliko noč velja: dol s truplom, po razkritju križa spet gor s truplom. Torej tudi na Veliki petek in Veliko noč dol - in gor.

Mi prakristjani se spominjamo trpljenja in smrti Jezusa s tem, da se Kristusu zahvalimo, da je za nas ljudi spil ta grenak kelih. V hvaležnosti do Njega leži ta obljuba, da korak za korakom izpolnimo, kar nam je zapovedal v Govoru na gori: "Kdor sliši Moj nauk in ga izpolnjuje, je kot pametni mož, ki je zgradil svojo hišo na skali." Na Veliki petek ne uživamo rib in za Veliko noč tudi ne prekajene in blagoslovljene šunke. Ne jemo nobenega mesa, niti rib niti katerih koli drugih vrst živali. Ne želimo postati vegetarijanci, samo v tem smislu, da varujemo živali, temveč tudi duhovni vegetarijanci, tako da mislimo vedno bolj vegetarijansko, kar pomeni da se trudimo vedno manj delovati proti življenju, torej vedno manj grešimo in sledimo Njemu, ki je življenje, Jezusu Kristusu.

Za Božič se Jezusa Kristusa olepšuje in smeši kot dojenčka; za Veliko noč je podobno, saj se ga vedno znova križa, čeprav je že zdavnaj vstal. Zakaj se ohranja tradicija križanega trupla, si lahko mislimo. Morda naj se med drugim cerkvene vernike navdaja s slabo vestjo, da s tem tradicionalno ohranjajo tradicijo visokega dostojanstva in se ji spoštljivo priklanjajo, tako da "verni" ostanejo verni - beri odvisni - in še naprej plačujejo cerkveni davek. Govorijo le visokodostojanstveni zagovorniki tradicije, Jezus, Kristus, mora molčati kot pravi Veliki inkvizitor pri Dostojevskem. Veliki inkvizitor pravi Jezusu: "Kaj lahko rečeš ti?" Zelo dobro vem, kaj hočeš reči, toda ti nimaš pravice dodati k temu kar si že sam enkrat izgovoril,... nit ene same besede..."

"Vse si nekoč predal papežu, in vse je zdaj pri njem, naredi nam le eno uslugo: ne pridi ponovno in nas ne moti v času!"

Domačin:

Tudi jaz deloma vidim tako: Toda kaj naj naredimo z Božičem in Veliko nočjo? Tu ne vidim nobene rešitve:

Prerok:

Vzemi sredstvo za reševanje, to pomeni: Reši se tradicionalnega mišljenja in dejanj, kajti tega nam Jezus ni zapovedal. Korak za korakom živi tako, kot nas je učil Jezus in ne boš več potreboval tradicije dostojanstvenikov, temveč boš častil Njega, ki Mu pripada vsa čast.

Domačin:

Toda to je težko, če pomislim na svojo družino in sorodstvo, saj so vsi povezani s tradicijo.

Prerok:

Če bi vulkan razmišljal tako kot ti, potem ne bi smel izbruhniti, ker njegova lava prekrije veliko zemlje, ki bo kasneje postala rodovitna. Če se daš razrvati samo svojim mislim na zunaj pa še vedno ostaneš miren, da bi s svojimi sorodniki ostal istousmerjen, potem zadušiš svoj notranji razvoj že v kali in tako pri soljudeh ne moreš vzpodbuditi plodovitega življenja. Ostajajo slepi in vezani na prečastite tradicionalce, da ostanejo zvesti tradiciji, ki pa z aktivnim naukom Jezusa Kristusa nima nič skupnega.

Če bi bil Bog takšen kot ga prikazujejo v institucionalni cerkvi, potem se seveda ne bi imeli zakaj smejati. Toda Bog je ljubezen, veselje, mir. Bog je z nami in za nas vse, saj smo Njegovi otroci. Boga ni v cerkvi iz kamenja, v kateri se ne sme ne govoriti ne smejati, kjer vlada strogost zakramentov, in križ s truplom vsakemu, ki ga pogleda od blizu, povzroči slabo vest. Jezus Kristus je vstal. To naj nas veseli, kajti z Njegovim velikim dejanjem odrešenja smemo tudi mi vstati, kadar se obrnemo k Vstalemu in ne vedno znova k mrtvemu človeku na križu, ki naj bi v nas očitno vzbujal občutke krivde, ter s tem dajemo čast uradni cerkvi - ki bolj poudarja mrtvega moža kot vstalega Kristusa. Zaradi slabe vesti cerkvenih vernikov, ki naj bi jim jo delal človek na križu, vedno znova marsikdo plača svoj prispevek v upanju, da mu bo Bog, njemu, ubogemu grešniku odpustil njegove grehe. Toda Bog se ne da plačati za to, kar dela za nas. Ljubi nas in tako kot se mi posvečamo Njemu v globoki molitvi in smo budni do nas samih, tako se približamo Bogu v našem srcu. Biti moramo torej budni ali živimo v dnevu in ali s svojim bližnjim sklenemo mir in ga tudi vzdržujemo. To pomeni tudi, da smo pozorni na to kaj mislimo o soljudeh, kako govorimo o njih, kako se obnašamo do njih, če smo se poboljšali s tem da smo svoje spoznane grehe obžalovali z močjo našega Odrešitelja, prosili za odpuščanje, svojemu bližnjemu odpustili in grehov nismo več ponovili. Bogu torej ni treba plačati, posvetili naj bi se Mu, tako da postopoma uresničujemo to kar nam je zapovedal Jezus: Ljubite drug drugega tako, kot sem vas ljubil Jaz - s tem je mišljen Jezus - in pravzaprav tako kot nas On večno ljubi.

Nekdo, ki gre v dobri veri v cerkev, se redko vpraša, če Kristus resnično tako želi, kot to razlagajo cerkvene avtoritete svojim vernikom, katerim predstavljajo svoj tingel tangel in teološko - intelektualni učni sistem, katerega Jezus nikoli ni želel.

Jezusovi apostoli in učenci so bili prav gotovo neprisiljeni ljudje. Kot lahko preberemo so se z Jezusom tikali tako kot s sebi enakimi. Zakaj ne bi mogli tudi danes govoriti z Jezusom na tak način? Sliši nas in nas razume, saj Njegov duh živi v nas. Mi prakristjani govorimo s Kristusom v molitvi. S postopnim uresničevanjem Božjih zapovedi in Govora na gori si prizadevamo za to, da smo za naše bližnje in ne proti njim - imamo, tako kot meniš, prav gotovo nek drugačen način izražanja, toda nobenega posebnega prakristjanskega "dialekta". Ker je Bog Bog ljubezni, svobode in veselja in ker nas živi Kristus Boga osvobaja senc naše preteklosti, ki se nam pokažejo v situacijah našega vsakdana, se lahko tudi smejemo, v naših Notranjih cerkvah - Kristusovega Duha, pri Srečanju vseh iskalcev Boga.

Ali veš, da smo prakristjani preimenovali Notranjo cerkev Kristusovega Duha, ker se je veliko iskalcev Boga spotikalo ob besedo "cerkev", ki so jo povezali z institucionalno cerkvijo. "Notranja cerkev - Kristusovega Duha" naj bi pomenila: Cerkev notranjosti, kar pomeni, da smo mi tempelj Boga in da v nas stanuje Kristusov Duh. Ker se izjave "Notranja cerkev - Kristusovega Duha" ne da vedno pojasniti po občutku, so prakristjani na prošnjo več iskalcev Boga s celega sveta smiselno na novo označili besede "Notranja cerkev - Kristusovega Duha" z izrazom: Zbirališče prakristjanov - Srečanje vseh iskalcev Boga - Kozmična življenjska šola. Kristus, ključ za vrata življenja.

Bog bi rad, da smo iz srca radostni človeški otroci in ne da smo neprestano obremenjeni z občutki krivde. Če smo to zadnje še, potem ne gremo po poti, ki jo je pokazal Jezus, in Njegovega odrešenja ne jemljemo resno.

Dragi domačin, ali te lahko nagovorim kot brata? Mi smo sicer verni ljudje, toda ne svetniki. Ne verujemo v tako imenovanega "svetega očeta", v papeža in ne slavimo presvetega, ker verujemo v Enega Svetega, v Boga, ki je naš Oče in v Kristusa, Odrešitelja nas vseh. Če verjameš ali ne, tudi mi gremo včasih v gostilno in z veseljem spijemo en ali dva kozarca piva ali kozarček vina; vendar se ne napijemo. To nima nič skupnega z "biti v rož'cah", to je sem in tja tudi kateri od prakristjanov. Kdo naj bi nam to prepovedal? Kristus ne in jaz prav tako ne, jaz ne določam, čeprav cerkveni pooblaščenci to o meni trdijo in so o meni naredili sliko, ki se ne sklada z resnico.

Drži, ne jemo niti klobas niti mesa. V živalih vidimo življenje Stvarnika in vemo - končno iz lastne izkušnje in to mi prav gotovo lahko potrdiš - da imajo živali veliko bolj prefinjene občutke kot mi ljudje. Jezus je rekel smiselno: Nikomur ne storite tega, kar ne želite da se stori vam. Ali: Storite drugemu to, kar želite, da vam storijo drugi.

"Drugi" so za nas ne samo soljudje temveč tudi živali, naši naslednji bližnji. Kar storimo njim, tudi takrat ko jih ubijamo za svoje namene je nasilje in to bomo enkrat sami občutili. To velja tudi za lov in odstrel živali v gozdu in na polju. Kdor ne bi rad, da se mu zgodi to, kar se večkrat zgodi živalim, naj s temi bitji ravna tako, kot bi rad on, da bi se ravnalo z njim.

Domačin:

Tako je torej to. Zdi se mi, da ste boljši kot mi. Jaz sem evangeličan...

Prerok:

Stoj, dragi brat! Nismo boljši kot ti. Vsi smo si bratje in sestre in pred Božjim obličjem enaki, tudi če si evangeličan. Prosimo te, ne delaj nobenih razlik med protestanti in prakristjani. Vsi imamo enega Boga, saj končno je samo En Večni. Vsi smo Njegovi otroci. Od cerkvenih kristjanov se razlikujemo zgolj po tem, da ne verujemo v zunanje izumetničeno obnašanje, ki sta ga obe cerkveni instituciji evangeličanska in katoliška uradno predpisali in v njihovo učenje. Ne verujemo tudi, da sama vera v odrešenje po Kristusu zadostuje za odpuščanje vseh grehov, kot to uči luteranski nauk. Če bi bilo tako, potem bi se moral tisti, ki meri svoje življenje po Desetih zapovedih in Govoru na Gori imenovati norec. Zakaj neki potrebujemo zapovedi in Govor na gori, če vera sama zadostuje? Če bi Jezus to rekel, potem bi držala izjava Martina Lutra: "Greši pogumno, toda veruj še pogumneje", kar bi pomenilo, da ni pomembno ali človek ravna napak, le da ima pravo vero, pa mu bo vse, hvala Kristusu, odpuščeno. Če bi bila to, kar je pridigal Luter - "Greši pogumno, toda veruj še pogumneje" - Božja volja, zakaj sta nam potem Bog v Desetih zapovedih in Jezus v Govoru na gori razložila, kako naj se obnašamo?

