Tukaj ste: začetna stran > Preroštvo > Zakaj govori Bog, Večni?

Zakaj govori Bog, Večni?


Gabriele, Božja prerokinja in poslanka,
odgovarja na to vprašanje:

Iz pretekle zgodovinske vemo, da je Bog, Večni, vedno takrat poslal k nam ljudem preroke, po katerih ni samo resno svaril, temveč tudi intenzivno kazal pot, ko je naraščala podivjanost naroda, ki se je kazala v najnižjih izgredih in ekstazah človeškega jaza ter z nezaslišanimi kršitvami temeljnih načel Božjega reda sprožila odločilen preobrat v zgodovini človeštva.

Ko opazujemo naš današnji svet in analiziramo dnevne dogodke, je očitno, zakaj Bog v tem času pošilja preroka, po katerem se razodeva. Tisti, ki je buden, spozna, da zdaj živimo v mogočni prelomnici zemeljskega življenja, v preobratu, kakršnega v zgodovini človeštva še ni bilo. V našem času doživljamo začetke in dogodke, ki so slikovito prikazani v Janezovem razodetju.

Katastrofe, tako v svetu kot tudi tiste, ki izhajajo iz zemlje, naraščajo. Ljudje so v veliki meri uničili zemljo in njen ščit, atmosfero. Stratosfera se vedno bolj odpira. Vplivi iz vesolja nas, ljudi, prizadevajo na različne načine.

Morja so postala odlagališča smeti človeške nekulture; v njih najdemo odpadne vode neštetih tovarn in odložene radioaktivne odpadke, ki sevajo. Zemljina tla so izlužena. Podirajo velike površine tropskih deževnih gozdov, ki so zemljina pljuča. Ogromne količine deroče vode so preusmerili in zgradili ustrezne jezove. Manipulirajo z rastlinami in živalmi; živali neizrekljivo mučijo, tudi v laboratorijih zaradi poskusov. Na tisoče živalskih vrst umre, ker jim zemlja zaradi poseganja ljudi v delovanje narave ne more več nuditi življenjskega prostora s primernimi pogoji za življenje.

Ljudje postajajo vedno bolj kruti. S človeškimi organi delajo posle. Znanstveniki marsikatere smeri zavestno posegajo v področja in strukture življenja, nedopustno posegajo v red, ki ga je dal Bog, pred čemer jih je doslej še zadrževala določena naravna človeška plašnost. Doslej neznane bolezni se širijo. Usode se kopičijo in krepijo. Lakota, bolezni, zverinsko nasilni zločini, ogrožajo ljudi na vseh področjih zemlje. Razpon med revnimi in bogatimi je vedno večji. Vse več je škandalov, vedno več primerov korupcije. Neravnotežje, nepravičnost, manipulacija, ena sama laž tako v malem kot v velikem, pa tudi brezposelnost vodijo k vse večji napetosti. Nevzdržna stanja v svetu so vedno bolj drastična in alarmantna; razvojni dosežki že prehitevajo drug drugega - kar je še včeraj veljalo, je danes že nič in nično. To velja tudi za besedo mogočnikov na tej zemlji. Že na teh nekaj nenadnih osvetlitvah lahko odčitamo, da smo v prvi prelomni fazi velikega obsega in s katastrofalnimi posledicami.

Za stanje podivjanosti naroda je značilno, da izginejo vse etične in moralne vrednote. Razbrzdanost se širi. Očitno je, da institucionalno "kristjanstvo" ljudem ne nudi več opore. Cerkve so kljub svojemu blišču in zlatemu sijaju bolj prazne - tako prazne kot marsikatera "pobožna" beseda, ki so jo izgovorili in jo izgovorijo v njih. Mnogi, ki Boga, svojega Očeta in pot k Njemu iščejo v cerkvah, so morali ugotoviti, da Ga tam ni moč najti. Bog cerkvenega nauka jim ne pomaga razumeti njihove osebne usode niti soočiti se z njo. Izgubili so vero v Boga, ker z versko podobo ljubečega Boga ne morejo uskladiti tega, da ta Bog niti ni ublažil niti odpravil njihove usode, njihove bolezni in stiske ter vse nesnage, ki jo nosi svet. Bogu, ki svoje otroke pošilja v večno prekletstvo, težko zaupamo. Cerkveni oblastniki s svojim osebnim razkazovalnim sijajem predstavljajo le same sebe, namesto da bi učili in nepotvorjen nauk Jezusa, Kristusa, ter ga utelešali v zavesti, da sami niso ničesar, temveč le služabniki Tega, ki je vse in častili Njega, ki Ga je poslal Bog: Njegovega Sina.

Tako imenovani cerkveni dostojanstveniki se obešajo na državo, da bi prek države črpali cerkveni davek in podobno, torej ustrezne ugodnosti, ki si jih, kot je videti, lasti uradna cerkev - ki je državna cerkev. Cerkveno ljudstvo in narod plačujeta za cerkvene oblastnike, ne da bi vprašali, za kaj.