Jezus je govoril o uresničevanju nauka, da je tisti, ki živi Njegov nauk kot pameten mož, ki je zgradil svojo hišo na skali. Učil nas je tudi, da je tisti, ki nauk sliši, a ga ne uresniči, kot nespameten, ki je zgradil svojo hišo na pesku. Prakristjani se trudimo, da sledimo nauku Jezusa in temu primerno tudi ravnamo.

Domačin:

Vidim, da ne bi bilo prav drugače govoriti in delati kot človek misli in ve da je dobro. Počasi razumem, da vi prakristjani, gledano tako, niste nič drugačni kot mi. Ko že ravno sprašujem: Kako ravnate vi prakristjani, kadar eden izmed vaših, torej prakristjanov umre? Ga pokopljete sami, oziroma kako je s tem?

Prerok:

Če je nekdo izmed nas težko bolan in zasluti, da se približuje njegova zemeljska smrt, pove svojcem kako želi biti pokopan. Največkrat je to tako, da se nekoliko pred tem, preden se krsto položi v zemljo, torej na grobu kratko moli; zapojemo tudi eno ali dve kristjanski pesmi. Potem se krsto položi - seveda s pomočjo grobarjev - v grob. Pri naših skupnih prakristjanskih srečanjih nikoli nimamo ceremonij. Tako ravnamo tudi pri pokopu prakristjana. V kolikor umre prakristjan ne da bi sam določil podrobnosti svojega pokopa, naredijo to zanj njegovi svojci. Veliko je pokopaliških institucij, ki nudijo mrtvemu veliko lepše in sočutnejše spremstvo kot župnik, ki že na leta citira vedno znova iste odstavke iz Svetega pisma, izgovarja enake molitve in predaja truplo zemlji po točno določenem ritualu.

Vse ljudi je bolj ali manj strah pred umiranjem. Toda zakaj jih je tako strah, da ne bodo dovolj dostojno pokopani? Ali še živeči pazi nato, da tudi kot mrtev ohrani ugled in ga svojci častno pokopljejo, primerno njegovemu še obstoječemu ugledu, če je možno tako, da vzbujajo ugled in da prijatelji, znanci in sosedje vidijo kaj ima. Dragi brat, ali verjameš, da Bog gleda na to kako bo človek pokopan? Bog pazi na to kako je mrtvi živel kot človek? Temu primerno duša prejme po načelu: To kar si sejal, to boš tudi žel.

Domačin:

Prerok, ugotavljam da nimaš nobene pietete, nobenega spoštovanja do smrti?

Prerok:

Če meniš, da nimam pietete in ne spoštujem smrti, potem je to pač tvoje mnenje. Ne bom se zagovarjala. Povedala ti bom le moje mišljenje o smrti. Ali to verjameš ali ne - to prepuščam tebi.

Beseda "smrt" pomeni "konec" za zemeljsko telo, ki ni nič drugega kot minljiv ovoj. Razpade takoj, ko ga zapusti življenje, duša, ki biva v njem. Nekaj kar preneha bivati vendar ne morem "spoštovati". Spoštujem bitje, ki je bilo v človeku in ga je ob smrti zapustilo. Kar ostane je prazen ovoj, ki se ga spoštljivo spremlja na zadnji poti, ker spoštujemo bitje, ki je zapustilo ovoj. V tem bitju, ki je zapustilo ovoj je življenje, Bog, Njega ne le, da Ga spoštujem, častim ga. Toda celo mrtvo telo zame ni odpadek, temveč del Zemlje, saj je truplo iz vode in zemlje in se povrne v zemeljske sestavine. Spoštujem naravne zakone. Zato izkazujem pozornost truplu, odloženi obleki, a ga ne cenim bolj kot dušo, ki potuje k Bogu. Pogrebi konfesionalnih kristjanov pa niso vedno pietetni - kadar se na pogrebu priredi pojedina in se morda že pri tem prepira za dediščino. Kaj meniš ti, brat?

Domačin:

Prerok, lepo mi poveš, kje nimam prav - to mi je všeč? In ko to poslušam opažam, da je nekaj na tem kar praviš. To sem namreč tudi že sam včasih mislil. Čeprav čisto jasno poveš, kako to vidiš - pa čutim, da me nočeš prepričati. Da, to je dobro; nobene prisile ni; svoboden sem.

Prerok nečesa ne razumem, prej sem bil prav nesramen do tebe in sem rekel, da nimaš pietete in tako naprej. Nisi mi nasprotovala. Razumel bi, če bi mi dala eno po glavi. Pa mi nisi. Prerok, zakaj se ne braniš?

Prerok:

Zakaj neki naj bi se branila? Pri tem se krešejo le mnenja. Prihaja do vse več nesporazumov in navsezadnje se razidemo v nesoglasju ali celo v prepiru. Vsak nato misli, da ima prav. Jaz se ne opiram na pravico in pravdarstvo v svoj prav, temveč na pravičnost in ta je v Bogu. Po zakonu: kar človek seje, bo žel, ali kot pravi narodni pregovor: Božji mlini meljejo počasi, toda zanesljivo. Nekega dne tako pride vse na dan, če ne več v tem zemeljskem življenju pa v nekem drugem bivanju - pa naj si bo na duši v ravneh očiščevanja, kjer se nahajajo duše. Osnovno načelo prakristjanov je, da se ne prepiramo o religioznem verovanju. Mi preprosto povemo, kako je pri nas in kako je pravilno. Bližnji pa to lahko sprejme ali pa tudi ne.

Domačin:

Aha, zdaj pa me hočeš poučiti, da reinkarnacija je in da vedno znova pridemo na ta svet kot ljudje. To pa ni kristjansko temveč vzhodnjaško.

Prerok:

Nič ti nočem dokazati, ker jaz ne misioniram, tudi v zvezi z reinkarnacijo ne. Jaz verjamem v ponovno utelešenje duše, to je tudi edina razlaga za marsikaj, česar brez tega vedenja nikoli nisem mogla razumeti; zakaj gre nekemu človeku, ki je izkoriščevalec ali ljudomrznež, tat ali morilec ali, ali, ali... dobro; nasprotno pa mora mogoče drugi, ki je od otroštva ravnal po svoji vesti in živel skromno, celo svoje življenje prenašati veliko trpljenja in bolečin. Če bi zadnjega vprašali, se ne bi mogel spomniti, da je v tem življenju "posejal", torej povzročil to, kar bi lahko rodilo to žalostno "žetev". Tu se čuti žetev: bolezen, stiska, bolečina, trpljenje. Ker pa žanje je moral posejati. Tako usodo si lahko razloži samo tisti, ki ve, da je že pred tem zemeljskim življenjem živel kot človek. Takrat tudi več ne bo krivil "usode" ali Boga ali določenih soljudi za to, kar se je zgrnilo nadenj. In kdor greši danes in ga v tem zemeljskem življenju še niso zatekli učinki, je lahko prepričan, da jih bo moral doživeti v naslednjih bivanjih, takrat, ko se ne bo zavedal Božje milosti, ki stalno trka na vest in ga opozarja naj očisti spoznane grehe, ki se kažejo v mislih govorjenju in ravnanju, na poti, ki nas jo je učil Jezus: obžaluj storjene grehe, prosi oškodovanega za odpuščanje, odpusti tistemu, ki je grešil proti tebi, popravi, kar se še popraviti da in tega greha ne počenjaj več.

Z vedenjem o reinkarnaciji izgine tudi panični strah institucionalnih kristjanov pred večnim prekletstvom in vicami, torej pred peklenskimi kaznimi. Mar ne živijo konfesionalni kristjani pogosto v psihozi strahu? Res je, reinkarnacija ni protestantski ali katoliški nauk. Vendar je kljub temu resnica, ki jo ne najdemo samo v vzhodnjaškem nauku temveč je tudi sestavni del nauka in vere prvih prakristjanov pred približno 2000-mi leti, starih prakristjanov, kot to dokazujejo apokrifni spisi. Jezus ni bil ne katoliški ne luteranski. Zato obe instituciji ne učita reinkarnacije. Učita pač samo katolicizem in luteranstvo ne pa nauka Jezusa iz Nazareta.

Domačin:

To je zame vse novo. Mi lahko dokažeš reinkarnacijo?

Prerok:

Vere in reinkarnacije ni moč dokazati. Zato tudi ne misioniramo, nočemo prepričevati. Svojo vero učimo npr. na prakristjanskih prireditvah - h katerim lahko pride vsak, ki želi - vendar nikogar ne silimo, da sprejme našo vero. Religiozna vera se najbolje dokaže tako, da verniki delajo to, v kar verujejo. Naše prakristjansko geslo je: Ne govori le o svoji kristjanski veri, temveč udejani to, v kar veruješ. To je bolj prepričljivo kot veliko govorjenja. Pri prakristjanih torej ne misiniramo.

Domačin:

To kar praviš, je zelo sprejemljivo. Prav napeto je! Misel, da sem morda že enkrat živel in da imam pred sabo še nadaljnja življenja, vse bolj zbuja mojo radovednost. Prerok, pripoveduj mi prosim, še več o reinkarnaciji! Zakaj naj bi vedno znova prihajali? Kakšen smisel ima to?

Pa še tole ti moram reči: Originalen si! Vse bolj in bolj si mi všeč.

Prerok:

Mar nismo vsi originalni. Vsak je na svoj način originalen. Vsak je iz svojega testa. Mogoče lahko iz tega izpeljemo reinkarnacijo. Če pravilno gledamo na reinkarnacijo, potem to ni kazen, temveč možnost na osnovi katere se duša spet lahko utelesi v fizično telo, da bi kot človek v kratkosti let izničila krivdo in spoznala grehe, jih obžalovala in očistila s pomočjo Kristusa Boga. Osrednji nauk Jezusa iz Nazareta, ki si ga ne moremo dovolj pogosto ponazoriti, pravi med ostalim: Obžaluj svoje grehe, prosi soljudi za odpuščanje, prosi za odpuščanje soljudi, ki si jim storil krivico v mislih, besedah in dejanjih in odpusti tistim, ki so ti naredili kaj hudega. Če nato slabega, ki smo ga očistili, ne storimo več, postane naša duša svetlejša in človeku gre bolje. Potem se tudi bolj veselimo življenja in smo vse bolj in bolj za naše soljudi, kar pomeni, da živimo zavestneje in bolj zdravo. Če živimo ta osrednji nauk Jezusa Kristusa, potem to tudi pomeni: Ljubi Boga, svojega Očeta, iz vsega srca, z vso svojo dušo, z vsemi svojimi močmi in svojega bližnjega kot samega sebe. Tako bomo tudi vse manj zavidali, sovražili, podcenjevali soljudi in ravnali z njimi kot z drugorazrednimi. Posledica je nato mir.