Če se spomnimo Jezusovega življenja, Njegovega nauka, veselega sporočila, oznanila velike Božje ljubezni ter s tem primerjamo današnje krščanstvo, potem ugotovimo: Od enostavnega in preprostega Jezusovega nauka je komaj kaj preostalo. Vse je naravnano na cerkveno oblast in cerkveni dobiček. Le redki cerkveni kristjani vedo, da so sami Božji tempelj ter da v njih biva Božji Duh. Redki vedo, da se lahko preprosto in enostavno obrnejo v notranjost, k Bogu srca, da bi se o tem, kar si prizadevajo vsakodnevno izpolniti, z Njim neposredno pogovarjali v molitvi ter se Mu približali z izpolnjevanjem Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori. Za to niso potrebni cerkveni knezi, pozlačene cerkvene zgradbe, dogme in verski obredi, temveč samo vedenje, da jih Bog, ki biva v srcih ljudi, ljubi in bi jim rad pomagal, če to hočejo. Potrebujemo samo vedenje, da je človek sam odgovoren za vse, kar stori, po smislu Jezusovih besed v Govoru na gori: Na dan sodbe moraš položiti račun za vsako nekoristno besedo. To velja tudi za zlobne misli, za nečisto občutenje in nizkotna dejanja, za ravnanje po najnižjih človeških nagonih.

Iz tega sledi, da bo človek tudi žel, kar je sejal. Kar moramo danes nositi in trpeti, nam ni poslal Bog; ni Bog onesnažil zemlje in morja; ni Bog posegel v atmosfero, da bi jo odprl; ni nam Bog poslal lakote, bolezni in trpljenja. Bog nam Svojega sina ni poslal zato, da bi se naučili, kako otrokom Tretjega sveta iztrgati organe, kako mučiti, ubijati in jesti živali, kako sekati tropske deževne gozdove in s pomočjo mogočnih jezov preusmerjati vodne žile zemlje. Bog nam Svojega Sina ni zato poslal, da bi nas učil, kako s komolčarstvom obogateti, tako da širi siromaštvo. Jezus nas tudi ni učil zverinskega vojnega početja in nam prav tako ni svetoval, da naj poslušamo cerkvene oblastnike. Nam, ljudem, je rekel: Sledite Meni, Jezusu, Kristusu! Kako? Tega nas je učil z enostavnimi, preprostimi življenjskimi pravili, ki so hkrati najvišji nauk. Ljudsko množico so držali leno in neumno in dopustila je, da so teologi in cerkveni oblastniki postali tudi upravitelji religije, ki nosi samo "kristjanski" plašček.

Naj Kristus Boga molči, ko popačijo Njegov nauk in ga uporabljajo za izvajanje oblasti ter zbiranje bogastva in ko zapeljujejo cerkvene vernike? Notranja religija, religija srca, globoka vernost v resničnem nauku, v institucionalnih cerkvah ni več prisotna.

Da Bog v tem času ljudem pošilja preroka, po katerem se razodeva, da bi Svoje otroke, ki jih ljubi, rešil muk, ki so si jih sami naložili in bodo po zakonu setve in žetve nekoč prišle nad vsakogar, lahko razume samo tisti, ki je postal gotov, da je Bog ljubezen, da On, Bog, naš večni Oče skrbi za nas, Svoje otroke. Dokaz Njegove velike ljubezni je Njegov Božji Sin, sovladar nebes, ki je prišel k nam, ljudem in nam kot Jezus iz Nazareta približal našega večnega Očeta ljubezni, ki ga je mogoče najti edinole v vsakem človeku - v molitvi v tihi kamrici ter z izpolnjevanjem Njegovih zapovedi in Govora na gori.

Te enostavne Jezusove besede, te napotke in življenjske nauke, da Boga, večnega Očeta doživimo v svojem srcu, so cerkveni dostojanstveniki namenoma potlačili. Ljudi so usmerili na uradne osebe, na župnike, duhovnike, škofe, kardinale ali na tistega, ki se pusti imenovati "sveti oče". Vsega tega Jezus ni hotel. In vsega tega tudi ne potrebujemo. Jezus nas je učil Očenaš ter da naj svojemu bližnjemu odpustimo in ga prosimo za odpuščanje ter da nam naš večni Oče lahko šele potem odpusti, če to storimo od srca. Tudi za to ni potrebna uradna oseba in osebna spoved ko si grešniki drznejo spovedati druge grešnike - domnevno po Božjem naročilu.

Ljubi Boga z vsem srcem, z vso svojo dušo, z vsemi močmi in svojega bližnjega kot samega sebe. To je enostaven in preprost nauk "seveda" preenostaven za cerkvene uradne osebe. Tu in tam ga omejeno izrazijo, toda pravega smisla tega velikega in enkratnega nauka ne ponazorijo in predvsem ne živijo po njem. Če bi zastopniki uradnih cerkva utelešali ta enkratni nauk, ljubiti Boga z vsem srcem, ne bi več imeli pravice imenovati se cerkveni dostojanstveniki.

Prav v tem času ko se naznanja mogočen zlom, je Bog ponovno poslal preroka, da bi človeštvu povedal: JAZ SEM navzoč. JAZ SEM tu, tudi v najtežjem času. - Bog pa ne bo nobenega človeka silil naj Ga posluša. Bog daje po preroku in kdor sprejme in dojame Njegove besede, jih torej udejani v vsakdanjiku, ta doživi Boga v svojem srcu.

Po več kot dvajsetih letih preroškega delovanja se še vedno počutim, da nisem dorasla tej mogočni nalogi. Nikoli nisem hotela biti prerokinja. Toda v prerokovi duši je Božje navodilo, ki ga prerok mora izpolniti.

Ko sem v svojem srcu našla Boga, sem hotela biti izključno Njegov otrok, Njegova hči in izpolnjevati Njegovo voljo. Preroška dolžnost mi je bila vedno težka in mi je težka tudi danes, toda to delam, ker Bog tako hoče. Končno sem prerokinja neprostovoljno.

 

 

© 2014 Universelles Leben e.V. • E-mail: info@univerzalno-zivljenje.siImpresum