Domačin:

Prerok, ali te smem prekiniti? Razumel sem, da ima reinkarnacija smisel. Ti praviš, osrednji nauk Jezusa Kristusa je obžalovanje grehov, prošnja za odpuščanje, popraviti kar se popraviti da in ne ponavljati tega, kar smo prej delali narobe in tako drugim škodovali. Gledam pravilno na to? In če je to res, da vsak žanje samo to, kar je nekoč sam posejal, potem bi po nauku reinkarnacije bili vsi sami krivi za zlo, ki jim ga je prineslo življenje. Kam pa uvrščaš milost? Kako je združljivo z milostjo, da mora ravno v današnjem času trpeti nešteto soljudi: zaradi lakote, zaradi bolezni, brezdomstva, brezposelnosti in še marsičesa. Mislim pa še na razbohoteno kriminaliteto. Vsak dan je vse huje. Toliko brutalnih, groznih in podlih, ja hudičevih zločinov še ni bilo nikoli. Kje je potem božja milost?

Prerok:

Dragi brat, mar trdiš, da je za vso mizerijo kriv Bog? Poglejmo samo naše sodstvo, ki vedno pripisuje krivdo samo povzročitelju in tudi kaznuje povzročitelja. Če bi bil za vse to, kar se dogaja na tem svetu kriv Bog, potem bi bil kriv On za vsa hudodelstva in bi tako bil bitje, ki ne da zasluži samo prezir, temveč se je treba proti njemu tudi bojevati. Naše sodstvo bi pravzaprav moralo kaznovati pra - povzročitelja in ne samo povzročitelja, človeka.

Da boš bolje razumel, ti bom dala sliko. ki je iz našega sveta in iz katere bomo lahko tudi razložili Božje obnašanje do nas.

Posestnik ima tri sinove in dve hčere ter veliko premoženje. Njegovih pet otrok, to so zreli ljudje, ki jih, on, oče ceni in ljubi. Nekega dne reče svojim otrokom: "Moje premoženje je neskončno veliko. Rad bi ga zapustil vam petim. Vsakemu pripada vse, vendar ima vsak od vas svojim sposobnostim primerno področje, ki naj ga obdeluje in pomnoži. Tega velikega premoženja nebi rad razdelil in razkosal, temveč kot sem že omenil vsak od vas naj ima enako. Ker pa ima vsak od vas druge sposobnosti, naj vsak svojim sposobnostim primerno obdela in pomnoži področje, ki je v skladu z njegovimi ustvarjalnimi zasnovami. Zase nočem ničesar, počutim pa se vključen v veliko premoženje." Dragi brat saj veruješ v besede Svetega pisma. Prilika o zapuščini je v Svetem pismu opisana v sliki s talenti oz. v prispodobi o zaupanem denarju.

Je kot pri možu, ki je šel na potovanje: poklical je svoje služabnike in jim zaupal svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov srebrnega denarja, drugemu dva, spet drugemu enega, vsakemu po njegovih sposobnostih. Nato je odpotoval. Tisti, ki je dobil pet talentov, je takoj začel gospodariti in pridelal še dodatnih pet. Prav tako je tisti, ki je dobil dva, prigospodaril še dva. Tisti pa, ki je dobil en talent, je šel in izkopal jamo v zemljo in vanjo skril denar svojega gospodarja. Sveto pismo tudi pripoveduje, kaj se je zgodilo, ko se je mož vrnil s potovanja: Prva dva služabnika sta ravnala prav, tretji služabnik pa zaupanega talenta ni koristil iz strahu, da bo naredil napako.

Oče iz naše slike je torej svojim otrokom dal celo premoženje. Vsi so dediči celote in tako tudi odgovorni za svoja dejanja. Kaj bi rekli dediči, če bi zdaj oče, ki jim je zapustil vse, posegel v njihov način ravnanja in jim določil, da naj bi naredili to, kar hoče on, oče?

Posledica bi bila upor otrok. Če bi pa vseeno naredili, kar določi oče, tedaj bi ostali nedoletni. Ne bi mogli razvijati svojih sposobnosti. Posledica bi bila, da svoje dediščine sploh ne bi upravljali, sčasoma pa tudi ne bi več mogli upravljati, ker jim je oče vzel svobodo za ustvarjalni razvoj. Kdor ne dela napak ali ne sme delati napak, se iz svojih napak ne more učiti, tudi svoje dediščine ne more modro obdelovati in tudi ne pomnožiti. Kako je z Bogom, našim večnim Očetom?

Ponazorimo si, da smo pred padcem bili čista, nebeška bitja in da bomo s Kristusom, našim Odrešiteljem spet prišli nazaj v našo domovino kot čista bitja, kot božji sinovi in hčere. Večni nebeški Oče je dal svojim čistim otrokom - tudi nam, ki smo nekoč bili čista bitja - vso neskončnost, nebesa z vsemi njenimi bitnostmi in močmi kot dediščino. Naše čisto duhovno telo je esenca božanske dediščine, ki pa je spet Božji zakon, zakon ljubezni, dobrote in svobode.

V celi neskončnosti so vsa čista bitja torej dediči čistosti. Vse božanske moči Biti so zakonitosti Boga, ljubezni, dobrote, svobode in enosti. Vsako čisto bitje izraža v tem velikem zakonitem stvariteljskem toku svojo božansko mentaliteto, v kateri delujejo različne sposobnosti. Ker je Bog podaril čistim bitjem vso neskončnost kot božansko dediščino in je On kot tok in življenjska moč neizmerni stvariteljski vir nadaljnjega dajanja, je tudi On povezan z neskončno dediščino, ki jo pomnožuje v ciklusih, tako da pusti dotekati nadaljnje pramoči, ki jih čista bitja sprejemajo kot nadaljnjo dediščino. Bog je torej dal svojim otrokom vso neskončnost kot dediščino in s tem tudi svobodno voljo, da ustvarjajo in oblikujejo. Ker so eno s pravečno dediščino - ki je tudi vseobsegajoči zakon v božanskih oblikah kot so minerali, rastline, živali in čista bitja - so absolutno svobodna bitja, polnoletni Božji sinovi in hčere ter tako neomejena v svojem ravnanju, ki ustvarjajo in delujejo v skladu z večnim Očetom in njegovo veliko stvariteljsko močjo.

Bog je in kar je Bog dal Svojim čistim bitjem, tega jim tudi ne bo vzel - tudi takrat ne, ko se del njegovih bitij odvrača od Njega in deluje proti Njemu. Vedno je isti, vedno je dajalec, ki ne posega v tok dogajanj, ker so Njegovi otroci dediči neskončnosti.

Dragi brat, če verjameš ali ne - Bog, naš večni Oče, na nas ljudi, ki delujemo proti svoji božanski dediščini ne gleda le kot na grešnike in nedoletnike, kajti On ne posega v neskončne darove, v našo božansko dediščino. V nas ljudeh vedno vidi dediče neskončnosti, Svoje sinove in hčere nebes, tudi takrat, ko delujemo proti svoji božanski dediščini, proti zakonu ljubezni, dobrote in miru. Bog ne posega v naše grešno, sicer bi iz nas naredil nedoletne ljudi, ki bi nato bili v nebesih tudi nedoletna bitja. Bog nam je dal esenco iz naše božanske dediščine, Deset zapovedi in Jezusov Govor na gori. Ko se bomo ravnali po njih, bomo spet zavestno sprejeli svojo božansko dediščino, ker bomo delali to, kar je v skladu z božanskim zakonom, ki je ljubezen, dobrota, svoboda, enost, pravičnost in, in, in...

Prav nam kristjanom je torej zapovedano, da se ravnamo po Jezusovem nauku, da bi nas Jezus Kristus lahko povedel nazaj v Očetovo hišo. Če bomo izpolnjevali zakonitosti, Deset zapovedi, Govor na gori, ki so pravzaprav naša božanska dediščina, bomo doživeli veliko božjo milost, ki nam ponuja roko po Kristusu, našem Odrešitelju, in nas vodi domov iz kolesa ponovnega utelešanja k naši božanski dediščini, v Očetovo hišo, kjer so naša stanovanja od pravečnosti.

Božje milosti, ki je za nas pomoč pri spoznavanju grehov in da jih ne delamo več, smo lahko deležni samo takrat, če to tudi želimo, torej če smo pripravljeni narediti korakce ali korake k božanski dediščini, k Bogu, našemu Očetu.

Tu bi rada omenila priliko o izgubljenem sinu, ki je odšel v tujino in ga je oče sprejel šele potem, ko se je skesano vrnil. Iz sveta v katerem je živel do svoje vrnitve, ni prinesel ničesar, očetu je prinesel samega sebe, kar pomeni: njegovo srce je bilo očiščeno in njegova otroška ljubezen, čisto srce, je našlo nazaj v očetovo hišo. Podobno je z nami ljudmi. Če bomo zapustili svet greha, očistili svojo dušo s pomočjo svojega Odrešitelja, potem bomo v Očetovo hišo prinesli tudi čisto srce in to je spet naša božanska dediščina, čistost, plemenitost, pretanjenost, dobrota, krotkost, svoboda in enost. Tudi v oddaljenosti od Boga nam ostane svoboda, ki smo jo sprejeli iz večne biti in tako svobodna volja, ali bomo naredili, to kar hoče Bog in kar je končno tudi naša božanska dediščina - ali se odvrnili od svoje božanske dediščine in ustvarili svojo grešno dediščino, ki na osnovi zakona setve in žetve - sčasoma prinese bolezen, stisko, trpljenje, usodo in še marsikaj. To je to, kar smo ustvarili v več zemeljskih življenjih, nismo pa očistili s pomočjo Kristusa Boga. To je naša grešna dediščina, ki pride nad nas, prav tako kot pride nad nas božanska dediščina, v kolikor bomo izpolnjevali, kar nam je Bog zapovedal v Desetih zapovedih in Govoru na gori.

Dragi brat, razmisli: Bog nam ni ukazal - samo ponudil in s tem rekel: Po Meni si svoboden in imaš svobodno voljo, da sprejmeš svojo božansko dediščino in si svoboden ali da ustvarjaš svojo grešno dediščino, ki bo spet prišla nadte.

Rečemo lahko torej: To kar se nam zgodi, je del naše grešne dediščine; je to kar smo ustvarili sami.

In če enkrat vprašamo: Kdo je glavni krivec - poudarjam zavestno: glavni krivec - za stanje današnjega sveta? Tako imenovane uradne krščanske cerkve! Učijo svoj nauk s svojimi rituali, kulturo in ceremonijami. Enostavni nauk Jezusa iz Nazareta omenjajo le mimogrede in delno kot neizvedljivega. Pa je bistven za življenje vsakega kristjana: Spoznaj svoje grehe, obžaluj iz vsega srca in očisti; to pomeni: prosi za odpuščanje, odpusti, popravi kar se da popraviti in storjenih grehov ne delaj več.

Osrednji nauk Jezusa Kristusa se lahko izrazi tudi tako: Kar nočeš, da se tudi tebi naredi, tega tudi ti ne stori drugemu. Ali: Kar hočeš, da storijo tebi, ti stori prvi.

Če bi se vsi, ki se imenujejo kristjani, ravnali po tem osrednjem Kristusovem nauku, v zavesti, da bo to kar človek seje tudi žel, razen če izkoristi priložnost milosti, tako da svoje grehe spozna v dnevnem dogajanju in gre po poti obžalovanja in očiščevanja svojega grešnega - potem bi na tem svetu bilo veliko manj žrtev in storilcev. Ljudje bi v razburkanosti svojih čustev in občutkov, v svojih negativnih mislih in željah, ki jih silijo k dejanjem, svoje hoteti - grešiti, pravočasno spoznali in opustili na poti Jezusovega nauka obžalovanja in očiščevanja. Potem ne bi potrebovali cerkva, nobenega papeža z njegovim pompom, nobenih kardinalov, škofov, svečenikov, duhovnikov in pastorjev. Potem bi bil Jezus Kristus naš osrednji učitelj, ki Mu sledimo, kot nam je zapovedal: Sledite Mi.

Kristjanom je zapovedano, da ponesejo Jezusov nauk po vsem svetu, torej evangelij ljubezni, miru in enosti. Pri tem pa ni mišljena samo črka, torej vedenje, temveč tudi živo sporočilo, beseda po kateri živimo, v kateri je življenje, ki je nosilec Božje moči - dejanje v Njegovem duhu. Če pogledamo v preteklost, takrat je bilo drugače. Kristjani so prišli z meči in koli - glej križarske vojne - drvmi in baklami, da bi postavili grmade, jih prižgali in tako izrazili svojo blodno predstavo, češ da so so-ljudje od hudiča.

Enkrat bi nam vendar moralo biti jasno, kakšen vzor so bili svojim cerkvenim ovcam zastopniki cerkve, ki so kaj takega ukazali in dopustili da se izpelje in kaj so domnevni dušebrižniki storili dušam in ljudem, ki so v glavnem bili vajeni, da jim slepo sledijo.

Hujskali so k podcenjevanju bližnjega vse do denunciacije. Z grozljivimi prizori sežiganja ljudi, ki so jih označili za "krivoverce in čarovnice" - ki morda niso bili nič drugega kot vestni, trdni iskalci Boga - so vzpodbujali najnizkotnejše in zavržene instinkte v tistih ljudeh, ki so se zbrali kot množica zijal v lovu za senzacije.

Vse to se je dogajalo v znaku križa v Kristusovem imenu, hkrati z zaklinjanjem Bogu. Tisti, ki so tako ravnali, ki so mučili, trpinčili, obsojali, morili, so se imenovali "kristjani". Kakšen porog in posmeh Kristusu! In resnično nobene pobude, da bi nauk Nazarečana vzeli resno: Spoznaj se v svojem afektu in očisti bruno v svojem očesu; kar nočeš, da storijo tebi, tega tudi ti ne stori drugemu.

Greh slepi, to pomeni: Z nenehnim ravnanjem proti Božjim zapovedim, vest otopi in navsezadnje utihne. V zakonu setve in žetve pa je naša vest svarilec. Reinkarnacija daje vsakemu priložnost, da očisti tudi hude grehe. Te priložnosti ne izkoristi vsaka duša, ki ponovno postane človek.

Grmad danes ni več. Zijalast in senzacij željan kristjan si dražilo za živce poišče pred televizorjem, z video igrami, kot surfer v internetu in in in. Cerkveni zastopniki tudi ne sežigajo več "krivovercev" na grmadi. Namesto "krivoverec" pravijo danes "sekta". Tudi inkvizicije ni več pod tem imenom.

Danes, na tem svetu, so tako imenovani odgovorni za sekte, ki spet zasledujejo tiste, ki ne pripadajo na stoletja obstoječi aliansi, ki zasleduje soljudi, temveč so Jezusov nauk jemali in ga jemljejo čestokrat zelo resno. Cerkveni zastopniki in tisti, ki so jim podložni so odpovedali. Svet je tak, kakršni so oni.

Vstali Jezus, ki je Kristus živi po tistih ljudeh, ki izkazujejo čast Jezusu, Kristusu in ne neki razdiralni oblasti.

Domačin:

Kar si zdaj povedala, o tem moram razmisliti.

Prerok:

Da zaokrožim, bi ti rada dala še en primer, da se boš še lažje poglobil v reinkarnacijo.

Pot domov v Očetovo hišo in reinkarnacijo si lahko ponazorimo s sliko balona. V balonu je plin. Pod balonom visi nosilna košara. V njej so ljudje in vreče s peskom. Teža vreč bolj ali manj določa višino balonovega leta. Balon na naši sliki predstavlja dušo. V duši je Božji duh, ki bi jo rad ponesel v najvišje višave, v večno Očetovo hišo. Košara z vrečami peska je obremenitev duše. Več kot je vreč peska v košari, bližje je balon zemlji. Če so v duši hude obremenitve, tedaj duša ostane po človekovi smrti pri Zemlji in se spet inkarnira.

Mi posamezniki, ki sedimo v košari, določamo sami ali bomo v košaro položili še več vreč, to pomeni, da si naložimo še več grehov in tako onemogočimo vzpon v višave, ki so čiste sfere duš ali pa bomo postopoma odmetavali navlako, vreče s peskom, torej odlagali svoje grehe in oddrseli proti nebu.

Če duša po telesni smrti ne more v višje sfere, torej na višje poljane onstranskih svetov, ker je obtežena z grehi, ima možnost, da spet pride kot človek - z določenimi nalogami na svoji življenjski poti.

Zemlja je torej življenjska šola za berače in kralje, zate in zame, za vsakega človeka. Kdor ve za reinkarnacijo, ta tudi vse bolj dojema božjo milost, ki popotniku v večno domovino stoji ob strani, da se reši grehov. Reinkarnacija nam tudi pomaga dojeti v globini, da Bog ni kaznujoč Bog, temveč Bog milosti, dobrote, ljubezni in pomoči. Reinkarnacija nam kaže tudi zakonitosti zakona žetve in setve, kar pomeni: To kar sejemo bomo tudi želi.

Nam pa tudi kaže, da kraja pekla ali vic ni: lahko se vrnemo, da očistimo kar je težilo našo dušo in ji ni dovolilo - glej sliko balona - da bi se dvignila oz. osvobodila.

Zakonitost, "Kar človek seje, to bo žel", pove med drugim, da sami ustvarjamo svoj pekel in svoje vice. Pekel in vice so stanja zavesti v nas.

Z ustrezno satansko setvijo npr. s svojim sovražnim nevoščljivim, maščevalnim mišljenjem in dejanji, s svojim zlohotnim govorjenjem in ravnanjem, v sebi ustvarjamo stanje, ki je lahko peklensko. Če potem žanjemo kar smo sejali, so lahko to peklenske muke kot bolezen, žalost, stiska in še mnogo drugega. Takrat imamo na zemlji "pekel" ali "vice" v obliki poravnavanja. Nebesa ali pekel sta v nas samih. Vsak je torej kovan po svoje. Greh, obremenitev je drobljenec. Osvobajanje od grehov je dobro zrno, je pot v nebesa. V skladu s svojo setvijo je tako vsak posamezen človek original. Original je enkraten. Enkratno pa je tudi to, kar original oblikuje, njegova "osebnost".

Noben človek ni na las podoben drugemu. Tako tudi grehi enega človeka niso enaki grehom drugega. Četudi mislimo, da imata dva človeka enak način mišljenja in življenja, jih to, kar vsakokrat položita v svoje čutenje, občutke, misli, besede in dejanja razlikuje. Vsebina tega kar mislimo in delamo je odločilna in ta oblikuje človekov karakter, njegove navade in način življenja.

Na naše vedenje vplivajo naše čutenje, občutenje, mišljenje, govorjenje in dejanja. Tako ustvarjamo svoje življenjske navade. Te označujejo naše telo, smo torej označeni. Oblikujemo se torej sami z vsebino svojih petih čutnih zaznav: vida, sluha, voha, okusa in otipa. Komponente teh zaznav, ki spet vplivajo na naše čutenje, občutenje, mišljenje, govorjenje in ravnanje ter tudi obratno, lahko primerjamo z različnimi barvnimi čopiči, ki naše telo rišejo in dajejo pečat našemu vedenju. Temu primerna bo tudi naša usoda.

Domačin:

Vsi ljudje so torej različni. Po tem kar si prej razložila, mora biti tudi usoda vsakega bitja drugačna. A propos usoda: Če mislim na to, mi že postaja slabo. Prerok, še enkrat mi prosim pojasni Božjo milost.

Prerok:

Rada! Torej: Preden ti tvoja setev prinese določeno žetev v obliki usode, preden učinkuje eden tvojih vzrokov, dobiš pravočasno milost kot pomoč. Milost je moč, da svoje grehe obžaluješ in jih očistiš - seveda samo takrat, kadar to hočeš. Odločilno je, da ti to hočeš. O tem je Jezus smiselno rekel: Prosite in dano vam bo; iščite in našli boste; trkajte in odprlo se vam bo.

Če ne prosimo za oporo in pomoč, da bi svoje grešno spoznali in odpravili, hočemo grešiti še naprej. Kdo naj nam vzame grehe, če hočemo grešiti? Naj nas milost prisili, da ne grešimo več? Od nas je torej odvisno ali Božja milost lahko učinkuje ali ne. Bi ti energijo zastavil za stvar, če veš, da tvoj bližnji ne mara pomoči, ko hoče še naprej delati tako kot dela? Naša usoda je v naših rokah.

Domačin:

Prerok, tega ne morem kar tako sprejeti. Kar praviš nočem verjeti, čeprav se mi zdi marsikaj logično. Sploh se ne spoznam več. Kar si rekla o Bogu - to ni Bog, ki ga poznam iz šole in verouka! Pa vendar lahko obstaja le ena vrsta Boga! Kateri je pravi? Kaj naj še verujemo?

Prerok:

Kot sem že rekla, vera ni dokazljiva, zato je z njo težko. Nihče ti ne more dokazati, kaj je res. O resnici se lahko prepričaš le ti sam, tako da se polagoma zaupaš Bogu.

Domačin:

Kako? Imaš recept?

Prerok:

Recepta nimam, lahko pa opišem, kako sem smela in smem doživljati Boga jaz. Pred nekako 25 leti še nisem bila orodje Božjega duha, vendar sem po težkem udarcu usode začela spraševati institucionalnega katoliškega Boga, o katerem sem domnevala - kot mnogi katoliki - da je daleč nad oblaki v nebesih in deli dobroto, ljubezen in kazen. Moja vprašanja so se glasila približno takole: Sploh Bog obstaja? Če da, kje je? Obstaja življenje po smrti? Če da, tako sem razmišljala, takrat mora obstajati nadrejeno bitje, ki je življenje, tudi življenje tako imenovanih pokojnikov. Kje so naši umrli svojci, če obstaja onstranstvo? Kje so npr. "revne duše"? Kje bom, ko bom umrla?

Najprej sem Boga spraševala tjavdan, smiselno takole: Me lahko slišiš? Me lahko razumeš? Se sploh zavzemaš za grešnike? Kaj pomaga, da molimo, ko pa si daleč od nas? Sploh lahko ali hočeš molitve ljudi poslušati, ali nimaš časa, ker si zaposlen s tem, da v svoje knjigovodstvo zapisuješ, vse kar govori za in proti posameznemu človeku? Zakaj kaznuješ nedolžne in jemlješ z Zemlje otroke in ljudi v cvetu življenja? Zakaj dopuščaš, da tako trpijo tudi živali? Mogoče sploh ne obstajaš! Zakaj se skrivaš pred nami? Zakaj govorimo o Tebi, Bogu, da si Oče vseh ljudi? Dober Oče se zavzema za svoje otroke, toda Ti pustiš, da mnogi ljudje propadejo in jih ubijaš v mladih letih. Hrepenim po pravičnem Bogu, ki naj bo moj Oče. Rada bi verovala, da obstajaš, ko pa vidim trpljenje ljudi, ne morem verovati. Morajo vsi ljudje delati takšen cirkus kot katoliški duhovniki, da bi Ti postal milosten. Za to nisem sposobna, potem pač moram odnehati.

Nenadoma je prišla misel: Preizkusila bom, ali je Bog milosten tudi takrat, ko ne sodelujem pri cirkusu. - Malo pozneje mi je nekdo dal knjigo in rekel: Iščeš Boga, morda najdeš tu nekaj opore. - Vsebina knjige se mi je zdela logična. Naslednji korak je bil, da sem odprla Sveto pismo in glej, tu sem našla pri Mateju Govor na gori. Čitala sem in mislila: Torej to mi hoče Jezus reči! Iz Njegovega Govora na gori sem jemala vedno znova nekaj izjav in v presledkih razmišljala o njih. Nenavadno, postala sem mirnejša. Jezne misli proti Bogu so pojenjale in izjave iz Govora na gori so se mi zdele vedno bolj logične. Spet je prišla misel kot z jasnega neba: Mogoče pa bi le molila. Začela sem moliti, pa ni šlo prav. V meni se je vedno znova dvigala slika Boga, ki nekje kraljuje. Tudi misli izjav Govora na gori so prihajale vedno znova. Prenehala sem z jecljanjem svojih molitev in mislila: Teh molitev Bog gotovo ne more slišati, bile so prazno čvekanje.

Spet sem se ukvarjala z mislimi o Bogu. Na lepem sem pomislila: Tako daleč ne more biti!

Če je Oče vseh ljudi, potem je tudi m o j Oče. Moder Bog ne more biti tako daleč, torej mora moje molitve slišati. V hiši sem poiskala tihi kot in poskusila koncentrirano moliti. Nenadoma sem opazila, da z molitvijo postajam mirnejša. Bilo je, kot da mi je Bog odgovoril. Mojemu bolečemu in iščočemu srcu, ki so ga razbičali nadaljnji udarci usode, sta mir in spokojnost dobro dela.

Vedno znova sem molila. Opazila sem, da so se moje molitve docela spremenile.

Izgovarjala nisem več nobenih pričakovanj, začela sem svobodno govoriti z Bogom, kot npr.: Če si moj Oče, hočem zaupljivo priti k Tebi in Ti reči: Ker sem izgubila človeka, ki mi je prirasel k srcu, me boli srce. Prosim Te, ohrani dušo v svoji dobroti, ljubezni in usmiljenju. - Nenadoma sem planila k višku - kako morem tako moliti? Od kod prihaja to? Kdo mi prišepetuje take molitve? Doslej sem poznala le molitve, ki so jih molili duhovniki in molitve iz pesmarice.

Vedno bolj me je vleklo v kot k molitvi in vselej sem bila po molitvi okrepljena, vesela, prijazna, mirna. Mislila sem: To bi mogel biti odgovor Boga. Postala sem pogumnejša in sem Boga nagovorila kot svojega Očeta. V molitvi sem prišla k Njemu kot otrok, vse kar me je težilo, sem položila pred Njega, povedala sem Mu tudi.kar me je razveselilo ali vznemirilo ter razjezilo. Po molitvi sem občutila, naj se ne jezim, naj nimam nasprotnih misli, naj se zaupam Bogu. In spet sem molila ter rekla: Gospod, tebi naj se zaupam. Težko je, tako težko! Nenadoma sem opazila, da je težko samo, ker Mu ne zaupam, temveč sem hotela Boga preizkusiti, če obstaja. Zdaj sem si mislila: Te vse preveč človeške misli dvoma, skrbi, žalosti, misli proti bližnjemu predam Bogu. To sem v molitvi storila - in občutila sem moč. Po molitvi so bile te misli kot zbrisane. V sebi sem začutila moč in zaslutila sem, kaj je zaupanje, kaj pomeni kot otrok priti k Bogu, večnemu Očetu, Njemu predati vse. Vedno znova sem naredila tako. Raslo je zaupanje v Boga, našega večnega Očeta in končno je začela goreti mala lučka ljubezni do Boga; bila je ljubezen do Očeta, ki me je pomirjal, mi pomagal, da sem zaupala Njemu, ko mi je čisto polagoma pomagal, da sem verovala Vanj.

Nenadoma sem začela vriskati in moje srce je zajelo veselje. Občutila sem, da obstaja Bog, ki me sliši. Obstaja Bog, ki me razume! Je Bog, ki mi pomaga! Moje življenje se je spremenilo, moje molitve so postale prisrčnejše in globlje. Vedno znova sem segala po Govoru na gori in brala npr.: Kar hočeš, da tebi storijo drugi, to najprej stori ti njim. Iz česar sledi: Kar nočeš, da se tebi stori, tega ne stori niti drugemu. To je bilo težko. Z zaupanjem v Boga pa sem vendarle poizkusila.

Vedno sem čutila veselje in hvaležnost in veselje do Boga, ko se mi je to posrečilo. Čutila sem kako sem postala svobodnejša in neobremenjena. Kmalu sem si želela moliti, Mu biti v molitvi blizu.

Dragi brat, tako sem izkusila, da obstaja Bog, ki je blizu, Bog ljubezni, Oče h kateremu lahko pridemo vsi. On ravna po Svojem pravičnem in svetem Zakonu ljubezni in ne stori vedno tega, kar hočemo mi.

Po petih letih je nato skozi mene prodrla Božja beseda, torej božji preroški Duh. Že 22 let me Bog imenuje Moja prerokinja, jaz pa sem Njegov otrok. Ljubim Boga, svojega Očeta. Vem, On noče cirkusa, nesmiselnih zunanjih oblik. Hoče zaupljiva srca svojih otrok, da v veselju in žalosti pridemo k Njemu, da korak za korakom izpolnjujemo Njegove svete zapovedi in Govor na gori.

Ko je skozi mene prodrla preroška beseda, sem iz govorice srca doživela: Korake k molitvi in izkušnje v molitvi in po njej - mir, spokojnost, rastoče zaupanje v Boga, notranje veselje in vero, da je Bog, ki nam je blizu, nam pomaga iz dvomov, skrbi in žalosti, mala lučka ljubezni, ki je nenadoma gorela za Boga in mnogo drugega - to so bile prve Božje izkušnje.

V nadaljnih 22 letih sem občutila, kako se je moja duša potopila v tok življenja, ki je Bog in stik z Bogom je postal vedno močnejši. Po 22 letih sem v izvoru svoje duše v neprestanem stiku z Božjim Duhom. To je govorica srca, ki govori meni in skozi mene. To je Bog, neskončna ljubezen.

Iz postopnih Božjih izkušenj je nastal koprneč komunikacijski tok do Njega, ki mi je tako rekoč v malih Božjih izkušnjah dal okusiti, kaj se pravi, zavestno biti povezan z Njim in doživeti, kaj pomeni, da se duša potopi v mogočni vsetok, Boga. To je podobno kot pri ribi, ki ve za svoj življenjski element, vodo in se v njej počuti varno.

Doživela sem, kako so mnogi moji bratje in sestre izkusili na Notranji poti, ki se uči v Univerzalnem življenju, kaj pomeni za človeka, da najde pot iz obupa, strahu, stisk in usod, se zaupa Njemu, ki je Sam milost, pomoč in Edini, ki nas lahko razveseli in osreči, ter nam pusti v najmanjših Božjih izkušnjah okusiti, kaj pomeni, če se mu vedno bolj približamo. Zaradi tega pa se moramo najprej spoprijeti s svojim zemeljskim obstojem in se vprašati: Hočem ostati tak kot sem ali hočem doseči višje etično-moralne vrednote? Da, ali si sploh hočem postaviti cilj, da se približam Bogu. Če da, je najprej napovedan boj s samim seboj in spoprijem z lastnim napihnjenim egom, ki se postavlja nad druge in ve vse najbolje, celo bolje od Boga.

Dragi brat, to pojasnilo ni noben recept - mogoče pomoč zate, mogoče pa tudi za mnoge, ki berejo to malo brošuro "Prerok".

Domačin:

Lahko to poizkusim? Naj Boga preizkusim?

Prerok:

Ti veš, da ne misioniram. Če bi rad začutil, da je Bog tebi in nam vsem čisto blizu, potem lahko storiš podobno.

Domačin:

Bom potem prerok?

Prerok:

Prerok se ne da postati. Osnova preroštva je naročilo od zgoraj, od Boga. Bog pripravi človeka za preroštvo, ko je napočil čas za preroško dolžnost. Podobno kot meni, ki sem bila pripravljena z udarcem usode in vodenjem k pravemu Bogu, je šlo vsem prerokom. V duši preroškega človeka leži Božje naročilo, da si kot človek prerok. Ko pride ura, pokliče Bog človeka k preroški dolžnosti. Bog pozna veliko poti, da prebudi preroškega človeka, čigar duša nosi naročilo za preroštvo. Pri meni je bil najprej udarec usode, nato je sledilo pet let priprav na preroštvo, brez da sem to vedela. Ko sem bila stara 40 let, me je Bog imenoval za preroka.

Kot je bilo že rečeno, posameznik ne more sam od sebe postati prerok. Mnogi so mnenja, gotovo tudi ti, da je bila preroška dolžnost - rada bi rekla: preroški jarem - zaželen. Iz svoje lastne izkušnje ti lahko povem: Resnično ni zaželena, kajti prerok nima nobene svobode, kar se tiče preroškega naročila. Preroško dolžnost mora izvršiti, ker leži v njegovi duši. Zaradi tega je tako rekoč Božji ujetnik.

Dragi brat, lahko verjameš, da sem že večkrat hotela pobegniti od preroštva. On, veliki Bog, me je vedno znova ujel in moram priznati, da sem se spet pustila ujeti. Vprašal boš: Zakaj, če je preroštvo jarem? Ne morem ti povedati. V duši preroka je pripravljenost na žrtve, volja za žrtvovanje, predanost Bogu, ki preroka, človeka vedno znova obvlada in ga tako rekoč potiska v Njegov jarem - da stori, kar je Božja volja. Če čitamo zgodovino prerokov Stare zaveze, ugotavljamo, da so vsi neizmerno trpeli zaradi svojega božanskega naročila. Marsikateri prerok se je Bogu upiral - pa vendar se je spet vrnil in ponovno šel v preroški jarem, da bi delal kar je Božja volja.

Če gledam nazaj na teh 22 let, v katerih sem tako rekoč v preroškem jarmu, moram vprašati sebe, človeka: Kako si to prestala? Dobesedno sem šla skozi "pekel", ki so mi ga pripravili moji soljudje in ga delno še danes pripravljajo. Meni je šlo podobno kot mučeni živali, ki je izpostavljena ljudem in se konec koncev ne more umakniti bolečinam, ker ljudje nočejo drugače. Morala sem npr. doživeti, da so ljudje, ki so Bogu dali najvišjo obljubo, to spet odložili brez očitkov vesti, če so jih bližnji grajali zaradi nepravilnega vedenja ali so jih opomnili na obljubo Bogu, da se z bližnjim spravijo in živijo v miru. Ali da so nas prakristjane vključno z mano tako imenovani cerkveni pooblaščenci za obrekovanje drugače mislečih diskriminirali in obrekovali ter o delu Kristusa in o meni razširjali najnizkotnejše laži, kar se dogaja še danes. Zakaj? To že vem: Pri tem ne gre samo zame, za mojo osebo - gre za to, da javno spravijo na slab glas vse tiste, ki uresničujejo Govor na gori in da se po vsem svetu rehabilitira tudi Kristusa, v imenu katerega se je v preteklih stoletjih zgodilo toliko gnusnega.

Vedno in vedno znova sem se opogumila, se otresla zlobnih obrekovanj in diskriminacij in se usmerila na Boga s stavkom, katerega sem se oklepala 22 let: "O Bog in Gospod, ne pustim Te, ker me Ti blagoslavljaš!"

Dragi brat, ne misli, da sta inkvizicija in srednji vek minila. Danes obstaja moderna inkvizicija. V srednjem veku so ljudi obrekovali, jim pripisali čarovništvo in krivoverstvo ter mnoge od njih zažgali na grmadi pred tisoči ljudmi. V preteklih 22 letih se je o delu Kristusa Boga in o meni, kot popolni tarči, lagalo vse mogoče; bila sva obrekovana in izpostavljena preziru. Pred mnogimi milijoni Nemcev sem bila po radiu in televiziji bičana in blatena z umazanijo, ki je njim lastna. S tem so me hoteli maltretirati. V svojih rokah so imeli in imajo dobro orožje, ker so jim in jim še nemška sodišča priznavajo laži, obrekovanja, diskriminacije in sramotitve, kot tako imenovano izražanje mnenja; dana sem jim tako rekoč v roke, da bi lahko Božje delo in mene sistematično in načrtno obmetavali.

Domačin:

Kako si vse to zdržala?

Prerok:

Kot je Jezus rekel smiselno: Kot so preganjali Mene, tako bodo preganjali tudi vas. - Prav to, da so delo in ljudje, ki so prakristjani, vključno z mano, tako preganjani in diskriminirani, je znak, da Jezusovo besedo jemljemo resno, iz česar sledi, da je Bog z nami. Meni je pomagalo vedenje o reinkarnaciji, kajti podobno kot so se farizeji in pismouki pred 2000 leti vedli nasproti Jezusu in pozneje Neron, rimski cesar, ki je prve kristjane vrgel levom, da jih požrejo, podobno se je pod plaščem "Kristus" godilo v srednjem veku, v križarskih vojnah in oslabljeno se to dogaja še dandanes. Za časa Nerona so imeli areno. Danes je forum radio, televizija in tisk. Prakristjanov ne ubijajo več, temveč jih kot gobavce ožigosajo. V Božjem Duhu 2000 let ni niti en dan. Kaj je potem 2000 let glede na reinkarnacijo! Če so se isti 10- ali 20 krat vračali z enakimi bremeni, potem to še ne pomeni, da bi se hoteli enaindvajsetič poboljšati. Nočem trditi, vendar kaže, da danes nastopajo isti ljudje, ki so pred približno 2000 leti o Jezusu Kristusu razširjali laži, ga obrekovali in zasmehovali, ki so prve kristjane preganjali, jih metali levom, se v srednjem veku ukvarjali z žigosanjem drugih, ter zagovarjali križarske vojne. Danes nadaljujejo s svojim delom proti Božjemu delu in tistim ljudem, ki stremijo za tem, da bi naredili korake h Kristusu.

Ko bi bila ostala gospodinja in bi bila preroštvo odklonila, torej ne bi pustila, da po meni govori Kristusov Božji duh, predvsem ne v javnosti, bi mene gospodinjo, ne preganjal in diskriminiral noben pooblaščenec za sekte, nihče ne bi o meni širil laži. Ker pa sem delala in delam to, kar hoče Bog - da sem namreč Njegov instrument - se mi vse to dogaja. Če natančneje opazuješ ves name usmerjen potencial laži, diskriminacij in smešenj, potem prideš do prepričanja, da se ne napada ženo, temveč Preroškega Duha, ki ljudi kliče, da bi drug z drugim sklenili mir in ga ohranjali ter svoje negativne misli, govorjenje in dejanja merili z zapovedmi, ali ustrezajo Jezusovemu nauku. Ker Jezus Kristus danes spet govori proti cerkvenemu institucionalnemu cirkusu, po cerkvenem mnenju ta, ki se razodeva ne sme biti Kristus Boga. Če bi to odobravali, bi bili papež, kardinali, škofje, duhovniki in župniki brezposelni. Tako bi bila tudi država na boljšem s svojimi prihodki od davka, odpadle bi cerkvene subvencije, visoki prejemki kardinalov in škofov in cerkveni vernik, človek, ki je zasužnjen z domnevnim večnim prekletstvom, bi si lahko oddahnil v zavesti: Bog je navzoč povsod in njegova velika ljubezen do vseh ljudi je Njegova milost, Njegova pomoč. Strah pred Bogom, ki kaznuje, bi odpadel in marsikdo bi se s postopnim izpolnjevanjem Božjih zapovedi in Govora na gori opogumil ter brez ceremonij, samo z ljubeznijo do Boga, našega večnega Očeta sledil Jezusu Kristusu.

Moj človek in moji nagibi niso bili tisti, ki so me vedno znova dvignili in me vnovič postavili na sramotilni steber, to je bila moja duša. Eno vem: Boga, tvojega, mojega in našega Očeta ljubim iz vsega srca, iz vse duše, z vsemi svojimi močmi in zato ljubim tudi svoje bližnje. To mi je vedno znova vlivalo pogum, da sem šla k soljudem in bila z njimi. V Zavezni skupnosti Novi Jeruzalem niso bili vselej bratje in sestre, ki so bili zvesti Kristusu, med njimi so bili tudi Jude, ki samo svojih srebrnikov še niso vrgli v tempelj.

Kristus se torej ne more zanesti na vse, ki so Bogu rekli da, lahko mi verjameš, da so mi takšni neznačajni ljudje neizmerno otežili življenje.

So pa tudi drugi, ki so svoj karakter krepili, tako da so svoje grešno, ki je neznačajno, s pomočjo Kristusa našega Odrešitelja obžalovali in očistili in ker enakega niso več storili, so zvesti nasledniki Jezusa Kristusa. Noben človek ni popoln. Kdor pa v zaupanju na Boga gradi svojo vero, ta si pridobi notranjo izkušnjo in z njo gotovost, da je Bog blizu vsem in da nas ljubi. Prav ta božanska izkušnja nam pomaga, da iz slepe vere zorimo v gotovost, da je Bog ljubezen in bi nas rad vodil, če to hočemo. Kdor je svoj karakter okrepil, ta o bližnjem ne bo več razširjal laži in ga obrekoval ter diskriminiral. Tudi ne bo postal Juda in ne izsiljevalec.

Domačin:

Počasi vas vedno bolje razumem, tudi tebe. Kaj naredite če vas zapustijo ljudje, ki so se imenovali prakristjani?

Prerok:

Skupnost prakristjanov ne veže. Spoštujemo svobodo vsakega posameznika, tudi takrat, ko nekateri postanejo “informatorji” cerkvenih pooblaščencev za obrekovanje manjšin. Pri naši skupnosti ni prisilnega krsta. Jezus iz Nazareta nas je smiselno učil: najprej učite, nato krščujte. To pomeni: Če človek korak za korakom izpolnjuje Božje zapovedi in Govor na gori, se potopi v tok Svetega Duha in se duhovno prerodi, je torej krščen z ognjem Svetega Duha: Krst dojenčkov je krst z vodo. Voda ostane zemeljska voda, tudi če jo trikrat blagoslovijo duhovnikove roke, ki so prav tako omadeževane kot roke vsakega drugega občana. Prakristjani pustijo svobodo vsakemu. Kdor pride k nam s poštenim srcem, je dobrodošel. Kdor spet odide, tega ne zadržujemo.

Domačin:

Zavezna skupnost Novi Jeruzalem so vendar prakristjani v Univerzalnem življenju. Vedno znova slišimo, da imate nenavaden odnos do zakona in partnerstva. Kako je s tem? Mi lahko odgovoriš tudi na to?

Prerok:

Zakaj ne? Zakon pomeni: dva človeka si obljubita ljubezen in zvestobo. Zaobljubita se tudi, da bosta dobra starša otrokom, ki bodo izšli iz te zakonske zveze, da bosta zanje skrbela ter da bosta zanje odgovorna dokler ne odrastejo. Če pa pogledamo številne zakone, ugotavljamo, da je prišlo do prepira in zmerjanja že pred sklenitvijo zakona. Vedno znova sta se sporazumevala in tako sklenila zvezo v harmonični fazi ali pod pritiskom odgovornosti ali zato, ker je bil otrok na poti. Najkasneje po tako imenovanih medenih tednih je med polizan in predzakonski spori se nadaljujejo. Ker živita tesno skupaj in mogoče še zaradi finančnih skrbi se med tem pripravlja krizno obdobje, ki bo nekega dne izbruhnilo. Pri prvem prepiru gre često za malenkostne stvari, ker eden ne napravi, kar drugi od njega pričakuje. Nato sledijo obojestranski očitki, potem obojestransko dolgočasje, ko drug z drugim govorita le še tedaj, ko se nekaj zares mora reči. Če so iz zakona izšli otroci, potem so ti velikokrat predmet pogovora, govori se o njih ali z njimi, vendar pa si sama zakonca nimata več dosti povedati.

Ko je lak obljube, da se bosta obojestransko ljubila in si ostala zvesta, v veliki meri odpadel, se često začne spogledovanje z drugo žensko ali z drugim moškim. Po spogledovanju pride koketiranje, sledi flirt in nato "trdno prijateljstvo"! Mož ima "prijateljico", žena "prijatelja". Trpijo otroci. Drug do drugega sta sovražno razpoložena. Novo krizno žarišče se je vnelo. Zdaj gre za to, kdo je koga prevaral. Če je enega partnerja pri tako imenovani zakonski zaobljubi "zaneslo", potem se drugi posluži vseh sredstev in intrig, da bi tistega, ki je razbil zakon ujel in ga vezal nase, ker sta končno ja poročena, čeprav sta že pred poroko bila na smrt skregana - kot pravi narod. V drugih zakonskih primerih eden od partnerjev poseže po alkoholu, da bi utopil svojo žalost in vezanost. Drugi spet se vrže na delo, da ne bi prišel tako zgodaj domov. Nešteto je primerov odtujenosti z ustreznimi posledicami.

Človek je domiseln, ko gre za to, kako bi okronal svoj ego. Če to nekaj stane - pa naj bo kar hoče - bo vedno našel krivca, toda nikdar sebe kot sokrivca. Mnogokrat je vseeno kaj mora vložiti; če je to telo, lepe oči, sredstvo diskriminacije, intrige ali otrok kot sredstvo za izsiljevanje - važno je da dobi kar hoče. Kaj briga posameznika, če je kristjan ali ne? Kaj ga briga, kaj pravi o tem Sveto pismo: Kaj se posameznika tiče Bog, kadar kričita nepošteno poželenje in ego? Vedno trpi slabotnejši.

Marsikdo meni, da se mora pokazati dobrega in se delati, kot da je ostal na uhojenih tirih. Kako dolgo le - za tem se prevrne vlak poln očitkov, prešuštva in sovražnosti. Ni ju ravno spet pripeljala skupaj dobrota. Iztiril je tovorni vlak naložen s nepremaganim, nikoli sitim jazom. Marsikdo meni, da bi ga bilo treba spet postaviti na tire, ne da bi ga izpraznili. Tovorni vlak sedaj pelje po slepem tiru. Na koncu se vse aranžira. Slabotnejši popusti in naredi kar hoče trdovratnež. Po desetletjih se navadita drug na drugega, vsak je zdaj prevzel programe drugega, oba sta postala "eno meso". Dajeta vtis, da sta uspela, da se dobro razumeta, njun zakon je rešen. Zakaj? Žar je ugasnil, vse se je spremenilo v pepel. Ohladilo se je življenje. Pepel se pač razume.

Roko na srce, čisto odkrito - ali ni v mnogih zakonih podobno kot sem opisala. Če ne bi bilo tako, potem ne bi bilo toliko ločitev in slepih postaj, ko potem vsak dela to kar hoče drugi, ker sta se z ranžiranjem zaranžirala. Postala sta en program, ki pa ni kristjanski, ampak "zakonski" - zdaj počne vsak to, kar hoče drugi. Mnogi ne izgubijo upanja na naslednji, boljši zakon. Saj vendar enkrat mora priti "prava" ali "pravi"! Zgodi se. Na novo se zaljubijo. Vedno znova mislijo, da je velika ljubezen, po kratkem času pa le morajo spoznati, da je bila spet enkrat le zasvojenost po odnosu.

Iz tega gozda ali goščave zasvojenosti po odnosu - naj to imenujemo "prijateljstvo", partnerstvo ali zakon - je prišlo veliko bratov in sester v Univerzalno življenje in pozneje v zavezno skupnost Novi Jeruzalem. V tej skupnosti so si ljudje zadali nalogo, da si bodo prizadevali za višje etične in moralne vrednote, tudi v zakonu in partnerstvu, da bi živeli po Jezusovih besedah: Slišali ste, da je rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam povem: Kdor ženo poželjivo pogleda, je z njo že prešuštvoval v svojem srcu...Kar velja za moža, velja seveda tudi za ženo.

Posamezni bratje in sestre so kmalu za tem začeli snovati spet to, kar je v današnji družbi tako v navadi. Svoje obljube, da si bo prizadeval za višje etične in moralne vrednote ni izpolnil vsak. Začeli so flirtati s tistim, ki jim je ravno ugajal, ali so se odpeljali sem ali tja, ker je šlo "samo" za izpolnitev nekega "naročila iz podjetja" in, in, in... Marsikdo se je usmerjal bolj po svojih nagnjenjih naslade, ki bi mu jih lahko izpolnila ženska ali moški, namesto da bi si sam prostovoljno prizadeval za prejeta božja načela Desetih zapovedi in Jezusovega Govora na gori.

Zasvojenost z odnosom, ki vodi do menjavanja odnosa ali flirta z drugim ni božji zakon. Posledica je bila, da so jih bratje in sestre zavezne skupnosti Novi Jeruzalem, ki so si prizadevali za višje vrednote in ideale - ki so Jezusov nauk vzeli resno, vedno znova opozarjali na te stare pregrehe. Prizadeti posamezniki, ki so živeli v tem precepu, so se premislili in prosili svojega partnerja za odmik - ne za ločitev - da bi se lahko orientirali. Drugi so se za krajši čas oddvojili, da bi lahko obdelali programe sporov, ki so jih prinesli s sabo. Božanski zakoni služijo ubogljivemu. Drugi spet so se v zakonu prepirali in pričkali naprej tako dolgo, da se niso mogli več zadrževati med voljnimi brati in sestrami zavezne skupnosti Novi Jeruzalem. Zapustili so skupnost. Drugi spet so svoje prepire omejili, toliko bolj pa so se potem prepirali s kolegi na delovnem mestu. V marsikaterem podjetju so se pokazale posledice in prišlo je do težkih napak. Tisti, ki so se trdno držali božjih zapovedi in naukov Kristusa Boga, so povzročitelje nagovorili: Priporočili so jim, da svoje zakonske zadeve umirijo, torej zaključijo po božjih zapovedih in po Jezusovem Govoru na gori. Če je bila zakonska zveza zelo zavožena in so se v podjetjih nadaljevale težke napake, zaradi katerih je bilo potrebno nagovoriti vedno znova, so od časa do časa morali zapustiti skupnost. Drugi so hoteli nadaljevati svoje eskapade, tako kot je v navadi vsepovsod in marsikdo je izsiljeval zakonskega partnerja, ki se je trudil z otroci resno živeti po Jezusovem nauku.

Dam ti primer, da boš videl, kakšen napačen razvoj smo morali preprečiti v Zavezni skupnosti.

Pred mnogimi leti je prišel k nam prakristjanom nek brat, ki je imel ugleden položaj, da bi delal z nami. Kmalu se je zvedelo, da kljub obstoječemu zakonu neguje prijateljstva. Zvedelo se je, da je iz te igre vzajemnega odnosa od zakonca k prijateljstvu in od prijateljstva k zakoncu izšel nezakonski otrok. V tem vrtiljaku spolne zasvojenosti se je spočel drugi nezakonski otrok. Prvi zakon se je razbil. Iz prijateljstva, v katerem sta se rodila dva nezakonska otroka, je nastal drugi zakon. Ni trajalo dolgo, ko je novo "prijateljstvo" prekrižalo drugi zakon. V teku tega zakona s prijateljstvom - tako se je izkazalo po letih - je prišlo do nadaljnjih eskapad, ki je razbijal zakon. Če so bila "poznanstva" poročena ali ne, je v igranih filmih obeh partnerjev igralo komajda kakšno vlogo, saj noben ni bil kaj prida zvest. Ker se je za to in še za marsikaj drugega razvedelo pri prakristjanih, so se za tako nemoralno vedenje zaprla vrata v Zavezno skupnost Novi Jeruzalem. Njeni členi so sklenili, da bodo tudi v tem pogledu dosledno sledili nauku Jezusa iz Nazareta in da bodo upoštevali zakone zvestobe, častnosti in miru v zakonu in partnerstvu. Ker posebno v odnosu moški-ženska in tudi kar se tiče zakona in partnerstva delujejo močni vedenjski vzorci, torej programi, ki so se tisočletja zgrajevali in vkoreninjali, je potreben napor vsakega človeka, da bi prišel iz teh starih zavoženih tirov in tudi živel etična načela Govora na gori. Za to so si prizadevali ljudje vseh časov, ki stopajo po Notranji poti in tudi členi, Zavezne skupnosti Novi Jeruzalem.

Ni lahko, vendar, kdor v tem smislu naredi korake, občuti kako se osvobodi od poželenj, od zasvojenosti z odnosom in podobnim. To se pozitivno odraža v njegovem življenju in v skupnosti, tudi v zakonu in partnerstvu.

Domačin:

Čudim se. Ti vse to rečeš tako odkrito - tako pač, kot očitno trenutno je. Menim, da je dobro, da ste dosledni. V moji verski skupnosti se tudi govori o takih zadevah, navsezadnje pa le ostane vse pri starem. Evangeličani ostanejo evangeličanski, vseeno ali imajo za sabo tri zakone in ob zakonu nekoliko "prijateljstev", vseeno ali jemljejo Jezusov nauk resno ali ne. Navsezadnje je vseeno ali nekdo stalno skače čez plot ali sta si zakonca zvesta kljub prepiru in zmerjanju. Novica se včasih razširi po mestu kot opravljanje, ni mi pa znano, da bi prišlo do kakršnih koli posledic v okviru cerkvene občine.

Prerok:

To je ravno zlo. Če bi bila cerkvena gosposka dober zgled ljudem, da bi tako postopoma sledili Kristusu, potem bi lahko nagovorila take nepravilnosti. Iz katoliškega in luteranskega nauka bi nastal kristjanski nauk, ki je višja etika in morala. Tedaj bi bilo vse manj malih vojn v zakonu in partnerstvu, pa tudi manj brutalnosti, manj kriminala in manj vojn. To ne pomeni, da so prakristjani v Zavezni skupnosti popolni. Važno je, da je cilj višje etike in morale, cilj slediti Jezusu, Kristusu viden v dneh, ker posameznik dela korake k višji etiki in morali, torej se počasi podaja v Jezusove stopinje.

Nepravilnosti, ki so bile v Zavezni skupnosti Novi Jeruzalem sem zato nagovorila tako odkrito in brez olepšav, ker smo se odločili, da bomo korak za korakom izpolnjevali Božjo voljo, ki je razodeta v Desetih zapovedih in Govoru na gori. Za to smo se odkrito opredelili. Ker smo malo ljudstvo 700-tih bratov in sester, hočemo uresničiti to, kar oznanjamo na zunaj. Procesi očiščevanja, ki ob tem tečejo, ravno kažejo, da jemljemo Jezusov nauk resno in ne da samo govorimo o tem.

Pri vsem tem pa prakristjani Zavezne skupnosti Novi Jeruzalem niso pobožnjaško ljudstvo. Tisti, ki so Jezusov nauk vzeli resno, se borijo s svojimi napakami, s svojimi slabostmi in starimi negativnimi vedenjskimi vzorci, borijo se sami s sabo, da bi se približali cilju višjih vrednot in morale. Tako se Zavezna skupnost Novi Jeruzalem lahko pogosto primerja s koritom umazane vode. Tisti, ki delajo korake k višjim idealom in vrednotam, si prizadevajo, da očistijo, da bi se voda v koritu zbistrila, da jo nato lahko ponudijo tistim, ki prav tako pošteno in iskreno stremijo po tem, da bi izpolnili Božjo voljo. Da pa brate in sestre, ki segajo v nečisto vodo, da bi izčistili umazanijo in da bo voda postala bistra, okrepljeno napadajo, seveda tudi javno v medijih, je logična posledica. Tisti, ki plavajo proti toku in se borijo proti nečistemu toku, so vedno neprijetni.

To bojevanje v procesu razčiščevanja in čiščenja mora biti. Navsezadnje je Zavezna skupnost Novi Jeruzalem nastala, da bo korak za korakom izpolnjevala Jezusov Govor na gori. V življenju vsakega posameznika in v skupnem življenju prakristjanov v Zavezni skupnosti je treba izpolniti mir, ki ga zapoveduje Govor na gori. Borba, da vztrajamo pri tem kar smo si zadali kaže, da pri nas ni tako kot je običajno pri institucionalnih kristjanih: imenuj se kristjan, vendar živi tako kot hočeš, pa čeprav nekristjansko.

Na tak način se je čistilo in se čisti majhno ljudstvo, da ostane zvesto obljubi: Sledi Jezusu Kristusu in stori kar je Božja volja. To nas učijo Deset zapovedi in Govor na gori in so naše merilo.

Velik del bratov in sester Zavezne skupnost Novi Jeruzalem si iskreno prizadeva in se trudi, da izpolnjuje kar objavljamo v spisih in predavanjih: Korak za korakom uresničevati nauk Jezusa Kristusa, da bi se tako vraščali v življenje po Božjem zakonu. Da se to ne zgodi od danes na jutri, je samo po sebi razumljivo. Toda dobra volja pripelje na pot in pelje po poti do dejanj po Božji volji.

To je resnica, ljubi brat. Tako imenovani eksperti katoliških in evangeličanskih institucij se ne ukvarjajo s procesom, kako priti do prakristjanskega življenja. Ukvarjajo se edino s tem, da pritegnejo bivše prakristjane iz Zavezne skupnosti. Pri tem zaslišujejo samo tiste, ki so se v Zavezni skupnosti izfiltrirali iz nečiste vode v koritu in so dobili ponujeno alternativo: držati se tega za kar smo se skupaj odločili, kar tudi oznanjamo navzven, ali pa naj, če med tem drugače mislijo, zapustijo Zavezno skupnost Novi Jeruzalem. To kar odgovorni za sekte delajo z enostransko in osebno pobarvanim prikazovanjem, kar bi lahko označil kot mulj, je spet proizvod mulja in blata in to nato spretno ponudijo tistim, ki to požirajo. Vsebujejo vsemogoči nesmisel in posebnosti, kar je marsikateremu odgovornih za diskriminiranje drugače mislečih bližje kot višja morala in vrednote, ki jih je učil Jezus Kristus.

Kot že rečeno, prakristjanski nasledniki Jezusa Kristusa niso popolni, toda tisti, ki so dobre volje gredo naprej, da bi dokazali da se Govor na gori da živeti, čeprav je včasih težko, ker velja, da se ne gibljemo več po starih, nemoralnih tirih. Da bratje in sestre iz Zavezne skupnosti, ki so si za cilj postavili izpolnjevanje Jezusovega Govora na gori prosijo tiste, ki bi se še naprej radi premikali po tirih vse preveč človeških navad, naj zapustijo Zavezno skupnost, je popolnoma razumljivo. Če se ne spuščamo v prevelike kompromise in če se vedno znova usmerimo na obljubo, da bomo sledili Jezusu Kristusu, se religiozna skupnost čisti in to je dobro. Da je marsikdo od tistih, ki je izstopil iz skupnosti prakristjanstva odšel ali da gre h katoliškim ali evangeličanskim izvedencem, ki so si vzeli za nalogo diskriminirati drugače misleče in male verske skupine, je obžalovanja vredno, toda vsak ima svobodno voljo.

Ravno tisti, ki v Zavezni skupnosti niso mogli izživeti svojih nemoralnih in neetičnih tendenc nato govorijo o tem, kako prakristjani v Zavezni skupnosti Novi Jeruzalem vzpodbujajo k nenavadnemu obnašanju v zakonu in partnerstvu.

Dragi brat, mi vsi smo ljudje kot ti. Vendar pa se boj s samim seboj, da bi z bližnjim živeli v miru začne že v zakonu in partnerstvu. Če je tam mir in če uspešno shajamo drug z drugim, tedaj lahko sklenemo mir tudi z drugimi so-ljudmi in razširimo krog delovanja drug za drugega. Stremljenje po višjih etičnih in moralnih vrednotah, načelih in idealih marsikdo opazuje z lastne perspektive, ki jo v tem okviru zaznamuje z lastnim razmišljanjem in načinom življenja.

Nismo proti zakonu in partnerstvu smo pa proti takim zakonom in partnerstvom, kot sem jih zgoraj omenila in ki so v naši družbi pogosto v navadi. Mi hočemo zvestobo, mir in sožitje, tudi v zakonu in partnerstvu, povezanost - in ne zasvojenost z odnosom, pri čemer oba gledata le na svoje telesno ugodje. Tudi proti telesnosti nismo - mnogi temu rečejo seksualnost - temveč proti zasvojenosti z odnosom, proti nezvestobi, nemiru in menjavanju prijateljstev zaradi telesnosti. Mnogi prakristjani Zavezne skupnosti Novi Jeruzalem so si zgradili idealno sliko v smislu višje etike in morale in si zadali nalogo, da se poplemenitijo, naredijo korake v zakonu in partnerstvu, prav tako v stanovanjskih skupnostih v katerih živijo skupaj družine, pari pa so si zvesti, da bi dosegli enost z veliko družino. Kajti kot je rečeno, na Zemlji naj postane podobno kot je v nebesih, v skladu z našo molitvijo Oče naš "Tvoje kraljestvo pridi, Tvoja volja se godi kot v nebesih, tako na Zemlji".

Domačin:

Pravzaprav, vsaj tako se mi zdi, mora biti dober občutek, če imaš cilj, ki se splača, pa četudi je postavljen visoko in zahteva veliko truda. Potem vsaj vemo zakaj živimo in si prizadevamo.

Prerok oprosti, imam še eno vprašanje: Kako je, če se prepirate? Kako se obnašate?

Prerok:

Eden ali drugi včasih postane emocionalen, toda najkasneje tedaj, ko poležejo valovi razburjenosti, se prakristjan na Notranji poti spomni: "Stoj! Vseeno ali je moj brat ali sestra v tej situaciji ravnala narobe, jaz najprej poiščem s v o j delež, bruno v svojem očesu in tega očistim. Če se razburim nad bližnjim, pomeni, da imam jaz še enako napako na sebi in v sebi". - Takrat ni več tako težko razčistiti s sabo in s svojim bližnjim ter skleniti mir. Oba sta za eno spoznanje bogatejša.

Tisti, ki so v Zavezni skupnosti Novi Jeruzalem obljubili biti zvesti Kristusu, govorijo jasno, tudi še danes, da bi to za kar smo se zavzeli, tudi korak za korakom izpolnili. Pri prepiru ne gledamo samo na tistega, ki bi rad imel prav, temveč si prizadevamo za pravičnost, ki pravi: V nekem sporu ni kriv samo eden temveč oba. Prav tako se morata oba nekaj naučiti iz dogodka in iz problematike, zaradi katere je prišlo do prepira. Vsi smo si vzeli za nalogo, da pomagamo svojim voljnim bratom in sestram, kako to pretehtati. Vendar, kdor noče sprejeti, za kar si prizadevamo, da namreč postanemo plemenitejši in prefinjeno mislimo, da pomagamo ljubezni in zvestobi, da se okronata, da dosežemo sožitje drug z drugim in drug za drugega, ta se dolgoročno ne bo počutil dobro med nami in bo prej ali slej zapustil Zavezno skupnost Novi Jeruzalem.

Domačin:

Ni vam lahko, to drži!

Prerok:

Pred zmago je vedno boj, zlasti še v drobnih dnevnih situacijah. Kristus je naš vzor in On nam stoji ob strani s Svojo močjo, če ostanemo usmerjeni na Njega. Bog pač ni nad oblaki, temveč je vsakemu od nas čisto blizu. Če se ravnamo po Njegovih zapovedih, se v nas in okoli nas marsikaj spremeni na boljše.

Domačin:

Čutim, da je to res kar praviš. Verjamem torej in še naprej se bom ukvarjal s tem, da vidim, da kakšnih izkušenj bom prišel. Vaš primer sicer govori zase, vendar zame s tem še ni dokazano. Veš kaj mislim?

Prerok:

Razumem, kaj hočeš reči. To kar piše v Svetem pismu naj vernik enostavno veruje in pika. Vendar tudi tu je tako kot v našem celem življenju: Resnico najdemo samo takrat - tudi v Svetem pismu - če si prizadevamo in delamo to, kar je učil in živel za vzor Jezus Kristus. Če želiš, vzemi v roke Sveto pismo in se poglobi v Deset božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori in primerjaj z njimi svoje razmišljanje, govorjenje, svoje celotno obnašanje, tudi svoj zakon in partnerstvo. Če boš spoznal, kaj je v nasprotju z božjimi zakonitostmi, potem obžaluj in očisti, tako da prosiš za odpuščanje, odpustiš in popraviš, v kolikor se še da popraviti. In če teh spoznanih napak in neprijaznosti, torej svojih grehov ne boš več počel, boš polagoma našel k sebi samemu in dosegel boš vedno bolj dar razpoznavanja med tem, kar je res in kar ni res. Takrat ti ne bo treba tako pogosto ugibati in spraševati - dano ti bo iz srca, ker je Bog dajajoča ljubezen.

Domačin:
Kaj bom potem prakristjan?

Prerok:

Ni nujno. Postati pravi kristjan, to je odločujoče - je cilj vseh tistih, ki ne samo, da verujejo v Kristusa, temveč svojo vero oživljajo z dejanji po volji Boga, z deli po Božji volji, ki pa naj pridejo iz srca človeka, ne iz razuma.

Domačin:

Ali mi potem vendarle ni treba postati prakristjan?

Prerok:

Nič ni treba - razen nekoč odložiti telo, kar imenujemo smrt. Bodi kristjan ali postani kristjan, takrat se bomo združili pod nebeškim svodom, kar pomeni: Bog je ljubezen in vsi smo Njegovi otroci, bratje in sestre v Njegovem duhu.

Naslednja brošura "Prerok" / Kazalo brošur "Prerok"

gor	Verzija za tiskanje

Začetna stran • Kontakt • Brezplačne informacije